»Za svoja natolcevanja ne rabijo dokazov. Danes so npr. objavili dva videa mojega obiska javne otvoritve razstave v Fotopubu pred dobrim letom. Na prvem videu grem po stopnicah v razstavni prostor, na drugem pa pred poslopjem klepetam z gosti. (…) A glej ga zlomka, to je zanje dovolj za naslednje sklepanje: “obiskal je razstavo v Fotopubu, torej je zagotovo obiskal tudi klet, ergo: ta človek drogira in posiljuje!”.«
Tomaž Štih (znan kot Libertarec) je na družbenem omrežju Facebook zapisal:»Vsak je nedolžen, dokler mu krivda ni dokazana.« In krivda ti mora biti dokazana na za to pristojnih krajih – sodiščih. Najbrž se v pravni državi bolj ne bi mogli strinjati s Štihom. Težava nastane, ko je sklepanje brez dokazov in na podlagi indicev bolj kot ne značilno za levico (in tudi Levico). Saj veste (če malo priredimo Friedricha Hayeka), če levičarji ne bi imeli dvojnih meril, sploh ne bi imel meril.
Za Luko Mesca je bil dokaz, da je Janez Janša vpleten v odtekanje denarja iz zdravstva, ker je bil enkrat na jahti z lobistom Božom Dimnikom. Kako je že zapisal Mesec? Enkrat obiščem zabavo v Fotopubu, pa sem že posiljevalec.
Ker so se člani B & H udeležili nekaj dogodkov stranke SDS, so na levici Janeza Janšo in Branka Grimsa označili za najmanj podpornika neonacistov (progresivni trdijo, da so v B & H nacisti).
Ker je Založba Nova obzorja izdala knjigo Manifest za domovino (domoljubna skupina Generacija identitete), je bila revija Demokracija označena za podpornico fašizma in nacizma.
Ob zadevi Vizjak so trdili, da je že sum domnevno spornega ravnanja dovolj, da ne odstopi samo minister, ampak kar cela vlada. Takrat je Mesec dejal, da so dokazi nedvoumni, saj so Vizjaka posneli s Petanom. No, Mesec je bil tudi posnet v Fotopubu.
Primerov je še več, očitno je, da je Luko Mesca srečala karma: mediji, ki jim očita podtikanje in obrekovanje, uporabljajo natanko isto logiko sklepanja, kot jo je sam v številnih primerih. Kako se je že branil? Aha, to je »politični opis«. Ja, tovariš Luka Mesec, to, da mediji pišejo o vas v povezavi z Dušanom Smodejem, je samo »politični opis«, saj vas vedno opišejo kot politika ali ministra, mar ne?
Cilj washingtonskega establišmenta, ameriške globoke države in progresivnih medijev je, da Donaldu Trumpu za vsako ceno preprečijo kandidaturo na volitvah leta 2024 in ga po možnosti pošljejo v zapor. Zato tudi nešteto lažnih novic in podtikanj ter številne obtožbe in preiskave, da bi našli vsaj nekaj njegove krivde (FBI je danes vdrl na Trumpovo posestvo, ker naj bi domnevno skrival dokumente iz Bele hiše, kar bi lahko preprečilo kandidaturo). Do zdaj vedno neuspešno, kar medijev ne ustavi, da si ne bi izmišljali zgodbe in vedno nove teorije zarote ter napadali Trumpa na vseh frontah.
Vam scenarij zveni znan? Vsaj nekoliko domače? Niste se zmotili. Samo spomnite se fabriciranih konstruktov in politično motiviranih afer: od Depale vasi prek avstralske klinike in trgovine z orožjem do Patrie in Trente. Vse zadeve so padle, ker ni bilo materialnih dokazov. Izkazalo se je, da so politični konstrukt (kljub temu je Janša moral leta 2014 za nekaj mesecev v zapor). Vse skupaj so mediji začinili s strupenimi napadi na Janševo družino, še posebej na soprogo Urško Bačovnik Janša.
Enako je s Trumpom. Kmalu po zmagi nad Hillary Clinton leta 2016 so mediji s pomočjo ´zanesljivih virov´ javnosti prodali izmišljeno zgodbo, da je v Belo hišo prišel s pomočjo Rusije. Teorija zarote (ali prevara) je povzročila imenovanje posebnega tožilca Roberta Muellerja, ki je z zadevo dve leti mučil Trumpa. Čeprav preiskava ni odkrila nikakršnega tajnega dogovarjanja z Moskvo, so mediji in levičarji še kar razširjali laži.
