Zakaj se je Luka Mesec razburil?

Značke

Aleksis Cipras, Donald Tusk, levičarji, liberalizem, Luka Mesec, socializem

Skrajna levica želi zavreči tradicionalne evropske vrednote, kot sta varčnost in liberalni tržni principi. To je dejal Donald Tusk, predsednik Evropskega sveta, ko je govoril o tretjem paketu pomoči Grčiji.

Povedal je tisto, kar je logično: Evropa ne bo dopustila, da socialisti ponovno eksperimentirajo v imenu nekakšne alternative. Socializem se je do zdaj v zgodovini vedno izkazal za zgrešen projekt. In če katera država EU ne sprejme kapitalizma, naj zapusti EU in se preživlja sama. Seveda je to razburilo prvaka Združene levice Luko Mesca, ki je na svojem Facebook profilu zapisal: „Danes po svetovnih medijih odmeva izjava predsednika Evropskega sveta Donalda Tuska. (…) Če vam bo še kdo rekel, da gre v pribijanju Grčije na križ za ekonomijo. Prvi človek v EU ta trenutek je sam povedal, da je bolje, da Grčija ekonomsko kolapsira in grško prebivalstvo izstrada kot da Siriza uspe in politično okuži Evropo.“ (https://www.facebook.com/mesec.luka)

Ampak kaj je v resnici povedal Donald Tusk? Da v EU ne bodo dovoilili nobene socialistične revolucije, da sta evro območje in EU nastala na vrednotah prostega trga, na liberalni in krščanski tradiciji, ne pa na levičarskih socialističnih utvarah. Če kateri članici to ni všeč, naj zapusti EU. Grčija je imela priložnost, da zavrne pogoje EU in se poslovi iz evro območja. Ampak tega ni storila. Zakaj že? Zato ker Aleksis Cipras ve, da bi v tem primeru popolnoma kolapsirala, finančno in moralno bankrotirala.

(http://www.ft.com/intl/cms/s/0/f6872342-2bd2-11e5-acfb-cbd2e1c81cca.html#ixzz3g85JEIWh)

Nemci so radikalnim levičarjem v Grčiji, potem ko je nemški parlament potrdil tretji paket pomoči, že sporočili: Niti centa več vam ne damo!

.

Kako bi Jože P. Damjan Grkom še naprej dajal ribe, ne bi pa jih naučil tudi loviti

Značke

Aleksis Cipras, Capital Group, Grčija, Iniciativa za demokratični socializem, Joerg Sponer, Jože P. Damjan, Margaret Thatcher, New York Times

Jožeta P. Damjana imam rad. Ko odprem njegov blog (http://damijan.org/), vedno izvem nekaj novega. Pravzaprav me tudi navdušuje (resnično in iskreno), kako ekonomist, ki je bil še pred desetimi leti ekonomsko prepoznaven kot liberalec, zapopade kolektivističnega (socialističnega) duha. V tem je neverjetno podoben Janezu Markešu, ki se je kot zaprisežen desničar in neumorni kritik komunizma (in Milana Kučana) prelevil v podpornika socialistične miselnosti. Seveda s to razliko, da skuša Damjan svoje teorije dokazati (včasih celo z matematičnimi formulami), za kolumnista Dela (www.delo.si) pa je empirično dokazovanje „španska vas“. Saj veste, natrosite kup neumnosti, ki so ljudem všečne, in ste opravili svoje.

No, zadnje dni se je Damjan zelo angažiral. Včeraj in danes je objavil deset tekstov, ki dokazujejo, da bi se morali Grki danes izreči proti, se pravi, da bi morali obkrožiti NE, s tem bi pokazali, da imajo dovolj bruseljskega (in drugega finančnega) terorizma (http://damijan.org/2015/07/04/nove-oblike-terorizma-financni/). O tem, da je to pač izključna pravica Grkov, da se odločijo, kot želijo, sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/07/04/cesa-socialisti-ne-razumejo/), tokrat bi se rad dotaknil nekaterih argumentov.

