Značke

, , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

Lahko se seveda strinjamo, da nas Urška Klakočar Zupančič (UKZ) nasmeji. Po parlamentarnih izpadih se (v LOL ligi) sprosti na Dejanu Zavcu, nato si domišlja, da živi v zrelih časih pariškega zabavišča na Pigallu. Povsem možno je, da želi ugajati Macronu. Njen strankarski šef, ki je nedavno pomenkoval s francoskim predsednikom, naj bi bil dober trgovec. Uspelo mu je podražiti elektriko, zakaj ne bi zmogel dvigniti cene UKZ. Samo primeren kostum je treba najti in bo kot iz izložbe na bulevarju de Clichy.

UKZ je v celjskem Pelikanovem ateljeju visoko postavila lestvico. Incidenti bodo od zdaj naprej pričakovani, publika vse bolj zahtevna, pričakujemo najmanj lebdenje predsednice državnega zbora v orbitalni postaji v korzetu letnik 1900. Lahko tudi kaj drugega. Volivci ne smejo zaspati, še manj biti brez razloga budni, drugače bodo segli po uspavalnih tabletah. Ampak čarovnija bo potem izginila, UKZ se ne bo več počutila udobno. Tega nihče ne želi. Hočemo dodatek. Ker noči postajajo vse daljše. Ognjemet s pernatim šalom je dober začetek, omejitev protokola je presežena.

Za popestritev vsakdanjika zapleše pred častno četo, kramlja z Mirom Čekelišem, jahanje je njena psihoterapija, čarovništvo njena strast. Prek različnih kostumov, s katerimi prebija nedoločljivi humor, podpira drugačnost. Ja, ta sveta beseda je zelo manjkala v togi in resni politiki hrama demokracije. Ona zdaj z eno samo kretnjo opravi s tabuji in pospravi v žep celoten modni, glasbeni, športni, družabni in politični živelj. Šiviljski pogum Bratuškove je pozabljen, njene krpe so namenjene samo še za sušenje; UKZ je našla povsem nov način za (samo)utrjevanje ugleda, inovativnost v politiki je z njo dobila druge dimenzije. Lahko ste prepričani, da korporacija Mattel razmišlja o novi lutki. Poleg najnovejšega hita (transspolne Barbie) se bo UKZ prav prilegala zbirki. In če namesto Kena dodajo še Roberta, bosta kot Tarzan in Jane. Po Čito jima sploh ne bo treba daleč, bo kar sama prišla. Njen volilni turizem bo tako, če uporabimo aktivistični jezik, dosegel opolnomočenje.

Z UKZ je življenje za vse lepše. Kot blisk prepreči, da bi ljudje slišali, kaj meni opozicija. Za kar so ji hvaležni tudi levi mediji, da jim ni treba poročati o mnenju desnice. Ja, UKZ je nostalgična, skrbi za stare, dobre čase. Demokracija desetletja nazaj je bila boljša, predsednikom skupščine je bilo lažje. To so bili blaženi dnevi brez razprave. Bojazni, da bi bil kdo proti, ni bilo. Ah, kakšni predsedniki so bili to! Ivan Maček, Sergej Kraigher, Milan Kučan in Vinko Hafner. Težav z delegati niso imeli. Dovolj so bili črni usnjeni plašči nekje v preddverju; se je takoj vedelo, kaj se sme in kaj ne. Ona pa se mora zdaj ubadati z nekim Breznikom, ki je nekaj rekel poslanki Sukićevi. Povsem drugi časi, vam povem. Kako je že rekel kritik Zolaju za njegovo Beznico? Da Zola »verjame, da je nekdo lahko velik umetnik v blatu, kot je nekdo velik umetnik v marmorju«. UKZ ni ne Zola, ne d’Aurevilly. Že to, da gre za moška, dela razliko. Ampak, saj veste, če dolgo hodiš kot raca, gagaš kot raca in z odevanjem v pernat šal izgledaš kot raca, se bo vsem prej ali slej zazdelo, da si – raca. Zato le pokončno, draga UKZ. Upor kolesariata s slogani in granitnimi kockami je izključen. Ptiči gredo redko nad ptiče.

Početje UKZ ima tri možne razlage. Prvič, ima težave (pri integraciji v politiko), kot je temu modno reči. Če jih ima, potrebuje pomoč. Drugič, dolgo je gojila skrivno upanje, da bi stopila iz anonimnosti. Zato je (ljubosumna na hrup drugih) z eskapadami izkoristila politični vrtinec Golobove kampanje in naklonjenosti. In tretjič, kompas UKZ ne kaže več proti severu.

*To je satira. Kar izrecno poudarjam, ker po Sloveniji hodijo politiki, novinarji, aktivisti, sodniki in tožilci, ki bi preganjali šaljive zapise. Sicer se zavedam, da kljub temu poudarku tvegam ovadbo, ampak – Bog pomagaj.