• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Search results for: kaiser

Axel Kaiser vs. Naomi Klein

03 sobota Jan 2015

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Politika

≈ 5 komentarjev

Značke

Alen Greenspan, Axel Kaiser, kapitalizem, kriza, levičarji, Naomi Klein, neoliberalizem, Thomas Piketty

Kar zmrazi me, ko iz dneva v dan poslušam obljube in napovedi politikov, da bo država prinesla blaginjo državljanom. In vedno znova se spomnim na odlično knjigo Axela Kaiserja Pot v propad (Kako so vlade in centralne banke uničile svet in zakaj najhujše šele prihaja). Čilski pravnik in finančni kolumnist z dvema magisterijema na univerzi v Heidelburgu s pomočjo avstrijske ekonomske šole analizira obe veliki krizi: veliko depresijo pred osemdesetimi leti in finančno krizo, ki v večini držav še traja. Nasprotno od levičarskih zvezdniških knjig Naomi Klein Doktrina šoka in Thomasa Pikettyja Kapital v 21. stoletju, ki za krizo in neenakost v družbi okrivita kapitalizem ter pozivata k državnemu intervencionizmu, Kaiser kot zagovornik svobodnega trga meni, da vlade ne morejo ustvarjati blaginje ter da vmešavanje države in vse večja regulacija, ki smo ji priča tudi na globalni ravni, ustvarja bedo in vodi v propad. Prvi stavek v knjigi je citat Benjamina Franklina: “Pot do bogastva je odvisna od dveh besed, podjetnosti in varčnosti”.

Za levičarje bogokletne besede, zato Kaiserjeve misli tudi niso našle pot v slovenske mainstream medije, ki že nekaj mesecev nabijajo, da je za vse zlo tega sveta kriv neoliberalizem, tako da se je v državljane kot posameznika vrinila ideologija, da lahko samo država ustvari raj na zemlji. In namesto da bi profesorji na srednjih šolah in fakultetah dijakom in študentom knjigo Pot v propad dali kot obvezno čtivo, jih silijo pisati recenzije Kleinove in Pikettyja. Zato v zadnjih petih letih na družboslovnih fakultetah tak neverjeten porast diplomskih nalog na temo neoliberalizma, ki skoraj vse po vrsti brez kakršnekoli kritične distance ali znanstvene podlage neusmiljeno udarjajo po kapitalizmu ter mu napovedujejo bridki konec. Kot antipod postavljajo državo, ki da mora intervenirati, prerazporediti dobrine in osvoboditi pod kapitalizmom zatirane. In kot po pravilu citirajo Karla Marxa, katere ideje so bile tako v teoriji kot praksi zavržene že v 19. stoletju, kaj šele 20. stoletju.

In da ne bo pomote, povsem se strinjam z Marcekom Štefančičem jr., ki je pred meseci dejal, da bi morali vsem državljanom razdeliti knjigo Doktrina šoka, da bi jo prebrali vsi državljani. Toda po drugi strani bi morali razdeliti tudi knjigo Pot v propad, da bi ljudje spoznali, da krize ni povzročil kapitalizem. Kaiser namreč s podakti dokazuje, da je zadnjo finančno krizo povzročil intervencionizem vlad in centralnih bank. Seveda je veliko vprašanje, ali bi bila za bralce taka teza sprejemljiva. V to pa močno dvomim. Lepo je namreč verjeti populističnim mislim, da je za neuspeh posameznika vedno kriv nekdo drug, da so revni revni izključno zato, ker so nekateri bogati, da kapitalizem izkorišča delavca in bogati na njegov račun. Vse to izvira iz povsem napačne marksistične prepostavke, da je vsota bogastva vedno nič (0). Povedano drugače: če nekdo na eni strani pridobi, nekdo na drugi strani vedno izgubi. Levičarji niti ne pomislijo ne, da je možna tudi win – win situacija. Ne, to za njih ni sprejemljivo. Zato tudi zahteve po še več intervencionizma in še več regulacije. Kako regulirana je v resnici že (denimo) Slovenija, sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/28/tozilec-kozina-deregulacija-in-sladkor-v-krvi/).

Kaiserjevo knjigo Pot v propad je že leta 2013 izdala založba Učila International (dobite jo v knjigarnah, lahko pa zastonj, če se naročite na revijo Reporter: http://www.reporter.si/iz-tiskane-izdaje/90-gratis-knjig-za-nove-obstoje%C4%8De-naro%C4%8Dnike-steve-jobs-axel-kaiser-malala/28554), o njej pa je bilo v Sloveniji zelo malo napisanega. Nekdanji guverner France Arhar jo je označil za knjigo, ki bi jo morali brati, o njej razmišljati in argumentirano razpravljati. Čilski liberalec skozi primere zavrača mit, ki ga levičarji širijo že od leta 2008, da je zadnja kriza v resnici kriza kapitalizma in da pomeni začetek konca kapitalizma. Kaiser s podatki dokazuje, da kriza nima nikakršne povezave s kapitalizmom, ampak z intervencionizmom vlad in centralnih bank. Izvirni greh je odločitev ameriške centralne banke (potem ko se je razpočil napihnjen balon s tehnološkimi podjetji oziroma podjhetji dot.com) leta 2000, da umetno in krepko zniža obrestne mere. Guverner Alan Greespan je med letoma 2000 in 2004 znižal obrestno mero s šestih odstotkov na nekaj več kot en odstotek. V tistem času je bila obrestna mera celo nižja od inflacije, kar pomeni, da so bile obrestne mere negativne. Povedano še drugače: banke so plačevale dolžnikom, ker so si izposodili denar, ne pa obratno, namreč da dolžnik plačuje bankam.

Greenspan je kasneje pred ameriškim kongresom dejal: “Sodim, da so svobodni trgi najboljši način organizacije ekonomije. V preteklosti smo jih poskušali regulirati. A to ni delovalo.” Levičarji po vsem svetu so te besede napačno razumeli. Greenspan se ni opravićil ameriški in svetovni javnosti, češ da je kriza pokazala, da kapitalizem (neoliberalizem, če hočete) ne deluje, ampak zaradi obrestnih mer. Toda Greenspanu v zagovor je treba povedati, da je do njegovih napačnih odločitev prišlo tudi zaradi napačnega izračuna inflacije v ZDA. Tamkajšnji urad, ki je zadolžen za izračun, je za ceno nepremičnin – povedano povsem preprosto – jemal povprečno prodajno in najemno ceno. Nepremičninski bum, ki je takrat potekal v ZDA, torej v ceni inflacije ni bil realno zajet. Uradna inflacija je takrat znašala med 2 in 2,5 odstotka, čeprav je bila v resnici 6-odstotna. Greenspan je dejal, da obrestnih mer zagotovo ne bi tako znižal, če bi poznal pravo inflacijo.

Skratka, ob nepoznavanju pravih številk so ljudje pri bankah začeli najemati posojila, s katerimi so začeli kupovati hiše. Kupovali so vsi – tako tisti, ki so si lahko privoščili, kot tisti, ki si jih pod nobenim pogojem ne bi mogli, če ne bi država silila banke, da dajejo hipotekarna posojila tudi ljudem, ki niso imeli nikakršnega realnega kritja. Da so bankirje v dajanje posojil silili tudi aktivisti za človekove pravice in kako so banke v imenu države izsiljevali, smo že pisali (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/14/v-pomanjkanju-pipsa/), zato ne bom ponavljal. Torej, vse to je povzročilo, da je počil nepremičninski balon. Epilog je znan. Težave so nastale, ko je začela rasti inflacija oziroma ko so izračunali realno inflacijo. Centralne banke so dvignile obrestne mere in zmanjšale količino denarja v obtoku. Ljudje, ki so jemali posojila, jih zaradi višjih obrestnih mer niso mogli več vračati. Zato so jim banke zaplenile hiše in jih prodale na trgu. Ker pa cena prodanih hiš ni bila tako visoka, kot so banke predvidevale, so imele izgube tudi banke. Zato Kaiser pravi, da zdaj ni drugega zdravila, kot je to varčevanje. Skratka, zadnjo krizo ni povzročil kapitalizem, ampak ravno pomanjkanje kapitalizma.

Ker levičarji vztrajno ponavljajo mit, da lahko večja regulacija in intervencionizem (seveda z večjimi davki) razrešita vse probleme, je prav, da tudi (konzervativni) (neo)liberalci vedno znova rušimo tovrstne mite. Vprašanje je, če ni že prepozno. Kaiser v zaključku svoje knjige ni nič kaj optimističen, še posebej zato, ker si je ekskluzivno pravico razlaganja ekonomije prisvojila peščica (keynesijanskih) vedeževalcev (kot jim pravi avtor), ki z zapletenimi matematičnimi postopki dokazujejo svoj prav in zase trdijo, da so na višji intelektualni ravni kot vsi drugi. Ekonomija je v resnici zelo preprosta. To dokazuje avstrijska ekonomska šola. “Dejstvo, da so Avstrijci spremenili ekonomijo v vedo, ki jo lahko razumejo prav vsi, je verjetno glavni razlog, da jih osrednja akademska struja zavrača. To je taro, ker razgaljanje čarovnije razkrinka tudi čarovnika, to pa pomeni dokončen poraz ekonomske astrologije, ki je prevladovala v zadnjih desetletjih. Ko bo avstrijska šola zavzela središčni prostor, bo redukcionistične matematične poenostavitve zamenjalo tehtno razmišljanje. Moderni ekonomisti bodo tako spet dolžni razmišljati. To pa je neskončno bolj zapleteno, negotovo in plodno od preračunavanja,” je sklepne besede Axela Kaiserja.