Ekonomist Damjan ima seveda prav, ko pravi, da krize v Grčiji ni povzročila Siriza (http://damijan.org/2015/07/04/za-grsko-katastrofo-ni-kriva-syriza-pac-pa-5-let-napacnega-zdravila/), vendar pozablja, da je krizo povzročil socializem oziroma socialistične vlade, ki so od padca vojaške hunte (takrat je bila Grčija zadolžena 20 odstotkov BDP) leta 1974 vladale do danes kar tri četrtine časa, zato je dolg narasel na 180 odstotkov BDP. Grki so preprosto ignorirali pregovor, da je boljše, da se naučijo loviti ribe, kot da jim ribe daje nekdo tretji. Prej ali slej pride račun. Kitajski pregovor namreč pravi: “Daj človeku ribo, nahranil ga boš za en dan. Nauči ga loviti ribe, prehranil ga boš za vse življenje.”

Te preproste lekcije (kot vsi kolektivisti in socialisti po svetu) niso vzeli dovolj resno. Grki so mislili, da bo denarja vedno dovolj, da se vedno najde nekdo, ki jim ga bo posodil. Če Velika Britanija ne bi imela pred desetletji Margaret Thatcher, bi bila na istem. Tudi skandinavske države recimo (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/02/mit-o-uspehih-skandinavskih-socialistov-le-mit-2/). Ampak vsi ti „zlobni neoliberalci“ so svoje države rešili pod potopom. Ker so sami sprevideli, da politika kolektivizma, množičnih socialnih pravic pelje v pogubo. V to jih nihče ni prisilil, sami so spoznali. Jože P. Damjan pa hoče prepričati (vse kar leze in gre), da Grki niso ničesar krivi, ampak zlobni kapitalisti, finančniki in bankirji v IMF, ECB in Bruslju (http://damijan.org/2015/07/05/obvezno-branje-kako-je-imf-zavajal-in-zavestno-ubijal-grcijo/).

Okey, tudi če sprejmemo njegovo tezo, za katero se sklicuje na The New York Times (ja, res verodostojen medij, ki med drugim podpira neskončno zapravljanje davkoplačevalskega denarja za Obamine dvomljive programe), moramo pogledati najmanj na čas, ko je postalo jasno, da bo Siriza na volitvah zmagala, se pravi novembra 2014. To so spoznali tudi posojilodalaci, ki so se v strahu za svoj denar sestali z ideologi Sirize, da jim povedo, kaj nameravajo po volitvah oziroma ali bodo, če zmagajo, vrnili sposojen denar. Tako sta se v londonskem Cityiju z „neolibneralci“ sestala dva izmed vodilnih članov Sirize Giorgos Statakis in Yiannis Milios (slednji je takrat veljal za tudi za glavnega »ekonomista« skrajnih levičarjev). Financial Times je o sestanku, o katerem sloveski mediji skoraj niso poročali, zapisal: »Vsi, ki prihajajo s sestanka, želijo prodati vse premoženje, ki ga imajo v Grčiji.« Nekaj ur po objavi pa so po spletu zaokrožile zabeležke s sestanka, med drugim tudi Joerga Sponerja iz Capital Group, ki je svojim nadrejenim sporočil, da se je treba takoj umakniti iz Grčije, če bo vlado oblikovala Siriza in: »Program Sirize je slabši od programa komunistov, ki imajo dobro razdelan načrt. Nastal bo kaos, če ga bodo začeli izvajati.« Kot je razvidno iz korespondence, ki jo je objavil Greek Reporter, je Sponer še zapisal, da so se lažje pogovarjali z levičarskimi radikalci iz nemške Die Linke ali španske Podemos, kot pa s Sirizo: »Sprva sem mislil, da je vse skupaj neslana šala, potem pa sem spoznal, da mislijo resno.«

Ključne točke programa, ki sta jih Statakis in Milios predstavila zasebnim vlagateljem, so po zapiskih analitikov Capital Group in Merrill Lynch:

1. Odpis grškega dolga do zasebnih vlagateljev, Evropska centralna banka pa naj odkupi preostali dolg.

2. Prekinitev varčevalnih ukrepov.

3. Proces privatizacije bo ustavljen.

4. Da bi se zmanjšala brezposelnost, bodo povečali število zaposlenih v javnem sektorju.

5. Da bi se končala socialna kriza, bo Siriza omogočila vsem potrebnim brezplačno domovanje, elektriko, hrano in zdravstveno oskrbo.

