Prevara s centralnimi bankami ali ustvarjanje denarja iz nič

Značke

avstrijska ekonomska šola, Axel Kaiser, Bank of England, banke, centralna banka, denar, dinastija Stuart, Kavarna Hayek, Murray Newton Rothbard, terorija zarote, Willem III. van Oranje, William Paterson

Na Williama Patersona ste do zdaj najbrž naleteli le v križankah. Opis je običajno naslednji: znan škotski bankir in veletrgovec iz 17. stoletja (sir William). Manj pa vam je znano, da je bil Paterson začetnik največje prevare v zgodovini človeštva – ustvarjanju denarja iz nič. Leta 1694 je bil namreč sustanovitelj zasebne Bank of England, ki velja za drugo najstarejšo centralno banko na svetu (za švedsko Sveriges Riksbank). Njemu pripisujejo izjavo (uradni zgodovinarji je sicer niso potrdili), češ da tej banki pripadajo vse obresti na denar, ki ga ustvarja iz nič (out of nothing). Angleška centralna banka je nastala potem, ko je prišlo do spora med nizozemskimi bankirji in angleško dinastijo Stuart. Nizozemci so pritegnili še druge evropske kolege in financirali Viljema Oranskega III. (Willem III. van Oranje), ki je napadel Anglijo, s prestola vrgel Stuarte in postal Kralj William III. Ker na otoku ni bilo denarja in se je zapletel v vojno s Francijo, je sprejel »pomoč« prijateljev bankirjev (med njimi je bil tudi Paterson), v zameno pa so zahtevali »majhno« protiuslugo – ustanovili bi zasebno banko, ki bi dobila status centralne banke. Vložili bi 1,4 milijonov funtov v zlatu (imena vseh pravih soustanoviteljev so še danes skrivnost), tiskali denar, kolikor bi ga bilo potrebno, in ga posojali državi. Delali bi tisto, kar sicer počno sodobne centralne banke. Posledica tega je, da je danes (po nekaterih ocenah) v globalnih finančnih tokovih kroži prek 90 odstotkov špekulativnega denarja, ki nima ustreznega kritja. In da bi tako tudi ostalo, si finančna elita ob pomoči politikov prizadeva za ustanovitev svetovne vlade.

Tak uvod zato, ker sem zadnjič v tekstu Vzpon zla obljubil, da sem bom lotil tem o nekaterih bančnih in finančnih stvareh, ki se ljudem zdijo samoumevne, a v resnici prinašajo (realno) bogastvo samo eliti. Vzrok in posledice je globalna elita že tako zamešala, da nihče več ne ve, kaj je bilo prej – kura ali jajce. Šele poznavanje nekaterih elementarnih zadev, ki so običajnim ljudem precej tuje ali pa se za njih sploh ne zanimajo, privede do spoznanja, da nas elite dobesedno ropajo. Ta tekst je poskus, da se s preprostimi in vsakemu razumljivimi besedami in pojmi razloži, kako je nastal denar in kako si je njegovo ustvarjanje s pomočjo politike prisvojila finančna elita.

Vprašajmo se, kaj je sploh denar, na katerem so običajno liki politikov in umetnikov, poleg pa napisana številka, ki naj bi pomenila vrednost. Je res bogastvo? Ne. Gre pravzaprav za ničvreden kos papirja, ki služi kot sredstvo za menjavo dobrin, bogastvo pa so realne dobrine in storitve, ki jih je mogoče kupiti z denarjem. Nihče ne zbira teh papirčkov zato, ker bi jih zbiral, ampak zato, ker s temi papirčki lahko nekaj kupi. Peku tako ni treba s seboj k čevljarju nositi štruce kruha, da bi jih zamenjal za čevlje, mizarju pa ni treba tovoriti s seboj stolov, da bi jih pri kmetu zamenjal za krompir. Zato ima denar, ki ga izdajajo centralne banke. In dokler ga tiskajo v obsegu, ki ima realno kritje v dobrinah in storitvah, je dobro. Kajti za bogastvo ni pomembno, koliko kosov papirja, ki se imenujejo evri, dolarji ali funti, natisne centralna banka; če ni dejanskega povečanja proizvodnje dobrin, pravi Axel Kaiser, ne bo država nič bogatejša kot prej, nastalo ne bo ničesar, razen inflacije. Ta pa koristi samo elitam.

Daleč nazaj v zgodovini je trgovina potekala na podlagi neposredne menjave dobrin. Da bi si olajšali delo, je prišlo do dogovora. Kot jamstvo so začeli uporabljati kovance, najpogosteje iz zlata in srebra. Kovanci sami po sebi niso imeli vrednosti, razen tiste, ki jim jo je dalo blago, za katerega so jih zamenjali. Sčasoma se je pokazalo, da so kovanci pretežki, zato se je pokazala potreba, da se nekje shranijo, v zameno pa si dobil papirnato potrdilo. Taki skrbniki so bili sprva zlatarji, kasneje so vlogo prevzele banke. Janez je pač prišel k zlatarju ali v banko, tam za eno leto deponiral 50 funtov zlata, v zameno pa dobil potrdilo (papirnati denar). Ta denar lahko Janez porabi ali ne. Če ga ne, se vrne nazaj in pobere svoje zlato. Zadeva je dobro delovala, saj je imel denar kritje, zlatar ali banka pa sta dobila določeno provizijo. A zgodilo se je, da je do zlatarja ali v banko prišel Franci in vprašal, ali si lahko za pol leta sposodi 50 funtov zlata in plača 10 odstotkov obresti. Zlatar ali bankir ocenita, da lahko, ker Janez običajno pride enkrat na leto. In tako za pol leta posodita Franciju 50 funtov zlata. Nista mu ga izročila, ampak sta mu izdala potrdilo, da ima Franci shranjenih za 50 funtov zlata. Kaj to pomeni? Da je na trgu potrdil za 100 funtov zlata, čeprav zlatar ali banka hranita samo za 50 funtov zlata. Kar je seveda čista prevara, ker sta bankir ali zlatar izdala potrdilo za neobstoječe zlato.

Toda glavna prevara šele pride. Vrednost denarja, ki ga je dobil Franci, je bila dolg. Ko mine pol leta, Franci zlatarju (ali bankirju) vrne 50 funtov pravega zlata in še 5 funtov zlata obresti. To zlato je Franci ustvaril z delom in prodajo realnega blaga, medtem ko je posojilodajalec prišel do 55 funtov zlata tako, da je Franciju izdal potrdilo, ki sploh ni imelo kritja. Torej, kos ničvrednega papirja je zlatarju (ali bankirju) prinesel realno bogastvo. Tako banke še danes delujejo, s to razliko, da tiste, ki jim prinesejo »zlato« v hrambo, nagradijo z majhnimi obrestmi, tistim, ki posodijo denar, pa obračunajo večje obresti. In tako pridemo do največje prevare v zgodovini človeštva – centralnih bank, ki so si vzele pravico (ali pa jim je bila podeljena), da lahko ekskluzivno iz nič ustvarjajo denar, ta možnost pa je bila drugim (komercialnim) bankam omejena (ne pa dokončno odvzeta) s sistemom rezerv.

Centralne banke imajo možnost, da vplivajo na obrestne mere, po kateri si komercialne banke med seboj sposojajo denar, s tem pa vplivajo tudi na obrestne mere na trgu. Če želi centralna banka znižati obrestno mero, se loti odkupa vrednostnih papirjev (famozni finančni instrumenti, o katerih bom še pisal), običajno zakladne ali državne obveznice. Odkupi jih denimo od NLB, ki tega denarja ne shrani v trezorju, ampak ga deponira v banki. S tem poveča likvidnost, zato se zniža obrestna mera. Če želi zvišati obrestno mero, gre v obratni smeri – vrednostne papirje proda. In zdaj pridemo do ključnega vprašanja: kje centralna banka dobi denar za kupovanje vrednostnih papirjev? Preprosto ga natisne, se pravi, ustvari ga iz nič (out of nothing). To pa pomeni, da ves denar, ki se steka v banke, v resnici nima kritja. A če si mislite, da tega ne počno tudi običajne banke, se motite. Sistem rezerv je namreč le delen. Bom pojasnil z nekoliko modificiranim primerom, ki ga navaja prej omenjeni Kaiser.

Denimo, da nekdo položi v NLB milijon evrov, ki jih je ustvaril z lastnim delom in prodajo realnega blaga. NLB denar posodi naprej. A ker velja zakon o delnih rezervah in je obvezana obdržati 10 odstotkov, posodi lahko »samo« 900.000 evrov. Teh 900.000 evrov si nekdo sposodi in jih porabi za plačilo tretji stranki. Ta bo šla v Abanko, odprla račun in nanj položila 900.000 evrov. Abanka, ki mora spet zadržati 10 odstotkov za rezerve, naprej posodi 810.000 evrov. Tisti, ki si je sposodil, bo plačal račun obrtniku, ki bo šel v NKBM in položil 810.000 evrov. NKBM lahko posodi le 729.000 evrov, 81.000 pa obdrži za obvezno rezervo. In rezultat je grozljiv. V samo treh operacijah je prvotnih milijon evrov postalo 2.439.000 evrov v posojilih in prav toliko v depozitih, ker je banka denar imetnikov tekočih računov pozneje posodila. Toda banke imajo kritja samo za 271.000 evrov, v gospodarstvu pa kroži za 1.439.000 evrov denarja, ki nima prav nikakršnega kritja. Zdaj pa pomislite, da bi milijon evrov NLB posodila centralna banka, ki denar tiska »iz nič«. V obtoku bi bilo slabih 2,5 milijona evrov, ki nimajo realne podlage v prodanem blagu ali opravljenih storitvah. Ta množitev denarja je računovodska ukana, je prevara bank, da stranke prepričujejo, da imajo določeno vsoto denarja, čeprav je v resnici nimajo. Ekonomist avstrijske šole Murray Newton Rothbard temu pravi »sistem goljufivih rezev«, zato si nekateri prizadevajo, da bi se vpeljal sistem 100-odstotnih rezerv, po katerem bi banke imele kritje za vsak cent. Toda težava bi bila še vedno centralna banka, ki denar tiska »iz nič«. In očitno bi bilo potrebno odpraviti tudi centralne banke. Na dlani je, da ekonomski in bančni »strokovnjaki« ter politiki zamegljujejo tovrstne prevare s pojmi kot so IMF, Pariški klub, Basel I in II, devizne rezerve, obvezne rezerve, drseči tečaj, prezadolženost, terminski trg, kupna moč, zakladne minice, fiskalna nevtralnost, potrošniška košarica in še nešteto drugimi. To terminologijo, ki je za običajnega človeka, ki svoje bogastvo ustvarja z delom ter prodajo blaga in storitev, ne pa »iz nič«, uporabljajo izključno zato, da bi ljudje še manj vedeli in še manj dojeli, da jih finančna in politična elita ne samo ropata, ampak dobesedno lupita. Kdaj se je to razmahnilo, sem že pisal.

Nekaterim se mogoče zdi vse skupaj teorija zarote. Tudi prav. Želim le, da ljudje o tem premišljujejo, se pogovarjajo in sami poiščejo vire. Kavarna Hayek svoje resnice ne razglaša za edino zveličavno, kot zagotovo ni edina resnica tisto, o čemer poročajo mediji ter govorijo učbeniki in knjige. Vsak naj si pač sam ustvari svoje mnenje.

Keynesianistična orgija ali kako bruseljski psihopati ponarejajo denar

Značke

Bernard Lucke, Blaž Vodopivec, ECB, IFO, keynesianizem, levičarji, Zoran Janković

Včeraj smo bili priča pravi keynesianistični orgiji. Predsednik ECB Mario Draghi je v Frankfurtu zmagoslavno napovedal, da bo banka sprožila tako imenovani program kvantitativnega sproščanja (EQ), v okviru katerega bo od letošnjega marca do najmanj konca septembra 2016 mesečno odkupila za 60 milijard evrov obveznic držav in podjetij. Draghi je ob tem sicer opozoril, da morajo države vztrajati pri strukturnih reformah, vendar je to bolj zašepetal kot pa povzdignil glas. Toda v resnici gre za navaden kriminal, saj bodo psihopati v ECB tiskali denar brez pokritja. Pravzaprav ga bodo ponarejali. In to 231 sto evrskih bankovcev vsako sekundo od marca 2015 do septembra 2016.

