Zločini komunistov: „Pasje grobišče“

Značke

2. svetovna vojna, Iška vas, Josip Broz Tito, Jože Dežman, Kolašin, koministi, Kočevski Rog, Lug, Mihajlo Mandić, Milorad Joksimović, partizani, pasja grobišča, Pasje grobišče, Srbija, Črna Gora

Pretekle dni so v soteski Iške pri Iški vasi izkopali posmrtne ostanke Romov, ki so jih partizani pobili maja 1942. Pri izkopu posmrtnih ostankov (našli so tri enojne grobove ter dva dvojna in dva množična) so našli okostja 53 žrtev, tudi otrok. V manjšem množičnem grobu in v enem izmed dvojnih grobov so bili čez posmrtne ostanke odvrženi različni večji predmeti ter tudi dva psa. Predsednik komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč Jože Dežman je najdbo okostij dveh psov komentiral, da ga to spominja na tako imenovano „pasje grobišče“ v Črni Gori, kjer se je na pravoslavni božični večer pred 75 leti (6. januar 1942) zgodil eden najbolj okrutnih zločinov partizanov.

„Pasje grobišče“ je dokaz, kako so komunisti ravnali z drugače mislečimi in ideološkimi nasprotniki. Zgodba o „pasjem grobišču“ je zamolčana resnica o komunistični morali. Črnogorski partizani so na božični večer v Lugu pri Kolašinu na desnem bregu reke Tare poklali 240 ljudi (po nekaterih virih 373). Več plitvih grobov niso označili. Le enega so in nad trupli v grobu na križ pribili psa ter pustili napis: „To je pasje grobišče“.

To je pravzaprav zgodba o tem, ki razkriva načelo partizanstva in njihovih ideoloških vodij (komunistov), da je treba zaradi enega člana družine, ki je bil pri „sovražmiku“, ne samo pobiti celo družino, ampak celo vas. Kolašin, ki je danes eno od najbolj znanih črnogorskih turističnih naselij, je bil med 2. svetovno vojno manjše mesto z okoli 1.300 prebivalci. V okolici je bilo več manjših vasi in v eni od teh (Lug, ki je danes primestno naselje Kolašina) je živela družina Mandić. Glava družine Mihajlo Mandić je bil veteran 1. svetovne vojne in zaradi pogumnih dejanj nosilec več odlikovanj. Zato so ga partizani povabili k sodelovanju, a odkrili so, da je njegov sin Miljan pri četnikih. Pod pretvezo so ga zvabili na poveljstvo in ga na božični večer ubili. Poleg njega še sinova Radosava in Jovana. Ko so jih pometali v plitev grob, je tja prišel Mandićev pes. Partizani so ga ujeli, živega pribili na križ in na desko napisali, da je to „pasje grobišče“. Nato so odšli v vas in poklali prebivalce naselja ob laguni Tare na njenem desnem bregu v bližini Kolašina.

Priče so kasneje povedale (opisano v knjigi Jove Ostojića „Pasje groblje“), da so se partizani znesli nad domačini s pravim pokolom, ki spominja na povojno dogajanje v Kočevskem Rogu. Neko nosečo žensko so s hčerko zvlekli iz hiše, jo dali na pasji povodec, pretepali, vlekli in zverinsko umorili. Spet druge so najprej mučili v hišah, jih odgnali ven do roba jame in začeli masakrirati: pulili so jim zobe, nosečnicam parali trebuhe in rezali prsa, lomili prste, roke in noge, sekali ude, jih obglavljali. Eden od domačinov je dejal: „Ne verjamem, da je bil kdorkoli ubit s strelnim orožjem“. Ko so opravili svoje delo in ko so izvedeli, da so Kolašinci besni in je v bližini legalna vojska takratne Jugoslavije (četniška enota), so po svoji stari navadi pobegnili. Domačini se še dolgo niso upali približati grobišču, šele ko je prišel kraljevi major Milorad Joksimović, ki je vodil Limski korpus, je ukazal, da se posmrtni ostanki izkopljejo.

