Značke
akademik, akademiki, akademska svoboda, Bo Winegard, cenzura, etika, homoseksualci, LGBT, Nature, Nature Human Behavior, Quillette, resnica, samocenzura, Springer Nature, svoboda govora, znanost, znanstvenik, znanstveno odkritje
Če znanstveno odkritje škoduje določeni (ranljivi) skupini ljudi, ga je treba zavreči. To je rdeča nit zadnjega uvodnika revije Nature Human Behavior, ki spada pod založništvo Springer Nature (izdaja tudi ugledno revijo Nature, spletna stran je skupna).
Tekst kaže, v katero smer se bo nagnila znanost. Že zdaj je nekako veljalo, da sta akademska svoboda in znanstvena radovednost omejeni z etičnimi zadržki do udeležencev, ki sodelujejo v raziskavi. Zdaj bodo te »dobro uveljavljene etične okvire« uporabili tudi za »ljudi, ki ne sodelujejo neposredno v raziskavi.« Kaj to pomeni?
Revija bo (in to velja za vse publikacije založniške hiše Springer Nature) zavračala znanstvene članke, ki ne bodo upoštevali njihovih najnovejših smernic. Te smernice določajo, da teksti ne smejo škodovati ali stigmatizirati »ranljivih skupin ljudi« oziroma skupine, ki so občutljive na rasizem, homofobijo, seksizem, trasfobijo, ksenofobijo.
Na primer. Tudi če je znanstveno, z empiričnimi podatki dokazano, da za opičjimi kozami največ zbolevajo homoseksualci, bo tekst zavrnjen, ker stigmatizira »ranljive homoseksualce«. In naprej. Če bo raziskava v šolah pokazala, da belci v matematiki dosegajo boljše rezultate kot črnci, rezultati raziskave ne bodo objavljeni v publikacijah skupine Springer Nature, ker so rasistični. Ali kot je zapisano v uvodniku: »Čeprav je akademska svoboda temeljna, ni neomejena.« Svobodo bo omejevalo uredništvo na podlagi novih pravil objavljanja tekstov v reviji.
Nova politika uredništva revije Nature, ki očitno znanost podreja ideologiji, bo marsikaterega akademika in znanstvenika, ki želi objavljati v eni najbolj citiranih znanstvenih revij na svetu (te objave so referenca v karieri), prisilila v samocenzuro ali celo prirejanje izsledkov raziskav. Tega so se očitno sredi uvodnika zavedli tudi avtorji in skušali napoved akademske cenzure malo omiliti, češ da bodo te smernice uporabljali zelo previdno ter se »po potrebi posvetovali s strokovnjaki za etiko in zagovorniškimi skupinami«.
A na koncu teksta so neizprosni, saj eksplicitno poudarijo, da je za njih vsaka vsebina, ki ni v dobro LGBT skupnosti (rezultati raziskave, ki so proti LGBT agendi), etično sporna. Tako ne bodo več dovolili trditev, da obstajata samo dva biološka spola, saj »spolne norme niso dokončne, ampak se razvijajo skozi čas in prostor«, zato bodo tovrstne definicije sproti preverjali.
»Zdi se, da je glavni namen tega razdelka sporočiti drugim progresivcem: ´Mi smo na vaši strani,´ in poslati ustrezen signal konservativcem: ´Vi niste naši.´« je v kritiki uvodnika zapisal Bo Winegard, urednik portala Quillette.
Da se uredništvu vendarle ne bi izmuznil kakšen tekst, ki ne bi bil v skladu z novimi smernicami, bodo »angažirali zunanje strokovnjake za etiko«.
Nekoč ugledne publikacije založniške hiše Springer Nature se tako poslavljajo od znanosti, ki je temeljila na razpravi, spodbujala drugačne poglede in akademsko svobodo, kar se je skozi zgodovino izkazalo za najboljši način pri iskanju resnice. V vsakem trenutku zgodovine so namreč obstajala stališča, ki so bila označena za družbo nevarna in za prevladujoča stališča (ali ideologijo) nezaželena. A ravno akademiki in znanstveniki, ki so bili zavezani odkrivanju resnice, so vedno stali pokončno. Svoboda govora in akademska svoboda sta bili v znanstvenih razpravah vedno tisti vzgon, ki je družbo gnal naprej, da je šla v znanju in vedenju tako daleč, kot nikoli prej. Znanstveniki (raziskovalci), ki so pisali za Nature, postajajo tako žrtev ideološkega koncepta uredništva, ki želi ugoditi najbolj glasnim progresivnim skupinam. Resnica bo pri tem le postranska škoda.
Kavarna Hayek 