Ko je državni zbor pred skoraj natanko dvema letoma sprejel zakon, ki prepoveduje plačevanje računov z gotovino nad 5.000 evrov, je bil to korak naprej k omejevanju poslovanja z gotovino. Pod krinko preprečevanja pranja denarja se je skrivala še neizpolnjena želja države, da bi nadzorovala tudi denarnico državljana, se pravi tisti del denarja, ki posamezniku po izvršeni kraji v obliki davkov še ostane. Končni cilj je popolno brezgotovinsko poslovanje, ki ni nič drugega kot finančna diktatura. Vsaka podobnost z Orwellovim letom 1984 je, kakopak, zgolj naključna.
Uslužbenci prodajalne BMW v Žengžouju na severu Kitajske so bili pred meseci presenečeni, ko je vstopila lastnica manjšega lokala. Ne zato, ker je želela kupiti model BMW 730Li, ampak ker je s seboj prinesla 100.000 bankovcev po en juan. »Ljudje mi običajno plačujejo z manjšimi bankovci. Zdaj se mi jih je nabralo veliko in sklenila sem, da jih vse naenkrat uporabila za nakup avtomobila,« je povedala lokalnim novinarjem. Razliko do milijon juanov (okoli 135.000 evrov) vrednega luksuznega avtomobila je poravnala z bančno kartico, dvajset zaposlenih v avto salonu pa je gotovino štelo šest ur. Zadovoljni so bili vsi: lastnica novega avtomobila, ki se je znebila nadležnega drobiža, prodajalci, ki so pobrali provizijo, lastnik avtosalona, ker je z dobičkom prodal avto, in država, ki je od vsega pobrala davek. Nikomur ni padlo niti na pamet, da bi samo pomislil na morebitno pranje denarja, kriminal, sivo ekonomijo, korupcijo ali davčno utajo, ker je bil avto plačan z gotovino. Kaj takega v Sloveniji in drugje v Evropski uniji ni več mogoče.
Tistega četrtka, 6. marca 2014, se je tako še enkrat pokazalo, da med poslanci, to izvoljeno politično elito, ni ljudi, ki bi zagovarjali svobodo posameznika. Noveli zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, s katero se je znižal prag za gotovinsko poslovanje s takratnih 15.000 evrov na 5.000 evrov ni nasprotoval prav nihče. Eden redkih, ki je nasprotoval, je bil Jožef Horvat (NSi). Opozoril je, gre za dodatno obremenjevanje komitentov, saj bodo morali za izvršeno plačilo plačati provizijo. Opozicijski poslanec je še menil, da je v EU meja za gotovinsko poslovanje določena pri 15.000 evrih. A ne glede na to se »tisti, ki perejo denar, pogovarjajo o milijonih«, je dejal. Slovenija je tako dobila eno najbolj nesvobodnih zakonodaj v Evropi, Horvat se kasneje ni udeležil glasovanja. To je eden tistih zakonov, ki jasno kažejo, da poklicnim birokratom, državnim uradnikom in politikom ni veliko mar za državljane in njihovo svobodo, ampak jih zanima predvsem nadzor nad njimi. Tudi plača izplačana v gotovini naj bi bila kmalu preteklost.
Na ministrstvu za finance se s takimi trditvami ne strinjajo povsem. »Gotovina je najbolj anonimen nosilec vrednosti, s katerim se najlažje prikrije lastništvo in nezakonit izvor denarja. Storilci kaznivih dejanj v večini primerov razpolagajo z velikimi vsotami gotovine, ki jo želijo plasirati v finančni sistem in ji skozi več različnih transakcij pridobiti zakoniti izvor,« pravijo na Mramorjevem ministrstvu in dodajajo, da je omejitev poslovanja z gotovino namenjena preprečevanju pretoka sredstev, ki izvirajo iz kaznivih dejanj v finančni sistem države in posledično zmanjšanju tveganja za pojav pranja denarja in financiranja terorizma. Vendar to nikakor ne pomeni, da posameznik ne sme imeti toliko gotovine, kot jo želi, saj omejitve na 5.000 evrov veljajo samo pri prodaji blaga in storitev, ne pa tudi pri prometu med fizičnimi osebami. Torej, kupec avtomobila, ki je denar privarčeval »v nogavici«, ima dve možnosti: bodisi kupnino lahko položi neposredno na prodajalčev račun, bodisi denar položi najprej na svoj račun, nato pa ga prenakaže na prodajalčev račun. Če pa državljan kupuje stanovanje od fizične osebe, lahko prodajalcu izroči gotovino. Omejitev ni niti pri dvigu gotovine iz transakcijskega računa, o splošni uvedbi brezgotovinskega poslovanja, pa za zdaj z vidika preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma ne razmišljajo. Morajo pa banke uradu za preprečevanje pranja denarja poročati o vsaki transakciji, ki presega 30.000 evrov.
