Pogrom zoper Bernarda Brščiča: holokavst med mitom in neizpodbitno resnico

Značke

2. svetovna vojna, Adolf Hitler, Antony S. Sutton, Auschwitz, Ben Weintraub, Bernard Brščič, Bližnji vzhod, George Soros, holokavst, Judi, Luka Lisjak, MSM, nacizem, Robert B. Goldmann, Robert Waltl, Sreda v sredo, Židi

„Nemški narod je žrtev židovskega vsiljevanja in kurjenja možganov s tako imenovano holokavstologijo. Sprašujem vas, kaj ima moja generacija Nemcev s Kajnovim znamenjem genocida, domnevnega, oziroma holokavstom. Dejansko gre za zelo perfiden način Židov, da so želeli, pravzaprav, nemški um zapreti, ustvariti kolektivno krivdo in ustvariti načrt raznemčenja, razfrancozenja, razangleženja. In vzpostaviti to multikulti distopijo.“

Te besede je v oddaji Sreda v sredo izrekel politični analitik Bernard Brščič. In bil takoj deležen groženj direktorja Judovskega kulturnega centra Roberta Waltla: „ČISTI SOVRAŽNI GOVOR, KI GA MORA REGULIRAT DRŽAVA- SLEDI PRIJAVA NA DRŽAVNO TOŽILSTVO – Zanikanje holokavsta je po slovenski zakonodaji kaznivo dejanje. Sramota za človeka, ki misli, da je intelektualec.“ A Brščič mu ni ostal dolžan: „Pedrovski multikulti aktivist Waltl si domišlja, da bo ustrahoval Bernarda Brščiča. Ne bo. Kot to ni uspelo Klemenčiču, ne bo tudi njemu.“

Pustimo ob strani Waltla, ki očitno ne ve, kaj je svoboda govora. Tudi ne mislim polemizirati z vsemi tistimi, ki so na družbenih omrežjih Facebook in Twitter nad Brščiča pošiljali organe pregona. Kot denimo Luka Lisjak: „Smešenje holokavsta, ščuvanje k nasilju, širjenje idej o rasni večvrednosti. 297. člen KZ je jasen: zapor do 2 let!“ Taisti Luka Lisjak, ki se v Sloveniji sklicuje na veljavno slovensko zakonodajo, bi po drugi strani zanikal veljavni zakon, ki so ga o CEU sprejeli na Madžarskem. Ampak, saj veste, kako to gre in kako je s Sorosovimi vojaki: priznajo samo tisto zakonodajo, ki jim ustreza. Vse drugo je kršenje človekovih pravic, karkoli za njih že pomenijo.

Ni mogoče zanikati, da so bili Židi med 2. svetovno vojno deležni krutega preganjanja in nasilja (deležni so ga bili tudi Romi in predvsem balkanski narodi), a na tem mestu bi rad opozoril na mite o holokavstu. Prvi je mit o šestih milijonih pobitih Židih. Zakaj šest milijonov? Kako je mogoče, da so jih tako natančno prešteli? Število je resda zaokroženo, toda nihče natančno ne ve, ali so jih v resnici toliko pobili nacisti. Ali so jih pet ali pa mogoče celo sedem milijonov? To je podobno kot danes, ko Evropejce MSM prepričujejo, da ljudje na Bližnjem vzhodu umirajo zaradi vojne. Pa veste, kateri je v resnici najpogostejši vzrok smrti v na Bližnjem vzhodu? To so bolezni srca. A če se vrnem k šestim milijonom mrtvih Judov med 2. svetovno vojno. To številko so Židje pravzaprav potrebovali. Stare judovske prerokbe namreč pravijo, da se bodo Judje vrnili v obljubljeno deželo, ko bo jih šest milijonov manj oziroma jih bo šest milijonov izginilo v ognju. Zato je izraelski zgodovinar Tom Segev izjavil, da je številka šest milijonov bila poskus zgodbo o holokavstu spremeniti v državno vero. Šest milijonov naj bi jih v skladu s prerokbo izginilo v pečeh nacističnih taborišč. Novinar Robert B. Goldmann je zapisal, da brez holokavsta ne bi bilo judovske države. Temu je posvetil knjigo Ben Weintraub, češ da je holokavst judovska dogma, Židje pa so svet prepričali, da se v to dogmo ne dvomi, ampak se mora vanjo preprosto verjeti. Torej so se Židje lahko vrnili v sveto deželo šele potem, ko jih je bilo šest milijonov manj. Po prerokbi je bilo to čiščenje grešnih duš ljudi. Tako očiščeni so šli nazaj. Zato teorija zarote (če gre v resnici za teorijo zarote) pravi, da so prav Židje najbolj potrebovali svetovno vojno.