Seveda. Tega, da je materino mleko za dojenčka bolj zdravo od umetnega, ne rabiš dokazovati z neskončnimi raziskavami. Potrebno je samo malo zdravo razumskosti in kmečke logike, ne pa armada znanstvenikov in raziskovalcev.

Finančni analitik MacLeod: Svet fiat valut, ki so bile ustvarjene kot iluzija, gre v pekel in prvi bo propadel evro, čeprav bo mogoče preživel začetek sistemske krize

21 torek Jun 2022

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija

≈ 1 komentar

Značke

Alasdair MacLeod, Alex Kaiser, ECB, evro, FED, fiat valuta, Goldmoney, sistemska kriza, zlato

Medtem ko se večina vlad ukvarja s podnebnimi spremembami, pravicami LGBT+ skupnosti in domnevno naraščajočo desničarsko nevarnostjo, za bančnimi zidovi potekajo krizni sestanki.

Zdaj je že dokaj jasno, da prihaja finančni vihar vseh viharjev, priča bomo popolnemu zlomu svetovnega gospodarskega sistema. Za to ne bodo krivi naravni cikli Zemlje, ne vojna v Ukrajini (ali kje drugje), še manj kapitalizem (ali neoliberalizem), ampak smer, ki jo je ubrala večina največjih gospodarsko najmočnejših in največjih držav – zanikanje realnosti prostih trgov in lagodno življenje s tiskanjem denarja brez kritja. Tako pravi Alasdair MacLeod, vodja raziskav pri investicijski družbi Goldmoney. In še:

»V prihodnjih mesecih bodo morda valute sprva preživele sistemsko krizo, a bodo kmalu  spet izgubili na vrednosti. Na tej strani krize, ki je šele v začetni fazi, je evro predviden kot prva valuta, ki bo v celoti propadla; ne samo zato, ker je fiat, ki ga je oblikoval nek odbor, ampak zaradi globine strukturnih težav v ECB in njenih delničarjev.«

MacLeod meni, da so hudi krizi, ki prihaja, pot tlakovale prejšnje krize. Večjih ali manjših (ki so vplivale na ves svet) je bilo (po ustanovitvi ameriške centralne banke) devetnajst. Vlade so se na vsako odzvale napačno – z novimi regulacijami.

»In vsak neuspeh je povečal moč države nad njenimi ljudmi in zmanjšal njihovo svobodo. Oddaljevanje od sveta napredka, kjer so ljudje lahko svobodno menjali sadove svojega dela s posredništvom zdravega denarja, ki jim je omogočal uspeh ali neuspeh z lastnimi napori, je pripeljalo do končnega neuspeha: grozečega propada gospodarstva in celotnega državnega interventnega sistema,« pravi MacLeod. Vlade bodo zato zagotovo obupane. Bati se je, da bodo spet izhajale iz prepričanja, da so napake v trgu in kapitalizmu.

MacLeodov tekst ´A Perfect Storm In Banking Is Brewing´ je dolg, a vreden branja (kot njegov blog). Vsekakor si bo vsak ustvaril svoje mnenje. Podobnega mnenja, da prihaja propad globalnega gospodarstva, kakršnega smo poznali, je tudi Alex Kaiser v knjigi Pot v propad (Kako so vlade in centralne banke uničile svet in zakaj najhujše šele prihaja).

Sicer sem na blogu Kavarna Hayek tudi sam opozarjal na nekatere zadeve, ki so nevzdržne. Tukaj so nekatere povezave:

Pot v propad se je začela s FED ali zgolj še ena teorija zarote?

100 let oktobrske revolucije: Kdo je financiral in vodil rdeči teror?

Za Boga in dobiček

V krizi ni kapitalizem, ampak intervencionizem

Prevara s centralnimi bankami ali ustvarjanje denarja iz nič

Vzpon zla

Bruseljski birokrati, prekleto, tace stran od kriptovalut! Tudi če imate benigne namene, zgodovina uči, da se tudi v najboljših srcih skriva košček zla

14 torek Jun 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ Komentiraj

Značke

Aleksander Solženicin, bitcoin, Bruselj, Digitalni denar, Evropska komisija, kriptovaluta, Milton Friedman, Paul Krugman, regulativa, svoboda, Ursula von der Leyen

Veste, kako je prišlo do regulacije trga s sladkorjem v Evropski uniji (EU)? Anekdota, ki ni nujno resnična, je pa povsem mogoča, gre nekako takole.

Bil je dolgočasen dan, bruseljski uradniki so okoli poldneva pili že tretjo kavo. Ker ima ta črna tekočina (še posebej sladkana) nenavaden vpliv na črevesje, je enega končno pregnala tja, kamor gre še cesar peš. Medtem ko je birokrat štel črte na keramičnih ploščicah, je pomislil, da bi bilo manj težav, če bi dal v kavo manj sladkorja. »Khm, sladkor, sladkor … sladkor,« je premišljeval, »kaj, ko bi sprejeli regulativo, ki bi se nanašala na sladkor. Kako to, da se tega nisem prej spomnil?«  Popoldne je idejo delil s kolegi, ki so ga trepljali po ramenih. Naslednji dan so si ob drugi kavi domislili odličen izgovor za to regulativo, ki jo bodo čez nekaj tednov prenesli na papir. Zgodba naprej je znana:tovarno sladkorja v Ormožu so leta 2006 morali po nalogu EU nalogu Evropske unije, ki je za vsako članico določila proizvodne kvote, zapreti.

Nekaj podobnega se zdaj dogaja s trgom kriptovalut. V Bruslju pravijo, da bodo ta trg regulirali in tako poskrbeli za varnost vlagateljev. Seveda, varnost je vedno priročen izgovor birokratov, ki hočejo zagreniti življenje ljudem.

Prva kriptovaluta (bitcoin) se je pojavila leta 2008. Bila je odgovor na globalno finančno krizo, ki je bila posledica pretirane regulative v ZDA in vmešavanja centralnih bank, nikakor ne kot posledica nereguliranega kapitalizma (kar širijo levičarji). Internetno valuto je leta 1999 predvidel že ekonomist Milton Friedman. Takrat so se mu vsi smejali. Bolj so poslušali ekonomista in kolumnista levičarskega New York Timesa Paula Krugmana, ki je trdil, da bo svetovni splet kmalu propadel. Kakorkoli, bitcoin je bil »izumljen« kot decentraliziran in svobodnjaški odgovor na krizo, ki so jo povzročile vlade in centralne banke. Sčasoma je postal globalna valuta, kmalu so se ji pridružile še druge.

Trg kriptovalut (temeljijo na tehnologiji blockchain) je bil lani vreden okoli 2,6 bilijona ameriških dolarjev. Največja njegova vrednost je, da vlade nad transakcijami nimajo nadzora: kriptovalute temeljijo na zaupanju med posamezniki (zasebniki) in ne na političnem vodstvu, transakcije pa potekajo neposredno brez uporabe bančnih sistemov, ki so pod regulativo oblasti. Ne pozabimo. Oblast najbolj sovraži svobodo posameznikov, tisto, na kar nima vpliva in tisto, kar ni regulirano. Brez tega nima nadzora.

Vlagatelji v kriptovalute seveda prevzamejo tveganje, da vse izgubijo. Ampak izgubijo svoje, ne denarja davkoplačevalcev in tretjih oseb. Tvegajo s svojim denarjem, EU ni nihče prosil, naj poskrbi za varnost naložbe. Sicer obstaja strah, da kriptovalute uporablja organiziran kriminal, ampak nepridipravi vedno najdejo način, kako zaobiti organe pregona. Če bo trg kriptovalut zdaj reguliran, da kriminalci pač ne bodo več uporabljali. To še kako dobro vedo v Bruslju, kateremu gre očitno zgolj za nadzor nad početjem povsem običajnih ljudi, ki z vlaganjem in nakupom internetnega denarja vstopijo v povsem svoj valutni trg in decentralizirajo trg denarja, kar pomeni grožnjo monopolom centralnih bank. S tem izgubita vpliv tako politika (vlade) kot bančni sistem. Kar je za svobodo dobro, pri k avtoritarnosti nagnjenih bruseljskih glavah pa povzroča glavobole.

Kriptovalute so (tako kot gotovina, ki je eden zadnjih simbolov svobode) torej pomembne za uresničevanje svobodne volje posameznika brez nadzora vlade. Slednja ima s svojim aparatom birokratov neizmerno željo ne samo, da ljudem pobere polovico zaslužka, ampak da nadzoruje, kaj počnejo s preostalim denarjem, ki jim ostane od bruto plače. Želi vedeti kdaj, kje, komu, zakaj in koliko je kdo plačal.

