Preiskava poimensko razkrila, kdo, kako in zakaj financira medijski mainstream: ko boste brali članek v »neodvisnih« medijih, bodite zadržani, kajti obstaja velika verjetnost, da ga je nekdo plačal, da ga boste brali in vanj verjeli

Značke

Barack Obama, BBC, Bill Clinton, Bill Gates, BioMilq, David Bornstein, Der Spiegel, donacija, Donald Trump, Društvo novinarjev Slovenije, Financial Times, fundacija, Fundacija Bila in Melinde Gates, George Soros, Guardian, Le Monde, mediji, medijski mainstream, MintPress, neodvisno novinarstvo, New York Times, novinarska združenja, novinarstvo, NPR, preiskovalno novinarstvo, Pulitzerjeva nagrada, Rothschild, Solutions Journalism Network, Tim Schwab, Tina Rosenberg, Tje Lancet, ZDA, štipendije

New York Times, ki je za progresivno novinarsko elito (vključno s slovensko) globalni svetilnik neodvisnega in preiskovalnega novinarstva, je več let pisal o Fundaciji Gates, dokler leta 2020 novinar Tim Schwab v Columbia Journalism Review ni razkril, da kolumnista David Bornstein in Tina Rosenberg, pisca hvalnic Billu in Melindi Gates ne delata za organizacijo Solutions Journalism Network, ki jo fundacija izdatno financira. Kolumnista sta priznala nespodoben konflikt interesov in prosila uredništvo Timesa naj naknadno razkrije njune povezave  z Gatesom, a tega največkrat z Pulitzerjevo nagrado ovenčani medij nikoli ni naredil, ker to ni »prednostna naloga«.

Nasploh časopis, ki ima več kot 170-letno zgodovino nerad prizna napake. Ko je dokončno postalo jasno, da Rusi niso vplivali na ameriške volitve 2016 in da Trump Hillary Clinton ni premagal s pomočjo Moskve, se Times ni opravičil, še manj novinarji, ki so za svoje teorije zarote prejeli celo Pulitzerjeno nagrado.

New York Times ni edini. Ameriška javna radijska mreža (NPR) je pred meseci predstavila eksperiment, ki ga vodi Harvard in ki naj bi družinam z nizkimi dohodki pomagal najti stanovanja v bogatejših soseskah. Tudi ozadje te zgodbe je razkril Schwab. Ko je zadevo preiskoval, je odkril, da je vsak citirani strokovnjak finančno povezan s Fundacijo Gates. To je bila ena od neštetih zgodb NPR o dobroti Billa Gatesa, ki je medijski hiši NPR namenil skoraj 25 milijonov ameriških dolarjev donacij.

Računalniški milijarder se ne omejuje samo na ZDA, ampak selektivno financira medije in medijske organizacije po vsem svetu. V dveh letih je britanskemu Guardianu (še en globalni svetilnik neodvisnosti, ki je Gatesa označil za planetarnega svetnika – »sveti Bill«) namenil več milijonov dolarjev za serijo podpisanih člankov o BioMilqu in nadomestnem mleku, ki pomeni rešitev in osvoboditev za doječe ženske. Vsi svetovni mediji so poročali o čudežnem nadomestku za materino mleko, vključno z nekaterimi slovenskimi.

Nedavno je ameriška novinarska organizacija MintPress po dolgi preiskavi razkrila, da je Fundacija Gates za financiranje medijskih projektov po vsem svetu namenila več kot 30.000 posameznih donacij v višini več kot 300 milijonov ameriških dolarjev. Denar je prejela večina največjih svetovnih medijskih hiš, donacij so bile deležne številne medijske organizacije in novinarska združenja, na seznamu so portali za preverjanje dejstev. S temi mediji in organizacijami sodelujejo tudi slovenski mediji, združenja in novinarski centri.

Medijskih hišam (seznam spodaj) je milijarderjeva fundacija namenila več kot 166 milijonov dolarjev.

Donacija CNN v višini 3,6 milijona dolarjev je šla za »poročanje o enakosti spolov«, medtem ko je Texas Tribune prejel milijone za »za povečanje ozaveščenosti javnosti pri vprašanju reforme izobraževanja v Texasu«. Med prejemniki donacij najdemo francoske, španske, nemške, afriške in celo kitajske medije.

Gates je 38 milijonov dolarjev namenil mreži centrov za preiskovalno novinarstva (spodaj) …….

