Za dom spremni ali koga moti Marko Perković – Thompson?

Značke

antifa, Barbara Rajgelj, grb Dežele Kranjske, levičarji, LGBT, Maribor, Marko Perković - Thompson, Za dom spremni

Pred skoraj natanko desetimi leti (10. maja 2007) bi moral hrvaški pevec Marko Perković – Thompson nastopiti v dvorani Zetra v Sarajevu. Kljub temu, da so prodali več kot deset tisoč vstopnic, so koncert zaradi številnih groženj odpovedali. V Bosni in Hercegovini se je zgodil tako imenovani aktivni bojkot, ki z demokracijo in pluralizmom, še manj pa s svobodo, nima prav nikakršne veze. Če poziv k bojkotu pomeni, da ne kupiš vstopnice in ne greš na koncert, aktivni bojkot ne pomeni samo, da ne kupiš vstopnice, ampak želiš (na razne načine, tudi z grožnjami) drugemu preprečiti, da kupi vstopnico in gre na koncert. Povedano drugače. Aktivni bojkot pomeni, da drugemu omejuješ svobodo. To danes ob pomoči medijskega mainstreama počno razni levičarski aktivisti in njihova militantna struja Antifa.

Zadeva je v Sarajevu dobila take razsežnosti, da je pljusknila tudi med Bošnjake čez lužo. Ugledni dr. Muhamed Bogorovac je v uvodniku portala Nacionalnega kongresa Republike BiH v ZDA ostro napadel rojake. „Podrobno ne poznam Thompsonovo glasbo, ampak tisto, kar sem slišal, lahko opišem kot ´hrvaška patriotska glasba´“ je zapisal in jih vprašal, zakaj jih ne motijo pevci in pevke, ki so med vojno na Balkanu gostovali na bojiščih in srbske vojake spodbujali pri napadih na Sarajevo, Tuzlo, Brčko in druga mesta. „Spomnimo se, kako je Goran Bregović takoj po vojni v BiH pripeljal dragačevske trubače, zvrst srbske ljudske glasbe, ki je še bolj brez estetske vrednosti, kot je turbo folk glasba,“ je bil neizprosen Bogovorac.

Koga torej moti Thompson? Zakaj slovenski mainstream mediji problematizirajo njegov nastop, ki bo 20. maja v Mariboru in nekateri (Večer) pozivajo celo k aktivnemu bojkotu? In zakaj samooklicani varuhi družbe, kot je denimo Barbara Rajgelj, LGBT aktivistka (in članica Sveta za odziv na sovražni govor, v katerem poročilu se je znašla tudi Kavarna Hayek), nasprotujejo Thompsonu? V čem je težava?

Ne gre za to, da bi Thompsonove pesmi opevale hrvaško domoljubje. Ne, težava je domoljubna pesem kot taka. Levičarji sovražijo vse, kar diši po patriotizmu, sovražijo vse pesmi, ki opevajo žrtvovanje in boj za svojo državo ali narod. Globalistični levičarji iz Slovenije se bojijo Slovencev, ki bi tako kot Thompson razmišljali o domoljubju, svobodi, narodu. Mnogo lažje sprejmejo Milana Kučana, ki je kot šef partije z nekdanjo komunistično vlado na prelomu osemdesetih let v devetdeseta leta razoroževal Teritorialno obrambo. Državotvorna nacija bi ga obtožila veleizdaje, v levičarski Sloveniji pa nič.

