Prosti trg koristi predvsem revnim*

Značke

Adam Smith, Eamonn Butler, gospodarstvo, liberalizem, prosti trg, svoboda, Zgodovina

Adam Smith ni bil obseden z nedosegljivimi ideali popolne krepostnosti. Prav tako oče nevidne roke trga ni bil prerok sebičnosti kapitalizma. Celo več. Njegovi primeri analiz koristnosti svobodne menjave niso usmerjeni k bogatim, te pogosto prezira, ampak k revnim. Smith je namreč verjel, da trgovina koristi vsakomur, še zlasti tistim na samem dnu družbe.

Adama Smitha (1723–1790), škotskega filozofa in ekonomista, najbolj poznamo kot avtorja dela Bogastvo narodov (1776). Gre za eno najvplivnejših knjig s področja ekonomije vseh časov. Smith je spremenil naše razmišljanje o načelih gospodarskega življenja, od starodavnega do značilno moderne oblike, toda žal se tisti, ki bi se morali, premalo poglabljajo v njegovo delo. To je skušal odpraviti Eamonn Butler, direktor Inštituta Adama Smitha. V knjigi Adam Smith, Življenje in delo se namreč ni ustavil samo pri Smithovi najslavnejši knjigi, ampak je skušal zajeti njegov ves življenjski opus in ga na preprost, vsakomur razumljiv način razložiti.

Smith je izhajal iz kritike ekonomskega sistema, ki je prevladoval v njegovem času, to je merkantilizma. Ugotovil je, da se bogastvo naroda ne meri v količini zlata in srebra v zakladnicah, ampak je bogastvo seštevek vse njegove proizvodnje in trgovine, se pravi nekaj, čemur danes pravimo bruto domači proizvod (BDP). Bistvena pa je svobodna menjava, pri kateri imata koristi obe strani, saj ne bi nihče stopal v tak odnos, če bi pričakoval izgubo. Ni nam namreč treba siromašiti drugih, da bi obogatili sebe, saj v resnici lahko pridobimo več, če so naši kupci bogati. To je tista misel, ki jo socialistični ekonomisti, katerih misel temelji na marksizmu, še danes ne razumejo. Menijo namreč, da pridobivanja dobička na eni strani pomeni nujno siromašenje na drugi strani.

Smithovo delo temelji na preučevanju vsakdanjega življenja ljudi. Svoj čas je posvečal raziskovanju, kako ljudje doživljajo družbene odnose in kako sprejemajo moralne odločitve. Na ta način je tudi prišel do zaključka, da so pretirani politični posegi v gospodarstvo škodljivi, saj se s tem izkrivlja tržni sistem v korist države. Kar pa ne pomeni, da Smith ni priznaval vloge države, vendar mora biti vloga vlade omejena. »Največja nesramnost in prevzetnost (…) kraljev in ministrov je, da se pretvarjajo, da bdijo nad gospodarnostjo zasebnih ljudi in omejujejo njihove izdelke. (…) Sami pa so od nekdaj in brez vsake izjeme največji zapravljivci v družbi. Naj dobro skrbijo za svoje izdatke, pa bodo lahko mirno zaupali zasebnim ljudem, da bodo ti za svoje. Če njihova potratnost ne uniči države, je tudi zapravljanje njihovih podanikov ne bo nikoli,« je Smith zapisal v Bogastvu narodov.

Pri tem še posebej izpostavlja in omejuje vlogo vlade na obrambo zasebne lastnine in vzpostavljanjem vladavine prava, pri čemer je zelo kritičen do bogatih in vplivnih, ki si želijo pravo podrediti za svoje koristi. Zato Smith meni, da mora biti pravosodje sicer avtoritativno, toda popolnoma neodvisno. Zanemarjal pa ni niti javna dela in ustanove. Blaginja namreč zahteva trgovino, trgovina pa potrebuje infrastrukturo, kot so ceste, mostovi in pristanišča. Nekaj od tega, je prepričan Smith, nikoli ne more povrniti svoje cene in za njihovo gradnjo je potrebno financiranje iz davkov.

Toda pri davkih je Adam Smith previden. Davki morajo biti sorazmerni z dohodkom, biti morajo določeni, njihovo plačilo pa enostavno. Pobiranje davkov mora biti poceni, ne sme ovirati poslovanja, ne sme biti tako nadležno, da bi spodbujalo izogibanje plačevanju, in ne sme zahtevati pogostih obiskov pobiralcev davka. »Ni nobene umetnosti, ki se je vlada nauči hitreje, kot je pobiranje davkov iz žepov ljudi,« je zapisal Smith v Bogastvu narodov in še: »Vsak davek mora biti zasnovan tako, da vzame denar iz žepov ljudstva, sicer pa ljudi obremenjuje čim manj povrh tega, kar prinese v javno zakladnico države,« pravi Smith.

Knjiga je na voljo v bolje založenih knjigarnah in na www.eberem.si

*Tekst je bil objavljen v reviji Reporter (december 2015)

Advertisements

Zakaj paraziti nikoli ne rečejo: »Davkoplačevalci, hvala za vaš denar.«

Značke

Adam Smith, davki, davkoplačevalci, Janko Medja, javna poraba, kultura, Miha Turšič, Mićo Mrkaić

»Vlado, ki nam je pred petimi leti ponudila pomoč, zelo spoštujemo. Za zaupanje bi se rad zahvalil tudi davkoplačevalcem in zasebnim vlagateljem, ki verjamejo v nas.« To so bile besede prvega moža Erste Group Andreasa Treichla, potem ko je banka predlani v avstrijski proračun vrnila 1,22 milijarde evrov pomoči. Podobno se je letos za dokapitalizacijo lastnikom in davkoplačevalcem zahvalil tudi predsednik uprave NLB Janko Medja. Toda, ali ste slišali kdaj kakšnega umetnika, ki bi se za prejeto sofinanciranje njegovih takšnih ali drugačnih projektov zahvalil davkoplačevalcem? S tem ne mislim, da so bankirji kaj boljši, ker se zahvalijo, nikakor ne. Ampak vsaj delajo se, da se zavedajo, kdo jim je v resnici dal denar.