Takole je opisal izkop: „Pred tem grozljivim zločinom nemo stojimo vsi, še posebej sorodniki. Ne morejo prepoznati trupel svojih ljubljenih in dragih ljudi, ker se povsem iznakažena in brez posameznih delov. Roke in noge so polomljene, njihovi zobje izpuljeni, še ko so bili živi; lobanje so bile razbite s koli, udarce po telesih so tisto noč pred božičem slišali prebivalci bližnjih hiš. Pravzaprav je to pravi pekel na zemlji, v katerega so bili pahnjeni in katerega žrtve so bili pravičniki, pravoslavni Srbi in narodno zavedni ljudje. To so bili ljudje vseh družbenih slojev, od sodnikov do običajnih delavcev. Njihov edini greh je bil, da niso sprejeli brezbožnega komunizma.“

Četrt leta kasneje je likvidacijo „sovražnikov“ pohvalil sam Josip Broz Tito in naročil enotam v Srbiji in Črni Gori: „Dokler ne pobijete četnikov, se morate izogibati bojem z Italijani, s katerimi greste v konflikt samo takrat, ko se mu ni mogoče izogniti ali ko ste prepričani, da boste prišli do plena – orožja in drugega materiala.“

TUKAJ in TUKAJ si lahko ogledate srbski dokumentarni oddaji o „pasjem grobišču“.

Srbska komisija, ki preiskuje zločine komunistov, je na območju Srbije in Črne Gore do zdaj odkrila 211 „pasjih grobišč“. Pse so partizani pobili in jih pometali v jame skupaj s “sovražniki revolucije”, da bi ljudem še po smrti odvzeli dostojanstvo.

Advertisements

Pogrom zoper Bernarda Brščiča: holokavst med mitom in neizpodbitno resnico

Značke

2. svetovna vojna, Adolf Hitler, Antony S. Sutton, Auschwitz, Ben Weintraub, Bernard Brščič, Bližnji vzhod, George Soros, holokavst, Judi, Luka Lisjak, MSM, nacizem, Robert B. Goldmann, Robert Waltl, Sreda v sredo, Židi

„Nemški narod je žrtev židovskega vsiljevanja in kurjenja možganov s tako imenovano holokavstologijo. Sprašujem vas, kaj ima moja generacija Nemcev s Kajnovim znamenjem genocida, domnevnega, oziroma holokavstom. Dejansko gre za zelo perfiden način Židov, da so želeli, pravzaprav, nemški um zapreti, ustvariti kolektivno krivdo in ustvariti načrt raznemčenja, razfrancozenja, razangleženja. In vzpostaviti to multikulti distopijo.“

Te besede je v oddaji Sreda v sredo izrekel politični analitik Bernard Brščič. In bil takoj deležen groženj direktorja Judovskega kulturnega centra Roberta Waltla: „ČISTI SOVRAŽNI GOVOR, KI GA MORA REGULIRAT DRŽAVA- SLEDI PRIJAVA NA DRŽAVNO TOŽILSTVO – Zanikanje holokavsta je po slovenski zakonodaji kaznivo dejanje. Sramota za človeka, ki misli, da je intelektualec.“ A Brščič mu ni ostal dolžan: „Pedrovski multikulti aktivist Waltl si domišlja, da bo ustrahoval Bernarda Brščiča. Ne bo. Kot to ni uspelo Klemenčiču, ne bo tudi njemu.“

Pustimo ob strani Waltla, ki očitno ne ve, kaj je svoboda govora. Tudi ne mislim polemizirati z vsemi tistimi, ki so na družbenih omrežjih Facebook in Twitter nad Brščiča pošiljali organe pregona. Kot denimo Luka Lisjak: „Smešenje holokavsta, ščuvanje k nasilju, širjenje idej o rasni večvrednosti. 297. člen KZ je jasen: zapor do 2 let!“ Taisti Luka Lisjak, ki se v Sloveniji sklicuje na veljavno slovensko zakonodajo, bi po drugi strani zanikal veljavni zakon, ki so ga o CEU sprejeli na Madžarskem. Ampak, saj veste, kako to gre in kako je s Sorosovimi vojaki: priznajo samo tisto zakonodajo, ki jim ustreza. Vse drugo je kršenje človekovih pravic, karkoli za njih že pomenijo.