Podatka, koliko premoženja imajo državljani Slovenije v gotovini, ni. »Obstaja pa ocena o tem in se giblje med dvema in tremi milijardami evrov,« so povedali v Banki Slovenije (BS). Enako je s prihranki »v nogavicah«. V centralni banki ocenjujejo, da imajo Slovenci po domovih med milijardo in dvema milijardama evrov. In koliko gotovine je v obtoku? »Od uvedbe evra do konca leta 2015 je bilo neto izdanih (razlika med vsemi izdanimi ter vsemi vrnjenimi bankovci s strani Banke Slovenije) preko 200 milijonov kosov bankovcev, v skupni vrednosti preko 3,5 milijarde evrov,« pravijo v BS, s tem, da ima Slovenija pri bankovcih med pet in 200 evri tako imenovano negativno izdajo, kar pomeni, da se jih je v centralno banko vrnilo več kot je bilo izdanih. »To je predvsem posledica migracije bankovcev, saj se evrobankovci prosto gibljejo po celotnem evroobmočju,« so povedali in dodali, da po ocenah znaša delež gotovinskih transakcij v trgovinah med 50 in 55 odstotkov vseh plačilnih transakcij, kar se v zadnjih letih ni bistveno spreminjalo. »Kljub temu je dolgoročni trend, da bodo gotovinske transakcije zelo počasi upadale,« predvidevajo v BS. Kar je recimo precej manj kot v Indiji, kjer je bilo lani gotovinskih transakcij 86 odstotkov, in precej več od Švedske, ki ima samo še okoli 25 odstotkov gotovinskih transakcij in razmišlja, da bi prešla na popolnoma elektronski plačilni promet (beri: prepovedala bi gotovino).
Zanimivo je, da se je mednarodni oblastniški gonji proti gotovini pridružil celo Financial Times, stoletje in četrt star slavni finančni časopis, ki je lani pozval k »upokojitvi gotovine«, ker je to »barbarska relikvija«. Pri tem se sklicuje, ne boste verjeli, na levičarskega ekonomista Johna M. Keynesa, ki je z barbarstvom označil zlati standard (ta denimo omogoča nizko inflacijo, preprečuje pretirano zadolževanje države, tiskanje denarja brez kritja). Kljub še zelo majhnim količinam gotovine v obtoku, ta po mnenju Financial Timesa lahko »povzroči veliko izkrivljenje ekonomskega sistema« in »sposobnost centralnih bank, da spodbudijo depresivno gospodarstvo«. Torej se za željami vlad po ukinitvi gotovine ne skriva samo namera po večjem nadzoru posameznikov, ampak tudi po bolj prefinjenemu »ponarejanju« denarja, ki nima kritja.
Gotovino zato lahko (za zdaj še) razumemo tudi kot nadzor državljanov nad početjem oblasti (seveda si vlade želijo obratno), prosto razpolaganje z njo pa ostaja eden od simbolov svobode, hkrati ena od zadnjih obrambnih črt pred lakomnostjo in diktaturo obsedencev z vse večjim nadzorom. Neizmerna želja države, njenih birokratov, ki imajo za seboj oborožen represivni aparat, da ne samo, da ljudem pobere polovico zaslužka, ampak želi nadzorovati tudi preostali denar, da bi vedela, kje, kdaj, komu, zakaj in koliko je plačal, je grozljiva. Razpolaganje z gotovino posamezniku vsaj delno omogoča, da se izogne nadzoru. Kaj namreč državo briga, za kaj potrošimo svoj denar. Elektronsko poslovanje pa omogoča popolni vpogled v ravnanje in delovanje državljanov. Za zdaj so to le mokre sanje birokratov. Ampak koliko časa še?
*Tekst je bil objavljen v reviji Reporter (februar 2016)