Če ste bili kdaj na otvoritvi kakšne razstave ali drugega kulturniškega projekta, se je avtor v najboljšem primeru spomnil ministrstva za kulturo in se zahvalil ministru (ali državnemu sekretarju) za dodeljeni denar. Takrat se zdi, kot da bi minister (ali ministrica) iz svojega žepa financirala njegov projekt. Nikoli ne boste slišali: »Davkoplačevalci, hvala, ker ste sofinancirali moj projekt.« Ne. Mogoče delam komu krivico, toda zahvale kakšnega kulturnika se nikakor ne morem priklicati v spomin. Ali pa ste mogoče v knjigi kakšnega pisatelja zasledili, da bi se davkoplačevalcem zahvalil za sofinanciranje njegovega romana ali pesniške zbirke? Ne? Seveda ne. Kvečjemu, da je ta ali ona ustanova ali ministrstvo sofinanciralo izdajo knjige, nikoli pa ne boste prebrali: »Dragi bralec, tebi davkoplačevalcu, ki si vzel v roke to knjigo, se jaz, avtor iskreno zahvaljujem, da si mi finančno pomagal.« Najbrž bi bilo res potrebno, da bi morali na knjigo prilepiti nalepko z napisom »Davkoplačevalcu prijazno«. Tako bi označili knjige, ki jih na posreden ali neposreden način ni financirala država oziroma, bolje rečeno, davkoplačevalci.

In če kulturniki ne dobijo dovolj denarja, kolikor se jim zdi, da bi si ga zaslužili, začno izsiljevati. Tudi z gladovno stavko kot Miha Turšič. Pri tem se ne zadevajo (ali pa mogoče se), da izsiljujejo pravzaprav davkoplačevalce. Ampak za kulturnike so davkoplačevalci tako ali tako samo evrski bankovci, s katerimi se polni bankomat, ki sliši na ime državni proračun. Državni birokrati potem izbranim razdelijo PIN kode za ta bankomat. In ko zmanjka denarja, ko nekdo pride do limita, se začnejo prepirati med seboj. Pred očmi in na račun davkoplačevalcev. Predstavljajte si absurdno situacijo, ko vas napadeta dva nepridiprava in vas oropata. Predrzneža ne pobegneta, ampak si pred vašimi očmi začneta deliti plen. Ker nekdo s svojim deležem ni zadovoljen, se celo skregata. In vi to samo nemočno opazujete. Kajti če bi posegli vmes in skušali priti do svoje denarnice, obstaja velika verjetnost, da bi jo skupili, lahko bi vas celo ubila. Natančno tako in nič drugače funkcionira država. Ne da bi vas vprašala, vam pobere polovico zaslužka. V Švici denimo manj (33,8 odstotka), na Danskem pa več (57,6 odstotka). In potem se pred vašimi očmi odvija prepir za razdelitev plena, vi pa samo nemočno opazujete, kako se vaš denar deli med parazite. Če se temu uprete in se ne pustite prostovoljno oropati, vas kaznujejo, če pa se celo fizično zoperstavite, vas lahko tudi povsem zakonito ubijejo. Na ta rop s(m)o se davkoplačevalci že tako navadili in se nam zdi že tako samoumeven, da sploh ne razmišljamo o drugačnih možnostih.

Eni od najglasnejših so prav kulturniki. Denarja jim ni nikoli dovolj. Čeprav denimo Slovenija iz javnega denarja namenja kulturi 0,8 odstotka BDP, kar jo uvršča na 6. mesto v Evropski uniji. Nasploh je Slovenija pri financiranju rekreacije, kulture in dejavnosti neprofitnih organizacij nekaj posebnega. Ima enega največjih deležev v BDP v EU, ki se je od začetka krize do predlani povečal z 1,6 na 1,8 odstotka BDP. Ta delež je skoraj še enkrat večji od povprečnega deleža v EU. Delež za šport (0,3 odstotka BDP) ostaja na enaki ravni kot leta 2008 (je manjši od povprečja EU), zato pa prednjačijo prej omenjeni izdatki za kulturo (četrtino večji od povprečja EU) ter za radio, televizijo in založništvo, kjer Slovenija z 0,4 odstotnim deležem v BDP zaseda vrh lestvice (pred Hrvaško, Madžarsko, Slovaško, Finsko in Islandijo, kjer delež dosega 0,3 odstotka BDP).

Na tem blogu sem že večkrat zapisal, da bi morali ministrstvo za kulturo ukiniti, kulturne projekte pa bi morali umetniki ali avtorji financirati sami ali pa si najti donatorje, kajti nekatere njihove performanse in instalacije nihče ne razume. Razlogov je več kot dovolj. Mnogi se seveda nad takimi stališče zgražajo, pravijo, da gre za tipično neoliberalno politiko, ki nasprotuje financiranju baletnih hiš, muzejev, galerij, opernih hiš, kulturnih in umetniških društev, gledališč in podobno. Ampak poglejte malo bolj podrobno, kaj recimo pomeni, da davkoplačevalci plačujemo baletno predstavo. To pomeni, da sofinanciramo vstopnice tisti peščici ljudi, ki obiskuje baletne predstave. Ta peščica oboževalcev baleta razmišlja nekako takole: ker bi bila vstopnica za predstavo predraga, bom na volitvah volil tiste politike, ki bodo davkoplačevalce prisilili, da mi bodo plačali polovico vstopnice za balet, čeprav ga ne marajo. Tako razmišljanje, kakopak, kulturniki označijo za malodane fašistično, zagovornike pa za sovražnike naroda, kot so to pred leti storili z Mićom Mrkaićem, ki si je drznil liberalno razmišljati o kulturi. Ampak razmislite še enkrat, tokrat s pogledom davkoplačevalca, ki denar rajši nameni za zanj kaj bolj koristnega, kot pa za balet, in se vprašajte, zakaj bi nekdo, ki iz različnih razlogov ne bo nikoli v življenju šel gledati baletno predstavo, to z davki sofinanciral, da bodo lahko ljubitelji baleta prišli do cenejših vstopnic? Če ti ljudje, ki obožujejo na odru ljudi, ki skačejo in plešejo po prstih, niso pripravljeni za ta užitek plačati polno ceno, potemtakem že nimajo dovolj radi baleta. Kot se denimo baletna hiša znajde v finančnih težavah, bi človek od teh ljubiteljev pričakoval, da bodo segli v svoje denarnice in dali ali pa posodili denar baletni hiši, da bo preživela. Ampak ne. Ti ljudje v takih primerih napadejo državo (in davkoplačevalce), da uničuje kulturo. In da so davkoplačevalci dolžni dati denar, da baletna hiše ne bo šla v stečaj.