Ne glede na to, da kriptovalute niso denar v klasičnem smislu (čeprav je tudi denar košček papirja, ki ima zgolj menjalno vrednost), ustvarjajo virtualne ekonomske svetove in je poslovanje z njimi tvegano, se države ne bi smele vpletati.

Ayn Rand je dejala: »Politična svoboda ne more obstajati brez ekonomske svobode.« Ali če obrnemo: naredimo nekoga ekonomsko odvisnega in postal bo suženj naše politike. To dobro vedo vlade po svetu (vključno z Evropsko komisijo), zato kar tekmujejo, katera bo regulirala trg s kriptovalutami, kasneje bo sledil razvoj lastnih kriptovalut (o tem sanja tudi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen). To bi jim omogočilo nadzor nad porabo denarja slehernika, pravzaprav nad življenjem slehernika, bo instrument moči tistih, ki pravijo, da delajo za naše dobro, da imajo benigne namene, naj jim damo in zaupamo to moč. Ampak saj veste, kar je rekel Aleksander Solženicin: »Črta, ki loči dobro in zlo, ne gre med državami, niti med razredi, niti med političnimi strankami, ampak poteka skozi vsako človeško srce – in skozi vsa človeška srca. …. In tudi v najboljših srcih obstaja majhen košček zla.« Zato ne nasedajte, ne pustite, da se kdorkoli igra z vašimi svoboščinami. Že tako nam jih vlade trgajo košček za koščkom, dokler od njih ne bo ostalo prav ničesar in bomo vsi pokorjeni. Zlepa ali zgrda. Pot v pekel je vedno tlakovana z dobrimi nameni.

Če koga zanimajo sveže informacije iz sveta kriptovalut, jih najde na portalu Digitalni denar.

Pot v propad se je začela s FED ali zgolj še ena teorija zarote?

18 nedelja Jun 2017

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Politika, Zgodovinski spomin

≈ 15 komentarjev

Značke

Andrew Jackson, Anti-Defamation League, Axel Kaiser, banke, bankirji, Benjamin Guggenheim, Benjamin Strong, centralne banke, Charles Norton, družina Rockefeller, družina Rothschild, Edward John Smith, FED, Federal Reserve System, finančne elite, Francis Brown, Frank Vanderlip, George Soros, Harvard, Henry Davison, Hersey Food, Isidor Strauss, J. P. Morgan, James Buchanan, James Madison, jezuiti, John Jacob Astor IV., Kuhn, Loeb & Co., Milton Hersey, monetarni sistem, Morgan Andrew Robertson, National City Bank, Nelson W. Aldrich, Nikola Tesla, otoj Jekyll, Paul Warburg, Piatt Andrew, Razbitina Titana, Thomas Woodrow Wilson, tiskanje denarja, Titanic, White Star Line, Židi

V četrtek, 13. julija, bo minilo 153 let, od kar je umrl John Jacob Astor IV. (JJ Astor), v začetku 20. stoletja najbogatejši človek na svetu. Njegovo premoženje je bilo ocenjeno na 500 milijonov dolarjev, kar bi danes pomenilo več kot 11 milijard dolarjev. Bil je prijatelj Nikola Tesle, svoje bogastvo je pridobil s svojim delom – gradnjo, investranjem in izumiteljstvom. Umrl je 15. aprila 1912 sredi Atlantskega oceana. Bil je eden od potnikov na krovu Titanica. In kar je najpomembnejše: bil je na čelu skupine podjetnikov in neodvisnih bankirjev, ki so nasprotovali ustanovitvi FED-a (Federal Reserve System), ameriške centralne banke in danes najpomembnejše finančne ustanove na svetu. In kaj imajo torej skupnega JJ Astor, FED in Titanic? Lepo po vrsti.

FED je bil ustanovljen decembra 1913, njegov namen je bil, da prepreči krize. Toda resnica je, da trg še nikoli ni bil tako nestabilen, krize pa še nikoli tako uničujoče, kot ravno od nastanka FED-a. Po podatkih Ameriškega državnega urada za ekonomske raziskave so ZDA od leta 1913, ko je bil ustanobljen FED, imele kar 19 recesij, ki so bolj ali manj vplivale na ves svet: 1918-1919, 1920-1921, 1023-1924, 1926-1927, 1929-1933, 1937-1938, 1945, 1948-1949, 1953-1954, 1957-1958, 1960-1961, 1969, 1970, 1973, 1975, 1980, 1981-1982, 1990-1991, 2001 in končno 2008-2010 (ponekod še traja). Nekateri pripisujejo te krize kapitalizmu, češ da je obdobje kapitalizma obdobje recesij. Kar ne bo držalo. Krivdo za krize v veliki meri nosijo centralne banke, odprava katerih, kot pravi Axel Kaiser, ne bi predstavljala le velikanskega koraka k doseganju stabilnosti globalnega gospodarskega sistema, ker bi s tem znatno zmanjšali gospodarske cikle, ki privedejo do finančnih katastrof, kakršni sta bili v letih 1929 in 2008, ampak bi naredila konec pokvarjenemu korporativizmu med finančnimi elitami in vladami. Šele takrat, ko bo odpravljeno centralno monetarno planiranje, kot sta si ga zamislila Marx in Engels v Komunističnem manifestu, bomo lahko govorili o pristnem kapitalizmu. Za zdaj imajo vse države centralno planiranje, zato so državljani ujetniki majhnih interesnih skupin. Gre za zlo v sedanjem bančnem sistemu, ki prinaša gospodarske katastrofe brez primere v zgodovini in od katerih imajo korosti le zelo majhne skupine na račun večine. Povedano drugače: zaradi nadzora nad valutami imata koristi globalni finančni in politični eliti. Ali kot bi rekel James Buchanan: “Prav nič nismo napredovali, da bi postavili meje političnim voditeljem, ki delujejo po svojih naravnih nagnjenjih brez vsakršnega osnovnega razumevanja, kako deluje kapitalizem.” In pot v propad, kateri smo priča danes, se je začela onstran Atlantika z ustanovitvijo FED-a, ko sta skupen jezik (da bi imela monopol nad tiskanjem denarja iz nič, se pravi brez kritja) očitno našla dva vplivna lobija: židovski in jezuitski.

Kot zanimivost najprej vzporedna zgodba. Leta 1898 je malo znani avtor kratkih zgodb Morgan Andrew Robertson izdal knjigo z naslovom Razbitina Titana. Knjiga govori o ladji Titan, ki neke aprilske noči v severnem Atlantiku zadene ob ledeno goro in se potopi. Štirinajst let kasneje (1912) se taka nesreča v resnici zgodi – prav tako aprila se je v severnem Atlatniku zaradi trka v ledeno goro potopil Titanic. Robertson, ki se je po katastrofi znašel v središču pozornosti, je leta 1915 umrl. Okoliščine še danes niso povsem pojasnjene. Najprej so trdili, da je bil zastrupljen, nato je policija na presenečenje vseh spremenila vzrok smrti, češ da je Robertson doživel infarkt.

Kakorkoli, podjetje White Star, ki je bilo v večinski lasti J. P. Morgana, vplivnega ameriškega finančnika in bankirja, je leta 1908 začelo graditi ladjo Titanic. Morgan je bil nekakšen George Soros svojega časa, saj je veljal za človekoljuba, njegovi prijatelji in poslovni partnerji so bili člani družin Rockefeller, Kuhn, Loeb ter Rothschild. Tem družinam so bile že več let trn v peti konkurenčne rodbine, kot Astor, Strauss (Isidor Strauss je bil lastnik verige trgovin Macy’s) in Guggenheim (Benjamin Guggenheim je podedoval rudnika zlata, srebra in bakra). Te družine so bile večinoma podjetniške in so se upirale vsaki centralizaciji, predvsem monopolom. Ker so bile vplivne in so dajale delo stotisočim ljudem, tudi politika ni mogla mino njih, zato so vedno blokirale idejo o ustanovitvi centralne banke, ki bi bila pooblaščena za tiskanje denarja. Zasebno centralno banko je 100 let prej predlagal že James Madison. V resnici je bila ustanovljena, toda predsednik Andrew Jackson jo je zaprl leta 1836. Predsednik Jackson je kmalu zatem umrl.

No, novembra leta 1910 so se pod pretvezo izleta z lovom na race na otoku Jekyll v lokalu Jekyll Island Club ob obali George zbrali pooblaščenci družin, ki so se zavzemale za ustanovitev FED-a. Na skrivnem sestanku so bili senator Nelson W. Aldrich (tast Johna D. Rockefellerja), Frank Vanderlip (predsednik Rockefellerjeve National City Bank), Paul Warburg (predsednik družbe Kuhn, Loeb & Co., sicer pod vplivom Rothschildov), Charles Norton (predsednik Morganove First National Bank of New York), Henry Davison in Benjamin Strong (zastopala sta interese J. P. Morgana) in Piatt Andrew (ekonomist iz Harvarda in Aldrich svetovalec v senatnem monetarneom odboru). Druščina je pripravila osnutek zakona za ustanovitev centralne banke, ki so ga z nekaj dopolnitvami sprejeli čez tri leta (1913). Še prej je bilo treba zlepa ali zgrda prepričati podjetniške družine, naj ne blokirajo ustanovitev FED-a. Najboljše bi bilo, ko bi JJ Astor, Isidor Strauss in Benjamin Guggenheim preprosto izginili.