Ljubitelji državne potrošnje so sicer imeli razlog za zadovoljstvo. Država se bo lahko lažje in cenejše zadolževala, kar pomeni, da bo javna poraba večja, posledično bo več birokracije. To je ena stvar. Druga je, da evro območje po novem ne bo več reševalo bankrotirane države, ampak bodo posamezne centralne banke bankrotiranih držav reševale same sebe tako, da bodo kupovale javni dolg in ga tudi spreminjale v javni dolg. To na nek način koristi predvsem Nemčiji, ki se je naveličala reševati države, kot je Grčija, čeprav še vedno obstaja delitev tveganja. V primeru morebitnih izgub bodo namreč 80 odstotkov izgub krile nacionalne centralne banke, ECB pa le 20 odstotkov. Kaj to pomeni za Slovenijo?

Slovenski delež v ECB je 0,3455 odstotka. Če upoštevano porazdelitev tveganja, ki bo znašalo 20 odstotkov od 1.140 milijard evrov, kolikor jih bo ECB namenila do septembra 2016, ter slovenski delež v ECB (0,3455) se je vsak zaposleni Slovenec z včerajšnjim ukrepom ECB skoraj zagotovo dodatno zadolžil za skoraj tisoč evrov (če bankrotirane države ne bodo zmogle vrniti dolga). Tolikšna je bila pač včerajšnja cena obstoja v evro območju, če povemo povsem preprosto.

Večina slovenskih »strokovnjakov« je take zadeve kratko malo zamolčala, medtem pa so v Nemčiji, čeprav so krepko zmanjšali svoje tveganje, zelo jezni. »Kaj bo z našim denarjem,« se je spraševal Bild, predsednik inštituta IFO  Hans Werner Sinn pa je za Focus dejal: »To je nelegalna in nezakonita poteza ECB, ki bo namenjena tiskanju denarja za pokrivanje dolga«. Nekateri so celo zagrozili s tožbo, saj ukrep ECB pomeni »posredno zadolževanje Nemčije pri zadnjih vratih«, kot se je izrazil Bernard Lucke, znan evroskeptik, drugi pa s presojo ukrepa na nemškem ustavnem sodišču.

Seveda, bilo je naivno pričakovati, da se bodo slovenski dušebrižniki oglasili enako kot Nemci. To namreč ni nekaj, kar bi (na žalost) manjšina na »sončni strani Alp« rada: vitkejšo in manj regulirano državo z minimalno in varčno porabo javnega denarja. In če spadate med slednje, ste ta hip ne samo državni sovražnik številka 1, ampak malodane ekonomski terorist, ki skuša minirati gospodarsko rast, ki naj bi jo spodbudil ukrep ECB. Zahodnoevropske države, ki so postale bogate in napredne ravno zaradi vzdržnih javnih financ, so podlegle levičarski oziroma keynesianistični logiki, češ da je varčevanje slabo, zapravljanje pa dobro. Zadeva bi še nekako zdržala, če bi šlo za potrošnjo denarja, ki ima realno podlago v gospodarstvu, toda ukrep ECB pravzaprav pomeni, da se bodo zagnali tiskarski stroji in vsak mesec natisnili 60 milijard evrov. S tem naj bi povečali potrošnjo, inflacijo dvignili na dva odstotka in povečali gospodarsko rast. Da se je tak ukrep obnesel v ZDA, pravijo.

No, take razmere so bile enkrat samkrat v zgodovini Zemlje in so se obnesle na enem samem kraju na planetu. Ta kraj sliši na ime »Rajski vrt«, kjer sta živela Adam in Eva. Vse potrebne dobrine za preživetje so prišle iz zraka, se zataknile na rajska drevesa, tam sta jih trgala rajska človeka. Še bankomat ni bil potreben. Delala nista nič, samo uživala. In tak raj na Zemlji zdaj obljublja ECB. In kdor ga ne sprejme, je slab, pokvarjen in sebičen. Povedano drugače. Kdor ne bo nenadzorovano trošil, je škodljivec. Kajti varčnost je največji sovražnik keynesianizma. Dobre države bodo tiste, ki bodo vse zapravile. Ni pomembno zakaj, tudi za še dodatnih 10 mostov prek Ljubljanice, kot to zelo rad počne župan Zoran Janković, pomembno bo, da denarja ne bodo varčevale. Enako je z davkoplačevalci. Levičarji nam skušajo dopovedati, da so vzorni državljani tisti, ki svojo mesečno plačo zapravijo do zadnjega centa, saj tako spodbujajo gospodarsko rast. Osebna potrošnja igra veliko vlogo, trdijo. Ti državljani so patrioti, narodno zavedni, se žrtvujejo za slovensko deželo. Nasprotno so tisti, ki živijo v okviru svojih zmožnosti, nekaj privarčujejo, škodljivci, sebičneži, saboterji gospodarske rasti. Ta socialistična miselnost je očitno povsem obnorela evropske birokrate, ki si domišljajo, da bodo s poceni in sveže tiskanim denarjem ter podivjano potrošnjo zagnali evropsko gospodarstvo. Seveda, ni potrebno biti pretirano pameten, še manj pa uporabljati zapletenih matematičnih formul in ekonomskih modelov, da ne bi človek sprevidel, da bo vse to Evropo pahnilo v še večjo krizo, kot je bila zadnja. Ali kot je zapisal Blaž Vodopivec v Financah (http://www.finance.si/8816324/Evroordinacija): »QE je v drugih okoljih povsem strokovno centralnobančno vprašanje. Nikakor ni nesporno, saj vrsta pomembnih ekonomistov meni, da razen vpliva na rast tržnih vrednosti različnih oblik premoženja nima opaznih spodbujevalnih učinkov na gospodarstvo. Krčenje posojil v trenutni krizi ni posledica pomanjkanja ponudbe denarja, ampak pomanjkanja povpraševanja po njem. Dodatna količina denarja je v taki situaciji kot pritiskanje na vrvico, brez učinka, samo dodatno zniža hitrost njegovega kroženja.«

Skratka, z ukrepi ECB je treba biti previden, do njih zadržan. Očitno bodo države in podjetja v naslednjem poldrugem letu z lahkoto prišla do denarja, čeprav, kot smo videli, po njem sploh ni povpraševanja. Ampak to nikogar ne skrbi. Kdo se bo branil »zastonj« sredstev, ki ti jih bo država celo vsiljevala. In kaj se bo zgodilo? Svež denar, ki nima realne osnove in je pravzaprav »ponarejen«, bo vložen v odpiranje delovnih mest in dodatno proizvodnjo dobrin. Sprva se bosta (najbrž res) povečala povpraševanje in potrošnja, sledile bodo višje cene in inflacija (tudi te si ECB želi), vendar bo vse skupaj zelo kratkega veka. Zelo kmalu bo ponudba močno presegla povpraševanje, cene se bodo spet znižale. Spet bodo brezposelni, spet bo veliko stečajev, država bo spet pahnjena v krizo. Seveda bo morala ECB »vajo« ponoviti. In potem še enkrat in še enkrat. Dokler se ne bo povsem zalomilo in zlomilo tako, da niti multiplicirani keynesianistični ukrepi ne bodo pomagali. Račun za zapitek bomo seveda plačali davkoplačevalci. Če bomo seveda sploh preživeli.

30 let neke afere: afera HIT se nikoli ni zares končala

Značke

afera Hit, Bruno Sacco, Danilo Kovačič, Danilo Slovnik, Depala vas, igralništvo, Ivo Hvalica, Janez Drnovšek, Janez Janša, korupcija, mafija, Marjan Podobnik, Miha Brejc, Nelida Nemec, revija Reporter, udbomafija, Vinko Vasle

card player gambling casino chips on green felt background selective focus

(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija; 9. marca 2023)

13. marca 1993 se je v kolumno Danila Slivnika v sobotnem Delu začela najbrž največja poosamosvojitvena afera – afera Hit. Razkrila je, kako je deloval vzporedni mehanizem in kako je globoka država skrbela za dobro počutje krvnih in ideoloških dedičev komunističnega režima.

Tisto soboto so v Murglah, predsedniški palači, na vladi, v Novi Gorici in še kje svež izvod časnika Dela naslovniki brali s cmokom v grlu. Bledih obrazov so sprožili rdeči alarm in se spraševali, kako je to mogoče in kaj je šlo narobe. Znamenita kolumna Casino Royal takratnega namestnika glavnega in odgovornega urednika Danila Slivnika je v gospodarstvu in politiki sprožila niz dogodkov, ki še danes niso povsem pojasnjeni: nekateri vpleteni so življenje izgubili v čudnih okoliščinah, drugi so se zatekli k molku, znamenita dokumentacija, ki naj bi jo hranil nekdanji poslanec Ivo Hvalica še ni ugledala luči belega dne in je očitno še vedno nekje skrita.

Proti razkritim in javnosti izpostavljenim akterjem, ki so bili bolj »mule« kot »mastermindi«, je bilo vloženih več kot sto ovadb, na podlagi katerih je državno tožilstvo vložilo dvanajst obtožnic. Poleg enega procesa v Italiji je bilo v Sloveniji sproženih devet kazenskih postopkov, le dva sta bila pravnomočno obsojena; tudi  direktor Hita Danilo Kovačič, ki je bil tudi zelo hitro pomiloščen. Protiudarec globoke države pa je bil silovit – fabricirane afere proti tistim, ki so si drznili dregniti v udbovske finance, so se vrstile druga za drugo.

Rojstvo afere Hit

»Danilo Slivnik je v znameniti litoželezni blagajni že dolgo imel udbovska poročila,« se spominja Vinko Vasle, takrat prvo pero raziskovalnega novinarstva pri Delu. Slivnik je najprej naročil, da goriški in primorski dopisniki previdno preverijo informacije, a ni bilo odziva. Tudi k Vasletu so prihajali informatorji, ki so samo potrjevali naravnost neverjetne zgodbe, ki so jih v črno stolpnico na Dunajski cesti 5 (imenovano tudi »črna vdova«) prinašali obveščevalni viri. Nato je padla odločitev, da je skrajni čas za razkritje delčka temnih plati tranzicije.

Prišel je petek, 12. marec, ko je Slivnik zelo pozno prišel v redakcijo, da odda sobotno kolumno, ki jih je običajno pisal doma. Sobotno Delo je bilo v tistih časih predvsem zaradi njegovih kolumn zelo brano in iskana literatura. Ob koncih tedna je medijska hiša prodala tudi do 20.000 izvodov več. Ker je vedel, da je Udba na Delu še kako živa in da teksti še pred prodajo časopisa (kot v trdih komunističnih časih) končajo na mizi nekdanjih partijcev, je imel navado, da tik pred zdajci spremeni nekatere dele. Tudi tokrat je bilo tako. V zadnjem hipu je kolumni Casino Royal dodal stavek: »Daleč na prvem mestu naj bi bil namreč novogoriški Hit, ki naj bi prelival denar na vse politične naslove in račune (in tudi neposredno podkupoval nekatere novinarje).« Afera Hit je bila rojena, poti nazaj ni bilo več. Pisalo se je leto 1993, bil je 13. marec.

Kovčki denarja

Slivnikove besede so se nanašale na vpetost nekaterih podjetij v politiko, privatizacijo in odstavitev Mihe Brejca, takratnega prvega moža Varnostne informativne služba (VIS), ki se je po prvih demokratičnih volitvah (1990) in osamosvojitvi (1991) skušala otresti spon nekdanje Službe državne varnosti (SDV) in še prej Udbe, tajne politične policije v rokah komunistov. Izkazalo se je, da je nekdanja socialistična oblast s pomočjo italijanske mafije držala roke nad igralništvom in kopičila denar. Več o tem je kasneje novinarjem povedal »mafijski skesanec« in nekdanji vodja posojilnice v Hitu Bruno Sacco.