…. 12 milijonov dolarjev je doniral novinarskim organizacijam (spodaj).

Fundacija denar namenja tudi izobraževalnim centrom za novinarje (spodaj) …..

…. za medijske projekte po vsem svetu je namenil skoraj 100 milijonov evrov (spodaj).

Bill & Melinda Gates Foundation (BMGF) večinoma financira velike in vplivne globalne medije, ki naj bi veljali za verodostojne in neodvisne. Bill Gates namreč dobro ve, da te medije najbolj citirajo manjši mediji po vsem svetu (slovenski medijski mainstream večinoma citira Guardian, BBC, New York Times in CNN, se pravi medije, ki so na samem vrhu Gatesovih donacij).

Schwab, eden redkih preiskovalnih novinarjev, ki si je drznil pod drobnogled vzeti »dobrotnika« Gatesa, opozarja, da raziskava vključuje samo vidne in neposredne donacije, nikakor pa ne vzporednih ali posrednih. Navaja primer partnerstva BMGF z ViacomCBS, podjetjem, ki nadzorujejo CBS News, MTV, VH1, Nickelodeon in BET. Javno je bilo povedano, da je Fundacija Gates korporaciji zabavne industrije dala 6 milijonov dolarjev, toda v poročilu o donacijah ni mogoče najti ne CBS, ne Viacoma.

Prav tako v poročilo niso vključene štipendije novinarjem in donacije, ki so namenjene plačilu člankov v akademskih revijah. Čeprav ti članki niso namenjeni množični uporabi, so redno podlaga za zgodbe v mainstream medijih in pomagajo pri promociji določenih vprašanj. Kot pravi Schwab, je mogoče slediti več desetim milijonov dolarjev, ki so končali v akademskih revijah, pri čemer je vsaj 13,6 milijona dolarjev namenjenih ustvarjanju vsebin v prestižni medicinski reviji The Lancet.

In na koncu je seveda še denar, ki je namenjen raziskovalnim projektom, predstavitev rezultatov konča v akademskih revijah, medijskem mainstreamu ali knjigah.

In Fundacija Gates ni edina. Medijem in novinarjem »donirajo« fundacije Georga Sorosa, družine Rothschild, Charlesa Kocha, Craiga Newmarka, Gill, Bill in Hillary Clinton, Barack Obama, družina Murdoch, Mark Zuckerberg in številni drugi. Vse to se predstavlja kot »neprofitno financiranje nestrankarskega novinarstva«. Vprašajte se, ali je to res.

Zato takrat, ko boste v slovenskem medijskem mainstreamu brali citate ali sklicevanje na največje in najbolj vplivne globalne medije, kot so NY Times, CNN, BBC, Guardian, Le Monde, Der Spiegel ali Financial Times, bodite rajši zadržani glede verodostojnosti, saj obstaja velika verjetnost, da gre za članke, ki so bili naročeni in plačani z namenom, da jih boste vi brali in vanje verjeli.

Kako Slavoj Žižek svet prepričuje, da je oblekel cesarja, a je Nina Krajnik pokazala, da je cesar (še vedno) gol

Značke

BBC, Eduardo Pinheiro, filozofija, Gregor Golobič, Guardian, ideologija, kapitalizem, lacanovstvo, Levica, levičarstvo, marksizem, Mladen Dolar, New York Times, Nina Krajnik, psihoanaliza, Rastko Močnik, Renata Salecl, Robert Wofford, Slavoj Žižek, Thomas Moller-Nielsen

Nine Krajnik osebno ne poznam. A po tistem, kar sem prebral (v Demokraciji smo imeli intervju z njo) in slišal (intervju na TV Slovenija), moram reči, da se mi zdi prepričljiva in jasna, tudi všečna ženska. Ve, kaj in o čem govori, je dosledna in zelo neposredna.

Nedavno je »pionirka lakanovske psihoanalize v Sloveniji«, ki prijateljevala in sodelovala z Lacanovo (pokojno) hčerko Judith Miller, dejala, da v Sloveniji do leta 2015 sploh ni bilo lacanovske psihoanalize. To je bil pravi šok. Kako je to mogoče, ko imamo glavnega lacanovca Slavoja Žižka? In Društvo za teoretsko psihoanalizo, ki sta ga poleg Žižka ustanovila Mladen Dolar in Rastko Močnik? Novinar Matej Klarič je na Twitterju celo (v stalinističnem besednjaku in drži, vredni samega Žižka) zapisal, kako si Možina sploh upa gostiti in predstaviti Krajnikovo kot pionirko lacanovske psihoanalize v Sloveniji, »če se ve, da imamo že več kot 40 let svetovno špico te smeri«.

