Kar ameriška levica počne Trumpu zadnja leta, slovenska počne Janši že več kot tri desetletja (ali kako v Sloveniji in ZDA za prodajanje lažnivih zgodb o Janši in Trumpu novinarji in mediji prejemajo ´naprestižnejše´ cehovske nagrade)

Značke

Afera Patria, afera Trenta, American Thinker, Barack Obama, Bela hiša, Bill Clinton, Bret Stephens, Celebrity Net Worth, Demokratska stranka, Depala vas, Donald Trump, Društvo novinarjev Slovenije, FBI, globoka država, Hillary Clinton, Janez Drnovšek, Janez Janša, Joe Biden, Kamala Harris, Melania Trump, Michelle Obama, MSM, New York Times, Patria, Politika, preiskava, premoženje, Pulitzerjeva nagrada, Rajan Laad, Rusija, SDS, Slovenija, trgovina z orožjem, Urška Bačovnik Janša, Washington Post, ZDA

Cilj washingtonskega establišmenta, ameriške globoke države in progresivnih medijev je, da Donaldu Trumpu za vsako ceno preprečijo kandidaturo na volitvah leta 2024 in ga po možnosti pošljejo v zapor. Zato tudi nešteto lažnih novic in podtikanj ter številne obtožbe in preiskave, da bi našli vsaj nekaj njegove krivde (FBI je danes vdrl na Trumpovo posestvo, ker naj bi domnevno skrival dokumente iz Bele hiše, kar bi lahko preprečilo kandidaturo). Do zdaj vedno neuspešno, kar medijev ne ustavi, da si ne bi izmišljali zgodbe in vedno nove teorije zarote ter napadali Trumpa na vseh frontah.

Vam scenarij zveni znan? Vsaj nekoliko domače? Niste se zmotili. Samo spomnite se fabriciranih konstruktov in politično motiviranih afer: od Depale vasi prek avstralske klinike in trgovine z orožjem do Patrie in Trente. Vse zadeve so padle, ker ni bilo materialnih dokazov. Izkazalo se je, da so politični konstrukt (kljub temu je Janša moral leta 2014 za nekaj mesecev v zapor). Vse skupaj so mediji začinili s strupenimi napadi na Janševo družino, še posebej na soprogo Urško Bačovnik Janša.

Enako je s Trumpom. Kmalu po zmagi nad Hillary Clinton leta 2016 so mediji s pomočjo ´zanesljivih virov´ javnosti prodali izmišljeno zgodbo, da je v Belo hišo prišel s pomočjo Rusije. Teorija zarote (ali prevara) je povzročila imenovanje posebnega tožilca Roberta Muellerja, ki je z zadevo dve leti mučil Trumpa. Čeprav preiskava ni odkrila nikakršnega tajnega dogovarjanja z Moskvo, so mediji in levičarji še kar razširjali laži.

Poleg stalnega poniževanja Trumpove žene Melanie in drugih družinskih članov, je temu sledil še kup za lase privlečenih obtožb: od dvomov v njegove poslovne dosežke pred vstopom v politiko do trditev, da je Trump fašist, fanatik in neumnež, ki bo povzročil tretjo svetovno vojno. Zgodilo se ni nič, svet je bil v času njegovega predsedovanja varen in miren, kot še nikoli prej, ZDA se niso zapletle v nobeno vojno. So pa bili za laži o Trumpu, manipulacije in širjenje teorije zarote o ruskem vmešavanju v volitve 2016 s Pulitzerjevo nagrado nagrajeni novinarji New York Timesa in Washington Posta.

Zgodba, kot bi jo nekje že slišali in celo v živo spremljali? Res je. Podobna zadeva se je zgodila v Sloveniji. Tožilci in sodniki, ki so Janšo preganjali in obsodili, so bili nagrajeni z napredovanjem ali bolje plačanimi službami, čeprav so obtožbe in sodbe proti predsedniku SDS kasneje padle. In lažnivi mediji? Malo poglejte, kdo je v času okoli izmišljenih afer dobil nagrade Društva novinarjev Slovenije in vse vam bo jasno. Da o skokih iz novinarskih vrst v PR službe levičarskih političnih strank ali kar neposredno v politiko, niti ne govorim. A med slovenskimi in ameriškimi novinarji in mediji je kljub temu razlika. Medtem ko se prek luže najde kdo v vestjo (kolumnist New York Timesa Bret Stephens je priznal, da so mediji, obveščevalne agencije in Demokratska stranka namerno širili napačne in lažne informacije, zaradi katerih je nastala lažniva zgodba o Trumpovem dogovarjanju z Rusi), se Janši nihče od tistih, ki so zavestno širili laži, ni sam od sebe opravičil (če se slučajno je, pa sem to spregledal, se opravičujem). Bila so opravičila, ampak ta je naložilo sodišče. Nihče ni imel slabe vesti. Ja, to je zato, ker so nekatere medijske duše že preveč kosmate.