6. Plače so bodo dvignile na raven pred krizo.

7. Minimalna plača bo znašala 750 evrov na mesec in se bo izplačevala 14-krat na leto. (To pomeni, da bodo ljudje, ki prejemajo minimalno plačo, dobili še 13. in 14. plačo)

8. Minimalna pokojnina bo znašala 705 evrov in se bo izplačevala 13-krat na leto. (To pomeni, da bodo ljudje, ki minimalno pokojnino, dobili še 13. pokojnino).

9. Takoj bodo zamenjali vodstva treh največjih grških bank, ki morajo spet kreditirati ljudi in podjetja.

10. Vsi ti ukrepi bodo pripomogli k večji gospodarski rasti. Kako? S povečanjem števila zaposlenih v javni upravi, dvigom minimalne plače in minimalne pokojnine ter vrnitvijo plač na raven pred krizo bo večja potrošnja (potrošnjo bodo spodbudili tudi s povečanjem uvoza), s tem pa večja gospodarska rast.

11. Vsem se bodo znižali davki za 20 odstotkov, razen tistim z najvišjimi dohodki.

Ko so zasebni vlagatelji Statakisu in Miliosu že na sestanku povedali, da s takimi ukrepi Grčije ne bodo popeljali iz krize in ali imajo mogoče »načrt B«, če predlogov ne bodo sprejeli oziroma njihovi ukrepi ne bodo delovali, predvsem v delu o odpisu dolga pri zasebnih investitorjih, sta jima odvrnila, da obstaja samo »načrt A« in da je to njihov program. Da ima Siriza v načrtu še nacionalizacijo, ki bo izvedena, če bo potrebno. Za zdaj pa še vedno »spoštujejo« zasebno lastnino. Analitiki so komentirali: »Program Sirize se bere kot starogrška tragedija.«

Skratka, Siriza je že takrat vedela, da se s posojilodajalci ne bo pogajala oziroma da ne bo sprejela njihovih zahtev. Čeprav je v tistem času Grčija pod vlado Antonisa Samarasa dokaj dobro napredovala: proračunski primanjkljaj je od začetka krize leta 2009, ko je znašal skoraj 16 odstotkov BDP, konec leta 2013 spremenila v primarni presežek v višini 1,5 milijarde evrov oziroma 0,8 odstotka BDP. Javnofinančni primanjkljaj je sicer še vedno znašal 12,7 odstotka BDP, vendar je bil ta posledica plačila obresti (štiri odstotke BDP) in stroškov za stabilizacijo bank (9,5 odstotka BDP). So pa krepko oklestili javni sektor, saj so od leta 2010 odpustili petino zaposlenih, razpustili so tudi javno televizijo, ki je podobno kot slovenska RTV hujskala ljudi in jih strašila pred nekakšnim neoliberalizmom. Kakorkoli, napredek Grčije je zagotovo bil, čeprav so posledice precejšnje: brezposelnost se je povečala na prek 25 odstotkov, za četrtino je upadel tudi BDP.

Grki se zato danes odločajo, ali bodo sami lovili ribe ali ne. Drugi jih zanje zagotovo ne bodo več.

Česa socialisti ne razumejo

Značke

Aleksis Cipras, Janis Varufakis, Luka Mesec, referendum, Siriza, socializem, Združena levica

Luka Mesec, lider Združene levice, sicer pa klon radikalnega levičarja, ki vodi grško Sirizo, Aleksisa Ciprasa, ima skoraj vsak dan kaj »modrega« za povedati in se zato pogosto znajde na naslovnicah časopisov in v udarnih terminih televizijskih dnevnikov. Tokrat je v podporo grški Sirizi, ki bo v nedeljo organizirala referendum, da Grki rečejo Evropski unije NE, ob tridesetih simpatizerjih razložil, zakaj v Združeni levici podpirajo Sirizo oziroma Grke (http://www.rtvslo.si/slovenija/mesec-grke-podpiramo-ker-je-treba-ustaviti-izsiljevanje/368931):