Na splošno presenečenje so prepiri med obema skupinama družin po sestanku na Jekyllu bolj ali manj potihnili. Še več. J. P. Morgan je Astorja, Straussa in Guggenheima povabil na krstno plovbo Titanica, ki ga je gradil (po naročilu njegove družbe družbe White Star Line ga je izdelala ladjedelnica Harlan-Wolff iz Belfasta). Ladje je tako 10. aprila 1912 izplula iz Southamptona, trojica je bila na krovu (in je umrla), potovanje pa sta zadnji trenutek odpovedala J. P. Morgan in njegov prijatelj Milton Hersey, ki je kasneje zgradil imperij Hersey Food. Po potopitvi je podjetje je podjetje White Star prejelo več deset milijonsko odškodnino, velik del nje je končal v žepu J. P. Morgana. In kar je najpomembnejše – decembra 1913 je bil ustanovljen FED.

Pred njegovo ustanovitvijo so bile banke dolžne krotiti monetarno ekspanzijo in konkurirati druga drugi, po ustanovitvi centralne banke pa so lahko usklajeno napihnile ponudbo denarja, in sicer ob dodatni prednosti, da so se lahko zanašale na FED kot posojilodalajko v skrajni sili, ki jim bo priškočila na pomoč in jih rešila, če bi zašle v težave. Od takrat naprej je samo FED pooblaščen za tiskanje denarja. Zakon je zavezal tudi vse nacionalne banke (obstajale so v več zveznih državah), da so se pridružile FED, kar je povsem zatrlo konkurenco, piše Kaiser v knjigi Pot v propad. Tudi krajevne banke so se pokorile FED-u, ker so bile od njega odvisne za prejemanje denarja. Kdo pa je v resnici vodil FED, ni treba posebej poudarjati. Ključno besedo so imele (in jo še imajo) družine, ki so se leta 1910 sestale na otoku Jekyll. V celotno zaroto naj bi bili vpleteni tudi jezuiti (družina Rothschild je bila med glavnimi bančniki katoliške cerkve), ki so pomagali izbrati kapetana ladje Edwarda Johna Smitha, ki naj bi zadnja navodila dobil od jezuita Francisa Browna. Težko je verjeti, da bi Smith, ki je bil izkušen morjeplovec in je večkrat plul po morski poti, po kateri je plul tudi Titanic, naredil toliko začetniških napak. Kasneje so to sicer pripisali temu, da je tekmoval in je želel narediti ladjo kot tisto, ki je najhitreje preplula Atlantik.

In še dve stvari sta se zgodili leta 1913, obe marca, nekaj mesecev pred ustanovitvijo FED: prvič, ustanovljena je bila vplivna organizacija Anti-Defamation League, mednarodna židovska nevladna organizacija, in drugič, mandat je nastopil 28. ameriški predsednik, demokrat Thomas Woodrow Wilson, za katerega se večina zgodovinarjev strinja, da je bil najbolj pro-židovski predsednik ZDA. Vse drugo je zgodovina, o kateri sem že pisal v tekstih o prevari s centralnimi bankami in o tem, kdo je financiral rusko revolucijo ter obe svetovni vojni. Dopuščam možnost, da je vse skupaj zgolj teorija zarote, ampak prav je, da si bralec sam ustvari mnenje o nekaterih zgodovinskih dogodkih, še posebej, ker uradni kronisti izpuščajo precej zanimivih podrobnosti iz pretekle in polpretekle zgodovine, čeprav ravno te “malenkosti”, za katere se zdi, za so naključja in nič več, nekatere zadeve postavljajo v povsem drugo luč.

 

Prevara s centralnimi bankami ali ustvarjanje denarja iz nič

07 petek Apr 2017

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Zgodovina, Zgodovinski spomin

≈ 15 komentarjev

Značke

avstrijska ekonomska šola, Axel Kaiser, Bank of England, banke, centralna banka, denar, dinastija Stuart, Kavarna Hayek, Murray Newton Rothbard, terorija zarote, Willem III. van Oranje, William Paterson

Na Williama Patersona ste do zdaj najbrž naleteli le v križankah. Opis je običajno naslednji: znan škotski bankir in veletrgovec iz 17. stoletja (sir William). Manj pa vam je znano, da je bil Paterson začetnik največje prevare v zgodovini človeštva – ustvarjanju denarja iz nič. Leta 1694 je bil namreč sustanovitelj zasebne Bank of England, ki velja za drugo najstarejšo centralno banko na svetu (za švedsko Sveriges Riksbank). Njemu pripisujejo izjavo (uradni zgodovinarji je sicer niso potrdili), češ da tej banki pripadajo vse obresti na denar, ki ga ustvarja iz nič (out of nothing). Angleška centralna banka je nastala potem, ko je prišlo do spora med nizozemskimi bankirji in angleško dinastijo Stuart. Nizozemci so pritegnili še druge evropske kolege in financirali Viljema Oranskega III. (Willem III. van Oranje), ki je napadel Anglijo, s prestola vrgel Stuarte in postal Kralj William III. Ker na otoku ni bilo denarja in se je zapletel v vojno s Francijo, je sprejel »pomoč« prijateljev bankirjev (med njimi je bil tudi Paterson), v zameno pa so zahtevali »majhno« protiuslugo – ustanovili bi zasebno banko, ki bi dobila status centralne banke. Vložili bi 1,4 milijonov funtov v zlatu (imena vseh pravih soustanoviteljev so še danes skrivnost), tiskali denar, kolikor bi ga bilo potrebno, in ga posojali državi. Delali bi tisto, kar sicer počno sodobne centralne banke. Posledica tega je, da je danes (po nekaterih ocenah) v globalnih finančnih tokovih kroži prek 90 odstotkov špekulativnega denarja, ki nima ustreznega kritja. In da bi tako tudi ostalo, si finančna elita ob pomoči politikov prizadeva za ustanovitev svetovne vlade.

Tak uvod zato, ker sem zadnjič v tekstu Vzpon zla obljubil, da sem bom lotil tem o nekaterih bančnih in finančnih stvareh, ki se ljudem zdijo samoumevne, a v resnici prinašajo (realno) bogastvo samo eliti. Vzrok in posledice je globalna elita že tako zamešala, da nihče več ne ve, kaj je bilo prej – kura ali jajce. Šele poznavanje nekaterih elementarnih zadev, ki so običajnim ljudem precej tuje ali pa se za njih sploh ne zanimajo, privede do spoznanja, da nas elite dobesedno ropajo. Ta tekst je poskus, da se s preprostimi in vsakemu razumljivimi besedami in pojmi razloži, kako je nastal denar in kako si je njegovo ustvarjanje s pomočjo politike prisvojila finančna elita.

Vprašajmo se, kaj je sploh denar, na katerem so običajno liki politikov in umetnikov, poleg pa napisana številka, ki naj bi pomenila vrednost. Je res bogastvo? Ne. Gre pravzaprav za ničvreden kos papirja, ki služi kot sredstvo za menjavo dobrin, bogastvo pa so realne dobrine in storitve, ki jih je mogoče kupiti z denarjem. Nihče ne zbira teh papirčkov zato, ker bi jih zbiral, ampak zato, ker s temi papirčki lahko nekaj kupi. Peku tako ni treba s seboj k čevljarju nositi štruce kruha, da bi jih zamenjal za čevlje, mizarju pa ni treba tovoriti s seboj stolov, da bi jih pri kmetu zamenjal za krompir. Zato ima denar, ki ga izdajajo centralne banke. In dokler ga tiskajo v obsegu, ki ima realno kritje v dobrinah in storitvah, je dobro. Kajti za bogastvo ni pomembno, koliko kosov papirja, ki se imenujejo evri, dolarji ali funti, natisne centralna banka; če ni dejanskega povečanja proizvodnje dobrin, pravi Axel Kaiser, ne bo država nič bogatejša kot prej, nastalo ne bo ničesar, razen inflacije. Ta pa koristi samo elitam.