Poleg stalnega poniževanja Trumpove žene Melanie in drugih družinskih članov, je temu sledil še kup za lase privlečenih obtožb: od dvomov v njegove poslovne dosežke pred vstopom v politiko do trditev, da je Trump fašist, fanatik in neumnež, ki bo povzročil tretjo svetovno vojno. Zgodilo se ni nič, svet je bil v času njegovega predsedovanja varen in miren, kot še nikoli prej, ZDA se niso zapletle v nobeno vojno. So pa bili za laži o Trumpu, manipulacije in širjenje teorije zarote o ruskem vmešavanju v volitve 2016 s Pulitzerjevo nagrado nagrajeni novinarji New York Timesa in Washington Posta.
Zgodba, kot bi jo nekje že slišali in celo v živo spremljali? Res je. Podobna zadeva se je zgodila v Sloveniji. Tožilci in sodniki, ki so Janšo preganjali in obsodili, so bili nagrajeni z napredovanjem ali bolje plačanimi službami, čeprav so obtožbe in sodbe proti predsedniku SDS kasneje padle. In lažnivi mediji? Malo poglejte, kdo je v času okoli izmišljenih afer dobil nagrade Društva novinarjev Slovenije in vse vam bo jasno. Da o skokih iz novinarskih vrst v PR službe levičarskih političnih strank ali kar neposredno v politiko, niti ne govorim. A med slovenskimi in ameriškimi novinarji in mediji je kljub temu razlika. Medtem ko se prek luže najde kdo v vestjo (kolumnist New York Timesa Bret Stephens je priznal, da so mediji, obveščevalne agencije in Demokratska stranka namerno širili napačne in lažne informacije, zaradi katerih je nastala lažniva zgodba o Trumpovem dogovarjanju z Rusi), se Janši nihče od tistih, ki so zavestno širili laži, ni sam od sebe opravičil (če se slučajno je, pa sem to spregledal, se opravičujem). Bila so opravičila, ampak ta je naložilo sodišče. Nihče ni imel slabe vesti. Ja, to je zato, ker so nekatere medijske duše že preveč kosmate.
Rajan Laad, stalni kolumnist portala American Thinker, si je ob današnji preiskavi Donalda Trumpa postavil zanimivo vprašanje: Kaj bi se zgodilo, če Trump nikoli ne bi vstopil v politiko? Ker ne mislim odkrivati tople vode, ga bom na kratko povzel. Laad pravi, da bi bila blagovna znamka »Trump« še naprej uspešna. Donald bi z ženo užival v Trump Towerju, igral bi golf, ob koncih tedna bi se sproščal v sprostil v Mar-a-Lagu. Gibal bi se v elitnih krogih, bil bi zaželen gost na vseh prireditvah. Po vstopu v politiko pa so se za Trumpa začele težave: vrednost njegovega premoženja se je zmanjšala za milijardo dolarjev, ob vstopu v politiko je bil na Forbesovem seznamu najbogatejših ljudi na svetu na 248. mestu, danes ga ni na nobeni lestvici; znašel se je v vrtincu obtožb in preiskav, ki so bile vse po vrsti plod izmišljotin. Vstop v politiko je bil za Trumpa slab, saj je danes ožigosan kot fašist in seksist, vrata raznih elitnih krogov so mu za zmeraj zaprta, blagovna znamka »Trump« je v nekaterih sektorjih postala strupena, njegovo ime se omenja samo še slabšalno. To je cena, ki jo je moral plačati, hkrati pa je razvidno ravnanje levičarskega establišmenta, kako pošilja opozorilo ambicioznim, podjetnim in uspešnim ljudem, ki se odpravljajo na politični parket. Sporočilo je jasno: ali se boš podredil ali te bomo uničili.
Zanimiva je usoda Trumpovih ideoloških nasprotnikov, ki so pokleknili pred globoko državo, si tako pridobili naklonjenost medijskega mainstrema in s pomočjo politike obogateli (ravno nasprotno od Trumpa). Po podatkih Celebrity Net Worth (CNW) je trenutno premoženje Baracka Obame ocenjeno na 70 milijonov dolarjev. Kar je zanimivo. Preden je postal predsednik, ni nikoli zaslužil več kot 30.000 dolarjev na leto, preživljati ga je morala žena Michelle, ki je zaslužila 274.000 dolarjev na leto.