»Razlog, zakaj podpiramo Grke, je, da je treba ustaviti izsiljevanje. Če se neka država z demokratično izvoljeno vlado legitimno odloči, da bo prenehala izvajati varčevalne ukrepe, bi morale evropske institucije to demokratično voljo demokratično izvoljene vlade v demokratični državi upoštevati. Videli smo ravno nasprotno. Začelo se je izsiljevanje, začelo se je ekonomsko teroriziranje, stiskanje v kot z ekonomskimi ukrepi, da bi poskusili Grčijo destabilizirati in vreči njeno vlado.«

Mesec ima seveda prav. Grki se morajo sami odločiti. Če se odločijo, da ne bodo varčevali, prav. Volitve, ki so na čelo grške vlade pripeljale leve ekstremiste, so bile demokratične. Tu ni kaj. Zato je tudi Ciprasova vlada povsem legitimna. In Evropa pač upošteva, da v Atenah sedijo socialisti. Drugega ji niti ne preostane. Taka je bila volja ljudi na volitvah in pika. Bruselj seveda ne more narekovati ljudem, kako naj mislijo. Nikakor. To ne bi z ničemer imelo opraviti s svobodo. Vendar je to tudi vse. Kot EU ne more ukazovati Grkom, koga in katero politično opcijo naj volijo ali kako naj se odločijo na referendumu, tako tudi Aleksis Cipras in finančni minister Janid Varufakis ne moreta državam EU kar ukazati, naj Grčiji (spet) posodijo denar (okoli 39 milijard evrov, čeprav naj bi jih potrebovali 52 milijard). To je svobodna odločitev suverenih držav komu in pod kakšnimi pogoji bodo dali cekine. In ker Grčija ni vrnila obroka posojila Mednarodnemu denarnemu skladu (zato je v tehničnem bankrotu) in kot zdaj kaže 20. julija ne bo vrnila niti 3,5 milijarde evrov Evropski centralni banki (razen če ne bo zadnji hip dogovora med upniki in Grčijo), je logično, da ji nihče noče več posoditi denarja. Še posebej, ker se noče zavezati k strukturnim reformam, da bi lahko začela vračati dolg.

Povedano drugače. Kot imajo Grki pravico, da o svoji usodi odločajo sami, tako imajo države upnice pravico, da se odločijo, ali bodo Grkom še posodile denar ali ne. In pri tem ne gre za nikakršno izsiljevanje ali ekonomsko teroriziranje, kot skuša Mesec prikazati. Gre za povsem običajen poslovni odnos. In to je tisto, česar socialisti ne razumejo.

Cipras, Juncker in “nova” delovna mesta

Značke

Aleksis Cipras, brezposelnost, delovna mesta, demokratični socializem, Jean-Claude Juncker, Milton Friedman, zaposlovanje

Brezposelnost je sicer slaba stvar, toda alternativa, ko se na trg delovne sile vmeša država, je še slabša. Številne subvencije in spodbude, ki jih politika namenja za nova delovna mesta, sicer pripomorejo k zaposlovanju, ne pa k novim delovnim mestom. Vendar te razlike domači in tuji socialisti nikakor ne razumejo.

Grški predsednik Aleksis Cipras in prvi med evropskimi komisarji Jean-Claude Juncker sta se dogovorila za proces za pomoč Grčiji (vzporeden procesu evroskupine, ki je do Grčije bolj kritična), „da čim bolje izkoristi sredstva iz evropskih skladov s ciljem zagotavljanja rasti in delovnih mest ter reševanja humanitarne krize“. Povedano drugače: denar vseh evropskih davkoplačevalcev bo namenjen zagotavljanju delovnih mest za Grke. Vlada v Atenah naj bi to naredila s številnimi vladnimi programi, nekakšnimi javnimi deli, ki pa bodo bolj namenjeni ohranjanju socialnega miru in zadovoljevanju potreb politikov levičarske Sirize, ne pa potrošnikom na trgu. Najboljši program za ustvarjanje delovnih mest, in to je bilo v zgodovini večkrat dokazano, sta prosti trg in svobodna podjetniška pobuda, ki jih ustvarja.