Rajan Laad, stalni kolumnist portala American Thinker, si je ob današnji preiskavi Donalda Trumpa postavil zanimivo vprašanje: Kaj bi se zgodilo, če Trump nikoli ne bi vstopil v politiko? Ker ne mislim odkrivati tople vode, ga bom na kratko povzel. Laad pravi, da bi bila blagovna znamka »Trump« še naprej uspešna. Donald bi z ženo užival v Trump Towerju, igral bi golf, ob koncih tedna bi se sproščal v sprostil v Mar-a-Lagu. Gibal bi se v elitnih krogih, bil bi zaželen gost na vseh prireditvah. Po vstopu v politiko pa so se za Trumpa začele težave: vrednost njegovega premoženja se je zmanjšala za milijardo dolarjev, ob vstopu v politiko je bil na Forbesovem seznamu najbogatejših ljudi na svetu na 248. mestu, danes ga ni na nobeni lestvici; znašel se je v vrtincu obtožb in preiskav, ki so bile vse po vrsti plod izmišljotin. Vstop v politiko je bil za Trumpa slab, saj je danes ožigosan kot fašist in seksist, vrata raznih elitnih krogov so mu za zmeraj zaprta, blagovna znamka »Trump« je v nekaterih sektorjih postala strupena, njegovo ime se omenja samo še slabšalno. To je cena, ki jo je moral plačati, hkrati pa je razvidno ravnanje levičarskega establišmenta, kako pošilja opozorilo ambicioznim, podjetnim in uspešnim ljudem, ki se odpravljajo na politični parket. Sporočilo je jasno: ali se boš podredil ali te bomo uničili.

Zanimiva je usoda Trumpovih ideoloških nasprotnikov, ki so pokleknili pred globoko državo, si tako pridobili naklonjenost medijskega mainstrema in s pomočjo politike obogateli (ravno nasprotno od Trumpa). Po podatkih Celebrity Net Worth (CNW) je trenutno premoženje Baracka Obame ocenjeno na 70 milijonov dolarjev. Kar je zanimivo. Preden je postal predsednik, ni nikoli zaslužil več kot 30.000 dolarjev na leto, preživljati ga je morala žena Michelle, ki je zaslužila 274.000 dolarjev na leto.

In zakonca Clinton? Preden je Bill postal predsednik, sta, malo karikirano povedano, komaj povezala začetek meseca s koncem. Po koncu mandata se jima je »odprlo«. Po podatkih CNW je vrednost premoženja Hillary Clinton danes 120 milijonov dolarjev. Nekaj podobnega je s Kamalo Harris ter zakoncema Biden (s tem, da glavni zaslužki te trojice šele prihajajo). »To bogastvo je precej nesorazmerno z njihovimi talenti in dejanskimi dosežki. Njihove politične funkcije so jim poleg denarnih dobičkov omogočile dostop do elitnih okrožij, kar omogoča donosne posle njihovim potomcem in sorodnikom,« piše Laad in dodaja, da je Trump med tistimi redkimi politiki, ki so po vstopu v politiko izgubili le v finančnem smislu, zaradi sovražnih medijev so izgubili tudi ugled, čeprav so bili dokazano uspešni. Povedano drugače: če Trump ne bi vstopil v politiko, bi bil še naprej uspešen, če pa Clinton, Obama, Harrisova in Biden ne bi stopili v politiko (nekateri so sicer tam že celo življenje), bi se utopili v povprečju; vsekakor nikoli ne bi obogateli.

Enako, kot se je Laad vprašal za Trumpa, se lahko vprašamo za Janšo (in njegove ideološke nasprotnike): Kaj bi se zgodilo z njimi, če ne bi šli v politiko?