Daleč nazaj v zgodovini je trgovina potekala na podlagi neposredne menjave dobrin. Da bi si olajšali delo, je prišlo do dogovora. Kot jamstvo so začeli uporabljati kovance, najpogosteje iz zlata in srebra. Kovanci sami po sebi niso imeli vrednosti, razen tiste, ki jim jo je dalo blago, za katerega so jih zamenjali. Sčasoma se je pokazalo, da so kovanci pretežki, zato se je pokazala potreba, da se nekje shranijo, v zameno pa si dobil papirnato potrdilo. Taki skrbniki so bili sprva zlatarji, kasneje so vlogo prevzele banke. Janez je pač prišel k zlatarju ali v banko, tam za eno leto deponiral 50 funtov zlata, v zameno pa dobil potrdilo (papirnati denar). Ta denar lahko Janez porabi ali ne. Če ga ne, se vrne nazaj in pobere svoje zlato. Zadeva je dobro delovala, saj je imel denar kritje, zlatar ali banka pa sta dobila določeno provizijo. A zgodilo se je, da je do zlatarja ali v banko prišel Franci in vprašal, ali si lahko za pol leta sposodi 50 funtov zlata in plača 10 odstotkov obresti. Zlatar ali bankir ocenita, da lahko, ker Janez običajno pride enkrat na leto. In tako za pol leta posodita Franciju 50 funtov zlata. Nista mu ga izročila, ampak sta mu izdala potrdilo, da ima Franci shranjenih za 50 funtov zlata. Kaj to pomeni? Da je na trgu potrdil za 100 funtov zlata, čeprav zlatar ali banka hranita samo za 50 funtov zlata. Kar je seveda čista prevara, ker sta bankir ali zlatar izdala potrdilo za neobstoječe zlato.

Toda glavna prevara šele pride. Vrednost denarja, ki ga je dobil Franci, je bila dolg. Ko mine pol leta, Franci zlatarju (ali bankirju) vrne 50 funtov pravega zlata in še 5 funtov zlata obresti. To zlato je Franci ustvaril z delom in prodajo realnega blaga, medtem ko je posojilodajalec prišel do 55 funtov zlata tako, da je Franciju izdal potrdilo, ki sploh ni imelo kritja. Torej, kos ničvrednega papirja je zlatarju (ali bankirju) prinesel realno bogastvo. Tako banke še danes delujejo, s to razliko, da tiste, ki jim prinesejo »zlato« v hrambo, nagradijo z majhnimi obrestmi, tistim, ki posodijo denar, pa obračunajo večje obresti. In tako pridemo do največje prevare v zgodovini človeštva – centralnih bank, ki so si vzele pravico (ali pa jim je bila podeljena), da lahko ekskluzivno iz nič ustvarjajo denar, ta možnost pa je bila drugim (komercialnim) bankam omejena (ne pa dokončno odvzeta) s sistemom rezerv.

Centralne banke imajo možnost, da vplivajo na obrestne mere, po kateri si komercialne banke med seboj sposojajo denar, s tem pa vplivajo tudi na obrestne mere na trgu. Če želi centralna banka znižati obrestno mero, se loti odkupa vrednostnih papirjev (famozni finančni instrumenti, o katerih bom še pisal), običajno zakladne ali državne obveznice. Odkupi jih denimo od NLB, ki tega denarja ne shrani v trezorju, ampak ga deponira v banki. S tem poveča likvidnost, zato se zniža obrestna mera. Če želi zvišati obrestno mero, gre v obratni smeri – vrednostne papirje proda. In zdaj pridemo do ključnega vprašanja: kje centralna banka dobi denar za kupovanje vrednostnih papirjev? Preprosto ga natisne, se pravi, ustvari ga iz nič (out of nothing). To pa pomeni, da ves denar, ki se steka v banke, v resnici nima kritja. A če si mislite, da tega ne počno tudi običajne banke, se motite. Sistem rezerv je namreč le delen. Bom pojasnil z nekoliko modificiranim primerom, ki ga navaja prej omenjeni Kaiser.

Denimo, da nekdo položi v NLB milijon evrov, ki jih je ustvaril z lastnim delom in prodajo realnega blaga. NLB denar posodi naprej. A ker velja zakon o delnih rezervah in je obvezana obdržati 10 odstotkov, posodi lahko »samo« 900.000 evrov. Teh 900.000 evrov si nekdo sposodi in jih porabi za plačilo tretji stranki. Ta bo šla v Abanko, odprla račun in nanj položila 900.000 evrov. Abanka, ki mora spet zadržati 10 odstotkov za rezerve, naprej posodi 810.000 evrov. Tisti, ki si je sposodil, bo plačal račun obrtniku, ki bo šel v NKBM in položil 810.000 evrov. NKBM lahko posodi le 729.000 evrov, 81.000 pa obdrži za obvezno rezervo. In rezultat je grozljiv. V samo treh operacijah je prvotnih milijon evrov postalo 2.439.000 evrov v posojilih in prav toliko v depozitih, ker je banka denar imetnikov tekočih računov pozneje posodila. Toda banke imajo kritja samo za 271.000 evrov, v gospodarstvu pa kroži za 1.439.000 evrov denarja, ki nima prav nikakršnega kritja. Zdaj pa pomislite, da bi milijon evrov NLB posodila centralna banka, ki denar tiska »iz nič«. V obtoku bi bilo slabih 2,5 milijona evrov, ki nimajo realne podlage v prodanem blagu ali opravljenih storitvah. Ta množitev denarja je računovodska ukana, je prevara bank, da stranke prepričujejo, da imajo določeno vsoto denarja, čeprav je v resnici nimajo. Ekonomist avstrijske šole Murray Newton Rothbard temu pravi »sistem goljufivih rezev«, zato si nekateri prizadevajo, da bi se vpeljal sistem 100-odstotnih rezerv, po katerem bi banke imele kritje za vsak cent. Toda težava bi bila še vedno centralna banka, ki denar tiska »iz nič«. In očitno bi bilo potrebno odpraviti tudi centralne banke. Na dlani je, da ekonomski in bančni »strokovnjaki« ter politiki zamegljujejo tovrstne prevare s pojmi kot so IMF, Pariški klub, Basel I in II, devizne rezerve, obvezne rezerve, drseči tečaj, prezadolženost, terminski trg, kupna moč, zakladne minice, fiskalna nevtralnost, potrošniška košarica in še nešteto drugimi. To terminologijo, ki je za običajnega človeka, ki svoje bogastvo ustvarja z delom ter prodajo blaga in storitev, ne pa »iz nič«, uporabljajo izključno zato, da bi ljudje še manj vedeli in še manj dojeli, da jih finančna in politična elita ne samo ropata, ampak dobesedno lupita. Kdaj se je to razmahnilo, sem že pisal.

Nekaterim se mogoče zdi vse skupaj teorija zarote. Tudi prav. Želim le, da ljudje o tem premišljujejo, se pogovarjajo in sami poiščejo vire. Kavarna Hayek svoje resnice ne razglaša za edino zveličavno, kot zagotovo ni edina resnica tisto, o čemer poročajo mediji ter govorijo učbeniki in knjige. Vsak naj si pač sam ustvari svoje mnenje.

Tako je govoril Warren Buffett ali kaj želi Donald Trump?

13 ponedeljek Feb 2017

Posted by Kavarna Hayek in Gospodarstvo, Politika

≈ 5 komentarjev

Značke

Axel Kaiser, Boulevard Voltarire, Donald Trump, Fortune, inflacija, javni dolg, Kitajska, trgovina, Varčna vas, Warren Buffett, Zapravljivi Dol, ZDA, zlati standard

Jeseni 2003 je milijarder Warren Buffett v ameriški reviji Fortune objavil esej Squanderville and Thriftville (Zapravljivi Dol proti Varčni vasi), v katerem je nazorno pojasnil težavo, s katero se ameriško gospodarstvo več desetletij spopada zaradi čezmerne potrošnje. Na kratko bom povzel po knjigi Axela Kaiserja »Pot v propad«, vi pa si lahko ogledate risanko o Zapravljivem Dolu in Varčni vasi.

Predstavljamo si dva otoka, je zapisal. Na vsakem je po ena vas: Zapravljivi Dol na enem in Varčna vas na drugem. Obe sta samozadostni in imata enak delovni čas. Lepega dne se v Varčni vasi odločijo, da bodo več delali, zato da bodo lahko privarčevali in investirali. Zgodi se, da Varčna vas proizvede več, kot potrebuje, zato začne višek izvažati v Zapravljivi Dol. Prebivalci slednjega kmalu ugotovijo, da lahko zaradi poceni izdelkov iz Varčne vasi živijo enako dobro, tudi če delajo manj. V zameno Zapravljivi Dol ponudi Varčni vasi obveznice, katerih izdaja ne zahteva velikega napora.

Mineta dve leti in Varčni dol si nabere ogromne količine obveznic Zapravljivega Dola. Nekateri strokovnjaki ugotovijo, da bodo morali prebivalci Zapravljivega Dola delati dvakrat več, če bodo želeli poplačati svoj dolg Varčni vasi. Ko se začno prebivalci Varčne vasi spraševati, ali bodo sploh kdaj dobili poplačan dolg, se odločijo, da ga bodo izterjali z edino lastnino, ki jo imajo prebivalci Zapravljivega Dola – zemljo. Tako je Varčna vas postala lastnik Zapravljivega Dola. A ne le to. Ker prebivalci Zapravljivega Dola nimajo ničesar drugega v zameno, so prisiljeni delati celo več kot prebivalci Varčne vasi, saj le tako lahko odplačujejo dolg in imajo dovolj za preživetje.