Zadnje čase se znova pogosto omenja prigodo Miltona Friedmana, ki je sicer že zelo prežvečena, a kljub temu je vedno znova aktualna. Ko je potoval po Aziji, je pri gradnji nekega državnega projekta opazil, da delavci uporabljajo samo lopate in primitivno orodje, zato je vodjo gradbišča vprašal, zakaj ne uporabijo gradbenih strojev. Odgovor je Friedmana presenetil. „Zato ker gre za program ustvarjanja delovnih mest. Če bi imeli stroje, bi potrebovali manj delavcev in bi ustvarili manj delovnih mest,“ tako nekako je ameriškemu ekonomistu odgovoril vodja, na kar mu je Friedman cinično predlagal, naj delavcem rajši namesto lopat dajo žlice in bodo ustvarili še več delovnih mest. Če bi namreč držala ta socialistična teorija ustvarjanja delovnih mest, bi bilo vse zelo preprosto: odpravili bi vse stroje in druge tehnološke inovacije, tako da bi bilo čez noč potrebno za neko delo (v kmetijstvu, gradbeništvu, strojništvu in drugod) veliko ljudi. Nekaj takega smo v Sloveniji, ko smo bili še v Jugoslaviji, že doživeli. Bila je to doktrina samoupravnega socializma (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/). Skoraj vsi smo bili zaposleni in dobili plače, vendar z denarjem nismo mogli skoraj ničesar kupiti. Za razliko od delavcev v kapitalističnih državah, ki so si lahko privoščili marsikaj. Seveda, v socialističnih državah se ni ustvarjala nova vrednost, bogastvo posameznika se ni povečevalo. Zaposlenost ljudi je bila namenjena sama sebi, zato tudi ni bilo gospodarske rasti in blaginje, državljani so bili (z izjemo partijske elite) eni bolj, drugi manj revni. Večjo blaginjo omogočata samo podjetništvo in prosti trg.

Kljub temu se je (ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugod po svetu) zasidrala keynesianistična miselnost o vsemogočni javni porabi, ki bo odrešila vse težave in tudi odpravila brezposelnost. Toda od kod denar za javno porabo? Prvi vir sredstev je lahko centralna banka, ki natisne nov denar, država pa ga porabi. Toda sveže natisnjeni denar, ki nima realnega kritja, pomeni spodkopavanje kupne moči, kar sčasoma privede do še večje brezposelnosti. Eden takih norih projektov evropskih birokratov in bančnikov v ECB je program kvantitativnega sproščanja (EQ) (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/23/keynesianisticna-orgija-ali-kako-bruseljski-psihopati-ponarejajo-denar/). Poleg tega tiskanje denarja ne pomeni, da se ustvarja nova vrednost, kot mislijo nekateri socialisti. V resnici pomeni prerazporeditev dohodka, in to od tistih, ki ustvarjajo realno vrednost k tistim, ki je ne ustvarjajo.

Drugi vir sredstev za javno porabo so davki. Čim višji so davki, manj sredstev ostane posamezniku. To pa posledično pomeni, da manj porabi za nakup dobrin in storitev. Manjše povpraševanje se odrazi v zasebnem sektorju, ki manj proizvede, s tem pa potrebuje manj delavcev. Kar pomeni, da mora zasebni sektor odpuščati. Tretji vir pa je zadolževanje, kar Slovenija zelo rada prakticira. Toda zadolževanje pomeni dvoje: še večjo obremenitev za posameznika in zmanjševanje cene sredstev. Država lahko s sposojenim denarjem zgradi nekaj tovarn, kupi stroje in sofinancira stanovanja, vendar s to nelojalno konkurenco prej ali slej povzroči manjše naložbe zasebnega sektorja.