Drugi mit govori, da je od vsega začetka obstajal načrt, da nacisti iztrebijo Žide. Kar ne bo povsem držalo. Kalifornijski zgodovinar in ekonomist Antony S. Sutton razkriva, da so židovski bankirji financirali tako boljševistično revolucijo kot vzpon nacizma. Človek se vpraša, zakaj so pravzaprav financirali svoj holokavst. Odgovor je jasen. Brez holokavsta svet v času, ko je potekala dekolonizacija, nikoli ne bi pristal na judovsko državo Izrael.

Tretji mit pravi, da je bila večina Judov umorjenih v taborišču Auschwitz, kar ne drži. Samo eden od šestih Židov, ki so jih Nemci izgnali v taborišča, je umrl v Auschwitz, drugi v taboriščih kot so Sobibor, Belzec in Treblinka. A nekateri menijo, da jih je največ umrlo kot civilistov v vojni, ko je nemška vojska vdrla v Poljsko in Sovjetsko zvezo (pokol pri Babyn Yaru). Mrtvih Židov med 2. svetovno vojno je bilo 10 odstotkov med vsemi žrtvami oziroma okoli 15 odstotkov med vsemi civilisti. Največ žrtev med civilisti je 2. svetovna vojna zahtevala med Kitajci (okoli 15 milijonov).

In za konec največja uganka. Zakaj so Židje tako občutljivi, ko se pojavi kritika ali dvom v holokavst? Do leta 1945 je bila kritika dovoljena, od takrat naprej (predvsem na Zahodu) nič več; tudi če zelo nežno in previdno podvomiš v „svete resnice“ holokavsta, obstaja zakonodaja, ki to sankcionira po načelu: kdor kritizira Žide in dvomi v holokavst je antisemit. Ker je bil antisemit tudi Hitler, je tisti, ki kritizira ali dvomi nacist. In ker je nacist, je nevaren, saj teži k novemu holokavstu. Ta argumentacija je zelo učinkovita, saj velika večina ljudi niti ne pomisli, da bi javno spregovorila o holokavstu in vanj podvomila, kot je to storil denimo Bernard Brščič.

Taki ljudje naj bi bili po mnenju dušebrižnikov zelo nevarni revizionisti, ki jih je treba ustaviti in sankcionirati. Kar je zelo zanimivo. Po eni strani trdijo, da so dokazi o holokavstu tako trdni, da jih ni mogoče ovreči in da ga lahko zanikajo samo idioti, po drugi strani pa se teh idiotov bojijo in bi jih radi utišali. Ali to pomeni, da bodo v zaporu končali tudi ljudje, ki zanikajo take neizpodbitne resnice, kot sta denimo, da se Zemlja vrti okoli sonca ali da je Zemlja okrogla? Imate namreč ljudi, ki v to dvomijo. Še več. Obstajajo ljudje, ki menijo, da je Zemlja središče vesolja. Toda nikomur ne pade na pamet, da bi jih spravil na sodišče in obsodil, da zanikajo dokazana dejstva, ampak menijo, da gre za idiote, norce in debile. Torej, če so „revizionisti“ res idioti, ki zanikajo neizpodbitne resnice, potem niso nevarni in bodo pri ljudeh deležni zgolj posmeha ali pomilovanja. Če pa so nevarni, potem niso idioti. Vprašanje, ali mogoče ne vemo vsega in ali nam uradna zgodovina kaj prikriva, zato ni zgolj retorično.