Donosen posel, ko so v roke nekdanjih udbovskih operativcev prehajali kovčki z ogromnimi količinami denarja, je takratna vlada Lojzeta Peterleta ogrožala. Demosova vlada je padla maja 1992, Peterleta je zamenjal Janez Drnovšek z LDS, ki je nato vladala več kot desetletje. Tistega leta je v republiški skupščini, predhodnici državnega zbora, padel tudi igralniški zakon, ki je predvideval 80-odstotno državno lastništvo igralnic. Obveščevalci so takrat zaznali, kako je v eni izmed pisarn novogoriškega Hita zazvonil telefon. Moški glas je osebi na drugi strani žice sporočil veselo novico: »Famozni Peterletov zakon je tudi v zboru občin padel.« Oseba, ki je dvignila telefon je bila Nelida Nemec, moški pa Ivan Vodopivec, funkcionar sežanske občine in poslanec tedanjega zbora občin republiške skupščine, človek, ki mu je Danilo Kovačič, tedanji generalni direktor Hita, nekaj dni prej obljubil 30 milijonov italijanskih lir (danes okoli 15 tisoč evrov) »prispevka« za godbo na pihala. Miha Brejc se je kasneje za revijo Reporter spominjal: »Spremljali smo tudi dogajanja v Hitu in o tem sem redno poročal. Skratka vrh slovenske politike je bil seznanjen z divjo privatizacijo in krajo družbenega premoženja, vendar pristojni niso ukrepali, VIS pa ni bil pristojen za vlaganje ovadb.«

»Kri bo tekla v potokih«

Spomladi 1992 je Brejc oddal poročilo ministrstvu za finance in predlagal, da Hit obiščejo inšpektorji Službe družbenega knjigovodstva (SDK), kar se je potem zgodilo jeseni.  V začetku leta 1993 se je LDS znebila Brejca, nasledil ga je Janez Sirše, ki je takoj želel vpogled v dosje Hit. Brejc mu ga ni želel dati in je kasneje komisiji povedal,  da je bil Sirše še kot turistični minister zelo vpleten v igralniške posle. V Hitu so si po menjavi oblasti začasno oddahnili. Vse do Slivnikove kolumne. Kljub poskusom Hita in levega dela politike, da bi preprečili uhajanje informacij, so podrobnosti počasi prihajale v javnost.

Janez Janša, tedanji obrambni minister in član koalicije, je v torek, 6. aprila 1993, na TV Omizju televizije Slovenija omenil podjetje, ki v zadnjih letih ni plačalo 150 milijonov dolarjev davka: »Sto petdeset milijonov dolarjev je denar, s katerim lahko v Sloveniji kupiš oblast. Lahko kupiš novinarja, lahko kupiš vse, če ni finančne kontrole, če ni finančne discipline. S temi denarji lahko kupiš volitve.« O čem je govoril, je vedela je majhna skupina ljudi. Odgovor je prišel nekaj ur kasneje, 7. aprila, ko je poslanec in opozicijski voditelj Marjan Podobnik razkril zaupno informacijo SDK. Takrat je Jaša Zlobec, član koalicije, izrekel besede, ki so bile po osamosvojitvi ene najbolj citiranih: »Pizdarija je popolna. Kri bo tekla v potokih.«

S tujim denarjem za svoj račun

Ustanovljena je bila preiskovalna komisija, dokumente afere  je na sejo komisije za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb v dveh kovčkih v državnozborsko sobo številka 209 prinesel Brejc. Kasneje se je izkazalo, da sta bila kovčka, v katerih je bilo več kot 1.500 strani dokumentov, že deponirana v poslopju parlamenta, tako da jih je Brejc takrat samo prevzel in prinesel.

Preiskovalna komisija in mediji so odkrili, da ne gre samo za neplačevanje davkov in poskus divje privatizacije tedanjega vodstva Hita, v katerem so bili generalni direktor Danilo Kovačič, šef financ Darko Makuc in šefinja za odnose z javnostjo Nelida Nemec, temveč tudi za čudno poslovanje posojilne službe. Goste igralnice je po nalogu Kovačiča začel financirati njegov sorodnik Danilo Kodrič, skupaj z ženo Anilo Thanasi Kodrič. Prav posojilna služba pa je bila tista, ki je vpletenim prinašala gotovino.

Kodrič je gostom igralnice posojal Hitov denar, hkrati pa zaračunaval provizijo. Povedano drugače. Poslovali so z družbenim denarjem za svoj račun. Koliko denarja je tedaj v resnici poniknilo v zasebne žepe, ne ve nihče, gotovino pa so v kovčkih nosili prek meje v italijanske banke.

»Po moji oceni med 15 in 20 milijonov sedanjih evrov,« se je kasneje spominjal tedanji poslanec državnega zbora Ivo Hvalica, ki se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja kot član preiskovalne komisije za parlamentarno preiskavo o sumu zlorabe javnih pooblastil v poslovanju podjetja Hit boril proti nepravilnostim.

Kam je šel denar?

Kam je šel denar, ni bilo jasno niti Kovačičevemu nasledniku v Hitu Branku Tomažiču (Hit je vodil od 1999 do 2006), ki je februarja 2006 izjavil: »Še vedno mi je neznanih precej stvari o tem, kako so delovale posojilne službe. Jasno je, da so delovale nezakonito. Po moji presoji so na škodo Hita delale zato, ker so nedvomno pobirale preveč denarja zase. Kam je ta denar šel, kako se je razdelil, koliko ga je šlo različnim državnim službam in raznim drugim strukturam, ne vem.« Hit je bil po njegovo v razvoju zato zavrt.

Nekoliko drugače je kasneje v pogovoru za Reporter menila Nelida Nemec: »Zakonska pravila niso bila natančno definirana in vse je bilo prepuščeno subjektivni interpretaciji različnih taborov. (…) Afera je zavrla zagon in razvoj, ki ga kasnejše uprave niso mogle ali znale ponovno oživiti, saj je vlak preprosto že odpeljal.« Tudi Danilo Kovačič je mnogo let pozneje v intervjuju za Finance izjavil: »Hit je izgubil deset let razvoja, Slovenija je ob štiri milijarde evrov deviznega priliva, jaz pa ob 13 let življenja.«

Čeprav danes večina na afero Hit gleda kot na običajno privatizacijsko afero, je bila afera tudi politična in korupcijska. »Šlo je za politično spletkarjenje in spopad okoli nedorečenih sistemskih oziroma zakonskih rešitev,« se je pred leti spominjal žal že pokojni Igor Guzelj, nekdanji novinar Dela, kasneje pa Maga in Reporterja, ki je preiskoval sporne posle vodilnih v Hitu: »Afera Hit je bila v bistvu prvi resni spopad s poskusom divje privatizacije v samostojni Sloveniji, in sicer v gospodarski panogi, ki po eni strani omogoča hitre in lahke zaslužke, po drugi pa velike zlorabe, če nadzor popusti.«

Kje so akterji afere danes?

Danilo Kovačič, ki je bil v času afere tudi državni svetnik z imuniteto, je konec prejšnjega stoletja odšel iz Hita. Leta 2000 je bil skupaj s soobtoženim Danilom Kodričem spoznan za krivega zlorabe položaja. Po številnih pritožbah močne odvetniške ekipe, ki je izvršitev zaporne kazni preložila za več let, ga je leta 2006 pomilostil tedanji predsednik Janez Drnovšek, ki je svojo odločitev obrazložil: »Trinajst let kalvarije, ženino zdravje in zasluge za Novo Gorico.« Verjeli so mu le redki.

Danilo Kodrič je umrl v čudni prometni nesreči, njegova žena Anila Thanasi Kodrič pa je dobila pogojno kazen.  Umrl je tudi finančnik Hita Darko Makuc, ki se je v priporu obesil. Njegova smrt je še danes zavita v skrivnost. Drnovšek naj bi takrat prejel pismo, ki na treh straneh podrobno opisuje, da ni šlo sa samomorilsko dejanje. Nelida Nemec pa se je leta 2007 vrnila v Hit. Od ožje skupini novinarjev, ki je preiskovala afero Hit in so jo mediji poimenovali kot Slivnikovo četico, so trije že umrli (Danilo Slivnik, Vesna R. Marinčič in Igor Guzelj), živa sta še dva: Vinko Vasle in pisec tega članka.

Modus operandi ostaja

Zgodba o aferi HIT je pravzaprav zgodba o udbovskih financah, ki jih je v knjigi Vzporedni mehanizem analiziral ekonomist Rado Pezdir. Nasledniki komunističnega režima so prenašali razkrivanje povojnih pobojev in zločinov Udbe, a so se jim prižgali vsi alarmi, ko je nekdo dregnil v njihove finance. Že takoj po razkritju je Udbomafija, kot bi rekel arhitekt Edo Ravnikar (oziroma Kučanov klan, kot je pisal Danilo Slivnik), začela s pripravami na Slivnikovo medijsko in Janševo politično likvidacijo (še posebej po odkritju orožja na mariborskem letališču istega leta).

To je leta 1994 pripeljalo do montirane afere Depala vas (kasneje do afere Patria), skupina okoli Slivnika se je leta 1995 morala z Dela umakniti na novonastalo revijo Mag. Vojščaki globoke države, med katerimi je vidno vlogo odigral tudi Janez Drnovšek, so čiščenje (ob nekaterih sumljivih samomorih) končali z ukinitvijo Službe družbenega knjigovodstva, ki je pod vodstvom Romane Logar edina poglobljeno preiskovala rdečo mafijo. Moralo je miniti četrt stoletja, da je izšla Pezdirjeva knjiga, ki z dokumenti potrjuje tisto, o čemer je Slivnikova četica večinoma na podlagi ustnih pričevanj pisala. Modus operandi delovanja globoke države je ostal do danes. Isti vzorci se ponavljajo tudi v aferi GEN-I, v katero je vpleten sedanji ministrski predsednik Robert Golob.

Kratek intervju z Vinkom Vasletom

Vinko Vasle, legenda slovenskega žurnalizma, je bil v času afere HIT vodilni preiskovalni novinar pri časniku Delo. Z njim smo se pogovarjali o začetkih afere, njenem vrhu in posledicah. Vasle pravi, da se afera v simboličnem smislu ni nikoli končala.

13. marca bo minilo 30 let, od kar je po kolumni Danila Slivnika izbruhnila afera HIT. Kdaj ste na Delu dobili prve informacije, da je z igralništvom na Goriškem nekaj narobe?

Da gre pri Hitu za nenavadno poslovanje, da je denar odtekal neznano kam, so vsaj meni povedali trije takratni uslužbenci Hita in Danilo Slivnik je že pred znamenitim Casino Royal želel od dopisnice Dumaničičeve, da naj se o tej zadevi malo pozanima. In se ni, kot je treba, ker je bil njen soprog tam zaposlen. Zato smo Hit pod drobnogled vzeli mi iz Slivnikove četice. Takrat je Danilo v znameniti litoželezni blagajni že imel udbovska poročila.

Vi ste kot preiskovalni novinar veliko pisali o aferi. So bili kakšni pritiski, tudi politični, če lahko danes s časovne distance skoraj z gotovostjo trdimo, da je takrat goriško igralništvo financiralo politične stranke tako imenovane tranzicijske levice in da so bile tudi volitve 1992 več kot očitno kupljene.

Posebej iz LDS preko posameznih “prijateljskih” namigov so mi   sporočali, da je zadeva prenapihnjena, da se ni varno takole izpostavljati, da to ni novinarstvo, ampak mrhovinarstvo. In seveda v tranzicijskih strankah, tudi v LDS so se bali, da jim bo usahnil udbovski denarček iz Hita. Nismo se predali in smo bili še bolj odločni.

Soočili ste se tudi s številnimi tožbami, čeprav se je kasneje izkazalo, da ste imeli o vsem prav. Ste katero tožbo izgubili?

Nobene tožbe v zvezi s to afero nisem izgubil – bile so štiri. Najbolj v spominu pa mi je ostala tožba italijanskega mafijaša, ki je bil v Hitu zadolžen za posojilno službo. Na sojenju v Kopru mi je dal kar lepo povedati, da se igram z ognjem in nisem varen. Tožbo je izgubil, žal pa ga no aretirali.

