Značke

, , , , , , , , ,

»Kdor misli, da je janšizem izginil z Janšo, se prekleto moti. Tukaj je.« (Goran Lukič za Delo, 3. julij 2022)

Goran Lukić je zagovornik društva Delavska svetovalnica. O njem sem že pisal: od tega, da je pred leti bil vzhajajoča zvezda radikalnega sindikalizma prek njegovih nenehnih strahov pred neoliberalizmom do križarskih pohodov proti zlobnim kapitalistom. Tokrat se v intervjuju (kot politični analitik?) ukvarja s predsednikom SDS Janezom Janšo in janšizmom.

Najprej, Janez Janša ni izginil. Še vedno je predsednik SDS, je vodja najmočnejše opozicijske politične stranke, ki je na zadnjih volitvah izboljšala rezultat. In je trdno v sedlo. Če bi izginil, se Lukič in Delo ne bi ukvarjala z njim. Očitno se je še bolj zaril v peto levice, ker mediji in levica nikakor ne morejo brez njega.

Pred volitvami so prevladujoči mediji, nevladne organizacije in tudi posamezne leve politične stranke strašili, da Janša ne bo mirno predal vlade, ker naj bi bilo za janšizem značilno oklepanje oblasti za vsako ceno in z vsemi sredstvi. Pa se je zgodilo: SDS je priznala volilne rezultate, menjava je potekala mirno, Janša ni spodbujal svojih privržencev naj protestirajo in povzročajo nemire. Za razliko od progresivnih, ki so v začetku leta 2020, še preden se je oblikovala desnosredinska vlada, grozili poslancem nove koalicije, organizirali shode in kasneje v prestolnici blokirali vsakdanjik meščanov, se spopadali s policijo. Prva značilnost janšizma je torej spoštovanje v zakonih in ustavi zapisanih pravil igre.

Seveda levica ne misli tako. Janšizem se uporablja kot slabšalni izraz za »politično usmeritev, kot jo razvija in zastopa slovenski politik Janez Janša«. Ta politična usmeritev naj bi bila avtoritativna, reakcionarna, kršila naj bi človekove pravice, na vse kriplje naj bi se držala oblasti. Čeprav so dejstva drugačna, to levičarskih aktivistov ne moti, da janšizma ne bi pojmovali tako, kot ga. Saj veste: če dejstva ne ustrezajo njihovim predstavam, toliko slabše za dejstva.

Janšizem je vsekakor vrednostno desni, konservativni svetovni nazor. Že samo zato levičarji pravijo, da je nelegitimen. Treba ga je iztrebiti, da bi demokracija preživela. Tudi ko je v opoziciji, je zanje moteč. Zanj preprosto ni, niti ne sme biti prostora. Morala pri tem ne igra nikakršne vloge, blaginja državljanov je popolnoma nepomembna. To je etos današnje levice: podreti celo državo, da se poskusijo znebiti povsem legitimne ideologije.

Najbolj levičarje moti, da je janšizem zadnja obrambna črta pred njihovo novodobno religijo, ki bi odpravila narod, družino, avtohtono kulturo, krščanstvo in tradicijo. Zato trdijo, da je janšizem ksenofoben, homofoben in rasističen. Vse v želji, da bi prevladali nad politično krajino in medijsko umorili vsakogar, ki ne sprejme vrednostno (kaotične) ideologije liberalne demokracije.

V ekonomskem smislu je janšizem (kljub nekaterim socialdemokratskim odklonom) prosto-tržno usmerjen. V svetu, ko se deklarirani liberalci vse bolj nagibajo k klasični levici (socialistom in komunistom), ki bi svet (in posamezne države) centralizirano upravljala in določala ekonomske odnose med udeleženci na trgu, se zdi, da je janšizem branik ekonomske misli Misesa, Hayeka in Friedmana. Kar je s stališča Lukiča seveda čisto kapitalistično zlo. Levica bi raje eskperimentirala s socialističnimi prijemi (ki se nikjer v svetu niso posrečili), janšizem stavi na preudarnost: vodi ga tisto, kar ga je naučila zgodovina, in tisto, za kar ve, da je prav.

Janšist (kot pripadnik janšizma) ve, da življenje v realnosti ni postlano z ročicami; zato sta potrebna korajža in trdna vera. Tudi zato prepozna nevarnost zase, svojo družino in svoj narod. To vzame resno in skuša brez nepotrebnega tveganja sprejeti ustrezne ukrepe (ukrepi desnosredinske vlade poroti kitajskemu virusu).

To je janšizem, kot ga vidim sam. In upam, da se bo kot tak še okrepil in ne bo izginil. Lukič že ve, zakaj si želi, da izgine. V Sloveniji, ki jo danes obvladujejo s spremembami obsedeni radikalni politični aktivisti z resnično etatističnimi težnjami in željami, da pokopljejo vse, ki ne razmišljajo kot oni in da bi vsi z daljnogledom gledali v vzporedni svet, pomeni ohranitev janšizma ohranitev pogleda na resničnost in realnost. Za janšizem ne pride v poštev namišljena in manipulativna privlačnost ´socialno pravične´ revolucije ´prebujenih´ ter sanjarjenje o obljubljeni deželi, ki je tik pred nosom, ampak realizem z močnim občutkom za prepoznavo, kaj je prav in kaj narobe.