Janša, ki je že v prejšnjem režimu delal v realnem sektorju in je bil sedem let zaposlen kot vodja razvoja v računalniškem podjetju (Mikro Ada), je bil že takrat zelo uspešen in je dobro zaslužil. Po osamosvojitvi je napisal več knjig, od katerih je bila vsaka knjižna uspešnica. Naložbeno je kupil posestvo v Trenti in ga z dobičkom kasneje prodal. Skratka, če sodimo po njegovem nepolitičnem delu, lahko zagotovo trdimo, da bi bil danes uspešen podjetnik, menedžer ali pisatelj, če se ne bi odločil za vstop v politiko (in to na najvišje funkcije v državi).

In njegovi ideološki nasprotniki? Najbrž bi se z bančniško podlago (čeprav v državni banki) dobro znašel Janez Drnovšek, vsi drugi so bili pred vstopom v politiko povprečni novinarji (ki mislijo, da lahko nekaznovano obrekujejo in lažnivo obtožujejo), slabi zabavljači (ki so sami sebe prepričevali, da so dobri), lažni etiki (ki so stroške za isto pot dvakrat obračunali), napihnjene finančnice (ki so komaj znale sešteti ena plus ena, so pa sladko govorile in dobro migale) ali prodajalci megle, prisesani na državni proračun. Večina teh si je materialno opomogla šele z prihodom v politiko, po odhodu iz nje bodo pozabljeni ali se zlili s povprečnostjo.  

Kljub neverjetni podobnosti lažnih zgodb in fabriciranih afer o Trumpu in Janši, je med njima vendarle neka (dokaj velika) razlika. To, kar ameriška levica počne Trumpu zadnja leta, slovenska počne Janši že več kot tri desetletja.

Je Donald Trump res (fašistični) diktator?

Značke

Barack Obama, Bela hiša, Benjamin Constant, Bill de Blasio, David Priestland, diktator, diktatorstvo, diktatura, Donald Trump, George W. Bush, James Bovard, Jimmy Carter, mainstream mediji, MSM, New York Times, Oxford, podnebni sporazum, Samuel Moyn, transseksualnost, trumpisti, USA Today, Washington Post, Yale, ZDA

Donald Trump je diktator, „trumpisti“ fanatično podpirajo njegovo diktaturo in razdvajajo ZDA. To sporočilo medijski mainstream razširja ves čas. Nedavno sta s tako retoriko Trumpa napadla tudi nekdanja ameriška predsednika – demokrat Barack Obama in republikanec George W. Bush mlajši. Prvi je dejal, da Trump vrača ZDA v 19. stoletje, Bush je bil kritičen do domnevnega fanatizma, ki ga ustvarja Trump s svojo politiko. Podobnega mnenja sta bila tudi Jimmy Carter in Bill Clinton, vsi štirje nekdanji predsedniki so se zbrali na dobrodelnem koncertu za pomoč žrtvam orkanov. „No, prava težava tega naroda je nepoznavanje, kako se ustvarja diktatura. To je sodobnim predsednikom omogočilo, da si vzamejo preveč moči,“ je do takih stališč kritičen libertarec James Bovard, kolumnist USA Today. Bovard meni, da Trumpovim kritikom ni za to, da bi preprečili domnevno diktaturo poslovneža v Beli hiši, ampak želijo vrniti predstavnike svojih strank na prestol.

Profesorja Samuel Moyn (Yale) in David Priestland (Oxford) sta za New York Times nedavno izjavila, da „ni resničnih dokazov, da želi Trump neustavno prevzeti oblast in da ne obstajajo pravi razlogi, da bi mu to uspelo“. Po njuno mnogi sodobni intelektualci, ki napadajo Trumpa, se očitno sploh ne zavedajo, kako daleč sega federalni nadzor.

Bovard je mnenja, da je manipuliranje z ustavo pravzaprav opis dela in nalog vseh sodobnih ameriških predsednikov. George W. Bush je bil tisti, ki je dosegel, da lahko predsednik kot vrhovni poveljnik ignorira zakone in ustavo. In kongres je nedvomno ravnal napak, ko je to dopustil. Še prav noben ukaz Trumpa ni tako grobo poteptal ustavo in človekove pravice, kot je bil to zakon o vojaških komisijah iz leta 2006, ki je retroaktivno legaliziral mučenje. In kaj so takrat pisali mediji, ki danes napadajo Trumpa? „Mnoge pravice iz ameriškega pravnega sistema manjkajo v novem zakonu,“ je bil „kritičen“ Washington Post. To in nič več. Za kongres zakon o mučenju ni bil nič bolj pomemben od zakona o subvencioniranju volne, piše Bovard.