Buffet je z esejem natančno pokazal, kam so zabredle ZDA. Do sedemdesetih let so se prebivalci ZDA obnašali kot prebivalci Varčne vasi; njihova trgovina je bila uravnotežena, imeli so celo presežek, vlagali so v druge države, imeli so tako imenovani »zlati standard«. Nato je prišlo do obrata. ZDA so morale, da bi financirale svoj uvoz (denimo) iz Kitajske, tja pošiljati dolarje v zameno za izdelke, ki jih je Kitajska pošiljala v ZDA. Povedano drugače. Kitajska je v ZDA pošiljala dejanske dobrine, ZDA jim je dajala dolarje, se pravi tiskane papirčke, ki so bili jamstvo, da jih bodo nekoč lahko spremenili v dobrine in storitve. A ni bila samo Kitajska, tudi druge države so imele v primerjavi z ZDA presežek v medsebojni trgovinski bilanci. Zato je začelo strmo naraščati premoženje tujih državljanov v ZDA, naraščala je inflacija, Američani pa so kljub temu še vedno trošili, javna poraba je naraščala. Čeprav velja, da je začetek zatona dolarja povzročila ustanovitev ameriške centralne banke (FED), so ZDA postale resnični Zapravljivi Dol potem, ko so se leta 1971 odpovedale zlatemu standardu.

Ravno to želi spremeniti Donald Trump – da ZDA spet postanejo Varčna vas. Eden od njegovih ukrepov bo mogoče celo ponovna uvedba zlatega standarda.

The Game Is Over: Bruseljski Band Aid za Grčijo in teorija (socialistične) igre

14 torek Jul 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, javni sektor, Politika

≈ 17 komentarjev

Značke

Axel Kaiser, demokratični socializem, Grčija, Harry Markowitz, javni sektor, Jean-Claude Juncker, Jeroen Dijsselbloem, Nassim Taleb, Nobelova nagrada, William Sharp

Grki niso ne ponižani, niti niso izgubili dostojanstva. Preprosto so v noči z nedelje na ponedeljek ne samo trčili, ampak treščili ob kruto realnost, ta pa je, da ne bodo dobili programa pomoči, če ne bodo sprejeli nekatere pogoje upnikov. Grki namreč sprva niso ponudili nič drugega kot dobro voljo in obljube, tako pa se dogovori ali sporazumi ne sklepajo. Ampak Aleksis Cipras je imel izbiro, imel je možnost, da reče ne in popelje Grčijo iz evro območja, na svoje in po svoje. Nikakor pa ne more držati, da so finančne in evropske institucije Grčijo izsiljevale. Kdo je zmagovalec bruseljske nočne drame (Grki ali davkoplačevalci EU, ki bodo 86 milijard evrov nove pomoči Grčiji; http://www.bloomberg.com/news/articles/2015-07-13/eu-demands-tsipras-capitulation-as-bailout-costs-spiral-ic1mkgo3), bo pokazal čas, čeprav se zdi, da je Siriza pogoje sprejemala s figo v žepu in bo »zibelka demokracije« čez tri leta spet potrebovala izdatno pomoč. In to navkljub ostrim zahtevam posojilodajalcev, ki ga so ostra samo navidez. Kajti v resnici se je v Bruslju zgodil nič več in nič manj kot Band Aid za Grčijo, ob tem, da je Jean–Claude Juncker imel vlogo Boba Geldofa, Jeroen Dijsselbloem pa Bona. Po skupnem veseljačenju se ne bo zgodilo nič, prav nič, ne glede na to, ali bo na koncu Grčija ostala ali odšla iz evro območja.

Bodimo iskreni. Dostop do »no limit« količin (pre)poceni denarja so sanje vsake politične elite. Grčija ni pri tem nobena izjema, odstopa le po enormni javni porabi in vzdrževanju javnega sektorja, odpustkih in privilegijih, zato javni dolg, ki presega 180 odstotkov BDP. In grške socialistične vlade, ki so od leta 1981 več kot tri četrtine časa na oblasti, so to počele ves čas, EU pa mižala na obe očesi. Zgrešenost enotne monetarne politike, na katero so pristale vse članice evro območja, na eni strani in samostojnost fiskalne politike posameznih nacionalnih držav (davki, višina javne porabe) na drugi strani, se je najbolj pokazala na primeru Grčije. Projekt evra je bil političen projekt, zdaj bo to, če bo obstal, bolj finančni, ekonomski, če že hočete. Pa bi moral biti tak že od vsega začetka. Razlike med članicami so prevelike. Na primer med Avstrijo, Belgijo ali Finsko na eni in Grčijo na drugi strani. Prepad v odnosu do dela, porabe ali napredka med prvimi državami in Grčijo je skoraj nepremostljiv, skupno jim je le to, da so vse države imele dostop do poceni denarja. Ker pa so ga Grki zajemali preveč in mislili, da se »tiskarski stroji«, ki so bili neposredno povezani z »bankomatom«, ne bodo nikoli ustavili, bankomati pa ne spraznili (pred vstopom v evro območje se je Grčija zadolževala po obrestni meri 18 odstotkov, po vstopu v EU pa po 3-odstotni, zato je dolg od leta 2001 začel tudi skokovito naraščati), ni čudno, da se je s to sredozemsko državo obsijano s soncem zgodilo, kar se je. Vendar je zadeva dobra vsaj v eni točki: ves svet je videl, kam lahko socialisti pripeljejo neko državo, ko se jim pripre vstop v »tiskarno denarja«. Prazni bankomati, zaprte banke, prva pomanjkanja dobrin in življenjskih potrebščin, zaloge zdravil in goriva hitro kopnijo, torej se venezuelski scenarij lahko hitro zgodi tudi v Evropi 21. stoletja.

»Pet kratkih mesecev je potrebovala vlada Aleksisa Ciprasa, da je uničila napore zaradi svoje ideološke zaslepljenosti, nerazumevanja osnovnih zakonitosti ekonomije in pravil evro območja ter neodpustljive in navadne nesposobnosti,« je nedavno dejal ekonomist in nekdanji finančni minister Grčije George Papaconstantinou (http://www.nytimes.com/2015/07/02/opinion/the-decisions-that-greece-faces.html?_r=0). Seveda ob izdatni pomoči (zdaj že nekdanjega) finančnega ministra Janisa Varufakisa, ekonomista sicer po izobrazbi, ki pa se je najbolj posvečal teoriji iger (preučevanje matematičnih modelov konflikta in sodelovanja med racionalnimi odločevalci) in v zvezi s tem napisal več knjig. Vendar tega »znanja« seveda ni mogoče prenašati v resničnost, saj se je večkrat izkazalo, da modele tveganja pri teorijah iger, ki delujejo recimo v igralnici, ni mogoče enostavno prenašati zunaj igralnice, ki so praktično edini primer, pri katerem je verjetnost znana in preračunljiva. To je večkrat dokazal ameriški ekonomist in strokovnjak za finančno matematiko libanonskega rodu Nassim Taleb (https://en.wikipedia.org/wiki/Nassim_Nicholas_Taleb), še posebej v knjigi Črni labod (The Black Swan; http://www.goodreads.com/book/show/242472.The_Black_Swan). V igralnici je skoraj nemogoče, da bi se zgodili nepričakovani dogodki, kakršni opredeljujejo srečo v finančnem svetu (črni labodi). Nasprotno pa je verjetnost v resničnem svetu neznanka, viri negotovosti pa niso opredeljeni. In to je tisto, česar ne razumejo ne samo socialisti, ampak tudi ekonomisti na zahodu, ki ves čas vnašajo podatke v matematične modele, ki pa niso nič drugega, kot čarobne palice, ki delujejo samo v domišljiji ekonomskih šarlatanov, ki povrh vsega prejemajo Nobelove nagrade za ekonomijo.

Naj pojasnim. Taleb pravi, da so gospodarski modeli zasnovani na zmoti Gaussove krivulje, se pravi, da ne more biti prevelikih odklonov od domnev, ki so vključene v modele. Torej, ekonomisti pri matematičnih modelih računajo, da se bodo njihove napovedi izkazale za točne v sprejemljivem obsegu. Axel Kaiser (https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/axel-kaiser/), pravnik in finančni kolumnist, v knjigi Pot v propad (http://www.hacer.org/book-inteventionism-and-misery-1929-2008-by-axel-kaiser/) opiše, da se je ta zmota pripetila Robertu Mertonu in Myronu Scholesu, ki sta za svoje matematične teorije prejela celo Nobelovo nagrado (http://www.nobelprize.org/nobel_prizes/economic-sciences/laureates/1997/press.html), podobne teorije pa sta razvila tudi Harry Markowitz in William Sharp (http://www.nobelprize.org/nobel_prizes/economic-sciences/laureates/1990/press.html). V devetdesetih letih sta ustanovila podjetje Long Term Capital Management, ki je zaposlovalo samo najboljše diplomante najboljših univerz v ZDA. Finančni svet s ključnimi ekonomisti tistega časa jih je imel za genija – do leta 1998, ko se več dogodkov ni ujemalo z njunimi modeli (med njimi je bil recimo propad ruskega gospodarstva). Podjetje, ki je prej odlično služilo, je šlo v stečaj, podporniki Mertona in Scholesa so bili zbegani. Kaiser je takole zapisal: »Na žalost programi študija MBA še zdaleč niso opustili Scholesovih, Mertonovih, Markowitzevih in Sharpovih psevdoznanstvenih idej, ampak so jih učili še naprej. Tako je finančni zlom leta 2008 presenetil vse tiste nosilce naziva MBA, ki so bili prepričani, da imajo njihovi investicijski portfelji optimalno raven upravljanja tveganja in da je ameriško gospodarstvo trdnejše kot kadarkoli.«