Levičarska pravičnost: pokrasti tistim, ki imajo, tako ali tako se bodo spet znašli

Značke

Aleksis Cipras, Grčija, Janis Varufakis, levičarji, Naomi Klein, neoliberalizem, pravičnost, Thomas Piketty, varčevanje

Kako si levičarji predstavljajo pravičnost, lepo kaže grška kriza. Grški premier Aleksis Cipras in finančni minister Janis Varufakis sta se razletela po Evropi in voditelje prepričevala, da država na Egejskem polotoku ne potrebuje denarja, ampak čas. Ali sta posnemala Alenko Bratušek ali ne, niti ni pomembno. Grki pa bi vseeno potrebovali še nekaj deset milijard evrov, da pridejo k sebi. K sebi pa bodo prišli tako, da bodo povečali javni sektor ter povišali plače in pokojnine, s tem spodbudili potrošnjo in gospodarska rast bo prišla (hm, sama od sebe). Seveda, predvsem Nemčija ni nasedla takim keynesianističnim zablodam, čeprav Grke podpira sam Nobelov nagrajenec Paul Krugman. Kar je seveda v državah, ki same varčujejo, delovalo ravno nasprotno. In zdaj vsi čakajo, kako se bo odločila Grčija: ali za podaljšanje sedanjega programa reform in vračanja dolga ali pa bo kmalu bankrotirala.

K navijaški histeriji, kakopak za Grčijo, se je pridružila tudi Slovenija. Da je zastavonoša tega boja za pravičnost Združena levica, ne more biti dvoma, od medijev pa prednjačita nacionalna televizija in tednik Mladina. Nemčija, ki ne popušča niti za ped, je zlobna, obnaša še kot nacisti, finančni trgi so nazadnjaški, nad Evropo se zbirajo temni oblaki, kriv je pohlepen neoliberalizem, lahko poslušamo ves čas. V uvodniku Mladine se celo sprašujejo, kam so izginili državniki, ki so zmogli razumeti svet zunaj štiriletnega proračunskega okvirja. Takole je zapisano: »Boleče grozljivo je opazovati današnje izživljanje nad Grčijo – pa ne le zaradi Grkov samih. Naj se izognemo tokrat tistemu, kar bode v oči; zdi se, da se trdo jedro evropske politike sploh ne zaveda razsežnosti svojega ravnanja. Danes smo priča arogantnemu poniževanju grške države, njenega vodstva in celotnega naroda, ki si ga v neki zvezi držav (zlasti pa ne v Evropski uniji) ne bi smeli nikoli privoščiti. To je dejansko že konec Evrope, kot smo si jo želeli – pa čeprav se tega morda še ne zavedamo.« (http://www.mladina.si/164324/drveti-naprej/) Skratka, krivi so tisti, ki Grčiji nočejo kar na lepe oči posoditi denarja svojih davkoplačevalcev. Ali še drugače. Če njihovi davkoplačevalci varčujejo, bodo tudi Grki. Ja, hudo je, seveda je grozno, ampak dovolj je bilo tega, da odhodki grške države niso usklajeni s prihodki. Zadeva je šla te dni tako daleč, da sami Grki ne verjamejo več Sirizi in so iz bank, ker se bojijo najhujšega, dvignili več dve milijardi evrov prihrankov. Seveda so voditelji Sirize povečali frekventnost pljuvanja po Nemčiji, od katere je najbolj odvisno, na kakšen način bodo pomagali Grčiji.

Ampak levičarji se še ne dajo kar tako ugnati v kozji rog. Mogoče so Grki res sami krivi, ker so živeli prek svojih zmožnosti, ampak v to so jih silili finančni špekulanti, trdijo tudi slovenski socialisti, ki na primeru Grčije vidijo svetovno zaroto proti gospodarsko šibkim in revnejšim državam. Od tod do sklepa, da je za vse pravzaprav kriv neoliberalizem globalnih razsežnosti, kot ga je opisovala Naomi Klein v Doktrini šoka, ki je za levičarje poleg Kapitala v 21. stoletju Thomasa Pikettyja nekakšen novodobni komunistični manifest, ni več daleč. Najrajši bi videli, da bi se dolg do Grčije odpisal, da bi potem vsem državam odpisali dolgove. Pa ne samo to. Ko bi jim to uspelo, bi začeli prerazporejati bogastvo – od bogatih k revnejšim.