In da bo jasno, tudi to smo že večkrat povedali: da si davki nujno zlo, ki je potrebno za delovanje družbe, je ugotovil že Adam Smith. Toda davki morajo biti minimalni, javna poraba tudi. Ali veste, koliko je znašala javna poraba konec 19. stoletja, ko je zahodna civilizacija doživljala največji napredek in so nastala nekatera najodličnejša dela v umetnosti. Pojavil se je denimo impresionizem, ki so ga zaznamovali Edouard Manet, Vlaude Monet in Edgar Degas. No, javna poraba je znašala pod 10 odstotkov ali malo nad tem: Norveška (5,9 odstotka), Danska (9,2 odstotka), Velika Britanija (8,7 odstotka), Švedska (5,7 odstotka) in Francija (11 odstotkov). To je bilo leta 1870 in se do I. svetovne vojne ni bistveno spremenilo. Kulturo, še posebej v Franciji, pa so lahko uživali vsi, ker jo je trg približal žepom vseh družbenih slojev. Država pa je z davki financirala samo tisto nujno: ščitila je lastninske pravice, državljanom je nudila fizično zaščito pred notranjim (kriminalci, goljufi in drugi nepridipravi) in zunanjim sovražnikom (agresor), varovala premoženje in zagotavljala človekove pravice. Najpomembnejši stebri družbe so bili policija, vojska in sodstvo. Danes pa imamo socialni inženiring, kjer birokrati in vsakokratno izvoljeni politiki s taktiko korenčka in palice ljudi zadržujejo državnem suženjstvu.

Odprto pismo nadškofu Stanislavu Zoretu

Značke

Adam Smith, Anders Chydenius, begunci, islam, katoliška cerkev, ljubljanski nadškof, muslimani, Stanislav Zore, Švedska

Spoštovani gospod ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore

Moram priznati, da me je Vaš nagovor, da krščanska Evropa ogroža sama sebe in je ne ogrožajo muslimani, razočaral. Najina mnenja sta na tej točki najmanj toliko vsaka k sebi, kot je povprečna razdalje med Vami in mano do Boga. Mojega in upam, da tudi Vašega. Kdo mu je bližje, ne morem soditi, kot tudi Vi ne. O tem bo presojal kdo drug. Nekaj pa ostaja: Vaše besede so izključno moj problem, če so me razočarale ali celo prizadele. Ampak ne ženite si tega k srcu, tudi Vaših molitev ne potrebujem. Povedali ste tisto, kar pač mislite. In to je tudi prav. Žal ste danes izgubili marsikatero dušo, upam pa, da ste na svojo stran pridobili vsaj toliko drugih (muslimanskih) duš, predvsem tiste humanitarce, umetnike in pravičnike, ki so še nedavno blatili katoliško cerkev, sežigali križ in govorili, da je to umetniška instalacija, ter risali podgane v naročju device Marije. Ampak tudi to je svoboda, kaj hočemo.

Pravite, da se Evropa krščanstva že nekaj časa boji »kot hudič križa«, zato tudi nima identitete. Motite se. Evropa ima identiteto in ta je krščansko-judovskih korenin. Brez te identitete ne bi doživela napredka, ki mu ni primerjave v zgodovini človeštva. In zasluga gre liberalizmu, liberalizmu evropskega tipa. In ta liberalizem ni nikoli zavrgel temeljnih krščanskih vrednot, na katerih je zrasel. Tudi ta portal je liberalen. Sledi avstrijski ekonomski šoli, napaja se z mislimi njenih dveh glavnih predstavnikom: Ludwiga von Misesa in Friedricha Augusta von Hayeka. Liberalizem je utemeljil duhovnik. Katoliški duhovnik, če smo bolj natančni. Sliši na ime Anders Chydenius, čeravno mu tega ne priznavajo. V eseju, ki ga je napisal daljnega leta 1763 (torej 13 let pred Bogastvom narodov Adama Smitha, ki velja za eno temeljnih knjig politične ekonomije), je kritiziral državni aparat, zavzemal se je za svobodo tiska, govora in veroizpovedi. Toda nikoli, ampak res nikoli ni pozabil od kod izhaja – iz krščanstva. Leta 1765 je bil izbran v švedski parlament in hitro je prišlo do nekaterih sprememb: zmanjšali so se davki, ukinjena je bila cenzura, država se ni preveč vmešavala v trg. Seveda so Chydeniusa vrgli iz parlamenta, švedski kralj pa je nekaj let kasneje spet uvedel represivno politiko ter se zapletel v konflikt z Rusijo in Francijo. Toda v prvi polovici 19. stoletja so se spet širile Chydeniusove ideje. Švedski parlament je sprejel liberalne reforme: trg se je povsem sprostil, ukinili so carine, vsakomur so dovolili, da je postal podjetnik, ustanavljali so delniške družbe, zmanjševali obresti na posojila. Povedano drugače – Švedi so uvedli kapitalizem. Švedska je v tistem času doživljala razcvet, kakršnega ne pomni in kakršnega najbrž ne bo nikoli več doživela. Še posebej s politiko multikulturnosti ne. Vsi ti našteti ljudje so priznavali, da so bile krščanske vrednote podlaga za tak uspeh človeštva. Tako identiteto Evropa mogoče res izgublja, ni je pa še izgubila. Zato so Vaše besede, da Evropa nima identitete, pretiravanje.