Ampak stvari v gospodarstvu se da predvideti brez matematičnih izračunov, zgolj na podlagi izkušenj in kančka zdrave pameti, kot to počne avstrijska ekonomska šola, ki je bila edina ekonomska šola, ki je predvidela tako Veliko depresijo leta 1932 kot globalno finančno krizo leta 2008 ter napovedala težave evro območja zaradi razlogov, ki sem jih navedel na začetku: enotna monetarna politika in različne nacionalne fiskalne politike ne gredo skupaj. Čeprav so matematični modeli potrjevali, da bo tovrstna politika kompatibilna, politična volja pa je tudi bila, je bilo jasno, da bo prej ali slej prišlo do grškega scenarija. Medtem ko se nekatere države držijo načela Benjamina Franklina (na žalost vse manj, EU vse bolj zajema socialistična norišnica), namreč da je »pot do bogastva odvisna od dveh besed, podjetnosti in varčnosti«, druge države prisegajo na etatizem in večjo (državno) potrošnjo. Če ne bo korenitega preobrata v smeri manjše javne porabe (ta pa je v državah EU vse večja tudi zaradi vse večjih stroškov za priseljence; https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/posilstvo/), bodo vse države po malem začele stopati po poti Grčije. Socialisti vseh vrst se namreč po Evropi krepijo, zato je Grčija kot čas za streznitev prišla kot naročena. Da Evropejci vidijo, da levičarske ideje (ki se napajajo od Bismarckovega socialističnega modela o državi kot materi, ki skrbi za državljane od zibelke do groba, prek Leninovega kolektivizma do socialističnih norosti po 2. svetovni vojni) vodijo do roba, od tam naprej do padca v brezno pa je zgolj korak. Vsem tem idejam je skupno sovraštvo do (neoliberalnega) kapitalizma. Vendar o tem kdaj drugič.

Kdo je Matthew Rognlie, študent, ki je osmešil Thomasa Pikettyja?

07 torek Apr 2015

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija

≈ 2 komentarja

Značke

amortizacija, Brookings Papers, Economist, Financial Times, Matthew Rognlie, MIT, neenakost, Thomas Piketty

Redko se zgodi, da se Economist (www.economist.com) v svojih trditvah povleče nazaj, še redkeje pa da priložnost mlečnozobim izobražencem, da kritizirajo starejše, ugledne profesorje, etablirane ekonomske teoretike. In ravno to se je zgodilo v zadnji marčevski številki. Njihova najnovejša zvezda je 26-letni Matthew Rognlie, podiplomski študent na Tehnološkem inštitutu v Massachusettsu (MIT), ki je analiziral knjigo Thomasa Pikettyja Kapital v 21. stoletju in opozoril na nekatere njegove zablode. Prve kritike je v obliki kratkih pripomb objavil že na priljubljenem virtualnem zbirališču ameriških (neo)liberalcev (www.marginalrevolution.com), junija 2014 je sledil daljši tekst na portalu inštituta (www.mit.edu) z naslovom A note on Piketty and diminishing returns to capital (http://www.mit.edu/~mrognlie/piketty_diminishing_returns.pdf). Mediji so ga opazili šele, ko je njegov tekst objavila publikacija Brookings Papers on Economic Activity (http://www.brookings.edu), ki izhaja dvakrat na leto. V Economistu so zapisali, da se s tako kritiko Piketty do zdaj še ni srečal, Rognlieja so začeli resno obravnavati ugledni ekonomisti (http://www.economist.com/news/finance-and-economics/21647349-rising-house-prices-may-be-chiefly-responsible-rising-inequality-through).

Thomas Piketty (med drugim znan po tem, da je pretepal svoje ženske: http://www.dailymail.co.uk/news/article-2619675/The-Lefts-rock-star-economist-Thomas-Piketty-woman-beater-says-former-lover.html) je za svojo knjigo (do zdaj je prodal 1,5 milijona izvodov) dobil številne nagrade, med levičarji pa je povzročil orgazmično evforijo. Financial Times je knjigo razglasil za poslovno knjigo leta, čeprav je bil do nje zelo kritičen, revija The Prospect ga je za leto 2015 dala na vrh svetovnih mislecev (poleg Janisa Varufakisa, Neomi Klein in Russella Branda). Kot zdaj kaže, se bo moral Piketty soočiti z resno kritiko in nanjo odgovoriti, če želi ohraniti verodostojnost. Čeprav je knjiga doživela več kritik (nekatere sem povzel na https://kavarnahayek.wordpress.com//?s=piketty&search=Go), nekateri menijo, da gre za do zdaj najbolj resen in empirično utemeljen napad za Pikettyjeve socialistične blodnje.

Ključna poanta Pikettyja je družbena neenakost, ki se povečuje, ekonomija pa ni v rokah sposobnih, ampak posameznikov oziroma družinskih dinastij zaradi »dednega kapitalizma«. To je treba ustaviti, bogastvo pa prerazdeliti. Trdi, da se premoženje v rokah bogatih (tistega enega odstotka najbogatejših, ki imajo v rokah kapital) povečuje hitreje od gospodarske rasti. To se dogaja tudi takrat, ko ni gospodarske rasti ali je gospodarska rast negativna. Povedano drugače. Bogati bogatijo tudi takrat, ko je recesija, zato se razkorak med bogatimi in revnimi povečuje.

Matthew Rognlie kritizira tri Pikettyjeve argumente za te trditve. Prvič, stopnja kapitalskega donosa dolgoročno pada in ne ostaja ne visoka, niti dolgoročno ne presega gospodarske rasti, kot pravi Piketty. To posebej velja za sodobni čas. Nove oblike kapitala, kot je denimo programska oprema, se namreč hitreje amortizirajo kot vrednost opreme v preteklosti: stroj za izdelavo, recimo, vijakov je imel daljšo življenjsko dobo kot programska oprema za upravljanje podatkovnih baz, ki bo zastarela že po nekaj mesecih ali največ nekaj letih. To pa pomeni, da bo moral lastnik kapitala del dobičkov tudi hitreje reinvestirati. Bruto donos iz premoženja se namreč lahko povečuje, ne pa tudi njegova neto vrednost. V ekonomski teoriji se to imenuje prožnost (elastičnost) substitucije med kapitalom in delom, koeficient pa mora biti, če bi Pikettyjeve trditve države, vedno večji (tako bruto kot neto) kot 1 (r > g). Vendar ni, kar ugotavljajo številne študije. Ko pade gospodarska rast, pade tudi donosnost na kapital (r < g).

To je sprevidel celo levičarski ekonomist Larry Summers (http://www.salon.com/2014/05/14/larry_summers_says_piketty_isnt_scared_enough_of_our_robot_overlords/), češ da je sicer možno, da se vrednost osnovnega sredstva povečuje in da se proizvodnja počasi zmanjšuje, vendar je tudi res, in o tem ne more biti dvoma, da se istočasno sorazmerno povečuje amortizacija, ki pa je pomembna za akumulacijo kapitala. Summers poudari, da ne pozna prav nobene študije, ki bi pokazale, da je neto donosnost iz premoženja večja kot 1.

Drugič, Piketty zaradi takih izhodišč precenjuje prihodnje donose. Njegova teza, češ da bo delež premoženja manj bogatih še naprej upadal, temelji na predpostavki, da je zelo enostavno zamenjati delavce za robote (kapital). Toda če je veliko kapitala naloženega v nepremičnine, je to mnogo težje, kot si to zamišlja Piketty.

In tretjič, Rognlie ugotavlja, da niso vse naložbe kapitala enako donosne, Piketty pa pozablja na amortizacijo. Skokovita rast cen nepremičnin (predvsem stanovanj in stanovanjskih hiš) je skoraj v celoti prispevala k rasti donosov na kapital. Rognlie seveda ne govori na pamet, ampak je odštel amortizacijo v sedmih najbolj razvitih gospodarstvih sveta (ZDA, Japonska, Nemčija, Francija, Velika Britanija, Italija in Kanada) ter dobil neto kapitalski donos. Ugotovil je, da so nepremičnine danes edina res donosna dolgoročna naložba. Leta 1950 so kapitalski prihodki iz nepremičnin predstavljali le 3-odstotni delež, danes pa že približno 10-odstotkov.

In kdo je spodbudil tako rast? Zagotovo ne neoliberalizem, ampak državne intervencije na trgu nepremičnin (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/03/axel-kaiser-vs-naomi-klein/). Poleg tega Piketty manipulira s cenami nepremičnin. Zakaj je v svoji analizi upošteval samo tržno ceno, ne pa tudi cen najemnin? Preprosto zato, ker bi prišel do povsem drugačnih rezultatov in bi se njegova teorija o povečevanju neenakosti povsem podrla, kar so ugotovili tudi štirje francoski ekonomisti (http://spire.sciencespo.fr/hdl:/2441/6d6bmqq2mq9avo75ba1s430vom/resources/wp-25-bonnet-et-al-liepp.pdf).