Stanje duha levičarjev oziroma kako bi to naredili, najbolj pokaže komentar pod člankom na portalu Za-misli, kjer med kolumnisti najdemo celo Draga Kosa. Seveda je kolumna prestreljena s proti-nemškimi pamfleti in ganljivimi opozorili, češ da v Grčiji mnogi otroci hodijo lačni spat, mnogi ne morejo do zdravstvene oskrbe ter da zaposlovanje (v javnem sektorju), višje plače in pokojnine pomenijo večjo blaginjo in manj ali nič lačnih. To bi plačali drugi ali pa bi pravico na tem svetu vzeli v svoje roke in obračunali z bogatimi. Tako si to revolucijo predstavlja forumaš Jože: »Najbolj pravično je, da se vzame tistim, ki imajo, in da tistim, ki nimajo. Tisti, ki imajo, so itak pridni, in bodo delali, da nadomestijo zaplenjeno. Tistim, ki nimajo, pa lahko pomaga samo prerazporejanje.« Kaj je hotel osebek povedati? Sicer prizna, da so bogati pridni in da so si bogastvu prislužili z delom, vendar je to vseeno nepravično. Zato bomo bogate socialisti pač pokradli, jim vse vzeli ter nakradeno porazdelili. Bogati, vajeni trdo delati, bodo tako ali tako spet obogateli. In potem bomo vajo (najbrž) ponovili.

Ob takih idejah seveda človek ostane brez besed.

Zakaj med slovenskimi levičarji prihaja do kolektivnih orgazmov

Značke

Aleksis Cipras, Capital Group, Greek Reporter, Joerg Sponer, levičarji, Luka Mesec, Merrill Lynch, privatizacija, Siriza, socializem, Združena levica

Slovenski levičarji so včeraj na forumih doživljali kolektivne orgazme. V Grčiji bo namreč prišlo do predčasnih volitev, na katerih bo, kot kažejo napovedi, zmagala radikalno leva stranka Siriza, ki se ideološko napaja v marksizmu. Njihov vodja Aleksis Cipras, ki je bil pred slovenskimi volitvami tudi gost Združene levice, pa je v nedavnem intervjuju za Reuters že napovedal, da bo opustil varčevalne ukrepe, ki so se sicer izkazali za dokaj učinkovite. Grčija je namreč proračunski primanjkljaj od začetka krize leta 2009, ko je znašal skoraj 16 odstotkov BDP, konec leta 2013 spremenila v primarni presežek v višini 1,5 milijarde evrov oziroma 0,8 odstotka BDP. Javnofinančni primanjkljaj je sicer še vedno znašal 12,7 odstotka BDP, vendar je bil ta posledica plačila obresti (štiri odstotke BDP) in stroškov za stabilizacijo bank (9,5 odstotka BDP). So pa krepko oklestili javni sektor, saj so od leta 2010 odpustili petino zaposlenih, razpustili so tudi javno televizijo, ki je podobno kot slovenska RTV hujskala ljudi in jih strašila pred nekakšnim neoliberalizmom, čeprav ga, podobno kot v deželi na sončni strani Alp, nikjer ni videti. Kakorkoli, napredek Grčije je zagotovo bil, čeprav so posledice precejšnje: brezposelnost se je povečala na prek 25 odstotkov, za četrtino je upadel tudi BDP.