Z afero HIT se nikoli ni do konca razčistilo, predvsem se je pokazalo, da kdorkoli je dregnil v »udbovske finance«, ga je globoka država skušala uničiti. Afero HIT so poskušali nevtralizirati s fabriciranimi aferami: afera VIS, afera Depala vas in afera orožje. Še danes to počno, mar ne?

Aferi Hit je na »svoje mesto« postavil takratni predsednik države Janez Drnovšek, ki je v novinarskih vrstah upravičeno dobil ime Drty. Ko je bil šef Hita Danilo Kovačič končno obsojen in se je pojavil na vhodu v zapor na Dobu, se je s prtljago lahko samo obrnil in šel domov. Dobesedno. Med vožnjo na Dob so mu iz kabineta predsednika države sporočili, da je pomiloščen. Še nihče v tej državi tako hitro ni bil pomiloščen. Tako se je zaključila afrea Hit – eden se je obesil, Kovačič pomiloščen in svet se vrti dalje. Udba s pomočjo neoudbovcev fabricira nove afere (npr. Patria), da prikrije svoje aktualne rabote iz starih časov – mamila, korupcija, nebrzdana kraja premoženja in tako naprej. V simboličnem smislu se afera Hit tako ni nikoli končala. Danes se na primer imenuje GEN-I in Robert Golob.

Namen Strateškega sveta za prehrano: jedli boste, kar priporočamo, drugače bomo dodatno obdavčili vašo ´nezdravo´ hrano

Značke

avokado, hrana, Južna Amerika, Kitajska, krava, krompir, Mehika, meso, mleko, okolje, onesnaževanje, podnebne spremembe, robert golob, socialni krediti, Strateški svet za prehrano, svinja, Vlada RS, žuželke, črvi

Sploh ne gre za to, kdo je in kdo ni v vladnem Strateškem svetu za prehrano. Popolnoma vseeno je, kdo sedi tam, ker bo odločitev na koncu politična in ideološka, sledila bo smernicam in priporočilom, ki se sprejemajo daleč od Ljubljane.

Gre za željo po paternalističnem nadzoru; tokrat kaj naj ljudje jedo. In ne bo preteklo dosti Save, ko se bo »dobrohotna« vladna ideja o pomoči ljudstvu pri izbiri dobre (in zdrave) hrane spremenila v namero in realizacijo obdavčitve ljudi, če ne bodo jedli tistega, kar bodo rekli. Vse drugo so le kadrovske in tehnične podrobnosti, ki ne bodo vplivale na prav ničesar, kar si bo tovarišija zamislila.

Zdaj so v Sloveniji (ki v globalnem smislu ni posebnost) na udaru meso in mlečni izdelki. Treba je pač narediti konec živinoreji, ki ubija naš planet, ker si je tako zamislil Robert Golob. Goveji prdci in riganje goveda sproščajo metan, metan pa je najbolj zloben toplogredni plin, mar ne? Zato se morajo ljudje navaditi na žuželke in črve kot mesno nadomestilo ali na vegansko (vegetarijansko) prehrano. Avokado je denimo zelo priljubljen; modna zapoved mlade generacije, ki postaja rastlinojeda, je toast z avokadom. Ni boljšega, pravijo. Sadež prihaja iz Južne Amerike in Mehike, je zdrav, ker je vir zdravih maščob. Predvsem ne riga in ne spušča prdcev. Je rastlina, kakopak. In na avokado prisegajo tudi nekateri člani vladnega sveta.

Kar zamolčijo, je, da je za pridelavo kilograma avokada potrebnih 2.000 litrov vode. To pomeni, ko pojemo en avokado, je enako, kot bi pustili eno uro odprt tuš, pod katerim se prhamo. Pri avokado ne gre samo za hrano, ampak zapravljene vire (vodo), ki so šli za ta sadež. Da ne govorimo o prevozu, krčenju gozdov za nasade in uporabo pesticidov (da pride v Ljubljano v kolikor toliko normalnem stanju). Če obrnemo: pridelava in prevoz kilograma avokada bolj »škoduje« podnebju kot riganje in prdci krave Lize nad Bovcem, ki daje mleko in okusno govejo juho. Podobno je s pujsom Pepom v Ihanu. Vsekakor je lokalno pridelana hrana, četudi gre za meso, okolju veliko bolj prijazna, kot izdelki iz soje, pridelana na drugem koncu sveta.

Pustite zato kravo Lizo in pujsa Pepa pri miru, nam pa da jemo, kar si želimo in kar nam tekne. In nikar ne govorite, da moramo skrbeti za zdravje. Dokler imamo prek državne zavarovalnice za vse obvezno (prisilno) zdravstveno shemo, ti mora državni zdravstveni sistem brezpogojno nuditi zdravljenje, četudi namenoma uživaš strup. Ko bomo imeli enkrat zasebne zavarovalnice, ki bodo nudile različne pakete in bo zavarovanje dražje za tistega, ki kadi ali se nezdravo prehranjuje, bo najbrž vsak premislil, kako bo živel. Mislim, da namesto strateškega sveta za prehrano, ki zelo poudarja »zdravje ljudi«, bolj potrebujemo strateški svet za reformo zdravstvenega zavarovanja in sistema. Najprej uredimo to, potem bomo »reševali« svet.

Nadvse podobno je (bilo) z električnimi avtomobili, ki imajo okolju škodljive baterije in se napajajo z elektriko, pridobljeno iz premoga. Torej, ko govorimo o tem, kaj je zdravo in okolju neškodljivo, je potrebno pogledati in preveriti, kako do tega pridemo, drugače je ves trud zaman. Če je seveda res namen doseči »najmanjši možni negativni vpliv na zdravje ljudi, okolje in podnebje«. Toda očitno ni. Vse gre v smeri, da se prek glomazne »nanny state« (države varuške ali dojilje) nadzoruje ljudi in krči svoboda. Če k temu dodamo ideje o centralnobančnem digitalnem denarju, je namen jasen. Nismo daleč, ko z digitalno valuto ne boš več mogel kupiti »nezdrave« hrane, ker bo plačilo, ki bo avtorizirano in odobreno prek centralne banke, zavrnjeno. In država bo natančno vedela, kaj ješ. In te bo ocenjevala. Sledijo socialni krediti kot na Kitajskem. In če boš človek jedel »nezdravo« hrano, ne pa z vladnim dekretom predpisane »zdrave« in »okolju prijazne«, boš v očeh tovarišije na vladi postal nezanesljiv in disidentski. Teh pa oblast ne mara.

Vegani in vegetarjanci (kot mesojedec tega ne ločim, ampak mi je popolnoma vseeno) bi morali biti dosledni in se držati (če že pridigajo o zdravi hrani in škodljivosti nekatere hrane za okolje in podnebje) ovsa, gob, sezonskega sadja (jabolka in hrušk), korenaste zelenjave in lešnikov iz bližnje leske, nikakor ne uživati v avokadu, soji, kikirikijevem maslu ali mandljevem mleku. To so sicer modne smernice, a škodljive za tisto, kar bi oni radi ohranili. In če že priporočajo, naj za kravje mleko najdemo nadomestek, češ zdaj je zelo popularno in zdravo krompirjevo mleko, bom rekel – izvolite. Pijte ga, če ga hočete, ne silite v to še mene. Krompir imam rad na razne načine, ampak mleka iz krompirja ne bom živ pil, niti poskusil ga ne bom, ker že od daleč vidim, da mi zagotovo ne bi brez težav stekel po grlu.

Koliko časa bomo lahko še uživali v hrani, ki nam je všeč, je težko reči. Strateški svet za prehrano bo začel z delom v začetku prihodnjega leta. Lahko ste prepričani, da se bodo goveje meso, kravje mleko, svinjski kotleti, čokolada, čips, ocvirki in še kaj hitro znašli na vladnem seznamu ´zla´. Uživalci tega bomo označeni za zlobne ljudi, za sovražnike planeta, za uničevalce vesolja. Kar se danes zdi distopični triler, bo jutri vsakdanjik.

 .

Evroobmočje na poti v hudo dolžniško krizo ali kaj je razvidno iz dolgoročnega trenda plačilnega sistema TARGET2 (BPRČ)

Značke

Bank of England, BPRČ, centralna banka, denar, dolg, dolžniška kriza, evroobmočje, Italija, komercialna banka, Nemčija, Peter FRanklin, posojanje denarja, TARGET2, The Post, Univerza Osnabrück

Oktobra je Telegraph poročal, da je evroobmočje v »tveganju finančnega zloma«. Po mnenju strokovnjakov Evropska centralna banka (ECB) kmalu ne bi imela druge izbire, kot da sledi Bank of England, ukrepa in prepreči tržno katastrofo. Na srečo zloma (za zdaj) še ni bilo in morali bi si oddahniti, piše Peter Franklin v Postu. A ni vse rožnato.

Obstaja namreč indikator, na katerega je treba biti pozoren. To je TARGET2. Kaj je TARGET2?

Mogoče ste kdaj kje zasledili, da imajo nekatere države evrskega območja velike negativne bilance TARGET2 (obveznosti), druge pa velike pozitivne (terjatve), potem pa niste vedeli natančno, kaj to pomeni. TARGET2 je vseevropski plačilni sistem bruto poravnave v realnem času (slovenska kratica je BPRČ). To je sistem, ki prenaša denar iz ene banke v drugo, tako znotraj držav kot čez mejo. Centralne in komercialne banke ga uporabljajo za obdelavo plačil v evrih ter varno in enostavno premikanje denarja med njimi. To je nujno za delovanje gospodarstva. V sistemu TARGET2 imajo račune tako centralne kot poslovne banke.

Na trgu se denar ves čas premika, tudi čezmejno. Neto tok denarja med dvema državama (tj. skupno prejeto minus skupno poslano) je zabeleženo v bilancah stanja nacionalnih centralnih bank obeh vključenih držav, ne glede na to, ali je prenos sprožila poslovna banka ali centralna banka . Kopičenje teh tokov skozi čas so stanja TARGET2.

Na kratko: če so banke v eni državi prek TARGET2 poslale več denarja, kot so ga prejele, bi imela centralna banka te države negativno stanje. Če bi prejeli več, kot so poslali, bi imela centralna banka pozitivno stanje. Če bi bila izplačila in vplačila popolnoma enaka, bi bilo stanje TARGET2 za to centralno banko nič.

Običajno bi pričakovali, da se bodo ta ravnotežja spreminjala v plus ali minus ter se s prostim pretokom blaga, storitev, ljudi in kapitala uravnotežila. Toda stvari ne gredo v tej smeri. Neravnovesja med državami evroobmočja so postala trajna in iz leta v leto naraščajo. To je nevarnost.

Dolgoročni trend je razviden s spodnjega grafa Univerze Osnabrück. Države, kot je Italija, gredo vse globlje v negativno območje – medtem ko druge države kopičijo vedno večje pozitivne bilance. Samo Nemčija ima danes (graf je do leta 2018) več kot trilijon evrov pozitivnega stanja.

Nekateri trdijo, da to ni pravi dolg, ampak le računovodska »napaka« ali »hiba«. Kar je daleč od resnice in zelo napačno razmišljanje. Denar je (dobesedno) obljuba centralne banke, da bo prinosniku plačala na zahtevo. Denar, ki kroži v nacionalnem gospodarstvu, mora biti podprt s sredstvi, ki jih ima centralna banka, sicer bi bila banka insolventna.  Zato ne more biti neto toka denarja iz, na primer, Italije v Nemčijo, razen če nemška centralna banka pridobi izravnalno terjatev do italijanskih sredstev. To je tisto, kar TARGET2 (BPRČ) dejansko spremlja. To je sicer posebna vrsta dolga, toda ne glede na vse je še vedno dolg. Kakorkoli obrnete.

Veliko vprašanje za evroobmočje je, kako dolgo lahko ta velika ločnica – med državami upnicami in državami dolžnicami – še narašča? Kdor pravi, da lahko narašča v neskončnost, ne kore biti bolj v zmoti, zaključi članek Peter Franklin.