Prava težava je zdaj Thompson, mar ne? Ker je domnevno fašist in ustaš. Ker med svojo kultno pesmijo “Čavoglave” običajno vzklikne „Za dom spremni“. V čem je težava vzklika „Za dom spremni“? Gre za star hrvaški pozdrav, ki ga je prvi uporabil Nikola Šubić Zrinski leta 1566 v bojih proti muslimanom oziroma Turkom. Pozdrav je postal politično nekorekten, ker so ga na nesrečo Hrvatov uporabljali ustaši, prepovedal pa ga je komunistični režim po 2. svetovni vojni. Podobno je v Sloveniji z grbom z modrim orlom, ki po mainstream ideologiji velja za domobranski grb, čeprav orel v grbu postane razpoznavni znak dežele Kranjske že v prvi polovici 13. stoletja, po nekaj menjavah barv pa uradni Dunaj za grb Kranjske leta 1836 potrdi modrega kronanega orla na srebrnem/belem ščitu z rdeče-srebrno/belo šahirano prsno prepono. In potem levičarji pravijo, da se s takimi simboli razpihuje sovraštvo.

Če kdo širi sovraštvo, so to tisti, ki pozivajo k aktivnemu bojkotu, ki pozivajo k linču vseh, ki kakorkoli sodelujejo pri organizaciji Thompsonovega koncerta, očitno pa bodo tisti, ki bodo odšli na koncert, deležni zmerljivk, da so fašisti, rasisti in nacionalisti, čeprav bodo karto kupili iz svojega denarja, za razliko od raznih nevladnih organizacij, ki parazitirajo neto davkoplačevalce. Nihče jim ne odreka pravice, da javno nasprotujejo koncertu, da ga bojkotirajo tako, da se ga pač ne bodo udeležili, toda naj tistim, ki želijo poslušati Thompsona v živo, to dopustijo. Imam predlog za njih. Glede na to, da bo koncert v Festivalni dvorani Lent, predlagam, da s svojim denarjem zakupijo stadion Ljudski vrt, se tam zberejo in kričijo v protest, kolikor jih je volja. S tem bodo dokazali, da so strpni, saj ne bodo na noben način ovirali tistih, ki bodo šli na Thompsonov koncert. Oboji bodo zadovoljni. Prvi zato, ker so lahko glasno izrazili nezadovoljstvo zaradi Thompsona v Mariboru, drugi zato, ker so svojega priljubljenega pevca lahko poslušali, ne da bi jim kdo grozil.

Pred dobrimi desetimi leti je izšel Thompsonov album „Bilo je nekoč na Hrvaškem“. V pesmi z naslovom „Naj se nihče ne dotika mojega dela vesolja“ je preroško zapisal verz: „Domoljubje imenujejo fašizem, tako branijo svoj komunizem. Prozorna demagogija.“ V isti pesmi pove svoje tudi o mainstream medijih: „Napadajo te hlapčevska peresa, kot da oni so vasi branili. Iz luknje prišle so miši.“ Ni kaj dodati.

Matematika, družboslovci in njihov vpliv na gospodarstvo

Značke

Barbara Rajgelj, Društvo novinarjev Slovenije, gender theory, gospodarstvo, levičarski aktivisti, matematika, minimalna plača, teorija spola, Toni Jurjec

Zadnjič sem po naključju naletel na tvit pravnice Barbare Rajgelj, sicer pa znane aktivistka za pravice LGBT in predavateljice na FDV. Objavila je fotografijo rešitve matematične naloge, ki se je glasila: »Mihec je star 4 leta. Njegov očka je devetkrat starejši. Koliko je star očka?« Otrok jo je rešil »4 x 9 = 36« in dal odgovor: »Očka je star 36 let.« Toda namesto treh točk je dobil dve. Učiteljica je popravila račun na »9 x 4 = 36«. Rajgeljeva je komentirala: »Tlačenje možganov v pokrovček od flomastra. ´Ker so taka navodila..´« Večina komentatorjev spodaj ji je dala prav.

Na prvi pogled bi človek rekel, da ima Rajgljeva res prav. Prej bi namreč pričakovali, da se bo zgražala nad besedilom uporabne naloge, češ da je poimenovanje »očka« z »očkom« homofobno in da bi se moral tisti del naloge glasiti: »Njegov starš št. 1 je devetkrat starejši.« Ampak šalo na stran, čeprav bi o teoriji spolov (gender theory) in vseh njenih neumnostih, ki jih prinaša z idejo o dveh spolih kot družbenem konstruktu, lahko razpravljali. Pri matematiki, ki je eksaktna znanost, pa ne moremo (čeprav se denimo Toni Jurjec s tem ne bi povsem strinjal).

Ker gre za besedilno nalogo, kjer je natančno napisano, koliko je star Mihec in kolikokrat je od njega starejši očka, ne more biti nobenega dvoma: pravilen odgovor je lahko samo 9 x 4 = 36, ne pa 4 x 9 = 36. Če učiteljica (ali kdorkoli je že sestavljal to uporabno nalogo) ne bi mislila, da je račun pomemben, bi zahtevala samo pravilen odgovor, ne pa tudi računa, kako je učenec prišel do pravilnega rezultata (zmnožka). Ampak poenostavimo račun: 4 + 4 + 4 + 4 + 4 + 4 + 4 + 4 + 4. Kako bi ga napisali kot množenje? 4 x 9 ali 9 x 4? Pravilno bi bilo 9 x 4 (pogovorno: devetkrat po štiri leta), kajti če bi napisali 4 x 9 (pogovorno: štirikrat po devet let), bi to pomenilo 9 + 9 + 9 + 9.

Torej ne gre za »navodila«, ampak »pravila«. Je namreč razlika med množencem in množiteljem, čeprav nekateri pravijo, da je danes popolnoma vseeno, kako se zapiše tak račun. To trdijo celo profesorji matematike. Toda pomislimo samo, da bi bila uporabna naloga drugače sestavljena, se pravi v obratni smeri in bi se glasila: »Imamo račun 9 x 4 = 36. Zmnožek (rezultat) pove, koliko je star očka. Vprašanje se glasi: Kolikokrat je očka starejši od Mihca in koliko je star Mihec?«

Družboslovci bi seveda trdili, da sta odgovora možna dva: ali je Mihec star 4 leta in da je očka devetkrat starejši od njega ali pa je Mihec star devet let in je očka štirikrat starejši od Mihca. Najbrž imajo celo prav, toda za matematike pa bi bil odgovor samo eden in na dlani: Mihec je star štiri leta, očka je devetkrat starejši od Mihca. Ve se, kaj je množenec in kaj je množitelj. No, vsaj mene so tako učili. Zdaj samo čakam, da se bo kdo od levičarskih aktivistov oglasil in oznanil, da so taka matematična pravila družbeni konstrukt, ostanek nekega drugega časa, mogoče celo reakcionarna, klero-fašistična, in da je popolnoma vseeno, ali je pri računu prva številka 4 ali 9.

No, poskusite to pri računalnikih. Poskusite namesto elektronskega naslova janez.novak@comp.si, napisati comp.si@janez.novak. Po logiki družboslovcev bi moral naslovnik elektronsko pošto prejeti v obeh primerih. Pa bi jo res? Ne gre samo za ta primer, ki mogoče ni najboljši (na načelni ravni je), toda gre za pravila, za logiko in njeno zaporedje, da veš, kaj je kaj. Če temu ne bi bilo tako in bi v nekem programu nekdo zapisal 4 x 9 namesto 9 x 4, bi strmoglavila letala, televizorji ne bi delovali, iPhoni bi crkavali, dušebrižniki pa bi bentili nad neoliberalnimi kapitalisti (vse to so proizvodi kapitalizma), da niso natančni.

In potem se čudimo, da državo jemlje vrag. Ker se politiki, ki razmišljajo družboslovno, ne držijo nekaterih osnovnih pravil ekonomije: zapraviš lahko samo toliko, kot imaš; minimalna plača povečuje brezposelnost in revščino; blaginjo državljanov dviguje samo gospodarska rast, ne pa davki; birokratsko vmešavanje na trg s subvencijami je škodljivo; socializem v ekonomiji dokazano ne deluje; itn. Še bi lahko naštevali, pa ne bi pomagalo.