In zakonca Clinton? Preden je Bill postal predsednik, sta, malo karikirano povedano, komaj povezala začetek meseca s koncem. Po koncu mandata se jima je »odprlo«. Po podatkih CNW je vrednost premoženja Hillary Clinton danes 120 milijonov dolarjev. Nekaj podobnega je s Kamalo Harris ter zakoncema Biden (s tem, da glavni zaslužki te trojice šele prihajajo). »To bogastvo je precej nesorazmerno z njihovimi talenti in dejanskimi dosežki. Njihove politične funkcije so jim poleg denarnih dobičkov omogočile dostop do elitnih okrožij, kar omogoča donosne posle njihovim potomcem in sorodnikom,« piše Laad in dodaja, da je Trump med tistimi redkimi politiki, ki so po vstopu v politiko izgubili le v finančnem smislu, zaradi sovražnih medijev so izgubili tudi ugled, čeprav so bili dokazano uspešni. Povedano drugače: če Trump ne bi vstopil v politiko, bi bil še naprej uspešen, če pa Clinton, Obama, Harrisova in Biden ne bi stopili v politiko (nekateri so sicer tam že celo življenje), bi se utopili v povprečju; vsekakor nikoli ne bi obogateli.
Enako, kot se je Laad vprašal za Trumpa, se lahko vprašamo za Janšo (in njegove ideološke nasprotnike): Kaj bi se zgodilo z njimi, če ne bi šli v politiko?
Janša, ki je že v prejšnjem režimu delal v realnem sektorju in je bil sedem let zaposlen kot vodja razvoja v računalniškem podjetju (Mikro Ada), je bil že takrat zelo uspešen in je dobro zaslužil. Po osamosvojitvi je napisal več knjig, od katerih je bila vsaka knjižna uspešnica. Naložbeno je kupil posestvo v Trenti in ga z dobičkom kasneje prodal. Skratka, če sodimo po njegovem nepolitičnem delu, lahko zagotovo trdimo, da bi bil danes uspešen podjetnik, menedžer ali pisatelj, če se ne bi odločil za vstop v politiko (in to na najvišje funkcije v državi).
In njegovi ideološki nasprotniki? Najbrž bi se z bančniško podlago (čeprav v državni banki) dobro znašel Janez Drnovšek, vsi drugi so bili pred vstopom v politiko povprečni novinarji (ki mislijo, da lahko nekaznovano obrekujejo in lažnivo obtožujejo), slabi zabavljači (ki so sami sebe prepričevali, da so dobri), lažni etiki (ki so stroške za isto pot dvakrat obračunali), napihnjene finančnice (ki so komaj znale sešteti ena plus ena, so pa sladko govorile in dobro migale) ali prodajalci megle, prisesani na državni proračun. Večina teh si je materialno opomogla šele z prihodom v politiko, po odhodu iz nje bodo pozabljeni ali se zlili s povprečnostjo.
Kljub neverjetni podobnosti lažnih zgodb in fabriciranih afer o Trumpu in Janši, je med njima vendarle neka (dokaj velika) razlika. To, kar ameriška levica počne Trumpu zadnja leta, slovenska počne Janši že več kot tri desetletja.
(Neo)liberalci, pohlepni in zlobni, kakršni smo, vedno nekaj preračunavamo, pravzaprav želimo za vsako stvar vedeti, koliko je vredna. Kajti za nas ni nič brezplačno, niti delovni in prosti čas, ki ga lahko ovrednotimo v cekinih. Za razliko od levičarjev, za katere je vse naše, brezplačno, čas pa jim je zelo relativen, saj ga običajno potrošijo zato, da razmišljajo, kako bi drugim vzeli oziroma ukradli denar, samo pa ne bi ustvarili prav ničesar. Zato sploh ni čudno, da se ne ukvarjajo, koliko škode je Sloveniji povzročil proces Patria, s katerim se je vsa država ukvarjala zadnjih sedem let, dokler niso ustavni sodniki pred dnevi razveljavili sodbo in zadevo vrnili na prvostopenjsko sodišče (http://www.reporter.si/slovenija/patria-ustavno-sodi%C5%A1%C4%8De-razveljavilo-sodbe/51879). Čeprav bo vse skupaj očitno še nekaj časa trajalo, se vendar da približno izračunati, koliko denarja so državljani izgubili, zaradi lažjega razumevanja pa bomo zadeve zelo poenostavili.