Evropejci so koristni idioti islamizacije ali kako ´poceni´ so evropski politiki: Katar je poslance v Evropi podkupoval z boni za McDonald’s

Značke

Eris Zemmour, Francija, Gaza, Giulio Meotti, Hamas, Il Foglio, islam, islamizacija, Katar, korupcija, MedForth, nogomet, Observer, Palestina, podkupnina, Svetovno prvenstvo v nogometu, terorizem

Milijarde so bile porabljene za spreminjanje puščavskega peska v mehko zeleno travo; zgrajeni so bili futuristični stadioni, prav tako absurdni infrastrukturni projekti, ki sprejmejo več sto tisoč gledalcev, medtem ko milijarde navijačev spremlja tekme svetovnega prvenstva, piše Giulio Meotti, novinar Foglia, ki ga povzema portal MedForth.

Od leta 2012 do 2018 je Katar Hamasu namenil 1,1 milijarde dolarjev oziroma 1,8 milijarde dolarjev v desetih letih. Milijarde dolarjev: toliko so Katar, katarske banke in katarske »dobrodelne organizacije« od leta 2007, odkar se je Izrael umaknil, poslali na območje Gaze pod islamistično oblastjo.

Ismail Haniyeh in Khaled Mashaal, dva voditelja Hamasa, prebivata v Dohi in potujeta med prestolnicami Bližnjega vzhoda z letalom Gulfstream, ki ga je dobavil klan al Thani na oblasti v Dohi. V Dohi živi tudi namestnik Hamasa Khalil al-Hayya.

A Emir se dobro zaveda, da zgolj s spogledovanjem z islamsko internacionalo ne bi mogel gostiti svetovnega prvenstva. Tako emirat goji zelo tesen odnos z vedno večjim številom evropskih politikov, lobistov in novinarjev.

»Katar je eden od zastavonoš islamizacije Evrope in naravnost škandalozno je, da mu pogrnemo rdečo preprogo,« je dejal Eric Zemmour.

»Katar je v zadnjem letu porabil več denarja za darila in potovanja britanskih poslancev kot katera koli druga država,« je pokazala analiza  Observerja. Katarski režim je v dvanajstih mesecih do oktobra 2022 članom parlamenta podelil darila v vrednosti 251.208 funtov, vključno z bivanjem v luksuznih hotelih, leti v poslovnem razredu in vstopnicami za konjske dirke. Vrednost katarskih daril je bila večja od zneska, ki ga je porabilo 15 drugih držav, ki so donirale britanskim poslancem. Zapisi kažejo, da so poslanci prijavili za 100.000 funtov daril iz Katarja v petih letih do oktobra 2021, vrednost daril pa se je v zadnjem letu podvojila.

Konservativni poslanec David Mundell je od Katarja sprejel darila v vrednosti 7.473 funtov. Zapisi kažejo, da je 34 poslancev prijavilo 40 daril iz Katarja v enem letu do oktobra 2022. Junija so že prišla poročila, da so številni britanski poslanci iz Katarja prejemali darila vseh vrst: vstopnice za Wimbledon, koncerte in celo bone za McDonald’s. Zdi se, da se britanski politiki dobro počutijo v luksuznih letoviščih Dohe z voditelji Hamasa.

Knjiga ´Katar – Francija, desetletje kulturne diplomacije´ pripoveduje, kako je katarski emir plačeval potovanja in podeljeval nagrade nekdanjim francoskim ministrom, filozofom, pisateljem, karikaturistom in drugim. Knjigo Edwyja Plenela, nekdanjega glavnega urednika časopisa  Le Monde, ki je ustanovil novičarsko stran  Mediapart,  je v arabščini distribuirala revija Doha Magazine, založilo pa jo je ministrstvo za kulturo Katarja.

V zadnjih nekaj dneh bruseljsko sodstvo preiskuje nekdanje italijanske poslance, aktiviste in pomočnike v Evropskem parlamentu v zvezi z mednarodno korupcijsko zaroto, v katero so vpletene katarske oblasti. Za vplivom Katarja v Evropi je mešanica starega človeškega pohlepa in sovraštva evropskih elit do samih sebe. Molekule plina, s katerimi Katar opija Evropo, še posebej po vojni v Ukrajini, imajo s seboj veliko politično in kulturno težo. Prinašajo podrejenost.

Vse to pomeni biti sostorilec v osvajalski operaciji države, ki ne skriva, da je eden od svetovnih polov privlačnosti za radikalni islam in ki je, kot je razkril Bližnjevzhodni forum, porabila milijarde dolarjev za islamistične organizacije, mnoge od njih so prav na Zahodu.

Evropejci so koristni idioti islamizacije.

Kavarna Hayek od zdaj tudi na lastnem YouTube kanalu

Značke

CBDC, centralne banke, ECB, Kavarna Hayek, vlade, YouTube

Blog Kavarna Hayek, ki te dni praznuje osmo obletnico, je od danes tudi na lastnem YouTube kanalu. Prva epizoda ima naslov: Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute?

Na YouTube kanalu bodo v skrajšani in animirani obliki povzete vsebine bloga, usmeritev bloga in YouTube kanala ostaja enaka: ekonomski liberalizem in tradicionalne (konservativne) vrednote.

V poskusni epizodi z naslovom Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute je na kratek in animiran način predstavljeno, kaj v resnici stoji za namero centralnih bank, posameznih nacionalnih vlad in Evropske centralne banke (ECB), da uvedejo centralnobančno digitalno valuto (CBDC). Gre seveda za večji nadzor nad posameznikom, s čimer se polje človekove svobode dodatno krči.

Bankirji in vlade sicer pravijo, da bi ljudem olajšali življenje in zagotovili večjo varnost denarja posameznika, a v resnici uvedba CBDC pomeni, popoln vladni nadzor nad denarjem, ki prihaja in odhaja z računa posameznika. To ni samo nadzor nad denarjem, to je v resnici nadzor nad posameznikom.

Bralci in gledalci bodo Kavarni Hayek seveda oprostili, kakšno nerodnost in zatik, ker je kanal na YouTubu za blog povsem novo področje. Pač nismo vsi za vse, nekateri se sproti učimo. Bodo pa epizode, kot si bodo sledile, vedno boljše in gledljivejše. Prvo epizodo si lahko ogledate TUKAJ. In postanite naročnik kanala.

105 let oktobrske revolucije: Kdo je financiral in vodil rdeči teror?

Značke

banke, boljševiki, Guardian, komunisti, Lenin, marksizem, oktobrska revolucija, Petrova lista, rdeči teror, Stalin, Times, Trocki, židi

Včeraj je minila 15. obletnica oktobrske revolucije. Da se ne bom ponavljal, je spodaj tekst, ki sem ga objavil ob 100. obletnici. Samo toliko, da si osvežimo spomin: kdo jo je financiral, kdo je bil na Petrovi listi, kakšna je bila vloga židovskih bankirjev, kaj so o revoluciji pisali mediji, ki danes veljajo za vplivne na globalni ravni (Guardian, Times)?

Tukaj je tekst, ki sem ga objavil 24. oktobra 2017.

105 let oktobrske revolucije: Kdo je financiral in vodil rdeči teror?

Mineva 100 let od oktobrske revolucije, ki se je v Petrogradu začela v noči s 24. na 25. oktober 1917 po starem (julijanskem) oziroma od 7. na 8. november po novem (gregorijanskem) koledarju in ki se jo je prijelo tudi ime boljševiška revolucija. Ideja socializma (komunizma), ki se je v naslednjih desetletjih razširila v Azijo, Južno Ameriko, Afriko in po 2. svetovni vojni v Vzhodno Evropo, je povzročila morijo in opustošenje brez primere v zgodovini človeštva. Ne mislim se ukvarjati s socialističnim gospodarstvom, niti s politiko komunistov (o obojem sem že pisal), ampak o malo znanih podrobnostih boljševizma, ki so v resnici ključne za razumevanje dogajanj v 20. stoletja in obeh svetovnih vojn: (prvič), kdo so bili boljševiki; (drugič), kdo jih je financiral; (tretjič), kdo si je izmislil in vodil NKVD (kasneje KGB), zloglasno Stalinovo tajno policijo, ki je morila drugače misleče politične nasprotnike in po vzoru katere so nastale vse najbolj razvpite tajne policije (od Gestapa prek Mosada do Udbe, Stasija in Securitate).

Leta 2003 je bila v Nemčiji za (ne)besedo leta izbrana (beseda z negativnim prizvokom) beseda Tätervolk, ki se nanaša na idejo kolektivne krivde. To pomeni, da bi moral biti celoten narod odgovoren za dejanja prednikov. Sprejem nemške kolektivne krivde (za holokavst), s katero so Nemci živeli (in še živijo) od konca 2. svetovne vojne, je precej jezil Martina Hohmanna, nemškega poslanca CDU (danes je član AfD), ki je ob 3. oktobru (nemški dan enotnosti) 2003 v znamenitem govoru z naslovom Pravičnost za Nemčijo (Gerechtigkeit für Deutschland) na podlagi dokumentov iz sovjetskih arhivov razkril nekatere podatke o vodilnih kadrih NKVD. Gre za tako imenovano Petrovovo listo (1934 – 1941), ki je vodilne uslužbence zloglasne tajne policije razvrstila po različnih kriterijih, tudi po narodnosti. Iz dveh tabel je razvidno, da je bilo med leti 1934 in 1937 skoraj 40 odstotkov vodilnih v NKVD Židov, v celotnem sistemu državne varnosti pa je bilo med zaposlenimi 7 odstotkov Židov. Kasneje se je delež sicer zmanjševal (leta 1950 je delež Židov v operativnem sovjetskem kadru znašal le še 1,5 odstotka), a so bili v času največjega Stalinovega rdečega terorja (predstavljali samo 1,8 odstotka celotnega prebivalstva boljševističnega imperija, Rusov je bilo denimo 80 odstotkov) ključni za odstranjevanje ideoloških nasprotnikov socializma.

Martin Hohmann je s preprostimi matematičnimi operacijami izračunal, da je bilo slabih dva odstotka Židov odgovornih za skoraj 40 odstotkov stalinističnega terorja, medtem ko 80 odstotkov Rusov »samo« za 30 odstotkov. Povedano drugače. Če je Stalinov režim (po zelo konservativni oceni) med leti 1924 in 1953 odgovoren za smrt okoli 20 milijonov ljudi (po eni od teorij naj bi ta številka dosegala 62 milijonov), to pomeni, da so Židje v Rusiji odgovorni za smrt najmanj 8 milijonov ljudi, kar je več, kot je bilo uradno (po židovskih virih) žrtev holokavsta (6 milijonov). In naprej. To pomeni, da so Židje v Sovjetski zvezi 59-krat bolj odgovorni za rdeči teror na prebivalca kot pa avtohtoni Rusi, je v govoru poudaril Hohmann in se vprašal, zakaj se od Židov ne pričakuje kolektivna krivda za morijo drugače mislečih v času vladavine Stalina. Zoper Hohmanna je sledil pogrom, še enkrat več se je izkazalo, da je vsakršna kritika Židov v Nemčiji tabu tema, kar je zapisal celo novinar BBC.

Prijateljstvo in tesne vezi med boljševiki in Židi so še starejšega datuma. Za uvod se samo za trenutek ustavimo pri Marxu. Karl Marx, ideolog komunizma, najbrž najbolj zlobne ideologije v zgodovini, je bil vzgajan v judovstvu. Starša sta pobegnila pred antisemitizmom, Karlov dedek je bil židovski rabin z imenom Mordecai. Na Marxa je najbolj vplival Moses Hess, francoski židovski filozof, ki mu je omogočil, da je Rheinische Zeitung uporabil za levičarsko platformo. Hess je bil tudi tisti, ki je v komunista spreobračal Friedricha Engelsa, bogatega tekstilnega magnata, ki je kasneje financiral Karla Marxa iz dobičkov, ki jih je ustvaril v Nemčiji in Veliki Britaniji.