Res je. Nad Lacanom ima monopol Žižek. Sam sebe je predstavil in se promoviral kot lacanovec, ustoličila ga je globalna akademska levica. V resnici je postmarksistični filozof, apologet kulturnega marksizma, pripadnik »jurske levice«, ki perfidno skriva svoj obsesiven prezir do kapitalizma (ki ga v resnici hrani) ter se navdušuje nad največjimi tiranijami na svetu (stalinizmom in maoizmom). Ker pobira drobce od povsod, nekateri mešajo Marxa in Lacana (najbrž tudi Hegla).  A njegova beseda velja, karkoli reče. O tem se v Sloveniji ne razpravlja, kaj šele dvomi. Možno je le ponižno klečanje pred njegovo lacanovsko Visokostjo in kimanje domislicam preroka kapitalistične apokalipse. Njegova beseda je prva in zadnja. Vmes ni nič, prav nič. Zdi se, da je tako bilo od nekdaj, dokler ni prišla Krajnikova in glasno povedala, da je tako stanje bilo mogoče le, ker je klika z Gregorjem Golobičem na čelu (in krogom okoli Slavoja Žižka, Mladena Dolarja, Renate Salecl ter drugih) »privatizirala enega glavnih ideoloških mehanizmov države« – visoko šolstvo in akademsko sfero. »Forenzična sled tega je javni denar. In v to bo moral v prihodnosti nekdo nujno poseči,« je dejala. Odgovor globoke države je prišel zelo hitro – Nini Krajnik so v njen dom vdrli Odlazkovi novinarji. Ker se je dotaknila financ globoke države in bila kritična do slabih kopij slovenskih lacanovcev. Kljub temu, da je dobila podporo od Jacquesa Alaina Millerja, Lacanovega intelektualnega dediča: »Slavoj, Mladen Dolar, tudi v Ljubljani vas gleda temno oko, in ni tisto, ki je gledalo Kajna, saj naj živi Nina.«

Žižek je najbrž res populariziral filozofijo in svojimi nastopi postal pop ikona, ki je zanimiva (tudi) za globalni medijski mainstream (od BBC in Guardiana do New York Timesa), vendar je daleč od tega, da bi bil eden »največjih svetovnih javnih intelektualcev«.

»Žižka cenijo ´psi´ in ´intelektualci´: bodisi mu manjka kanček spodobnosti, bodisi je imbecil,« pravi brazilski konservativni pisatelj Rodrigo Constantino.

To so ugotovili tudi številni študenti, ki jih je njegova retorika zvabila v študij (in nekateri novinarji). Za njih je bilo spoznanje grenko: resnejša poglobitev v njegove študije, analize, razprave in citate razkriva Žižkovo šarlatanstvo, plagiatorstvo in radikalizem (Belgijec Thomas Moller-Nielsen, diplomant Oxforda, v Filozofskem salonu ali Robert Wofford v Newsweeku). Ideje si »sposoja« in jih prodaja kot originale celo od svojih žen. Tak primer je primerjava gumba v dvigalu, na katerega ljudje večkrat pritisnejo, ker pričakujejo, da se bodo vrata hitreje zaprla, in volilnega sistema v zahodnih demokracijah, kjer ljudje v političnem procesu sodelujejo z glasovanjem. Vendar to ni nič drugega kot izpeljana misel Renate Salecl, Žižkove druge žene, v njeni knjigi Disciplina kot pogoj svobode o subjektih svobodne izbire v postindustrijski družbi. Zato je neverjetno, da je med njegovimi zvestimi sledilci toliko akademikov, ki med občinstvom kot cucki sedijo v prvih vrstah in mu kimajo.

Edino, kar se je Žižek v resnici »naučil« od Lacana, je (če se ne motim) – pomembnost jezika. Z njim zna opletati; izbirati take besede, ki so všečne trenutnemu občinstvu ali sogovorniku; verbalno spravi občinstvo v halucinacije; hkrati pa brani gospodarje ideologije, ki v resnici stojijo v ozadju. Temu se drugače reče zloraba jezika.