Pravite takole: »In če bodo morda ljudje, ki prihajajo od tam, s svojo zelo jasno osebno identiteto pomagali nam k oživitvi naše osebne identitete, potem hvala bogu da so tukaj. Tako se bomo mi začeli zavedati, kdo v resnici smo, ampak ne proti njim, pač pa skupaj z njimi.« Naivni ste, res. Ne zamerite, če Vam pravim tako.

Ravno krščanska Evropa je bila tista, ki je prinesla napredek. In to je tisto, česar se kot kristjan zavedam. Muslimani k temu napredku niso doprinesli (skoraj) ničesar, njihova identiteta je izključno vera, ki je prežeta z nasiljem. Za vse drugo jim ni mar. Islam svojim vernikom celo v 21. stoletju prepoveduje, da bi delovali znanstveno, razvojno. Nihče sicer ne more zanikati (niti ne poskuša zanikati) prispevkov Al Jazarija, Ibn Hajtama, Al Kindija, Ibn Batuta ali Al Farabija, težava je le, da se njihov prispevek danes pomeša z miti in pravljicami. Ste se kdaj čudili, da se muslimanska civilizacija, ki danes vdira v Evropo in nasilno prinaša svojo kulturo, ki ima katoličane za nevernike, ni nikoli razvila v industrijsko velesilo? Eden od razlogov najbrž je, da se islamski svet ni nikoli sekulariziral. Številne njihove univerze imajo v kampih za študente več mošej, znanje korana pa je pomembnejše od znanja fizike, kemije, matematike. Zato ni čudno, kot je pred leti pisala revija Economist, da univerza Harvard na leto objavi več znanstvenih člankov kot 17 muslimanskih arabsko govorečih držav skupaj, muslimani pa imajo samo dva Nobelova nagrajenca s področja fizike in kemije. Nekako se ta del sveta, močno pod vplivom islama, drži načela, ki ga zelo rada izpostavlja pan-islamska Stranka osvoboditve (Hizb ut–Tahrir): »Če so dokazi v nasprotju s koranom, se mora dokaze šteti za napačne in jih zavrniti, ker se koran ne more motiti«.

Nadalje navajate, da so begunci dejstvo ter da je zanje odgovorna država, ki ima vse vzvode ali pa jih bi vsaj morala imeti, da jih sprejme in zanje poskrbi. Da so naši bratje in sestre. Se opravičujem, moji že niso. Jaz imam enega brata in dve sestri. Drugih bratov in sester, še najmanj islamističnih, pač ne potrebujem. In upam, da imam pravico, da to povem jasno in na ves glas. Pravite še, da bi morali premagati brezbrižnost in da lahko morda v tej množici najdemo tudi nekatere, »ki niso begunci v pravem pomenu besede«. Jaz pravim ne »morda«, ampak zagotovo, kar potrjujejo tudi obveščevalne službe.

Za konec še nekaj. Ste se oglasili aprila, ko so muslimanski prebežniki na Sredozemlju v morje pometali krščanske begunce? Ali ste protestirali proti načinu, kako muslimani v Islamski državi pobirajo posebne davke od kristjanov, če nočejo, da jih obglavijo? Ste povzdignili glas, ko so muslimani obglavili otroke izključno zato, ker so njihovi starši kristjani. Seveda, najbrž tudi za starejši zakonski par iz Care di Mineo niste slišali? Zakaj neki bi le. Bila sta prava katoličana, veliko naredila za katoliško skupnost v bližini Katanije na Siciliji, dokler se ni našel migrant in ju zverinsko umoril. Včasih bi bilo dobro, da pogledate na spletno stran The Religion of Peace, kjer je spisek vseh kristjanov, ki so jih umorili muslimani. Primerov ni ne sto ali tisoč, na deset tisoče jih je.

Pa brez zamere gospod ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore. Nisem človek, ki bi nastavljal še drugo lice, ne Bog, ki bi take muslimanske zločine odpuščal. Vi lahko. Upam, da je bilo vse, kar ste povedali, zgolj in izključno Vaše mnenje, in da niste govorili v imenu vseh katoličanov v Sloveniji. Če ste, mene pod Vašo izjavo ne štejte. Nikoli. Nikoli več. Želim samo svobodno Evropo. Z muslimani je pač ne bo.

Pa zdravi ostanite.

Z vsem (potrebnim) spoštovanjem,

Kavarna Hayek

Ne za pištolo, za mitraljez primem, ko slišim besedo kultura*

Značke

Adam Smith, davki, Hanns Johst, javna poraba, Julijana Bizjak Mlakar, kultura, ministrstvo za kulturo, Mićo Mrkaić, prosti trg, socializem, Susanne Fuchs, Thomas R. Cusack, totalitarizem

V svobodni družbi ima vsak posameznik pravico razporejati tisto, kar zasluži. Torej ima pravico, da svoj denar troši tako, kot misli, da je prav. V nesvobodnih, se pravi socialističnih, totalitarnih družbah, ti (velik) del denarja vzame država (v Sloveniji okoli polovico tistega kar zaslužiš) in ga prerazporeja tako, kot si to izmisli nek državni uradnik, ki si domišlja, da je bolj moder od državljanov, ki domnevno s svojim denarjem ne znamo ravnati. Na tem mestu ne bomo modrovali, kolikšen je najbolj primeren odstotek, ki ga posamezniku v obliki davkov (in prikritih prispevkov, trošarin in drugih inovativnih načinov legalizirane državne kraje posameznika) vzame država. Davki so v vsakem primeru zlo, ampak recimo da so nujno zlo. Dovolj bi bilo, da bi si država za vzdrževanje policije, vojske in sodstva (se pravi nujno potrebnih ustanov za delovanje države) vzela med 10 in 15 odstotki oziroma toliko, kot so si države jemale in trošile nekje na prelomu 19. na 20. stoletje (Thomas R. Cusack and Susanne Fuchs: Ideology, Institutions, and Public Spending, glej stran 3: http://bibliothek.wzb.eu/pdf/2002/p02-903.pdf).