Zdaj je vse to postavljeno pod vprašaj. Cipras, oster nasprotnik varčevalne in reformne politike, ki jo je pod budnim očesom EU in posojilodajalcev izvajala sedanja grška vlada, je obljubil, da bo v primeru volilne zmage začel izvajati program Sirize. Kakšen je ta socialistični program, sta dva izmed vodilnih članov Sirize Giorgos Statakis in Yiannis Milios (slednji je tudi glavni »ekonomist« skrajnih levičarjev) pred dobrim mesecem predstavila zasebnim vlagateljem na sestanku v Londonu. Do srečanja je prišlo na pobudo investitorjev, ki so bili zaskrbljeni za svoje naložbe v Grčiji, saj je že takrat kazalo, da bo prišlo do predčasnih volitev, na katerih naj bi zmagala Siriza. Financial Times je o sestanku, o katerem sloveski mediji skoraj niso poročali, zapisal: »Vsi, ki prihajajo s sestanka, želijo prodati vse premoženje, ki ga imajo v Grčiji.« Nekaj ur po objavi pa so po spletu zaokrožile zabeležke s sestanka, med drugim tudi Joerga Sponerja iz Capital Group, ki je svojim nadrejenim sporočil, da se je treba takoj umakniti iz Grčije, če bo vlado oblikovala Siriza in: »Program Sirize je slabši od programa komunistov, ki imajo dobro razdelan načrt. Nastal bo kaos, če ga bodo začeli izvajati.« Kot je razvidno iz korespondence, ki jo je objavil Greek Reporter, je Sponer še zapisal, da so se lažje pogovarjali z levičarskimi radikalci iz nemške Die Linke ali španske Podemos, kot pa s Sirizo: »Sprva sem mislil, da je vse skupaj neslana šala, potem pa sem spoznal, da mislijo resno.«

Ključne točke programa, ki sta jih Statakis in Milios predstavila zasebnim vlagateljem, so po zapiskih analitikov Capital Group in Merrill Lynch:

1. Odpis grškega dolga do zasebnih vlagateljev, Evropska centralna banka pa naj odkupi preostali dolg.

2. Prekinitev varčevalnih ukrepov.

3. Proces privatizacije bo ustavljen.

4. Da bi se zmanjšala brezposelnost, bodo povečali število zaposlenih v javnem sektorju.

5. Da bi se končala socialna kriza, bo Siriza omogočila vsem potrebnim brezplačno domovanje, elektriko, hrano in zdravstveno oskrbo.

6. Plače so bodo dvignile na raven pred krizo.

7. Minimalna plača bo znašala 750 evrov na mesec in se bo izplačevala 14-krat na leto. (To pomeni, da bodo ljudje, ki prejemajo minimalno plačo, dobili še 13. in 14. plačo)

8. Minimalna pokojnina bo znašala 705 evrov in se bo izplačevala 13-krat na leto. (To pomeni, da bodo ljudje, ki minimalno pokojnino, dobili še 13. pokojnino).

9. Takoj bodo zamenjali vodstva treh največjih grških bank, ki morajo spet kreditirati ljudi in podjetja.

10. Vsi ti ukrepi bodo pripomogli k večji gospodarski rasti. Kako? S povečanjem števila zaposlenih v javni upravi, dvigom minimalne plače in minimalne pokojnine ter vrnitvijo plač na raven pred krizo bo večja potrošnja (potrošnjo bodo spodbudili tudi s povečanjem uvoza), s tem pa večja gospodarska rast.

11. Vsem se bodo znižali davki za 20 odstotkov, razen tistim z najvišjimi dohodki.

Ko so zasebni vlagatelji Statakisu in Miliosu že na sestanku povedali, da s takimi ukrepi Grčije ne bodo popeljali iz krize in ali imajo mogoče »načrt B«, če predlogov ne bodo sprejeli oziroma njihovi ukrepi ne bodo delovali, predvsem v delu o odpisu dolga pri zasebnih investitorjih, sta jima odvrnila, da obstaja samo »načrt A« in da je to njihov program. Da ima Siriza v načrtu še nacionalizacijo, ki bo izvedena, če bo potrebno. Za zdaj pa še vedno »spoštujejo« zasebno lastnino. Analitiki so komentirali: »Program Sirize se bere kot starogrška tragedija.«

Se vam zdi program Sirize znan? Seveda, kot bi poslušali Luko Meseca, Dejana Židana, brali Mladino in Delo ali gledali nacionalno televizijo. Zato načrtovanih ukrepov Sirize ni treba posebej komentirati. In ker poznamo ideje in zablode slovenskih socialistov, tudi ni treba posebej poudarjati, zakaj je med levičarji prihajalo do kolektivnih orgazmov.