Marksizem se je dokaj hitro razširil po Evropi in pljusknil tudi prek luže, kjer so ga Židje, ki so se v 19. stoletju iz Rusije množično selili v Zahodno in Vzhodno Evropo ter ZDA, vzeli za svojega in prek njega uresničevali svoje interese. Komentator je v The Jewish Chronicle (najstarejši židovski časopis na svetu) zapisal, da je razlog, zakaj Židje sprejemajo boljševizem, v tem, da so »ideali boljševizma v mnogih točkah usklajeni z najboljšimi ideali judovstva«. Tudi zato so Židje financirali boljševike in jih podpirali. Ko so denimo boljševiki spomladi 1917 v Carnegie Hall v New Yorku slavili odstopno izjavo Nikolaja II. Ruskega, carja Rusije, kralja Poljske in princa Finske, so dobili telegram podpore od Jacoba Schiffa, bogatega židovskega poslovneža, ki je vodil investicijsko banko Kuhn, Loeb & Co. Ta banka je bila ena od ustanoviteljic ameriške centralne banke (FED), ki je nastala tako, da so židovski bančniki izpodrinili bogate industrialce, ki so nasprotovali centralni banki (o tem sem pisal TUKAJ). Telegram je objavil New York Times, Schiff pa je skušal zanikati svojo vpletenost, a je njegov vnuk John trideset let kasneje v New York Journalu (3. februar 1949) razkril, da je Jacob Schiff za boljševiško revolucijo namenil 20 milijonov dolarjev. In prav Schiff je leta 1905 že financiral Japonce v vojni proti carski Rusiji, istega leta so židovski bankirji financirali rusko revolucijo, ki ni bila uspešna.

V Evropi je bil eden glavnih financerjev boljševikov Olof Ashberg iz Stockholma, Žid, ki se je še po 2. svetovni vojni v Švici sestajal z Rusi. Diplomatski krogi v Švici so ga opisovali kot »sovjetskega bankirja«, ki je leta 1917 z izdatnimi denarnimi sredstvi Trockemu in Leninu (slednji je veljal za Rusa, a je imel nemške, ruske, židovske in mongolske korenine, njegova žena Nedežda pa naj bi bila Židinja, saj je njena družina kot družinski pogovorni jezik uporabljala jidiš, se pravi nemščino s hebrejskimi koreninami) pomagal izpeljati oktobrsko revolucijo. Takih židovskih bankirjev in poslovnežev, ki so financirali boljševike, je bilo še ve, a o njih kdaj drugič.

Kakorkoli, kmalu po židovskemu slavju v New Yorku je nazaj v Rusijo odpotoval Lev Trocki (v ZDA je pisal za Novy Mir, ki ga je Times kasneje označil za židovski časopis), ki je kasneje postal eden ključnih oblastnikov. Po njegovi zaslugi je rdeča zvezda najprej postala simbol Rdeče armade, kasneje pa komunizma. Med zgodovinarji krožita dve teoriji, kako je prišlo do tega. Po prvi peterokraka zvezda predstavlja pet prstov delavca, po drugi pa naj bi Trocki skušal najti simbol, ki spominja na davidovo zvezdo. Še najbližje heksagramu je bil pentagram.

Pravo ime Trockega je bilo Lev Davidovich Bronstein, po prihodu nazaj v Rusijo je postal najpomembnejši komisar, desna roka Lenina, ki je najbolj pripomogla, da so boljševiki oktobra 1917 v Moskvi in Peterburgu zrušili kratkotrajno demokratično izvoljeno vlado, ki je nastopila po odstopu carja Nikolaja (april – oktober 1917). Tudi zato so takratni kronisti iz Rusije poročali, da ni šlo za delavski upor oziroma ruski državni udar, ampak da je bila oktobrska revolucija pravzaprav židovski državni udar.

Guardianova (takrat se je časopis imenoval še Manchester Guardian in je bil za razliko od danes še verodostojen) dopisnica iz Moskve Ariadne Tyrkova Williams je zapisala: »V sovjetski republiki so vsi odbori in komisariati napolnjeni z Židi.« Winston Churchill, ki je pisal za Illustrated Sunday Herald, je 8. februarja 1920 zapisal: »Z izjemo Lenina je večina vodilnih oseb Židov. Poleg tega glavni navdih in gonilna moč prihajata od judovskih voditeljev.« A najpopolnejši opis rasnega ozadja članov boljševistične oblasti je dal Robert Wilton, dopisnik Timesa iz Rusije. Leta 1920 je v francoščini izdal knjigo Les derniers jours des Romanov, v kateri je objavil seznam članov centralnega komiteja komunistov, ljudskih komisarjev, izvršilnega odbora boljševikov in članov komisije za izredne razmere. Se pravi seznam tistih, ki so imeli v rokah oblast. Iz seznamov je razvidno, da je bila več kot polovica članov centralnega komiteja Židov, tudi več kot polovica članov sveta ljudskih komisarjev je bila Židov. Wilton, ki ga še danes obtožujejo antisemitizma, je pet let po objavi knjige umrl, uradni vzrok smrti je bil rak.

Podobno kot Tyrkova in Wilton so v svoje matične države poročali tudi drugi dopisniki in diplomati. William Oudendyk, nizozemski konzul v Sankt Peterburgu, je v zahodno Evropo poslal depešo, v kateri je zapisal, da »boljševizem organizirajo in izvajajo Židje«. Njegovo poročilo je bilo aprila 1919 vključeno »belo knjigo o Rusiji« oziroma v Zbirko poročil o Rusiji I., a je bilo hitro umaknjeno. Stotnik Montgomery Schuyler (G2 Intelligence), ki je bil operativec ameriških sil v Sankt Peterburgu, je zapisal: »Boljševistično gibanje je bilo že od samega začetka vodeno in pod nadzorom najmočnejših ruskih Židov.« Ta zapis hrani državni arhiv ZDA, kjer sta tudi dva telegrama. Prvi je od konzula Summersa (2. maj 1918) iz Moskve, ki navaja: »Židje prevladujejo v lokalni sovjetski vladi, protižidovsko razpoloženje med ljudmi narašča.« Drugi telegram je poslal Caldwell, konzul v Vladivostoku (5. julij 1918). Zapisal je: »Petdeset odstotkov sovjetske vlade v vsakem mestu sestavljajo Židje najhujše vrste«.

Ko je januarja 1924 Lenin umrl, se je začel boj za njegovo nasledstvo. Zmagal je Josip Stalin, ki ga še danes opisujejo kot antisemita, a resnica je diametralno nasprotna. Stalin je imel tri žene in vse so bile Židinje. Njegovi otroci so bili vzgajani v židovskem duhu, tudi poročali so se z Židi (hčerka Svetlana iz prvega zakona je imela štiri može, trije od teh so bili Židi). Podobno je bilo s Stalinovim pomočnikom Vjačeslavom Molotovom, enako z drugimi Stalinovimi nasledniki, kot je denimo Leonid Brežnjev, ki je bil poročen z Židinjo, njegovi otroci so bili vzgajani kot Židje. In še nekaj. Prav vsi zloglasni šefi boljševistične tajne službe, od Uritskyga do Berije, so bili Židje.

Enak recept je bil uporabljen drugod po Evropi. Leta 1919 je Bela Kun na Madžarskem organiziral socialistično revolucijo. Skoraj vsi člani vlade so bili Židje, kar je tudi povzročilo padec režima, saj jih Madžari niso marali. S sovjetsko pomočjo so se Židje vrnili na oblast leta 1945, ko je bil postavljen triumvirat: Matyas Rakosi (rojen kot Rosenfeld), Erno Gero (rojen kot Singer) in Zoltan Vas. Prva dva sta bila tudi člana krvave Kunove vlade. Najslavnejši madžarski Žid in eden najškodljivejših Zemljanov je danes George Soros.

Enako je bilo na Češkem, Poljskem, v Romuniji in tudi Titovi Jugoslaviji, kjer je bil glavni diktatorjev svetovalec Žid Moša Pijade. John Gunther je v knjigi Za zaveso v poglavju Tito in Jugoslavija zapisal, da je bil Pijade glavni mentor Josipa Broza in da je »ideološko strukturo, ki jo ima, dobil od tega pametnega starca«. Benton Bradberry je leta 2012 v knjigi razbil mit o Nemcih kot najbolj zlobnem narodu, ki je zakrivil obe svetovni vojni. Avtor trdi, da je šlo za agresivno politiko do Nemčije, nestabilnost sveta v 20. stoletju pa je zakrivila boljševistična revolucija, za katero so stali Židje. Bradberry je zapisal: »Najboljši dokaz o židovski naravi oktobrske revolucije in prevladi Židov v boljševistični vladi je tudi njihova vloga v komunističnih revolucijah, ki so se dogajale po Evropi.«

Po prvi svetovni vojni so Židje skušali prevzeti oblast tudi v Nemčiji. S pomočjo sovjetskega veleposlanika in židovskega denarja je skupina Spartak skušala zrušiti vlado. Upor je bil zatrt, voditelja Roza Luxemburg in Karl Liebknecht sta bila usmrčena. Židje so kasneje financirali nacionalsocializem oziroma zloglasno NSDAP, ki naj bi bila med 2. svetovno vojno odgovorna za holokavst. In ravno na to je leta 2003 v svojem govoru članom CDU opozoril uvodoma omenjeni Martin Hohmann: nihče ne terja od Židov, da na podlagi dedne krivde prevzamejo kolektivno odgovornost za početje med boljševiško revolucijo, se pravi, da bi bili kolektivno krivi za tisto, kar so počeli dve generaciji prej njihovi predniki. Zato tudi od Nemcev nima pravice nihče terjati, da sedanje generacije nosijo breme holokavsta. Zaradi teh besed so ga napadli mediji, obrekovali so ga v CDU (iz poslanske skupine je bil izgnan 14. novembra 2003, stranko je zapustil aprila 2004), kazensko so ga preganjali. A pregon so morali opustiti, ker v svojem govoru ni povedal ničesar neresničnega, njegova skovanka Tätervolk pa je postala (ne)beseda leta 2003.

Golob odpira vrata v pekel

Značke

Alfred Kammer, Andrea Pescatori, Bojan kumer, državna pomoč, ECB, energetika, energetska kriza, EU, Evropa, Evropska centralna banka, Evropska unija, Geoplin, inflacija, Janez Šušteršič, Mark Flanagan, Martin Stuemer, MDS, Mednarodni denarni sklad, Nato, obnovljivi viri energije, Petrol, plin, robert golob, Rusija, Ukrajina, Vlada RS, ZDA

Najbrž ni nobenega dvoma več, kaj je cilj nacionalizacije ali državne dokapitalizacije energetskih podjetij. Ko bo država lastnik ali večinski lastnik, bo lahko pospešila uresničevanje »zelene agende«. Vrata v pekel bodo tako na široko odprta.

Energetska kriza, ki so jo vlade same »zakuhale«, je dobra krinka za doseganje tako imenovanih »podnebnih cilje«. Hitremu opuščanju fosilnih goriv, ki zagotavljajo poceni in zanesljivo energijo, se upira predvsem zasebni sektor. Ker vlade (tudi slovenska) z omejitvami in emisijskimi kuponi niso dosegle ničesar, bodo poskusili s povsem socialističnimi ukrepi: podržavljanjem energetskih podjetij.

Skriti nameni

Predsednik vlade Robert Golob je pretekli teden ob predstavitvi rebalansa proračuna omenil Nemčijo, ki je »nacionalizirala največjega dobavitelja zemeljskega plina«. Pripomnil je, da je povsem mogoče, da »bo tudi Slovenija nacionalizirala takšno podjetje«. Kmalu se je potrdilo, da je imel v mislih Geoplin, največjega slovenskega trgovca s plinom.

Skoraj istočasno je bila na Fakulteti za elektriko javna predstavitev Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) za Slovenijo do leta 2030 in naprej. Minister za infrastrukturo Bojan Kumer je dejal, da vlada pospešeno uvaja mehanizme za pospešitev sončnih in vetrnih elektrarn. Sklep je lahko en sam: očitno je načrt (in to na ravni EU), da država najprej podržavi energetska podjetja, jih zapre in prisilno uvede pridobivanje električne energije iz nezanesljivih obnovljivih virov. Najprej bo poskusila z dokapitalizacijo, če se bodo zasebni lastniki upirali, bo podjetja preprosto zaplenila (z razlastitvijo jih bo nacionalizirala). Golob je dejal, da so v ta namen v proračunu že rezervirali 0,75 milijarde evrov.