Posamezniki v svobodni družbi in na prostem trgu sami prostovoljno izbirajo, kaj bodo delali in prodajali ter kako bodo zaslužen denar porabili. S takim ravnanjem sporočajo tudi drugim posameznikom, kaj naj proizvajajo. Slabi bodo hitro propadli (ali pa bodo začeli delati kaj drugega, v čemer so boljši), dobrim bo uspelo in bodo obogateli. Skratka interakcija med svobodnimi posamezniki (brez vmešavanja države) določa, kaj in kako delati in proizvajati. In vsak je sam odgovoren za morebitni neuspeh. Tako se nekdo odloči, da bo prideloval koruzo, drugi jabolka, tretji bo v zameno za plačilo prodajal svoje delo izdelovalcu avtomobilov, četrti bo čevljar, peti bo krivil železo, šesti pa se odloči, da bo kulturnik, da bo pisal knjige in pesmi in jih prodajal. V tem procesu, ki ga prosto po Adamu Smithu vodi nevidna roka trga, ni prostora in ni nikakršne potrebe, da bi se vmešavala država. Ampak država se vmešava, še posebej v kulturo, ki ima celo svoje ministrstvo.

Ministrica Julijana Bizjak Mlakar jadikuje, da bo prihodnje leto za kulturo še manj denarja kot letos. Za kaj vse bo manj denarja, si lahko preberete tukaj (http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/prihodnje-leto-za-kulturo-se-manj-denarja-kot-letos/371460), tisto, česar ministrica ne pove, je, da bo manj denarja davkoplačevalcev, da vseh kulturnih prisklednikov ne bodo mogli napojiti, ker davkoplačevalcem ne morejo pokrasti dovolj denarja. Kajti, kot smo že večkrat zapisali: davek je legaliziran rop, davek je plačilo državi pod prisilo, pod grožnjo. Nihče ne plačuje davkov prostovoljno, ampak ti jih naložijo politiki in birokrati. In ministrstvo za kulturo je eno najbolj škodljivih ministrstev, ki bi ga morali tako ali tako ukiniti.

Človek težko dojame, zakaj se denar deli samooklicanim umetnikom, katerih edino življenjsko poslanstvo ali vodilo je, da kandidirajo za davkoplačevalska sredstva za svoje nepotrebne in nesmiselne projekte. Na njihove razstave pride največ okoli 100 ljudi, pa še to so prijatelji umetnika, ki živijo na isti način – so paraziti. In potem razlagajo, kako jih tujina ceni, Slovenija pa ne. Ja, saj te nihče ne zadržuje na tej strani Alp, zakaj pa ostajaš. Osebno ne rabim takega patriotizma umetnika, da govori, da se žrtvuje za Slovenijo s tem, ko ostaja. Prav z lahkoto preživim vse njegove umetniške performanse, ampak naj to počne s svojim denarjem, ne pa mojim. Tukaj je primer, kam gre denar davkoplačevalcev. Recimo Zavod Maska (http://www.maska.si) je denimo od država v dvanajstih letih dobil 3,4 milijona evrov (http://supervizor.kpk-rs.si/podj/72537604/). Se pravi vsako leto v povprečju nekaj manj kot 0,3 milijona, delajo pa projekte, kot tale: https://www.google.si/search?q=maska+janez+jan%C5%A1a&biw=1380&bih=747&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0CAcQ_AUoAWoVChMI1PaDu9aexwIVIylyCh2xoAyr#imgrc=pY-_OgN4hZKdXM%3A. Ja, to plačujemo davkoplačevalci.

Prav nobenega razloga ni, da bi državljani, ki ne hodijo v gledališče, na slikarske razstave ali performanse, ne obiskujejo muzejev, se ne navdušujejo nad posameznimi performansi ali pa si v knjižnicah ne sposojajo knjig, plačevali tistim, ki to počnejo in ki jih to veseli. Zakaj bi tem ljudem prisilno jemali denar in ga dali recimo pisatelju, ki za dober honorar (na račun davkoplačevalcev, seveda) napiše knjigo, ki jo potem proda v 100 ali manj izvodih. Večina slavnih svetovnih muzejev in gledališč ima zasebne donatorje, naj bo tako tudi v Sloveniji. Knjiga, slika ali film so enake dobrine kot kruh, mleko ali vino. Vse dobrine bi se morale prodajati na trgu, posamezniki pa se bodo sami odločili, ali jih bodo kupili ali ne.

In zdaj ministrica pravi, da bo denarja premalo, da bodo kulturniki prihodnje leto dobili samo nekaj več kot 140 milijonov evrov. Veste, koliko je to? To je 1,51 odstotka proračuna oziroma nekaj manj kot 0,4 odstotka slovenskega BDP. Če mene vprašate, je še to preveč. Če koga zanima kultura, naj sam plača. Če nekdo s pomočjo države izda knjigo in jo proda v samo 100 izvodih (pa še to večinoma knjižnicam, kar spet plačamo davkoplačevalci), je perverzno prisiliti državljane, da jo sofinancirajo. Če ima nek kulturnik projekt, za katerega se nihče ne zanima toliko, da bi prišel tja in plačal vstopnico, od kje pravica ministrice ali kakšnega njenega podsekretarja in referenta, da prisilijo vse državljane, da plačajo polomijo. Od kje neki jim te ideje?

Pred več kot desetletjem se je v privilegirance v kulturi zapičil Mićo Mrkaić, takrat predavatelj na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju, ki je izzval kulturnike z ugotovitvijo, da s tem »naša družba subvencionira pripadnike višjega srednjega sloja (…), ki o kulturi sicer nimajo pojma, jo pa uporabljajo kot dodatek k svojemu prestižu v družbi.« Pozneje je izdal še knjigo »To so bile svete krave« (http://www.rtvslo.si/kultura/knjige/mico-mrkaic-razkriva-svete-krave/149912), nato pa (žal) izginil iz Slovenije.

