Značke

, , , , , , , , , , , , ,

(Povzetek teksta, ki je bil objavljen na portalu Jeune Nation.)

Bilo je v ponedeljek, 21. januar 1793, dopoldan. »Umiram nedolžen zločinov, ki so mi jih pripisali. Krivcem za mojo smrt odpuščam. Molim k Bogu, da kri, ki jo boste prelili, nikoli ne pade na Francijo.« To so bile zadnje besede kralja Ludvika XVI., potem ko so ga jakobinski revolucionarji 15. januarja obsodili na smrt. Ob 10.22 rabelj Charles-Henri Sanson zapre lesen zaklop na vratu kralja in aktivira rezilo. Ludvik XVI. je obglavljen.

Po dogodkih 10. avgusta 1792 in napadu Parižanov na Tuileries je bil Ludvik XVI. skupaj z družino med sojenjem zaradi veleizdaje zaprt v pariškem zaporu Temple. 15. januarja 1793 se je končalo sojenje, s tesno večino ga je Nacionalni konvent obsodil na smrt. O sodbi je kralja obvestila posebna delegacija, konvent je kasneje zavrgel njegovo prošnjo, da usmrtitev preložijo za tri dni.

V nedeljo, 20. januarja,  so kralju okoli 19. ure postregli z zadnjo večerjo. Ko je opazil, da mu niso dali noža in vilic, je dejal:  »Ali mislijo, da sem tako strahopeten, da da si bom sam vzel življenje?« Dodal je: »Umrl bom brez strahu. Rad bi, da bi moja smrt prinesla srečo Francozom in da bi lahko preprečil nesrečo, ki jo predvidevam.«

Po pogovoru z opatom de Firmonom okoli 20. ure je Ludvik XVI. sprejel kraljevo družino. Marie-Antoinette je vstopila v jedilnico v spremstvu hčerke Marie-Thérèse de France (znane kot Madame Royale), sina Louisa-Charlesa in svakinje Élisabethe de France. Stražarji so vse opazovali skozi delno zastekljeno pregrado. Kralj prosi svojega sina, naj se nikoli ne maščuje njegovo smrt, kar mu sin obljubi. Marie-Antoinette roti svojega moža, da jih naslednje jutro še zadnjič sprejme pred odhodom na morišče. Dogovorijo se za 8. uro, vendar obljube kralj ne bo izpolnil. Okoli 23. ure se je kraljeva družina odpravila k nočnemu počitku, Ludvik XVI. je znova govoril s svojim spovednikom.

Po kratki noči je Ludvika XVI. ob 5. uri zjutraj zbudil Cléry, njegov sobar, ki je noč preživel na stolu nedaleč od njega. Obsojeni mu je tedaj rekel: »Dobro sem spal, potreboval sem spanec.« Kralj se obrije, iz žepov vzame teleskop, tobačno škatlo in torbico, nato pa obleče bledo rjav plašč s pozlačenimi gumbi. Svojega sobarja prosi, naj ga ostriže, vendar jima nočejo dati škarij. Okrog 6. ure zjutraj se jim je pridružil pater Henri Essex Edgeworth de Firmon. Prostor je preuredil v oltar in obhajal zadnjo kraljevo mašo. Ludvik XVI. bo ves čas slovesnosti ostal na kolenih in prejel viaticum (obhajilo umirajočih). Po nasvetu opata se Ludvik XVI. izogne zadnjemu srečanju z družino. ​​

Ob 7. uri zjutraj Ludvik XVI. opatu zaupa svoje zadnje želje. Izroči mu žig z grbom Francije in mu reče, naj ga izroči kraljici. Nato mu opat da zadnji blagoslov.

Ob 9. uri ga s kočijo peljejo po pariških ulicah. Pariz je takrat imel 80.000 oboroženih mož, ki so zasedli križišča, trge in bili razporejeni po ulicah. Na vsaki strateški lokaciji so bili postavljeni topovi. Konvoj je spremljalo okoli 200 konjenikov. Na Trg revolucije pridejo okoli 10.15 in se ustavijo ob odru z giljotino. Ko kralj zagleda oder, reče: »Tu smo, če se ne motim.«

Ob spremljavi bobnov se kralj ob pomoči opata Edgewortha povzpne po stopnicah in se postavi ob petih krvnikih (Sansonu in njegovim štirim pomočnikom). Glavo mu položijo v lesen okvir in Ludvik XVI izgovori zadnje besede: »Umiram nedolžen zločinov, ki so mi jih pripisali. Krivcem za mojo smrt odpuščam. Molim k Bogu, da kri, ki jo boste prelili, nikoli ne pade na Francijo.«

Ob 10.22 rabelj Charles-Henri Sanson zapre lesen zaklop na vratu kralja in aktivira rezilo. Ludvik XVI. je obglavljen. Zagrmi top in tako je oznanjeno, da je bila izvršena usmrtitev. Truplo Ludvika XVI. So takoj prepeljali na pokopališče Madeleine. Šele 21. januarja 1815 so posmrtne ostanke Ludvika XVI. pokopali v baziliki Saint-Denis.