»Težave« Geoplina

Geoplin, kjer je večinski lastnik Petrol, je največji slovenski veletrgovec s plinom in obvladuje okoli 75 odstotkov trga. Država ima četrtinski delež, a je hkrati tudi največja lastnica Petrola. Poslovanje je bilo, vsaj sodeč po bilancah, do zdaj dokaj dobro in stabilno. Težava je nastala, ker ima pogodbo o dobavi plina sklenjeno (do leta 2027) z ruskim Gazpromom, ki pa državam EU zmanjšuje dobavo. Po zadnjih dogodkih, ko je Moskva zagrozila z uporabo jedrskega orožja, če bodo EU, ZDA in Nato ovirali priključitev vzhodnih regij Ukrajine k Rusiji, se utegne dobava povsem ustaviti.

Dobava plina Geoplinu je torej zmanjšana, toda družba ima zavezujoče pogodbe v maloprodajnimi trgovci in industrijo. Da bi jih izpolnil, mora kupovati dražji plin na borzi, nekdanja direktorica Vanja Lombar je pomanjkanje želela ublažiti tudi s pogovori za dobavo plina v Alžiriji, kar ji je pomagala takratna Janševa vlada. Čeprav je posel o nakupu cenejšega severnoafriškega plina skoraj usklajen, projekcije podjetja kažejo, da bo konec leta potrebna dokapitalizacija, ker Geoplin ne bo mogel več poravnavati zapadlih obveznosti. Kar odpira dve vprašanji: prvič, zakaj bi Geoplin dokapitalizirala samo država, če je Petrol večinski lastnik; drugič, čeprav je država dala Geoplinu že 400-milijonsko poroštvo za nakup neruskega zemeljskega plina, zakaj država Geoplinu ne posodi denarja, ki ga bo vrnil, ko se bo izkopal iz težav?

Želja po nadzoru

Očitno je, da želi Golob pod nadzor države spraviti celoten energetski sektor. Začel bi z zaradi krize najlažjo tarčo – Geoplinom. Ker ve, da Bruselj temu načrtu ne bo nasprotoval, ker imajo tudi druge države podobne apetite, niti ne bo Evropska komisija dokapitalizacije imela za nedovoljeno državno pomoč, bo po vsej verjetnosti država Geoplin dokapitalizirala (nakup podjetja bi bil dražji). Ve, da Petrol denarja za veliko dokapitalizacijo najbrž nima, zato vlade sploh ne bo treba zapraviti vseh rezerviranih sredstev za večinski delež. In če se bodo na Petrolu upirali, bo Geoplin preprosto nacionaliziral. Zato je tudi uporabil besede »povsem mogoče«. Sledil bi Petrol.

Slovenski vladi se očitno s podržavljanjem energetskih podjetij mudi. Golobu je vzor Nemčija, kjer je tamkajšnja socialistična vlada v največjega nemškega uvoznika plina vložila 8 milijard evrov, za 500 milijonov evrov pa kupila finski delež v podjetju. Tako nemška država postaja 98,5-odstotna lastnica Uniperja.

Analitiki MDS: Brez panike

Vsem, ki imajo podobne socialistične in etatistične težnje kot levičarski vladi v Berlinu in Ljubljani, se mudi, čeprav od vlad neodvisni analitiki in celo analitiki Mednarodnega denarna sklada (MDS) pravijo, da se bodo razmere na trgu dokaj hitro umirile, saj države, ki so v največji meri odvisne od ruskega plina, uspešno iščejo alternativne vire dobav.

Naraščajoče cene plina, ki se medtem že umirjajo in kažejo znake padca, bodo vplivale na manjšo porabo v EU, kar bo upočasnilo gospodarstvo in rast. Po mnenju analitikov bodo v naslednjih mesecih najbolj prizadete države (če se dobava plina iz Rusije popolnoma ustavi) Madžarska, Slovaška in Češka (BDP se bo zmanjšal do šest odstotkov), malo manj pa Avstrija in Nemčija, ki za zdaj (z varčevanjem in uspešnim iskanjem alternativnih poti za plin) uspešno krmarita s krizo. Težave za druge evropske države bi nastale, če bi se sesulo nemško gospodarstvo. »Če bi se dobava plina popolnoma ustavila, bodo negativni vplivi dosegli vrhunec naslednje leto, nato pa bodo zbledeli, ko bodo na voljo alternativne oskrbe s plinom,« zaključijo analitiki MDS Mark Flanagan, Alfred Kammer, Andrea Pescatori in Martin Stuermer.

Etatistične težnje

Skratka, trg bo prej ali slej izravnal ponudbo in povpraševanje, cene se bodo znižale (a vprašanje, če povsem na raven pred krizo). Zato ni nikakršne potrebe po nacionalizaciji ali (z dokapitalizacijami) podržavljanju energetskih podjetij. Dovolj bi bila jamstva ali začasna pomoč, kar Bruselj v tej krizi zagotovo ne bi mogel imeti za nedovoljeno državno pomoč.

S tem težave energetskega sektorja ne bodo odpravljene. Vmešavanje vlad v njegovo reševanje bo lahko sicer imelo kratkoročno blagodejne učinke, dolgoročno zagotovo ne, če se Bruselj ne bo odrekel samomorilski »zeleni agendi«. Obnovljivi viri energije v doglednem času ne morejo nadomestiti fosilnih goriv, roki, v katerih naj bi Evropa postala »trajnostna« so nerealni. Zato kriza, ki jo doživljamo, ni, kot bi rekel ekonomist Janez Šušteršič, običajna ekonomska kriza, ampak predvsem kriza, ki so jo spodbudili napačne politike. To počasi spoznavajo tudi v Bruslju in bodo očitno zamenjali formulo, po kateri se (da bi spodbujali uporabo obnovljivih virov) cena elektrike določa na podlagi cene plinskih elektrarn. Zato je elektrika kar naenkrat tako draga, kar je vplivalo tudi na inflacijo. Za slednjo pa niso krive samo visoke cene električne energije (ki vplivajo na cene v celotni gospodarski verigi), ampak tudi nerazumno tiskanje denarja Evropske centralne banke (ECB) pred leti in vse mogoče oblike pomoči med pandemijo. To je spodbudilo povpraševanje, ponudba je bila premajhna, kar je posledično botrovalo rasti cen. Inflacija namreč ni nič drugega kot preveč denarja za premalo blaga.

Sistemska kriza

Če se je sprva zdelo, da bo energetska kriza nekakšna različica propada Lehman Brothers, je danes že jasno, da gre za sistemsko krizo. Z njo smo šele na začetku, energetska kriza je le uvod.

Če bo slovenska vlada vztrajala, da bo Slovenijo »posejala« z vetrnimi in sončnimi elektrarnami, se naši državi obeta katastrofa. Ob sedanji politični (ideološki) situaciji in trenutnih tržnih razmerah bi bila velika prerazporeditev kapitala v nizkoogljične naložbe strel v koleno. Le konkurenca na trgu (in nikakor ne podržavljanje energetskih podjetij), ki poskrbi za najcenejše vire energije, lahko spet prinese poceni elektriko in postopno nižanje cen osnovnih življenjskih potrebščin. Toda zdi se, da gre slovenska politika v drugo smer. Žal tudi Bruselj. Zato je bojazen, da bo kriza zelo dolga, čeprav se bo občasno zdelo, da je odpravljena.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (6. oktober 2022).

Cesta v pekel (4. del): Prispevek k portretom likov Saula D. Alinskega: Nika Kovač (Obamova štipendistka) je preslikava radikalne aktivistke Madeline Talbott (Obamova mentorica), Inštitut 8. marec pa slovenska različica militantne skupine ACORN

Značke

ACORN, Alan Greenspan, ameriška centralna banka, Barack Obama, Bill Clinton, CDO, Cesta v pekel, Chicago Sun Times, CRA, Fannjie Mae, FED, finančna kriza, Freddie Mac, hipotekarna kriza, hipotekarni trg, inflacija, Inštitut 8. marec, James A. Johnson, kredit, Lehman Brothers, Medaline Talbott, National Review, Nika Kovač, posojilo, Pravila za radikalce, Pulaski Bank & Trust, robert golob, Saul D. Alinsky, Stanlrey Kurtz, Vlada RS, zavarovane dolžniške obveznosti, švicarski frank

Madeline Talbott in Nika Kovač. (Fotografija: Demokracija)

Kmalu bo minilo 14 let (15. september 2008), odkar je Lehman Brothers, takrat četrta največja ameriška (investicijska banka), razglasila stečaj. Tisti dan je na stotine uslužbencev (bilo jih je 25.000 po vsem svetu) s škatlami v rokah zapuščalo poslovalnice podružnic. Kar je sledilo, je bil zgodovinski opomin – velika globalna finančna kriza, od katere se svet še danes ni povsem opomogel (pa je pred vrati že nova kriza, ki bo očitno še hujša in zelo dolgotrajna).

Za socialiste vseh vrst, združene v globalni cvet pravičništva in socialne čutečnosti, je bil to nedvomen dokaz, da zlobni neoliberalni kapitalizem ne deluje, povzroča in prinaša zgolj trpljenje, da je bogastvo finančnega in naložbenega sveta zgrajeno na pohlepu in žuljih ranljivih skupin. Bilo je ravno sredi predsedniške tekme v ZDA, k socializmu nagnjeni Obama je bil prepričan, da bo volivce pritegnil s svojo protikapitalistično agendo: »Kar smo videli v zadnjih nekaj dneh, ni nič manj kot končna sodba o ekonomski filozofiji, ki je popolnoma spodletela.« Po Obami se je kapitalizem sprevrgel v »gromozanski neuspeh«. Napovedal je zvišanje davkov, da bo dosežene »redistribucijska pravičnost«.

Tako se je s pomočjo levega medijskega mainstreama in besnenjem progresivnih v udarnih terminih utrdilo prepričanje, da je krizo povzročil prosti trg, mantra klasičnega liberalizma. In da je potrebna stroga regulativa, ki bo na vajetih držala bankirje, finančnike in  investitorje, predvsem pa bogate ljudi. Analiza tega, kar je sledilo črnemu ponedeljku, je tema za kdaj drugič, rajši poglejmo ključne stvari, ki so pripeljale do zloma, kot jih opisuje Stalney Kurtz, profesor z univerze na Harvardu in v Chicagu ter urednik časopisa National Review.

»Na banki imate nekaj tisoč dolarjev. Vaše delo vam daje plačo za pasjo hrano. Vaša kreditna zgodovina je bila pohabljena. Leta 1989 ste razglasili bankrot. Ne obupajte: še vedno lahko kupite hišo.« 

Tako se je aprila 1995  začel članek v Chicago Sun Timesu. Bodoče kupce nepremičnin, ki so ustrezali temu profilu, je za pomoč usmeril k skrajno levičarski aktivistični skupini ACORN (Association of Community Organizations for Reform Now). Gre za nevladno organizacijo, ki se bori za »socialno pravičnost« in »odpravo revščine«. Toda spodbujanje ljudi (večinoma priseljencev), da si lahko tudi z nizkimi dohodki privoščijo dom, je bila norost, takrat pa je članek predstavljal zmagoslavje Baracka Obame, kasnejšega predsednika ZDA. Istega leta si je namreč Obama kot direktor pri Chicago’s Woods Fund uspešno prizadeval za dodatno pomoč ACORN-u. S financiranjem in usposabljanjem kadra je Obama podpiral ACORN. In ACORN je imel, kot se je izkazalo kasneje, veliko večjo vlogo, da je kriza dobila katastrofalni pospešek. Pri ACRON-u je izstopala predvsem ena oseba – Madeline Talbott, militantna aktivistka in Obamova mentorica, danes upokojenka, ki je hodila po bankah in grozila bankirjem.