Portal Planet Siol je sicer objavil podatek, da so stroški sojenja brez stroškov odvetnikov do zdaj znašali 25.736 evrov (http://www.siol.net/novice/slovenija/2015/04/proces_patria_v_stevilkah.aspx). Če k temu dodano še pavšalno oceno stroškov odvetnikov za obravnave na štirih različnih instancah sodišč, ki bodo še enkrat večji, že pridemo do številke okoli 75.000 evrov. Vendar je to samo kaplja v morje v primerjavi s časom, ki so ga izgubili državljani, ko so spremljali proces, in kar lahko pretvorimo v denar. In pri tej oceni bomo zelo konzervativni, nekako minimalistični.
Kot ključen mesec, ko se je začela afera, vzemimo jesen leta 2008 (domnevno kaznivo dejanje naj bi bilo sicer storjeno avgusta 2005), ko je finska televizija objavila dokumentarni film resnica o Patrii. Od takrat je minilo 80 mesecev in ob predpostavki (takole čez palec), da ima mesec štiri tedne, to pomeni 320 tednov. Se strinjamo? Dobro. Gremo naprej. Zdaj pa ocenimo, da se je povprečen polnoletni državljan (volilni upravičenec) z afero na kakršenkoli način (v gostilni, službi, na tržnici, pred televizorjem, z branjem časopisov in podobnim) vsak teden v povprečju ukvarjal samo pol ure. Če imamo okoli 1,7 milijona polnoletnih državljanov (sem zaokrožil navzdol), to pomeni, da je bilo zaradi afere Patria v tem času izgubljenih 272 milijonov ur. In če znaša povprečna urna postavka glede na uradno povprečno plačo v Sloveniji 8,6 evra bruto, potem pridemo do 2,34 milijarde evrov. Če pa vzamemo podatke Eurostata, po katerih znaša povprečna delavska urna postavka v Sloveniji 15,6 evra (http://www.zurnal24.si/urne-postavke-za-delavca-od-dobrih-treh-do-40-evrov-clanek-247823), pomeni, da je samo škoda zaradi izgubljenega časa za zadevo, za katero je bilo že v začetku jasno, da je politični konstrukt, 4,24 milijarde evrov.
To pa še ni vse. Vzemimo še primer medijev, in to samo pet največjih tiskanih medijev (Delo, Dnevnik, Večer, Slovenske novice in Finance). Ob predpostavki, da je skupna povprečna dnevna naklada teh dnevnikov okoli 30.000, da stane en dnevni časopis v povprečju 1,5 evra in da so vsak dan v povprečju uredniki zadevi Patria namenili 1/150 prostora, pridemo do številke 24 milijonov evrov. V primeru, da upoštevamo prvi različico povprečne plače, je skupna „škoda“ 2,36 milijarde evrov, če pa upoštevamo podatke Eurostata, pa je 4,26 milijardi evrov.
Zdaj pa predpostavimo, da bi zgolj bralci teh petih dnevnikov (v povprečju 150.000 na dan) namesto člankov o zadevi Patria zagledali članek z navodili, kako izdelati neko dobrino, ki bi jo potem naprej prodali in za en vložen evro dobili dva evra. Vzemimo primer, da bi za branje porabili četrtino časa, za izdelavo dobrine polovico časa in za prodajo dobrine četrtino časa, stroški materiala pa bi znašali polovico tistega, kar bi izgubili samo z branjem člankov o zadevi Patria. Ob povprečni urni postavki na podlagi povprečne plače bi imel vsak na voljo 1.376 evrov, od tega bi za material potrošil 688 evrov, naredil izdelek in ga prodal tako, da bi na vsak vložen evro dobil dva evra. Če vse to zdaj seštejemo, pridemo po prvi predpostavki (povprečna urna postavka na podlagi povprečne plače v Sloveniji) do številke 2,6 milijarde evrov, po drugi predpostavki (povprečna bruto urna postavka po podatkih Eurostata) pa do 4,9 milijarde evrov, torej skoraj do petih milijard. Ob tem, da smo upoštevali samo tri okoliščine.
Kavarna Hayek 