In ravnanje Baracka Obame, Nobelovega lavreata za mir, ljubljenca levičarjev vseh barv in vrst? Najbrž je bil Obama največji kršitelj ustave, a progresivni „intelektualci“ so ga ocenjevali po barvi kože ter po njegovi retoriki in ciljih, nikakor pa ne po njegovi zavezanosti ustavi. Ko je Obama nekaj ameriških državljanov v imenu boja proti ekstremizmu ubil z brezpilotniki (droni), se o tem sploh ni razpravljalo. Dejali so, da Obama „misli dobro“. Ko se je leta 2011 odločil, da napade Libijo, so njegovi uslužbenci jasno povedali, da bo zanemaril in kršil zakon o oboroženih silah iz leta 1973, ki je bil sprejet, da bi predsednikom preprečil, da bi začeli vojne na lastno pest. Ko je zvezni sodnik maja 2016 presodil, da Obamove subvencije potrošnikom kršijo ustavo, je medijski mainstream popolnoma prezrl to razsodbo. Najbrž zato, ker so bile Obamove kršitve zakonom „progresivne“. A ko je Trump preklical subvencije, so ga mediji obsodili prekoračitve pooblastil kongresa.

In naprej. Trumpa so razglasili za diktatorja, ko je ZDA umaknil iz pariškega podnebnega sporazuma. Župan New Yorka Bill de Blasio je to odločitev označil kot „nemoralen napad na javno zdravje, varnost in varnost vsakega na tem planetu“. Zdaj pa pomislite, kako je ravnal Obama, ko je pristopil k sporazumu. Ni ga dal v ratifikacijo senatu, čeprav bi ga moral. New York Post je to odločitev komentiral, da se je Obama bolj „zanašal na birokratske luknje, kot pa na preglednost in transparentnost zakonodaje“. Na ta način je Obama sprejel še enkrat več „velikih predpisov“, kot Američani pravijo pomembni zakonodaji, kot administracija Georga W. Busha. A za diktatorja danes velja Trump, ne Obama.

Večina Trumpovih nasprotnikov ne nasprotuje njegovim odločitvam kot takim, temveč želijo le drugega diktatorja, piše Bovard. Trumpa so obsojali, ker njegova administracija ni želela prisiliti javne šole, da zagotovijo ločene kopalnice in garderobe za otroke, ki so se samooklicali za transseksualce. Toda v resnici Trump ni želel kršiti ustave, saj ta prepoveduje odločitve zvezne uprave glede spolne identitete.

Trump je na volitvah zmagal z geslom, da bo ZDA spet naredil velike. Ampak ZDA ne bodo postale velike, dokler ljudje ne bodo od predsednika pričakovali manj, kot počne. In samo nepismeni verjamejo, da bi menjava Trumpa pripomogla k temu, da se država zavaruje pred diktatorstvom, meni Bovard. Diktaturo so namreč v sistem vgradili Trumpovi predhodniki. Obsežna zakonodaja, ki je nastajala desetletja, kaže na neverjetno moč zvezne vlade. Ali neka država res potrebuje 4.000 zveznih kazenskih zakonov in 300.000 predpisov za kaznovanje neubogljivih in neposlušnih državljanov? Že Benjamin Constant je leta 1815 zapisal, da gre za tako stopnjo moči ameriških predsednikov, ki jo je treba obsoditi, saj daje zveznim organom pretežko roko proti državljanom, ki bi morali živeti svobodno, ne pa pod diktaturo. Na žalost Trumpovi nasprotniki tega nikoli ne bodo razumeli, nikoli ne bodo obsodili arbitrarno moč države, vedno bo kriv Trump kot Trump. Preprosto zato, ker te moči ne želijo izgubiti, ko se bodo vrnili v Belo hišo.