Ni mogoče zanikati, da so bili Židi med 2. svetovno vojno deležni krutega preganjanja in nasilja (deležni so ga bili tudi Romi in predvsem balkanski narodi), a na tem mestu bi rad opozoril na mite o holokavstu. Prvi je mit o šestih milijonih pobitih Židih. Zakaj šest milijonov? Kako je mogoče, da so jih tako natančno prešteli? Število je resda zaokroženo, toda nihče natančno ne ve, ali so jih v resnici toliko pobili nacisti. Ali so jih pet ali pa mogoče celo sedem milijonov? To je podobno kot danes, ko Evropejce MSM prepričujejo, da ljudje na Bližnjem vzhodu umirajo zaradi vojne. Pa veste, kateri je v resnici najpogostejši vzrok smrti v na Bližnjem vzhodu? To so bolezni srca. A če se vrnem k šestim milijonom mrtvih Judov med 2. svetovno vojno. To številko so Židje pravzaprav potrebovali. Stare judovske prerokbe namreč pravijo, da se bodo Judje vrnili v obljubljeno deželo, ko bo jih šest milijonov manj oziroma jih bo šest milijonov izginilo v ognju. Zato je izraelski zgodovinar Tom Segev izjavil, da je številka šest milijonov bila poskus zgodbo o holokavstu spremeniti v državno vero. Šest milijonov naj bi jih v skladu s prerokbo izginilo v pečeh nacističnih taborišč. Novinar Robert B. Goldmann je zapisal, da brez holokavsta ne bi bilo judovske države. Temu je posvetil knjigo Ben Weintraub, češ da je holokavst judovska dogma, Židje pa so svet prepričali, da se v to dogmo ne dvomi, ampak se mora vanjo preprosto verjeti. Torej so se Židje lahko vrnili v sveto deželo šele potem, ko jih je bilo šest milijonov manj. Po prerokbi je bilo to čiščenje grešnih duš ljudi. Tako očiščeni so šli nazaj. Zato teorija zarote (če gre v resnici za teorijo zarote) pravi, da so prav Židje najbolj potrebovali svetovno vojno.

Drugi mit govori, da je od vsega začetka obstajal načrt, da nacisti iztrebijo Žide. Kar ne bo povsem držalo. Kalifornijski zgodovinar in ekonomist Antony S. Sutton razkriva, da so židovski bankirji financirali tako boljševistično revolucijo kot vzpon nacizma. Človek se vpraša, zakaj so pravzaprav financirali svoj holokavst. Odgovor je jasen. Brez holokavsta svet v času, ko je potekala dekolonizacija, nikoli ne bi pristal na judovsko državo Izrael.

Tretji mit pravi, da je bila večina Judov umorjenih v taborišču Auschwitz, kar ne drži. Samo eden od šestih Židov, ki so jih Nemci izgnali v taborišča, je umrl v Auschwitz, drugi v taboriščih kot so Sobibor, Belzec in Treblinka. A nekateri menijo, da jih je največ umrlo kot civilistov v vojni, ko je nemška vojska vdrla v Poljsko in Sovjetsko zvezo (pokol pri Babyn Yaru). Mrtvih Židov med 2. svetovno vojno je bilo 10 odstotkov med vsemi žrtvami oziroma okoli 15 odstotkov med vsemi civilisti. Največ žrtev med civilisti je 2. svetovna vojna zahtevala med Kitajci (okoli 15 milijonov).

In za konec največja uganka. Zakaj so Židje tako občutljivi, ko se pojavi kritika ali dvom v holokavst? Do leta 1945 je bila kritika dovoljena, od takrat naprej (predvsem na Zahodu) nič več; tudi če zelo nežno in previdno podvomiš v „svete resnice“ holokavsta, obstaja zakonodaja, ki to sankcionira po načelu: kdor kritizira Žide in dvomi v holokavst je antisemit. Ker je bil antisemit tudi Hitler, je tisti, ki kritizira ali dvomi nacist. In ker je nacist, je nevaren, saj teži k novemu holokavstu. Ta argumentacija je zelo učinkovita, saj velika večina ljudi niti ne pomisli, da bi javno spregovorila o holokavstu in vanj podvomila, kot je to storil denimo Bernard Brščič.

Taki ljudje naj bi bili po mnenju dušebrižnikov zelo nevarni revizionisti, ki jih je treba ustaviti in sankcionirati. Kar je zelo zanimivo. Po eni strani trdijo, da so dokazi o holokavstu tako trdni, da jih ni mogoče ovreči in da ga lahko zanikajo samo idioti, po drugi strani pa se teh idiotov bojijo in bi jih radi utišali. Ali to pomeni, da bodo v zaporu končali tudi ljudje, ki zanikajo take neizpodbitne resnice, kot sta denimo, da se Zemlja vrti okoli sonca ali da je Zemlja okrogla? Imate namreč ljudi, ki v to dvomijo. Še več. Obstajajo ljudje, ki menijo, da je Zemlja središče vesolja. Toda nikomur ne pade na pamet, da bi jih spravil na sodišče in obsodil, da zanikajo dokazana dejstva, ampak menijo, da gre za idiote, norce in debile. Torej, če so „revizionisti“ res idioti, ki zanikajo neizpodbitne resnice, potem niso nevarni in bodo pri ljudeh deležni zgolj posmeha ali pomilovanja. Če pa so nevarni, potem niso idioti. Vprašanje, ali mogoče ne vemo vsega in ali nam uradna zgodovina kaj prikriva, zato ni zgolj retorično.