Zdi se, da se spozna na vse. Tudi na budizem. Ko ga je o tem poslušal učitelj angleščine in ljubitelj budistične filozofije Eduardo Pinheiro, je o Žižku zapisal: »Slavoj ni veliko več kot zabavljač. Kot filozof ni nič drugega kot goljuf.«

Zna se spretno izogniti vprašanjem, ki so povezane s strokovnostjo in njegovim poznavanjem filozofije (ne samo Lacana). To je občutila novinarka Guardiana Jessica Decca Aitkenhead, ki je Žižka obiskala v Ljubljani in napisala reportažo. »Predstavljala sem si, da bo želel razpravljati o svoji novi knjigi o Heglu, toda zdi se, da je tisto, o čemer resnično želi govoriti, seks,« je zapisala. A to ni omajalo Žižkove priljubljenosti v levičarskih medijih.

Žižek kot po pravilu v zadnjem delu povedi pogosto zanika tisto, kar je povedal v prvem. Pravzaprav zaradi govornega besnenja pri njem nikoli ne veš, ali zagovarja ali kritizira tezo. Ko govori o komunizmu in se nad njim navdušuje, v isti sapi pove, da to nima nič opraviti s komunisti v 20. stoletju. Ne pove, kakšen je njegov komunizem. A s spretno uporabo jezika zakrije svojo nekonsistentnost, kar je tudi sicer značilnost jezika levice – do zdaj nobena država ni imela pravega socializma, mi imamo v mislih svojega, pravega. Seveda, v mislih. Težava je, da ideje levice ne delujejo. Tako kot Žižkove ne. Delujejo samo v njihovih utopičnih predstavah in načrtih, s katerimi kot sirene s petjem zapeljejo ljudi na čeri. In potem pravijo: Ne, nismo mislili tega. Enako počne Žižek, ki je tako protisloven, da se človek na koncu povsem resno vpraša, ali mogoče ne blefira tudi svoje raztresenosti, motečih kretenj in pljuvanja po sogovorniku. Edina njegova dodana vrednost je – (ne tako) poceni zabavljaštvo. Ki je zelo nevarno, saj mladež po njegovih nastopih začne takoj nositi majice z motivom Lenina ali Che Guevare.

V resnici so Žižkovi oboževalci zelo plitva voda, a v njegovem kultu, ki je glasen, provokativen in klovnovski, so zvesti sledilci. Med njimi tudi profesorji in akademiki, ki so tam iz različnih vzgibov. Nekateri zato, da so opaženi, drugi iz povsem materialnih in strahopetnih razlogov, ko so pripravljeni izdati psihoanalitično stroko.

»Bi. A Žižek ne dovoli. Ne želi sodelovanja z lacanovskimi psihoanalitiki, ampak če se pridružim jaz, bodo ljudje mislili, da je v trojki razdor,« je Mladen Dolar odgovoril Krajnikovi, ki ga je vprašala, ali bi se pridružil psihoanalitičnemu gibanju. Krajnikova je komentirala: »Gre za kategorični primer tiranske agonije in padec prve domine v seriji napadov na lacanovske psihoanalitike, ki bodo sledili. Gre za izdajo psihoanalitične stvari in mojega mladega zaupanja, zato da bi se prikrilo staro prevarantstvo.«

Mogoče bi Žižku lahko spet »pomagala« Lady Gaga. Tudi ona je multipraktik in se spozna na vse, najraje rešuje svet. Mogoče se boste spomnili, da je v času kitajskega virusa izkušnje in vedenje o pandemiji delila z generalnim direktorjem Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) Tedrosom Adhanom Ghebreyesuspm.  Zagotovo ste takrat lažje spali, ko ste vedeli, da vas ščitita Lady Gaga in Etiopijec, ki je bil pred leti obtožen prikrivanja epidemij, mar ne?