Primarno poslanstvo bank (o njih nimam najboljšega mnenja, še manj o centralnih bankah) je posojanje denarja. Pri tem so načeloma zelo konservativne. Denar posodijo tistemu, ki ga lahko v dogovorjenem času vrne. Zato so pri dajanju kreditov zelo pazljive, saj bi morebitni kreditni avanturizem pomenil stečaj.

Da bi olajšali podeljevanje kreditov, je ameriški kongres ustanovil hipotekarni združenji Fannie Mae (1938) in Freddie Mac (1970), ki sta na sekundarnem hipotekarnem trgu kupovali in jamčili za hipoteke posojilojemalcev ter jih prodajali po vsem svetu. Namen je bil, da se hipotekarni trg naredi bolj likviden, stabilen in cenovno dostopen. Od začetka sta se vladni agenciji tudi sami obnašali zelo racionalno. Če je banka ponudila 5-odstotno stopnjo pologa namesto običajnih 10 do 20 odstotkov, bi Fannie in Freddie zavrnila odkup teh hipotek. Tako je bilo do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je na sceno stopil predsednik ZDA Bill Clinton. Pod pritiskom ACORN-a je Clintonova administracija zelo znižala standarde Fannie in Freddie, odobrila je za bilijon dolarjev posojil kupcem stanovanj z nizkimi prihodki. To obsežno znižanje kreditnih standardov je razglasil predsednik Fannie Mae, glavni izvršni direktor in zdaj ugledni Obamov svetovalec James A. Johnson. To je tudi obdobje, ko je Fannie Mae okrepila svoje pilotne programe in lokalna partnerstva z ACORN-om, še posebej z Obamovo zaveznico Madeline Talbott.

Talbottova je hodila po bankah in od predsednikov uprav bank, pri katerih je za depozite jamčila zvezna vlada, zahtevala podeljevanje visoko tveganih posojil revnim, etničnim manjšinam in deprivilegiranim, kajti ameriški sen je še vedno, da ima vsak državljan svojo hiško. Vse na podlagi zakona o ponovnem vlaganju v skupnosti, ki ga je do ludistične skrajnosti dopolnil Bill Clinton. Čim več posojil posameznikom z nizkimi dohodki so banke odobrile, boljšo vladno oceno (CRA) so dobile. In to po programih Fannieja Maeja in Freddieja Maca. Clinton je takrat izjavil: »Strategija lastništva stanovanj ne bo davkoplačevalce stala niti enega dodatnega centa. Za to ne bo potrebna zakonodaja.« Na koncu je Clintonov načrt v krizo pahnil cel svet. Na lokalni in nacionalni ravni je torej ACORN služil kot kritični katalizator, ki je sprožil pritisk, ki ga je ustvaril zakon o ponovnem vlaganju v skupnosti. Pritegnil je demokratske (levičarske) politike, da bi Fannie Mae in Freddie Mac prisilili v vzorec visoko tveganih posojil in neupoštevanje elementarnih finančnih standardov, kot je konservativnost pri podeljevanju kreditov.

Krizo je torej sprožil vladni intervencionizem na trgu hipotekarni posojil. Zasebne banke so bile prisiljene k odobritvi visoko tveganih posojil. Na koncu se je dogajalo, da sploh niso več preverjale kreditnih sposobnosti posojilojemalca, ampak so mu zaradi pritiskov aktivistov ACORN-a verjele na besedo. Tako so dobivali posojila ljudje, ki sploh niso imeli prihodkov. Še več. ACORN jih je spodbujal, naj bankam lažejo o svojih prihodkih in premoženju, ker dobo ukrepali, če jih bodo banke postavile pred vrata. Taka posojila so kasneje postala znana kot »posojila lažnivcem«. Potencialni posojilojemalec pove, kakšen dohodek ima, kam hodi v službo in kakšno je njegovo premoženje, banka verjame in se strinja, da da posojilo. Nobene stvari ne preverijo. In če napihneš svoj prihodek, premoženje in kreditno zgodovino, dobiš večje posojilo. Širjenje posojil lažnivcem je k izgubi v finančni krizi prispevalo okoli 100  milijard ameriških dolarjev oziroma 20 odstotkov vsega izgubljenega denarja.

Prava eksplozija slabih posojil je posledično povzročila eksplozijo zavarovanih dolžniških obveznosti (CDO). Gre za zapleten finančni instrument, kjer vrednost izhaja iz drugega osnovnega sredstva, ki postanejo zavarovanje v primeru neplačila posojila. Investicijske banke so CDO najprej usmerile v avtomobilska posojila, študentska posojila, terjatve s kreditnih kartic in najeme letal. Bil je to nišni produkt, dokler niso izdajatelji zaradi razcveta nepremičninskega trga v ZDA pozornost preusmerili na drugorazredne hipotekarne vrednostne papirje kot nov vir zavarovanja za CDO: ena dolžniška obveznost je bila zavarovana z drugo dolžniško obveznostjo. Slednja se sprva ni zdela slaba, ker je zanjo prek Fannie Mae in Freddie Mac jamčila država. Zato se je začela spirala: CDO na CDO na CDO. In tako naprej. Kot pri posojilih v švicarskih frankih, kjer so posojilojemalci kljub temu, da so prihodke prejemali v evrih, stavili na švicarski frank (stava je bila, da se vrednost franka v primerjavi z evrom ne bo spremenila), je šlo tudi pri CDO pravzaprav za stave. Še huje. Vladno jamstvo je povzročilo stave na stave na stave.

Za boljše razumevanje si oglejmo klasično stavo. Pri konjskih dirkah najboljše kotirata konj in jezdec, ki še nista izgubila dirke. Zato oseba A stavi nanju 1.000 dolarjev, saj obstaja (denimo) 80-odstotna verjetnost, da bosta spet zmagala. Oseba B to opazuje in osebi C predlaga: stavim 10.000 dolarjev v razmerju 3 proti 1, da favorita ne bosta zmagala. Osebi C se zdi stava mamljiva iz dveh razlogov: (prvič), obstaja velika verjetnost, da bosta favorita zmagala, (in drugič), če izgubim, bom plačal 10.000 dolarjev, če zmagam, dobim 30.000 dolarjev. Vse opazuje oseba D, ki osebi E predlaga: Stavim 30.000 dolarjev v razmerju 10 proti 1, da bo oseba C izgubila. Razloga sta enaka kot prej: (prvič), obstaja velika verjetnost, da bosta favorita na konjskih dirkah zmagala, (in drugič), če izgubim, bom plačal 30.000 dolarjev, če zmagam, dobim 300.000 dolarjev. Skupna stava na enega konja in jezdeca, ki je na začetku znašala 1.000 dolarjev, zdaj znaša že skoraj 341.000 dolarjev. Podobno se je dogajalo z zavarovanimi dolžniškimi obveznostmi. Ko posojilojemalci niso več zmogli plačevati obrokov na posojilo, se je zgodil dolžniški domino efekt.

Dodatno je pot v zlom z umetnim in krepkim znižanjem obrestnih mer (to je naredila potem, ko je leta 2000 počil balon s tehnološkimi podjetji) tlakovala ameriška centralna banka (FED). Guverner Alan Greespan je med letoma 2000 in 2004 znižal obrestno mero s šestih odstotkov na nekaj več kot en odstotek. V tistem času je bila obrestna mera celo nižja od inflacije, kar pomeni, da so bile obrestne mere negativne. Povedano še drugače: banke so plačevale dolžnikom, ker so si izposodili denar, ne pa obratno, namreč da dolžnik plačuje bankam.

Greenspan je kasneje pred ameriškim kongresom dejal: »Sodim, da so svobodni trgi najboljši način organizacije ekonomije. V preteklosti smo jih poskušali regulirati. A to ni delovalo.« Levičarji po vsem svetu so te besede napačno razumeli. Greenspan se ni opravičil ameriški in svetovni javnosti, češ da je kriza pokazala, da kapitalizem (neoliberalizem, če hočete) ne deluje, ampak zaradi obrestnih mer. Toda Greenspanu v zagovor je treba povedati, da je do njegovih napačnih odločitev prišlo tudi zaradi napačnega izračuna inflacije v ZDA. Tamkajšnji urad, ki je zadolžen za izračun, je za ceno nepremičnin – povedano povsem preprosto – jemal povprečno prodajno in najemno ceno. Nepremičninski bum, ki je takrat potekal v ZDA, torej v ceni inflacije ni bil realno zajet. Uradna inflacija je takrat znašala med 2 in 2,5 odstotka, čeprav je bila v resnici 6-odstotna. Greenspan je dejal, da obrestnih mer zagotovo ne bi tako znižal, če bi poznal pravo inflacijo.

Kakorkoli, do finančne krize leta 2008 je prišlo, ker so banke in politiki popustili pritiskom militantnih nevladnih organizacij, ki so imele podporo levih medijev in ki so najprej uporabljale metode Saula Alinskega (levičarski pisatelj in aktivist je napisal Pravila za radikalce, ki ustvarjajo socialno državo; primer je ustrahovalna taktika leta 1997, ko so aktivisti pri Pulaski Bank & Trust v Arkansasu blokirali cesto), kasneje pa z grožnjami in lobiranji pritiskale na politike.

V Sloveniji ta hip enako počne Inštitut 8. marec z Niko Kovač na čelu (Kovačeva je slovenska različica Talbottove): seje seme katastrofe. Ko se njihovi načrti sfižijo in povzročijo škodo, se umaknejo in dvignejo roke, da so odločitve tako ali tako sprejeli drugi. Talbottova danes uživa v dobri pokojnini, a še vedno »deli nasvete«, Kovačeva pa, ker je še mlada, hodi po svetu, uživa v dobri hrani, ko pride nazaj v Slovenijo, nadaljuje s svojim nepremišljenim in zlobnim početjem. Samo poglejte profil na družbenem omrežju Twitter, vam bo takoj jasno. Kovačeva sama ni taka težava. Lahko pove, kar si misli, in predlaga, kar želi. Težava je na odločevalski strani, ki se ukloni pritiskom militantne skupine, ki sama sebe imenuje inštitut. In Golobova vlada počne natančno to. Boljšega recepta, da bo sedanja oblast Slovenijo popeljala v propad, bi res težko našli.

Nika Kovač in Madeline Talbott sta lika Saula D. Alinskega: Kovačeva (Obamova štipendistka) je preslikava Talbottove (Obamova mentorica), Inštitut 8. marec pa slovenska različica militantne skupine ACORN, ki je bila med drugim obtožena tudi volilnih goljufij v več zveznih državah. In Obama? Kot politik je podpiral ACORN-ovo ekonomsko norost. Enako počne Robert Golob. Podpira neumnosti, nesmisle in oksimorone Inštituta 8. marec.

Ko postane težko, se tovrstni osebki »nič krivi, nič dolžni« umaknejo za telesa in denarnice tistih, ki jih je njihovo početje v resnici prizadelo in jim škodilo. Popravljanje napak pustijo drugim, sami se potuhnejo. In ko se svet spet začne normalno vrteti, pridejo na plano z enakim parazitskim nagnjenjem – po hranjenju z omako tretjih oseb. Kot da nikogar nikoli ne izuči, da nalaganje brezplačnih kosil v reševalne načrte skupin, kot sta ACORN in Inštitut 8. marec, pomeni izgubo denarja, časa, premoženja in življenj.

Vzrok za finančno krizo ni bilo prosto-tržno gospodarstvo (kapitalizem), ampak je bil socializem, ki ga je zagovarjalo in v njem iskalo rešitev vse več vlad. Zgodovina temu nedvoumno pritrjuje. Globalna finančna kriza je zato v resnici zgodba o še enem propadlem socialističnem eksperimentu, tokrat o tem, kako so vlade ogrozile globalno bančno in finančno industrijo. In potem s socialističnimi ukrepi reševale nastale razmere. To je podobno, kot bi acetilenskemu gorilniku zaupali gašenje požara. Žal se vlade z enakimi metodami lotevajo tudi sedanje energetske krize, ki, to je zdaj že jasno, ni običajna kriza, ampak sistemska, ki bo trajala najbrž dolgo časa.

Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija.