Slovo od gotovine, slovo od svobode*

Značke

Banka Slovenije, denar, ekonomska svoboda, Financial Times, gotovina, svoboda

Ko je državni zbor pred skoraj natanko dvema letoma sprejel zakon, ki prepoveduje plačevanje računov z gotovino nad 5.000 evrov, je bil to korak naprej k omejevanju poslovanja z gotovino. Pod krinko preprečevanja pranja denarja se je skrivala še neizpolnjena želja države, da bi nadzorovala tudi denarnico državljana, se pravi tisti del denarja, ki posamezniku po izvršeni kraji v obliki davkov še ostane. Končni cilj je popolno brezgotovinsko poslovanje, ki ni nič drugega kot finančna diktatura. Vsaka podobnost z Orwellovim letom 1984 je, kakopak, zgolj naključna.

Uslužbenci prodajalne BMW v Žengžouju na severu Kitajske so bili pred meseci presenečeni, ko je vstopila lastnica manjšega lokala. Ne zato, ker je želela kupiti model BMW 730Li, ampak ker je s seboj prinesla 100.000 bankovcev po en juan. »Ljudje mi običajno plačujejo z manjšimi bankovci. Zdaj se mi jih je nabralo veliko in sklenila sem, da jih vse naenkrat uporabila za nakup avtomobila,« je povedala lokalnim novinarjem. Razliko do milijon juanov (okoli 135.000 evrov) vrednega luksuznega avtomobila je poravnala z bančno kartico, dvajset zaposlenih v avto salonu pa je gotovino štelo šest ur. Zadovoljni so bili vsi: lastnica novega avtomobila, ki se je znebila nadležnega drobiža, prodajalci, ki so pobrali provizijo, lastnik avtosalona, ker je z dobičkom prodal avto, in država, ki je od vsega pobrala davek. Nikomur ni padlo niti na pamet, da bi samo pomislil na morebitno pranje denarja, kriminal, sivo ekonomijo, korupcijo ali davčno utajo, ker je bil avto plačan z gotovino. Kaj takega v Sloveniji in drugje v Evropski uniji ni več mogoče.

Tistega četrtka, 6. marca 2014, se je tako še enkrat pokazalo, da med poslanci, to izvoljeno politično elito, ni ljudi, ki bi zagovarjali svobodo posameznika. Noveli zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, s katero se je znižal prag za gotovinsko poslovanje s takratnih 15.000 evrov na 5.000 evrov ni nasprotoval prav nihče. Eden redkih, ki je nasprotoval, je bil Jožef Horvat (NSi). Opozoril je, gre za dodatno obremenjevanje komitentov, saj bodo morali za izvršeno plačilo plačati provizijo. Opozicijski poslanec je še menil, da je v EU meja za gotovinsko poslovanje določena pri 15.000 evrih. A ne glede na to se »tisti, ki perejo denar, pogovarjajo o milijonih«, je dejal. Slovenija je tako dobila eno najbolj nesvobodnih zakonodaj v Evropi, Horvat se kasneje ni udeležil glasovanja. To je eden tistih zakonov, ki jasno kažejo, da poklicnim birokratom, državnim uradnikom in politikom ni veliko mar za državljane in njihovo svobodo, ampak jih zanima predvsem nadzor nad njimi. Tudi plača izplačana v gotovini naj bi bila kmalu preteklost.

Na ministrstvu za finance se s takimi trditvami ne strinjajo povsem. »Gotovina je najbolj anonimen nosilec vrednosti, s katerim se najlažje prikrije lastništvo in nezakonit izvor denarja. Storilci kaznivih dejanj v večini primerov razpolagajo z velikimi vsotami gotovine, ki jo želijo plasirati v finančni sistem in ji skozi več različnih transakcij pridobiti zakoniti izvor,« pravijo na Mramorjevem ministrstvu in dodajajo, da je omejitev poslovanja z gotovino namenjena preprečevanju pretoka sredstev, ki izvirajo iz kaznivih dejanj v finančni sistem države in posledično zmanjšanju  tveganja za pojav pranja denarja in financiranja terorizma. Vendar to nikakor ne pomeni, da posameznik ne sme imeti toliko gotovine, kot jo želi, saj omejitve na 5.000 evrov veljajo samo pri prodaji blaga in storitev, ne pa tudi pri prometu med fizičnimi osebami. Torej, kupec avtomobila, ki je denar privarčeval »v nogavici«, ima dve možnosti: bodisi kupnino lahko položi neposredno na prodajalčev račun, bodisi denar položi najprej na svoj račun, nato pa ga prenakaže na prodajalčev račun. Če pa državljan kupuje stanovanje od fizične osebe, lahko prodajalcu izroči gotovino. Omejitev ni niti pri dvigu gotovine iz transakcijskega računa, o splošni uvedbi brezgotovinskega poslovanja, pa za zdaj z vidika preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma ne razmišljajo. Morajo pa banke uradu za preprečevanje pranja denarja poročati o vsaki transakciji, ki presega 30.000 evrov.

Podatka, koliko premoženja imajo državljani Slovenije v gotovini, ni. »Obstaja pa ocena o tem in se giblje med dvema in tremi milijardami evrov,« so povedali v Banki Slovenije (BS). Enako je s prihranki »v nogavicah«. V centralni banki ocenjujejo, da imajo Slovenci po domovih med milijardo in dvema milijardama evrov. In koliko gotovine je v obtoku? »Od uvedbe evra do konca leta 2015 je bilo neto izdanih (razlika med vsemi izdanimi ter vsemi vrnjenimi bankovci s strani Banke Slovenije) preko 200 milijonov kosov bankovcev, v skupni vrednosti preko 3,5 milijarde evrov,« pravijo v BS, s tem, da ima Slovenija pri bankovcih med pet in 200 evri tako imenovano negativno izdajo, kar pomeni, da se jih je v centralno banko vrnilo več kot je bilo izdanih. »To je predvsem posledica migracije bankovcev, saj se evrobankovci prosto gibljejo po celotnem evroobmočju,« so povedali in dodali, da po ocenah znaša delež gotovinskih transakcij v trgovinah med 50 in 55 odstotkov vseh plačilnih transakcij, kar se v zadnjih letih ni bistveno spreminjalo. »Kljub temu je dolgoročni trend, da bodo gotovinske transakcije zelo počasi upadale,« predvidevajo v BS. Kar je recimo precej manj kot v Indiji, kjer je bilo lani gotovinskih transakcij 86 odstotkov, in precej več od Švedske, ki ima samo še okoli 25 odstotkov gotovinskih transakcij in razmišlja, da bi prešla na popolnoma elektronski plačilni promet (beri: prepovedala bi gotovino).

Zanimivo je, da se je mednarodni oblastniški gonji proti gotovini pridružil celo Financial Times, stoletje in četrt star slavni finančni časopis, ki je lani pozval k »upokojitvi gotovine«, ker je to »barbarska relikvija«. Pri tem se sklicuje, ne boste verjeli, na levičarskega ekonomista Johna M. Keynesa, ki je z barbarstvom označil zlati standard (ta denimo omogoča nizko inflacijo, preprečuje pretirano zadolževanje države, tiskanje denarja brez kritja). Kljub še zelo majhnim količinam gotovine v obtoku, ta po mnenju Financial Timesa lahko »povzroči veliko izkrivljenje ekonomskega sistema« in »sposobnost centralnih bank, da spodbudijo depresivno gospodarstvo«. Torej se za željami vlad po ukinitvi gotovine ne skriva samo namera po večjem nadzoru posameznikov, ampak tudi po bolj prefinjenemu »ponarejanju« denarja, ki nima kritja.

Gotovino zato lahko (za zdaj še) razumemo tudi kot nadzor državljanov nad početjem oblasti (seveda si vlade želijo obratno), prosto razpolaganje z njo pa ostaja eden od simbolov svobode, hkrati ena od zadnjih obrambnih črt pred lakomnostjo in diktaturo obsedencev z vse večjim nadzorom. Neizmerna želja države, njenih birokratov, ki imajo za seboj oborožen represivni aparat, da ne samo, da ljudem pobere polovico zaslužka, ampak želi nadzorovati tudi preostali denar, da bi vedela, kje, kdaj, komu, zakaj in koliko je plačal, je grozljiva. Razpolaganje z gotovino posamezniku vsaj delno omogoča, da se izogne nadzoru. Kaj namreč državo briga, za kaj potrošimo svoj denar. Elektronsko poslovanje pa omogoča popolni vpogled v ravnanje in delovanje državljanov. Za zdaj so to le mokre sanje birokratov. Ampak koliko časa še?

*Tekst je bil objavljen v reviji Reporter (februar 2016)

So bili posojilojemalci v švicarski frankih res ogoljufani? Ne, daleč od tega.

Značke

Aleš Majcenovič, Banka Slovenije, banke, demokracija, finančna pismenost, PISA, posojilojemalci, švicarski frank

Pred meseci so bili predstavljeni rezultati raziskave finančne pismenosti med dijaki, ki je bila v okviru PISA opravljena že leta 2012. Slovenci so se med vrstniki odrezali pod povprečjem. To slovenskih levičarjev sploh ni zaskrbelo. Sindikalist Branimir Štrukelj je rezultate pospremil z besedami, »ali je za splošno izobraženost državljanov ključnega pomena, da so slovenski rezultati v njej nadpovprečni«. Se pravi, ali je za Slovenijo sploh pomembno, da so državljani finančno izobraženi. Seveda, finančna pismenost je del zlobne neoliberalne ideologije, zakaj bi z njo posiljevali mlade ljudi. Komentator Mladine je menil podobno, češ zakaj bi ljudje premišljevali, kakšen kredit se jim izplača vzeti v banki, saj finančne pismenosti nikoli ne bo dovolj. Ali kot je zapisal: »Ampak to, da Slovenija v finančni pismenosti ni (zelo) podpovprečna, ni pomembno. Finančne pismenosti v svetu, kakršen je in kakršen naj bi bil v prihodnje, ne bo nikoli dovolj. Gospa Jones bo pač morala veliko svojega časa namenjati premisleku, kakšen kredit vzeti. Razen če se zavemo, da se tak svet kot edini možen kaže le, če smo ujeti v neoliberalno ideologijo. Ideologijo, katere del je tudi finančna pismenost.«

No, če bi bili tisti, ki so pred leti vzeli kredit v švicarskih frankih, vsaj malo finančno pismeni, bi vedeli, da moraš kredit vzeti vedno v valuti, v kateri prejemaš plačo. V vsakem drugem primeru špekuliraš in tvegaš valutna nihanja. In ravno to se je zgodilo. Potem ko se je švicarska centralna banka januarja odločila, da bo prekinila nenaravno vezanost franka na evro, je med kreditojemalcih v frankih zavladala prava panika. Krivdo so v maniri pravih socialistov prevalili na vse druge, samo nase ne. Takole je pred enim mesecem govoril predsednik ad hoc oklicanega Združenja frank Aleš Majcenovič: »Sredi prejšnjega meseca je prišlo do posega švicarske nacionalne banke v prosti medvalutni trg, zaradi česar se je tečaj švicarskega franka zvišal za 15 odstotkov. To je resno ogrozilo slovenske kreditojemalce, ki so svoje stanovanjsko vprašanje v preteklih letih reševali z najemom kredita, vezanega na tečaj švicarskega franka.« Ne, ni prišlo do posega švicarske centralne banke na prosti medvalutni trg, ampak ravno obratno. Na prostem trgu švicarski frank v primerjavi z evrom nikoli ne bi mogel biti tako podcenjen.

Včeraj, na shodu pred Banko Slovenije, pa je govoril: »Banka Slovenije kot regulator trga bi morala poskrbeti za pošteno poslovno prakso bank. V njihovem primeru namreč ni bilo tako, posledice tega ravnanja pa se zdaj izkazujejo. (…) Posojilojemalci so ta posojila sklenili v dobri veri, da bi rešili stanovanjsko vprašanje, posojila v švicarskih frankih pa so jim bila ponujena kot ugodna, stabilna in varna. (…) Bila so tudi cenejša, povprečni posojilojemalci pa so temu nasedli in se niso spraševali, kaj je za tem. (…) Zdaj vidimo, da so bili posojilojemalci v švicarskih frankih popolnoma prepuščeni na milost in nemilost bank. (…) V združenju tudi ne želimo popolnoma nič iz državnega proračuna, ampak le to, da se banke odrečejo dodatnim dobičkom, ki jih služijo na zanje nepošten način. Na to, da bi jih banke še naprej “odirale”, ne pristajamo, zato nameravamo tudi dokazati, da je šlo za popolno zavajanje porabnikov.«

Ste dobro prebrali? Cel kup neumnosti, s katerimi se sploh ne splača ukvarjati. Nihče ni nikogar silil, da kredit vzame v frankih. Tudi tisti, ki zdaj pravijo, da so bili kreditno sposobni edino, če so vzeli posojilo v frankih, so imeli možnost izbire – zamenjati banko. Pa tega niso storili, ker je bil zanje kredit veliko bolj ugoden kot za tiste, ki so vzeli kredit v evrih. Zdaj je obratno, kar naenkrat preplah, zahtevajo ukrepe Banke Slovenije, na pomoč kličejo vlado, politiko. Ampak kaj za vraga imata zakonodajna in izvršna oblast opraviti s posojilojemalci v frankih?

Parlamentarna demokracija ima tri veje oblasti: zakonodajno, izvršno in sodno. Te tri veje bi morale biti načeloma med seboj neodvisne, saj je od tega odvisna demokracija, stopnja demokracije. Ko začno vplivati ena na drugo, se med seboj mešati, ali da ena veja oblasti prevzame drugo, nastopi politična kriza. Tak scenarij je v razvitih demokracijah skoraj nemogoč, v Sloveniji pa je nekako normalen, nanj smo se navadili. In zadnji pritisk kaže, da bo tako tudi v primeru posojilojemalcev v švicarskih frankih.

Posamezniki in banke prostovoljno stopajo v medsebojni pogodbeni odnos. Tako je bilo tudi v zgornjem primeru. Če obstaja najmanjši sum, da pogodba ni bila podpisana prostovoljno ali da je pri podpisu posojilne pogodbe prišlo do goljufije, potem je to vprašanje za sodno vejo oblasti, nikakor pa ne za zakonodajno ali izvršno oblast. In ker posojilojemalci vedo, da jih bankirji niso z orožjem prisilili, da vzamejo kredit v švicarskih frankih, in da so sami krivi, če se o valutnih tveganjih niso dovolj poučili (mediji že nekaj let opozarjajo na nevarnosti jemanja posojil v frankih), zdaj kličejo na pomoč Banko Slovenije, vlado in politiko. Sodna pot je za njih zadnja možnost (»In če druge poti ne bo, bomo svoje pravice iskali po sodni poti.«), čeprav bi morala biti prva in edina izbira.

Ampak tako so naučeni, da mora namreč država z zakoni predvideti vse mogoče (negativne) situacije, ki jih je treba sankcionirati. Da je treba vsa področja človekovega življenja regulirati do onemoglosti. In eno najbolj reguliranih področij je prav bančništvo. Kako je torej mogoče, da se potem lahko zgodi taka »krivica« na področju, ki je tako regulirano? Preprosto. Ravno regulacija povzroči, da ljudje postanejo apatični, da se sploh ne odločajo več samostojno, ampak vse prepuščajo državi, da naredi namesto njih. Ali so se sploh vprašali, zakaj je kredit v švicarskih frankih tako ugoden? Zadeva je bila podobna ponudbam, ki vabijo naivneže, da bodo donosi za vloženi denar kaj 50, ampak 100-odstotni. Ampak ne, ker država bdi nad bankami, je zagotovo vse v redu. Kaj takega se na prostem trgu, v dereguliranem okolju skoraj ne bi moglo zgoditi. Ljudje bi z banko sklenili pogodbo na lastno odgovornost, ne bi se zanašali na državo, mogoče bi povprašali za nasvet finančnega strokovnjaka.