Če Trump izgubi Bannona, bo izgubil tudi Belo hišo

Značke

Bela hiša, Donald Trump, finančna elita, globalizem, Goldman Sachs, Hillary Clinton, Ivanka Trump, Jared Kushner, Lloyd Blankfein, MSM, Robert Edward Barnes, Steve Bannon, Wall Street

Robert Edward Barnes, odvetnik iz Los Angelesa, je v Ameriškem mislecu (American Thinker) zapisal takole: »Izgubi Bannona, izgubi državo. Izgubi Bannona, izgubi predsednikovanje. Trump mora staviti na Bannona ali pa bo prišel čas, ko ne bo nihče več stavil na Trumpa.«

Steva Bannona, enega ključnih mož Breitbarta, so mediji v predvolilni tekmi za ameriškega predsednika in tudi potem, ko je postal svetovalec Donalda Trumpa, označili za najnevarnejšega političnega operativca na svetu. Nedvomno je bil to človek, ki je s svojo inteligenco in izrednim občutkom za dojemanje stvarnosti, predvsem pa z neusmiljeno kritiko MSM in finančnih elit, Trumpa s pomočjo volilnih glasov povsem običajnih ljudi popeljal v Belo hišo. Čeprav so mediji to vedeli, je medijski mainstream začel zasluge za zmago pripisovati Jaredu Kushnerja, možu Trumpove hčerke Ivanke. A resnica je, da je Kushner v primerjavi z Bannonom mentalno zaostali povzpetnež, ki se rad smuka v družbi slavnih in mu neizmerno godi, ko mu kakšen vplivnež iz Wall Streeta dobrika, češ kako je pameten in lep. Trumpovi nasprotniki (teh je veliko: od elit iz Wall Streeta prek hollywoodskih zvezdnikov do levičarjev vseh vrst) so to dobro vedeli in izkoristili Kushnerja skupaj z Ivanko za globalistično-elitističnega trojanskega konja v Beli hiši. Prva zmaga očitnega podtaknjenca (del alt-righta se je že januarja začudil, kako je Trump Jareda sploh privlekel v Belo hišo) je bil povsem nepotreben raketni napad v Siriji, zdaj se Kushner nenadoma pojavlja kot kandidat, ki bo zamenjal Bannona. »Če Trump izgubi Bannona, bo ohromljen. (…) Jared Kushner je toliko Steve Bannon kot je Dan Quayle JFK,« je zapisal Barnes.

Bannon je namreč s svojo taktiko zaslužen, da je Trump v predvolilni tekmi na svojo stran pridobil delavski razred (na industrijskem severu), predvsem pa je zaslužen, da je tudi s pomočjo (svojega) portala Breitbart in ofenzivo na družbenih omrežjih dosegel troje: prvič, prepričal je ljudi, da je Hollywood s svojimi zvezdniki, ki som podprli Hillary Clinton, nemoralen; drugič, obljubil, da se Trump kot novi predsednik ne bo zapletal v »neumne vojne«; in tretjič, napovedal, da bo Trumpova administracija preprečila globalistično ubijanje delovnih mest.

Za to zmagovito strategijo je stal Steve Bannon, Jared Kushner, ki celo življenje živi v milnem mehurčku, kaj takega ne bi zmogel. Zato je strah alt-right scene, ki je veliko pripomogla k zmagi Trumpa, da je Kushner podtaknjenec finančnih elit iz Wall Streeta in židovskega lobija, ki so v predvolilni temi pravzaprav podpirali Hillary Clinton, povsem upravičen. Kushner se je ob pomanjkanju intelekta, s katerim bi se lahko kosal z Bannonom, zatekel k predvidljivim in že videnim diskreditacijskim metodam: medijskemu mainstreamu (denimo MSNBC) je nosil negativne zgodbe o Bannonu. Dosegel je, da je Trump Bannona umaknil iz ameriškega sveta za nacionalno varnost. To se je zgodilo nekaj dni po zadnjem sestanku Kushnerja s šefom Goldman Sachsa Lloydom Blankfeinom. Zlo, o katerem sem pisal v tekstu Vzpon zla, se je lahko oddahnilo – Bannon, glavni sovražnik od MSM do globalistov, se prisilno oddaljuje od Trumpa, ki s tem izgublja iznajdljivost in prepričljivost. Zaradi tega, kot pravi Barnes, lahko izgubi tudi Belo hišo. Trump očitno na prigovarjanje zeta Jareda podlega »istemu globalizmu, samo drugim bankirjem«.