Skratka, kulturniki danes, ker je to med levičarji pač moderno, državi očitajo, da področje kulture (zaradi vse bolj prisotnega neoliberalnega kapitalizma) vse bolj spodjeda tržna logika oziroma da je kultura vse bolj prepuščena prostemu trgu. Takole jim v bran stopajo v Združeni levici (pamflete jim objavlja celo Nacionalni svet za kulturo): »Vzpon neoliberalne politike v Sloveniji kulturo potiska na prosti trg, kjer se kulturni delavci znajdejo v prekarnih pogojih dela, ki ne omogočajo dostojnega življenja in kvalitetnega dela. (…) Smo za ohranitev in povečanje proračuna za dolgoročne programe in razpise za projekte, ki omogočajo večjo socialno varnost in spodbudo za delo.« (http://nsk-slo.si/index.php/odkrito_povedano/clanek/zdruzena_levica_za_izenacenje_pravic_samozaposlenih_v_kulturi)

»Vzpon neoliberalne politike v Sloveniji kulturo potiska na prosti trg?« Kako prosim? Prosti trg deluje na načelu prostovoljne interakcije med posamezniki. To pa je očitno nekaj, kar moti kulturnike in njihove politične zagovornike. Njim se zdi očitno boljše, ko bi ti odnosi potekali neprostovoljno, pod prisilo in s silo, ko ena stran drugo prisili, da ji nekaj da.

«… kjer se kulturni delavci znajdejo v prekarnih pogojih dela, ki ne omogočajo dostojnega življenja in kvalitetnega dela.« Kaj želijo s tem povedati? Da država posameznikom ne ukrade dovolj denarja, da bi ga dala potem naprej kulturnikom? Da mora država s silo dobiti denar poštenih ljudi, da bodo lahko kulturniki še naprej pljuvali po zlobnem neoliberalnem kapitalizmu in poveličevali socializem?

»Smo za ohranitev in povečanje proračuna za dolgoročne programe in razpise za projekte, ki omogočajo večjo socialno varnost in spodbudo za delo.« Ti ljudje, ti paraziti in zajedavci, bi morali pač dojeti, da tisto, s čimer se pač ukvarjajo, ni dovolj zanimivo, da bi ljudje, ki se preživljajo brez pomoči države, prostovoljno dali del denarja. Nihče nima pravice živeti na račun drugih, še posebej, če je to storjeno s prisilo. Kulturniki nimajo nikakršne pravice do tuje lastnine, do tujega denarja. Če želijo kaj zaslužiti, daj ustvarijo nekaj takega, da se bo ljudem zdelo vredno kupiti.

Predlog Kavarne Hayek, (ki je mimogrede tudi na Twitterju: @KavarnaHayek), je: vsaka knjiga, zgoščenka, slika, razstava, operna ali baletna predstava in drugo bi morala biti opremljena z znakom DAVKOPLAČEVALCU PRIJAZNO. To pomeni, da noben izdelek, stvaritev ali storitev ni bil neposredno ali posredno (so)financiran z davkoplačevalskim denarjem. Posameznik bi tako vedel, da tega izdelka ni že enkrat (v obliki davkov) plačal, hkrati pa bi vedel, da ga je izdelal nekdo, ki se s svojim delom, ustvarjalnostjo in zagnanostjo trudi, da bi ga prodal na trgu brez denarja, ki ga je država ukradla davkoplačevalcem.

*Citat se v izvirni obliki glasi: »Ko slišim besedo kultura, primem za pištolo.« To je zapisal nemški dramatik Hanns Johst, citat pa še danes zmotno pripisujejo Goebbelsu.

Uživanje vsakdanjih dobrin revni dolgujejo bogatim

Značke

Adam Smith, Eamonn Butler, svoboda

»Evo, moj sin je delal v počitnicah pri podjetju v tuji lasti, za 3,20 evra na uro, brez malice in potnih stroškov, delal je kot črna živina na vročem soncu, medtem ko so se avstrijski lastniki tega podjetja sončili na jadranskem morju v svojih gliserjih.« Ta klasičen levičarski populizem je objavil eden od komentatorjev pod tekstom Bogomirja Kovača na spletni strani Mladine (http://www.mladina.si/167977/evro-je-nemska-pot-v-cetrti-reich-grcija-njen-smerokaz-zato-nasvidenje-v-naslednji-vojni-ekon/).

Kaj je hotel povedati? Medtem ko revni garajo za drobiž, se bogati na njihov račun sončijo in počivajo. Ali še drugače: če bogatejši, se pravi lastniki kapitala, ne bi izkoriščali drugih, si uživanja na svojih gliserjih ne bi mogli privoščiti. Ja, grdi, grdi, najgrši so ti neoliberalni kapitalisti. Nič drugega ne delajo, kot samo počivajo in uživajo na žuljih drugih. Pustimo ob strani te socialistične neumnosti, rajši poglejmo kakšno vlogo imajo bogati in uspešni v družbi oziroma kako so pravzaprav »zlobni neoliberalni kapitalisti« imeli odločilno vlogo pri razvoju dobrin, ki so danes dostopne tudi ljudem, ki imajo minimalno plačo.

Ste se kdaj vprašali, kako se je, recimo, razširila uporaba televizorja? Danes se zdi samoumevno, da imamo televizijske sprejemnike, pravzaprav je »imeti televizor« postala malodane »človekova pravica«. Enako je z radijskim sprejemnikom, avtomobilom, mobilnimi telefoni (da o iPhonih ne govorimo) in vsem, kar je danes dostopno vsakomur, tudi ljudem v revnih afriških ali azijskih deželah. Pri tem nekako pozabljamo, da je do teh izumov pripeljala želja bogatejšega sloja, da zaslužijo še več, da postanejo še bolj uspešni, da postanejo še bogatejši. Da bi pa to postali, so morali svoje izume narediti cenejše in dostopnejše za vse prebivalce. Seveda niso vsi bogati izumitelji, daleč od tega. So pa dali izumiteljem denar, da so izumljali, sami pa so te izdelke preizkušali. Ne samo oni, ampak tudi drugi bogati, na katere levičarji gledajo kot na izkoriščevalce.

Eamonn Butler, direktor Inštituta Adama Smitha, je v svoji knjigi Temelji svobodne družbe (Foundations of a Free Society; http://www.iea.org.uk/blog/foundations-of-a-free-society), ki jo je v slovenščini izdal Inštitut Nove revije (http://institut-nr.si/temelji-svobodne-druzbe/), recenzijo knjige pa je objavil Reporter (www.reporter.si) tukaj (http://www.reporter.si/slovenija/eamonn-butler-resni%C4%8Dne-svobode-ne-poznamo-ve%C4%8D/53866), zapisal: »Večina novih izdelkov ob prihodu na trg velja za luksuz – ker še niso vzpostavili množičnega trga, jih izdelujejo v majhnih količinah in z visokimi stroški. Zato jih kupujejo in preizkušajo najbogatejši ljudje.«

Poglejmo si primer televizije. Če preskočimo obdobje sanj, da bi gibljive slike gledali tudi v dnevni sobi, so prve mehanske televizije začeli prodajati po letu 1928. Prodali so jih manj kot 7.000, bile so drage (http://www.tvhistory.tv/1946RCA630TS.JPG). Privoščili so si jih samo izredno bogati ljudje (recimo filmske zvezde), ki pa so proizvajalcem sporočili – slabe so. Proizvodnjo so po II. svetovni vojni opustili in poskusili s pred kratkim izumljenimi katodnimi cevmi. Slika je bila boljša, tak je bil tudi signal proizvajalcem – zadovoljni smo. Kmalu je sledila prva barvna televizija, ki pa je leta 1951 stala kar 1.000 ameriških dolarjev. Kako draga je bila, pove naslednja primerjava: avtomobil je stal okoli 1.800 dolarjev, hiša 16.000 dolarjev, medtem ko je bila minimalna plača 75 centov na uro, kar pomeni, da si moral za nakup televizorja delati 1.333 ur. Sicer pa, takratnih 1.000 dolarjev bi danes pomenilo nekaj več kot 9.000 dolarjev (Tukaj si lahko vsak izračuna, koliko je nekoč in danes stala neka stvar: http://www.dollartimes.com/). Kmalu se je začela množična proizvodnja, čez pet let so bile televizije cenovno dostopne srednjemu sloju, čez poldrugo desetletje tudi najrevnejšim slojem v ZDA. Koliko danes stane televizor, najbrž ve vsak.

Odziv bogatih ljudi na nov izdelek (na primer televizor) je torej omogočil, da so proizvajalci ugotovili, kakšno bo povpraševanje po izdelku. To jim omogoča, pravi Butler, da opustijo zgrešene izdelke, preden jih začno množično prodajati. Tako se tudi izognejo nepotrebni izgubi. »Taka izkušnja bogatih, pionirskih potrošnikov koristi vsem,« zaključi Butler.

Ronaldo in ekonomska neenakost

Značke

Adam Smith, Anders Chydenius, Cristiano Ronaldo, Karl Marx, mejna koristnost, socialisti

Pred današnjo tekmo Lige prvakov med Realom in Liverpoolom se podobno kot pred vsako tekmo, ko igra Cristiano Ronaldo (ali drugi globalni nogometni zvezdniki), po družbenih omrežjih razvijejo vroče debate, ali si Portugalec pri Realu zasluži 21 milijonov evrov letne plače ali ne. On samo teče po igrišču, udarja po žogi, medtem ko denimo učiteljica v španski prestolnici, kjer ima domicil kraljevi klub, zasluži 1000-krat manj. Torej, ali je njeno delo res 1000-krat manj vredno kot Ronaldovo. Kakopak je to tudi izhodišče, da se debata o nogometu razširi na debato o ekonomiji. In kot je to običajno, se tako kot na nogomet tudi na ekonomijo nenadoma vsi spoznajo. Od tod do razprave o nepravično razdeljenem svetovnem bogastvu, ki ga je treba prerazdeliti, ni več daleč. Da je svet vse bolj krivičen, naj bi dokazoval podatek neke človekoljubne organizacije Oxfam, da se je število milijarderjev od začetka krize (leta 2009) podvojilo, tako da jih je danes 1.646. In da svetovna elita, seveda neoliberalistična, bogastvo samo kopiči, medtem ko se na stotine milijone ljudi na svetu bojuje z revščino. Skratka, razlike v prihodkih in obstoječem bogastvu posameznika, tako pravijo, povzročajo ne samo ekonomskih, ampak tudi družbene težave. Učiteljica po njihovem mnenju za pošteno delo dobi nepošteno plačilo, Ronaldo pa ravno obratno. Tako pridemo do znanega levičarskega gesla, da bi morali vsi za pošteno delo dobiti pošteno plačilo. Seveda socialistični pravičniki pridejo v zagato, ko je treba pojasniti, kaj je »pošteno delo« in kaj »pošteno plačilo«, kako to ovrednotiti, kaj določa ceno dela in kaj določa višino plačila. Ker bi bilo seveda za njih, ki prezirajo kapitalizem, ki povzroča revščino in vse tegobe tega sveta, bogokletno, da bi razlike pojasnili s trgom, se hočeš nočeš morajo zateči k vsemogočnemu Karlu Marxu in njegovi delovni teoriji vrednosti, čeprav se je izkazala za popolnoma napačno, resni ekonomisti pa v njej ne vidijo nikakršnega smisla, razen blodenj nemškega filozofa. Ampak ker se dobro sliši, jo vedno znova (posebej sindikati) poudarjajo, vanjo pa po gonji proti zlobnemu neoliberalizmu verjame že večina Slovencev. Preden pojasnimo, da gre pri razlikah med prihodki Ronalda in španske učiteljice za tako imenovano mejno koristnost, si oglejmo zablodo levičarjev o delovni teoriji vrednosti, ki je v boju v imenu revščine proti bogatim zelo priročna. Hrvaški bloger Tko je John Galt (www.tkojejohngalt.wordpress.com) poda izvrsten primer, ki ga zaradi lažjega razumevanja te Marxove neumnosti prenesimo okolje na sončni strani Alp.

Vzemimo primer dostave paketa iz Vrhnike v Ljubljano v enem dnevu. Naročniku je pomembno, da paket pride do konca dneva, za storitev pa je pripravljen plačati 20 evrov. Odzovejo se trije dostavljalci.

1. motorist – za ceno 20 evrov dostavi paket in se vrne nazaj v eni uri;

2. kolesar – za ceno 20 evrov dostavi paket in se vrne nazaj v dveh urah;

3. pešec – za ceno 20 evrov dostavi paket in se vrne nazaj v osmih urah.