Socialistični mit je, da revni vzdržujejo bogate, resnica je ravno obratna

27 petek Mar 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 7 komentarjev

Značke

bogastvo, davki, Naomi Klein, Pew Research Center, socialisti, socializem, Thomas Piketty, ZDA

Socialisti vseh vrst in barv kričijo, da je kapitalizem vse bolj brezobziren, in pridigajo, kako bi morali pravičneje prerazporediti bogastvo in dohodek. In kot se za moderne levičarje spodobi, svoje modrosti podkrepijo z dvema biblijama sodobnega časa: Marxovim kapitalom po Thomasu Pikettyju (Kapital v 21. stoletju) in Evangelijem po Naomi Klein (Doktrina šoka). Pri tem jih seveda ne zanima, da sta njihova preroka Piketty (https://kavarnahayek.wordpress.com//?s=piketty&search=Go) in Kleinova (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/03/axel-kaiser-vs-naomi-klein/) natrosila kup neumnosti, ki nimajo v ničemer opraviti z resnico, in prirejala zgodovinska dejstva, za njih je pomembno, da sta potrdila njihovo satanizacijo prostega trga, individualizma, liberalizma, svobodne izbire in zasebne lastnine ter razkrinkala perverzne neoliberalne izkoriščevalce malega in ubogega delavca. Naleteli so sicer na težavo, saj so spoznali, da prerazporeditev bogastva od bogatih k revnim ni matematična enačba in ni tako enostavna naloga, kot so si domišljali (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/19/nova-analiza-domnevne-globalne-neenakosti-in-kakopak-nova-histerija-levicarjev/) Zato je zdaj v ospredju njihovega boja pravičnejša davčna obremenitev. Njihova teza je, da so ljudje z nižjimi dohodki bolj davčno obremenjeni kot ljudje z višjimi dohodki, ki so, tako levičarji, malodane oproščeni plačevanja davkov. In bogatejši tudi na ta način parazitsko živijo na račun revnih. Za primer dajejo Združene države Amerike, to leglo kapitalizma, od koder se je zlo neoliberalizma razširilo po celem svetu. Lahko bi jim sicer z dejstvi oporekali, da so ZDA daleč od liberalizma, da Obama najmočnejšo državo na svetu spreminja v Združene socialistične države Amerike, ampak pustimo jim veselje, da mislijo, kar si pač mislijo, in si rajši oglejmo, kako je z davki v ZDA.

Ker so tudi ameriški socialisti, katerih del se po novem razglaša za komunitariste (o njih kdaj drugič), zagnali vik in krik, kako obubožan ameriški delavec drži pokonci zvezno blagajno, se je analize lotil washingtonski Pew Research Center in na svoji spletni strani v rubriki Fact Tank objavil izsledke (http://www.pewresearch.org/fact-tank/2015/03/24/high-income-americans-pay-most-income-taxes-but-enough-to-be-fair/), ki temeljijo na uradnih podatkih zvezne vlade in raziskavah analitičnega oddelka ameriškega ministrstva za zakladništvo. Seveda levičarji z njimi niso bili zadovoljni, analizo so razglasili za neverodostojno in prirejeno v interesu kapitala. Kako bi sicer bili zadovoljni, saj je podrla njihovo osnovno tezo, da ljudje z najnižjimi dohodki plačujejo največji davčni delež. Resnica je namreč diametralno nasprotna: 0,1 odstotka ameriških družin z najvišjimi prihodki plača 37,9 odstotka vseh davkov in 20 odstotkov družin z najnižjimi dohodki ima negativni davčni delež (z raznimi davčnimi olajšavami in subvencijami dobi od zvezne vlade nazaj več, kot pa so plačali davka). Ali malo drugače. V ZDA 3,8 odstotka ljudi letno zasluži več kot 200.000 dolarjev, kar predstavlja 55 odstotkov vseh pobranih davkov. Po drugi strani 25,1 odstotka Američanov na leto zasluži manj kot 15.000 dolarjev, ti pa v zvezno blagajno prispevajo 0,2 odstotka. Ali še drugače. V ZDA je po podatkih portala www.statista.com zaposlenih dobrih 119 milijonov ljudi. Od tega jih 75,4 milijona (ali 63,4 odstotka) zasluži manj kot 50.000 dolarjev. Teh skoraj dve tretjini zaposlenih Američanov v zvezno blagajno prispeva samo 6,2 odstotka pobranih davkov.

Torej nikakor ne drži trditev socialistov, da ameriška reakcionarna buržoazna elita, kot ji pravijo, živi na račun najmanj plačanih delavcev.

Zakaj podpiram Peticijo ZA privatizacijo

16 petek Jan 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 2 komentarja

Značke

liberalizem, peticija, prosti trg, socializem

Slovenija je danes dobila tudi Peticijo ZA privatizacijo (http://za-privatizacijo.org/). Nisem med podpisniki, ker ne podpisujem peticij, toda podpiram jo zato,

  • ker ne verjamem, da obsežna država z javno upravo in državnim lastništvom podjetij prinaša blaginjo državljanom (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/04/zgodba-o-socialisticnih-gornikih-in-kapitalisticnih-jezernikih-1-del/);

  • ker verjamem, da lahko samo zasebna podjetniška pobuda, svoboden posameznik in prosti trg vodijo k družbi blaginje za vse (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/03/10-1-levicarska-zabloda/);

  • ker ne verjamem v prisilo, ampak v svobodno odločitev med seboj različnih posameznikov, ki imajo različne potrebe (po šolstvu, zdravstvu ipd.), ki prostovoljno stopajo v medsebojne odnose (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/07/bogokletna-misel-zakaj-je-osnovna-sola-sploh-obvezna/);

  • ker socializem oziroma regulirano gospodarstvo ne prinaša blaginje, ampak revščino (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/07/v-venezueli-zmanjkuje-krompirja-ker-so-se-vedno-v-kapitalizmu/);

  • ker socialistična miselnost in posledično obsežna država, ki ohranja socialni mir z raznimi subvencijami in različnimi oblikami državnih pomoči, koristita samo elitam in posameznikom, ki živijo na račun drugih (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/06/novi-zrtvi-zlobne-neoliberalne-ideologije/);

  • ker je vsak posameznik odgovoren sam zase;

  • ker ne drži levičarska trditev, da so revni zato, ker so bogati bogati, ampak so bogati na prostem trgu bogati zato, ker so bolj produktivni in obratno (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/03/axel-kaiser-vs-naomi-klein/);

  • ker ne verjamem v zadruge in ne sprejemam levičarske miselnosti, da je vse »naše« (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/31/levicarsko-posiljevanje-z-zadrugami/);

  • ker nasprotniki privatizacije gledajo na svoje ozke interese, kako bi živeli z denarjem vseh davkoplačevalcev, ne pa na podlagi lastnega dela (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/30/skodljivec-z-liste-podpisnikov-proti-privatizaciji/);

  • ker izhajam iz stališča, da je vsak davek škodljiv, zato upam, da se bodo avtorji peticije ZA privatizacijo zavzeli tudi za deregulacijo (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/28/tozilec-kozina-deregulacija-in-sladkor-v-krvi/);

  • ker me ne prepričajo levičarske zablode o skandinavskem socializmu, kar naj bi bil dokaz, da obsežna regulirana država z visokimi davki deluje (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/26/zablode-levicarjev-o-domnevnem-norveskem-socializmu/);

  • ker regulirana in spolitizirana država prinaša uničujoč korporativizem, ki z liberalizmom nima ničesar skupnega (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/21/levicarji-in-korporativizem/);

  • ker trg dela lahko regulira le prosti trg, ne pa država s svojimi posegi. Od tod tudi zabloda o domnevni neenakosti na trgu dela (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/14/domnevna-neenakopravnost-med-spoloma-na-trgu-dela/);

  • ker levičarski ekonomski program spominja na nacistični gospodarski program (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/08/levicarski-ekonomski-program/);

  • ker delavce v resnici izrablja država, ne pa prosti trg (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/08/vizionarske-zablode-viktorja-zaklja/);

  • ker individualizem razumem v pozitivnem smislu, ne pa kot sebičnost (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/08/levicarji-in-slovenski-bogatasi/);

  • ker neenakost ni posledica izkoriščanja, ampak različne produktivnosti na prostem trgu (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/04/ronaldo-in-ekonomska-neenakost/);

  • ker ne verjamem v zveličavno minimalno plačo, ki naj bi zmanjšala neenakost. To lahko stori izključno prosti trg (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/03/levicarske-blodnje-o-minimalni-placi/);

  • ker samo prosti trg ustvarja produktivna delovna mesta, ne pa država (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/02/socialistka-hillary-clinton/).

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Create a free website or blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 101 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico
 

Nalagam komentarje...