Značke

, , , , , , , , , , , , , , , , , ,

Marsikdo se pogosto vpraša, kako slovenski volivci (ki globalno pri tem niso nobena izjema) vedno znova nasedejo novim (starim) obrazom. In jih nato brezpogojno podpirajo, ne glede na to, da vse dokazuje njihovo nesposobnost in pokvarjenost. Skrajno čudno je, da ljudje ne gredo samo enkrat na led (kot osel), ampak večkrat. No, to ni osel, ampak njegova indoktrinirana nadgradnja – povprečen slovenski volivec. Ki ima, da ne bo pomote, »vedno prav«, čeprav za svojo odločitev na volišču ni pripravljen prevzeti nikakršne odgovornosti. Saj veste, kako gre pri indoktrinirancih – vedno krivi so drugi. Od kod ta miselnost?

Res je, večina (90 odstotkov) etabliranih medijev (v najširšem smislu pomena besede) je v rokah levice, kar pomeni, da politična levica nima v rokah samo novičarskih kanalov, ampak tudi vse druge: od zabavnih do akademskih. Ti se niti ne trudijo pretiroma. Poročajo o tistem, kar koristi in ne škoduje njihovim političnim botrom. Vse drugo preprosto prezrejo. Tipičen primer je predstavitev ministrstva za kulturo v časniku Delo. Take predstavitve, ki kaže odkrito lojalnost do vlade, ministrstvo pod vodstvom Vaska Simonitija ni bilo nikoli deležno. Ali ko je premier Robert Golob na komercialni POP TV razlagal, kako kitajski virus pozdraviti z morjem. Mainstream mediji so na vse kriplje iskali načine, da bi pritrdili premierjevim »ugotovitvam«.

Slovensko volilno telo se zateka k informacijam, ki gredo na roko levici. Tako so navajeni, drugega nočejo (ne prenesejo) slišati. Če o neki zadevi redki mediji, ki so naklonjeni desnici, poročajo drugače, se zgodi dvoje: (prvič), brez kakršnihkoli argumentov je to označeno kot »lažne novice«, češ o tem poročata Nova24TV ali Demokracija, kar avtomatično pomeni neverodostojnost; (in drugič), portali za preverjanje dejstev (ki so po pravilu v lasti levih medijev ali pa njihovih simpatizerjev) z dvomljivimi dokazi in metodološkimi ključi pobijajo poročanje medijev, ki niso »pravega« svetovnega nazora. Umazano delo za medijski mainstream opravijo levičarski aktivisti ali nevladne organizacije, ki »drugačne« medije napadajo, blatijo, ovajajo in tožijo.

To je skrbno načrtovana in zasnovana propaganda, ki se ciklično dosledno in v določenih časovnih obdobjih ponavlja, kar vpliva na to, da ljudje, ne da bi to sploh opazili, spremenijo dojemanje (dober tekst o tem, delno tudi povzet, je napisal Robert Merz). Primer je dojemanje Slovencev o demokratizaciji Slovenije: če je skupina ljudi pred nekaj več kot 30 leti protestirala proti totalitarnemu sistemu in nasprotovala socializmu, si danes želi, da bi državo vodili levičarji. Ta sprememba v miselnosti je bila možna le, da so mediji (in drugi informacijski kanali) ostali v rokah tranzicijske levice, ki so ljudi počasi in potrpežljivo prepričevali, da je kapitalizem nepravičen in zloben družbeni sistem, in da je socializem (nova) prihodnost. Tako je nastala iluzija, s katero se strinja velika večina ljudi: levica je dobra, desnica slaba.

Medijskemu monopolu levice navkljub: kako je to mogoče, ko si danes lahko na spletu vsak najde trdne in neizpodbitne dokaze, da socializem (in ukrepi povezani z njim) nikoli in nikjer ni deloval; ne v zgodovini, ne v sodobnosti. Najboljši odgovor je najbrž dal ameriški analitik in kolumnist Paul A. Goble, ki je specialist za Sovjetsko zvezo in Rusijo. V članku z naslovom »Kako se razlikujeta ruska in sovjetska propaganda« je zapisal: »Rusi so se naučili, da lahko v informacijski dobi računajo na goljufanje tistih, ki si želijo biti prevarani. Na njihovo srečo je teh lahkovernih posameznikov izjemno veliko.«

Na nesrečo Slovenije (in na srečo levice) ima Slovenija neverjetno veliko lahkovernih volivcev, ki nasedajo levičarski propagandi, ki temelji na laži. Laž se z lahkoto uporablja, saj jo je slovenska javnost pripravljena sprejeti, ker ji riše tisto, kar si sama želi: brezskrben vzporedni svet, ki v realnem življenju ni možen. Saj se spomnite, kako so prevladujoči mediji poročali o protestih (v času vlade Janeza Janše)? Čeprav so blokirali vpadnice, mestoma zažigali smetnjake in skušali obračunati nad policisti, so mediji poročali o »mirnih protestih proti strahovladi«. In ljudje so to verjeli.

Levica je vseeno ranljiva, volivce se da prepričati na drug način, z drugo taktiko. Slovenski volivec ne samo, da gre večkrat na led, verjame tudi vsemu, kar mu servirajo progresivnim naklonjeni dežurni komedijanti: od Denisa Avdića prek Jureta Godlerja do Saša Hribarja. Tako zelo, da so v nov sklic parlamenta dva celo izvolili: Jonasa Žnidaršiča in Mojco Pašek Šetinc (slednjo je treba vsekakor uvrstiti med zabavljače, ker je bilo njeno novinarsko delo bliže domišljiji kot realnosti). A če levičarji nimajo nič proti, da se norčujejo iz desnice, so občutljivi, če so sami predmet posmehovanja.

Običajne in resne kritike enostavno in nonšalantno zavračajo, češ to so Bojan Požar, Boris Tomašič, Peter Jančič ali kdo iz Demokracije; skratka, to so skrajni desničarji, ki jim ni za zaupati. Šele ko postanejo predmet humorja, se zdrznejo. Ob norčevanju ne zamahnejo z roko, ker vedo, da jih satirik kaže take, kot v resnici so.

Prav tako se ne morejo pretirano razburjati, ker bodo izpadli neinteligentni kreteni (za prepoznavo zabavnega zapisa je potrebna samo minimalna stopnja razgledanosti), ki satiro jemljejo resno. In lahko posledično izgubijo volivce, ki bi levičarje prepoznali v luči, kot jih vidi humorist. Ta metoda razgaljanja levice je tako preprosta, kot bi v sodu streljali ribe. Žal jo desnica premalo uporablja, ampak o tem kdaj drugič.