Kaj je zdaj delovna teorija vrednosti? Teorija pravi, da (tržno) vrednost določenega proizvoda ali storitve določa delo, ki je bilo vloženo oziroma da (vsako) delo nujno ustvarja vrednost. To pomeni: več dela prinaša večjo vrednost. In take neumnosti še vedno učijo svoje študente profesorji, ki so magistrirali ali doktorirali iz znanstvenega socializma. In to v 21. stoletju!

Kaj teorija pomeni za naš primer? Naročnik seveda izbere kateregakoli dostavljalca, saj mu bodo vsi trije dostavili paket do konca dneva za 20 evrov, toda ali je prav, da bo vse tri plačal enako. Kolesar dela dvakrat več kot motorist. Pešec dela štirikrat več kot kolesar in kar osemkrat več kot motorist. Za slovenske sledilce Marxa seveda to ni pošteno: ker naročnik kolesarja dvakrat bolj izkoristi kot motorista, bi ga moral plačati 40 evrov. Podobno je s pešcem, ki bi moral dobiti 160 evrov, da bi bil pošteno plačan. On je namreč pošteno hodil osem ur in edino pošteno plačilo bi bilo osemkrat večje plačilo, saj je za dostavo delal osemkrat več kot motorist. Upam, da ni treba posebej razlagati, zakaj so bili Gorenjevi televizorji v nekdanji Jugoslaviji dvakrat, trikrat dražji kot tisti v bližnji Italiji. Ampak socialistom se to nikakor ne da dopovedati, zato tudi ne razumejo (ali pa nočejo razumeti) teorije mejne koristnosti in zakona o padajoči mejni koristnosti, pri čemer se koristnost označuje, kako potrošniki vrednotijo različne dobrine in storitve. Če so nekomu bolj všeč rdeči čevlji kot modri, to pomeni, da imajo zanj rdeči čevlji večjo koristnost. Ali če prenesemo na povpraševanje: potrošniki razporedijo svoje omejene vire in optimalizirajo svojo koristnost, da izberejo dobrine, ki jih imajo najrajši. Mejna koristnost je torej koristnost, ki ga za potrošnika predstavlja posamezna enota neke dobrine. S povečevanjem količine neke dobrine pa mejna koristnost za potrošnika pada. To je pa zakon o padajoči mejni koristnosti. Zahodni ekonomisti to razlagajo na primeru kepice sladoleda.

Ko kupimo prvo kepico sladoleda (prva enota), imamo določeno zadovoljstvo ali koristnost, z drugo tudi (z njo povečano celotno koristnost, vendar je koristnost ali zadovoljstvo druge enote že manjša), sledijo tretja, četrta in tako naprej. Če nadaljujemo, nam je slabo, namesto povečanja zadovoljstva ali koristnosti zbolimo. Torej, vrednost dobrine nikoli ne merimo po skupni koristnosti te dobrine, ampak po mejni, saj se potrošniki vedno odločajo na podlagi mejne, nikoli glede na celotno koristnost. Adam Smith je to pokazal s paradoksom vode in diamantov. Čeprav je voda veliko bolj pomembna za človeško življenje kot diamant, je cenejša kot diamanti. Mejna koristnost vode je nižja zato, ker jo je relativno v izobilju, diamanti pa so redki, zato je njihova mejna vrednost velika.

Podobno lahko razložimo razliko v ceni dela. Učiteljic je v Španiji veliko. In čeprav učijo učence, da bi se kaj naučili, je njihova mejna koristnost majhna. Enako je recimo s peki. Čeprav peka kruha preprečuje lakoto, je mejna vrednost dela enega peka relativno majhna, ker je možnih pekov veliko, saj lahko vsakdo postane pek. Po drugi strani pa je mejna vrednost Ronalda izredno visoka, ker je edinstven in skoraj nihče ne igra nogometa tako, kot to počne Ronaldo. Če bi vsi najboljši nogometaši naenkrat prenehali z igranjem nogometa, bi večina klubov, kjer igrajo, bankrotirala, ker jih ne bi mogli nadomestiti, po drugi strani pa bi pa bi lahko učiteljice ali peke tako hitro nadomestili, da nihče tega niti opazil ne bi. Visoka plača za nek poklic je signal trgu, da je ta poklic cenjen, posamezniku pa, če se odloči za ta poklic, da obstaja velika verjetnost, da bo imel dobro plačo. Ko se vmeša država (in to običajno počno levičarji), da bi zaslužke enakomerneje prerazporedila, pride seveda do poloma. Posamezniku napačno pove, kateri poklic je na trgu cenjen. Še posebej velika škoda je, če s subvencijami favorizira nek poklic ali izobrazbo. V Sloveniji je vse polno družboslovcev, ker država napačno signalizira posamezniku, da je ta poklic potreben, poleg tega – zaradi subvencij in ker so plačani iz državnih jasli – v povprečju boljše zaslužijo kot inženirji, ki so ta hip v Sloveniji resnično potrebni. Družboslovcev je v Sloveniji danes preveč, novi so popolnoma nepotrebni.

Skratka, ker tega levičarji ne razumejo, velika večina še danes verjame v zveličavnost Marxove delovne teorije vrednosti. Zato poslušamo neumnosti o izkoriščevalcem neoliberalizmu, kot je naslednji odstavek z nekega predavanja zagrizenega borca proti kapitalizmu: „Delavec s pomočjo produkcijskih sredstev v kapitalistovi lasti proizvaja blago, ki je kapitalistova last in ga le-ta “realizira” na trgu po vrednosti, ki je višja od proizvodnih stroškov in kapitalistu prinaša “presežno vrednost”. Ta “profit” ni rezultat čaranja na trgu, ampak je posledica izkoriščanja delavcev v proizvodnem procesu, kar je dokazano z “delovno teorijo vrednosti”. Marx v kapitalističnem produkcijskem načinu odkriva njegova notranja protislovja – koncentracija lastnine in padajoča profitna stopnja – kar nakazuje konec kapitalizma.“

Komentar k temu res ni potreben.