Ob vsem tem je Bernard Brščič na Twitterju zapisal: »Za svet bi bilo bolje, če bi bila Ivanka Trump poročena s Stevom Bannonom in ne z židovskim multikulti globalistom Jared Kushnerjem.«

Zakaj bi svoj glas oddal za Trumpa, če bi bil Američan?

Značke

American Exceptionalism, Bela hiša, Bill Clinton, Donald Trump, Hillary Clinton, Katar, Margaret Thatcher, mati Terezija, Melania Trump, Planned Parenthood, predsednik ZDA, Savdska Arabija, terorizem, ZDA

Ja, vem. In ni me treba posebej opominjati. Nisem državljan ZDA, zato ne bom glasoval na ameriških predsedniških volitvah. No, recimo, da sem se pridružil globalni histeriji, ko se zdi, da bo o ameriškem predsedniku odločal cel svet, čeprav povprečnemu Američanu gladko „visi dol“, kaj si o kandidatih mislijo drugi. Če pa bi imel možnost, je tukaj tik pred volitvami nekaj razlogov (ob mnogih drugih), zakaj bi glasoval za Donalda Trumpa.

Hillary je lažnivka

Donald Trump deluje iskreno, Hillary Clinton pa je dokazano notorična lažnivka (afera z elektronsko pošto, Bengazi in drugo). Bolj ko na dan prihajajo dokazi, da sta denimo fundacijo družine Clinton (iz nje se je črpal tudi denar za predsedniško kampanjo Hillary) financirali tudi državi, kot sta Savdska Arabija in Katar, ki sistematično kršita človekove pravice in financirata terorizem, bolj zatrjuje, da to ni res. Pravzaprav laže, zavestno in načrtno trdi nekaj, kar je diametralno v nasprotju z dejstvi. Gre za aroganco nekega predsedniškega kandidata, kakršne Američani še niso videli.

Trump ima energijo

Donald Trump ima energijo, ki jo ZDA potrebujejo. Spoštuje ameriško ustavo, zastavo in tradicijo. Ima tisti patriotizem, ki je ZDA naredil za najmogočnejšo gospodarsko, politično in vojaško silo na svetu, in to brez primere v zgodovini človeštva. Zna prisluhniti ljudem in se vsaj trudi razumeti težave povprečnega državljana. Ima se za Američana, spoštuje različne kulture, ki pa morajo brezpogojno sprejeti ameriški način življenja in zakone, če želijo živeti v ZDA.

Trump bi davčno razbremenil vse

Donald Trump bi davčno razbremenil vse državljane (do nekaj manj kot 30 tisoč ameriških dolarjev letnega dohodka ne bi bilo obdavčenih), medtem ko bi Clintonova bolj obdavčila izključno bogatejše in uvedla super davek za tiste, ki imajo več kot 5 milijonov dolarjev letnega dohodka (Trump najvišji, 33-odstotni dohodninski razred postavlja za tiste, ki imajo letne dohodke nad 154.000 ameriških dolarjev). Trump bi tudi stopnjo obdavčitve dohodka podjetij znižal s 35 odstotkov na 15.

Clintonovo podpirajo skupine LGBT in druge ekstremistične organizacije

Že to, da Clintonovo podpirajo LGBT lobiji, zagovorniki tako imenovane Gender Theory, podporniki Planned Parenthood, feministična gibanja in druge podobne ekstremistične skupine, ki same sebe imenujejo za civilno družbo in edine poklicane, da razpravljajo o človekovih pravicah, je dovolj velik razlog, da bi glasoval za Trumpa. Gre za pritlehne in zlobne združbe, ZDA bi bile s prevlado njihovih idej pahnjene v prepad.

Odnos do migrantov

Trump sploh nima tako negativnega odnosa do migrantov, kot želi prikazati medijski mainstream. Njegova migrantska politika je precej podobna politiki nekdanjega predsednika ZDA Theodorja Roosevelta jr., ki je v začetku 20. stoletja opozoril, da se lahko narod uniči, če bo država dovolila, da se nacija spremeni v zmes medsebojno diametralno si nasprotnih kultur. Zato previdno s priseljenci, ne vabite jih z odprtimi rokami. Oni se morajo asimilirati in postati lojalni, je govoril Roosevelt. Njegov odnos do migrantov bo vplival tudi na Evropo. Če zmaga Clintonova, se utegne agonija z „begunci“ podaljšati, kar lahko pripelje do državljanskih vojn.