Ko socialiste doseže nevidna roka trga

Značke

BBC, Madžarska, Mediaworks, mediji, nacionalsocialisti, Nepszabadsag, Szabad Nép, tiskani mediji, Vienna Capital Partners, Viktor Orban

Najbrž se v teh dneh niste mogli izogniti informaciji, da je na Madžarskem prenehal izhajati največji opozicijski časopis Nepszabadsag. Lastniki podjetja Mediaworks, ki je lastnik časopisa, so dnevnik ukinili iz poslovnih razlogov. Seveda je ves evropski medijski mainstream (podobno kot v primeru Poljske) hitel razlagati, da gre za zaroto premierja Viktorja Orbana, saj je bil časopis do njega kritičen. Ukinitev časnika zdaj ogroža medijsko svobodo in napoveduje diktaturo, da gre za črn dan za svobodo medijev, so hiteli poudarjati pri angleškem levičarskem mediju BBC, ki je novico uvrstil med najbolj pomembne dnevne vesti, njihovi novinarji pa so madžarskim kolegom sporočili: »Mi smo z vami.«

A se ni zgodilo prav nič tako pretresljivega, kar se po svetu ne bi dogajalo vsak dan. Časnik Nepszabadsag (v slovenščini pomeni Ljudska svoboda) so Madžari preprosto prenehali kupovati. Deloma zato, ker se povečuje uporaba digitalnih medijev, deloma zato, ker se jim ni zdelo, da bi zanj odšteli denar. Prodana naklada časopisa se je namreč v zadnjih desetih letih znižala za 74 odstotkov oziroma za 100.000 izvodov. Če so še leta 2006 prodali skoraj 140.000 izvodov, so jih lani v povprečju manj kot 40.000 izvodov (tukaj). To je prineslo izgubo v višini pet milijard forintov oziroma 16,4 milijona evrov. Edina rešitev je bila, da se časnik ukine, saj bi bilo nespametno od lastnika, da bi vztrajal in povečeval izgubo. Tako da v ozadju ni prav nobene zarote, časnik je preprosto dosegla nevidna roka trga. Takega padca bralcev namreč ne more nadomestiti še tako dobra marketinška služba, ki trži oglasni prostor. Opozicijski socialisti so kljub temu pozvali Madžare, naj protestirajo. In so res. Nekaj tisoč jih je bilo, organizator trdi, da nekaj deset tisoč. Je pa zanimivo. Če bi ta »silna množica«, ki je na trgih vzklikala v podporo Népszabadsága in izganjala Orbana iz Madžarske, redno in vsak dan kupovala »priljubljeni dnevnik«, potem ne bi bilo nobenega razloga, da bi ga ukinili. A ga očitno niso.

In še nekaj. Nepszabadsag je nastal leta 1956, kot naslednik Szabad Nép (Svobodni ljudje). Sprememba imena ni naključna. Časopis je bil od madžarske socialistične delavske stranke, besedna zveza »svobodni ljudje« pa ni po okusu socializma (preveč poudarja svobodo posameznika), veliko bolj diktaturi pristoji »ljudska svoboda«. No, tudi po padcu Berlinskega zidu je časnik ostal pod vplivom socialistov, a samo do leta 2015, ko so (kaviar) levičarji pokazali svoj pravi obraz. Svoj več kot četrtinski delež v »svojem« časopisu so prodali družbi Mediaworks, ki je v lasti Vienna Capital Partners (VCP). Zakaj? Ker že od leta 2008 posluje z izgubo! Preiskovalni novinarji (seveda ne novinarji Nepszabadsaga) so razkrili, da so se socialisti oziroma, pozor, njihova fundacija za svobodno novinarstvo že več mesecev pogajale o ceni. Po teh transakcijah je bil časnik v 99,88-odstotni lasti podjetja Mediaworks in v 0,12-odstotni lasti uredništva. »Transparentni« socialisti niso želeli povedati, koliko so za delež iztržili (neuradni viri so navajali med 330.000 in 370.000 ameriških dolarjev), uredniki in novinarji Nepszabadsaga, ki danes protestirajo proti ukinitvi, pa so večkrat zavrnili, da bi vstopili v časnik z večjim deležem in postali pomembnejši lastniki. Povedano drugače. Tako novinarji in uredniki kot njihovi ideološki voditelji v vrstah socialistov so natančno vedeli, da je poslovni model Nepszabadsaga nevzdržen. Ampak saj veste, kako gre pri levičarjih: za tuj denar za svoj račun. Dokler so jim drugi plačevali in krili izgubo, je bilo dobro, ko je bilo potrebno dati kaj iz svojega žepa, niso ne želeli ne hoteli. In zdaj, ta levičarska pisunska drhal, za ukinitev Nepszabadsaga obtožuje Viktorja Orbana in medijsko nesvobodo. No, ampak najbrž ne bo prav nič pomagalo – tudi »srce parajoča« pisma ne.