Donald je moški

Ne želim reči, da Hillary ne more biti predsednica ZDA, ker je ženska (čeprav je za to lahko nešteto razlogov), ampak ker ni državnica takega kova, kot je bila (žal pokojna) baronica Margaret Thatcher.

Melania

Če bi bil Američan, bi bil ponosen, da bi bila Melania prva dama ZDA. Čeprav se ji vidi, da je bila že nekajkrat pod nožem lepotnih kirurgov, je še vedno lepa in privlačna ženska. Druge prve dame državnikov bodo nadvse rade v njeni družbi. Za razliko od stare vešče, ki bo s seboj kot „prvo damo“ vlačila Billa Clintona, seksualnega manijaka in posiljevalca, pred katerim bodo morale predsedniške ali premierske družine skrivati svoje mladoletne hčere.

Odnos do ustave

Ustava ZDA je svetinja, nedotakljiva. Trump jo ne bi spreminjal, Clintova jo bo poskušala.

Predsednik je državnik, ne mati Terezija

Donald Trump se ne pretvarja, da je svetnik. Predstavlja se tak, kot je, skupaj s svojimi napakami. Je zgolj človek. Clintonova je predstavlja kot svetnica, kar je že samo po sebi alarm in pokazatelj, da je dvolična in pokvarjena. Američani ne volijo moralnega reformatorja (samo poglejte, kaj se je zgodilo, ko so Slovenci izvolili „etičnega“ Mira Cerarja), ampak predsednika najmočnejše države na svetu.

Krščanstvo in predsedniška kandidata

Zdi se, da Clintonova prezira krščanstvo. Celo več. V svojih nastopih daje prednost islamu, ker od muslimanov pričakuje odločilne volilne glasove. Čeprav se Trump ni jasno opredelil do Cerkve, deluje v smeri Martina Luthra Kinga, češ da Cerkev ni ne državni uslužbenec ne orodje Bele hiše, ampak njena vest.

Hillary je nevarna ženska

Hillary Clinton je nevarna ženska. Svetu ne grozijo podnebne spremembe, ampak uporaba jedrskega orožja, ki ga za dosego svojih ciljev in ciljev njenih podpornikov utegne uporabiti. Clintonova večjo nevarnosti vidi v Putinu kot v islamu. Trump obratno: meni, da je večja nevarnost islam, s Putinom je mogoč dogovor.

Trump je politično nekorekten

Mnogi Američani se pritožujejo, da zaradi „kumbaya“ politične korektnosti izgubljajo državljanske pravice. Trump je na strani teh ljudi – večinoma belcev. Ne boji se retvitati o belem genocidu.

Gospodarski program

Gospodarska programa Clintonove in Trumpa sem že soočil. Edino, kar me pri Trumpu moti, je njegov pretiran protekcionizem, a Trumpova druga gospodarska stališča odtehtajo pomanjkljivosti.

Finančna neodvisnost

Trump nima velikih donatorjev, kar pomeni, da ne bo dolžan nikomur nič, ko bo v Beli hiši. Za razliko od Clintonove, ki bo kot predsednica dobivala račune ne samo iz Wall Streeta in velikih korporacij, ampak tudi od držav, ki podpirajo terorizem (Savdska Arabija, Katar). Medtem ko Trump ne bo v lasti nikogar, je Clintonova že v predvolilni kampanji prodala sebe in ZDA.

Hillary je lutka

Kot Američan bi se odločal, ali želim predsednika, ki govori iskreno in iz srca, ki ničesar ne skriva, ali želim predsednico, ki laže in govori tisto, kar ji drugi svetujejo. Povedano drugače. Trump ima svoje mnenje, Clintonovo ga nima.

Trump ima visoko mnenje o ZDA

Trump verjame v ameriško izjemnost (t.i. American Exceptionalism), ki ima tri temelje: ameriška zgodovina je edinstvena na svetu in se razlikuje od zgodovine drugih narodov; poslanstvo ZDA je, da preoblikuje svet; ZDA so boljše in superiornejše od drugih držav.