Značke

, , , , , , , ,

Bilo je januarja 2015, ko je takratni predsednik ECB Mario Draghi v Frankfurtu orgazmično napovedal, da bo banka sprožila tako imenovani program kvantitativnega sproščanja (EQ). To pomeni, da so se zagnali tiskarski stroji, ki so natisnili na desetine milijard evrov. Namen je bil, da se poveča potrošnja, sproži inflacija (na dva odstotka) in poveča gospodarska rast. In vse bo spet lepo in prav.

Kasneje se je izkazalo, da deflacija (ki je kar vztrajala) ne vpliva negativno na gospodarsko rast (rast BDP pa je bila daleč od pričakovane), niti na obnašanje potrošnikov, tiskanje ogromnih količin denarja (kar so največje centralne banke počele že od leta 2008) ni imelo nikakršnega učinka. Do lani, ko je velikanska plima sveže natisnjenega denarja (brez podlage, dobesedno iz nič) začela kazati prve učinke: avgusta lani se je povprečna inflacija v EU dvignila na tri odstotke (v Sloveniji je bila 3,3-odstotna), septembra je bila že 3,6 odstotka, novembra že 4,9 odstotka. Pandorina skrinjica se je odprla, ruski napad na Ukrajino je priročno kazanje s prstom na krivca in izgovor za obrambo ECB. Ampak zadeva gre samo še na slabše: povprečna inflacija v EU se je maja približana devetim odstotkom, ni več države, kjer bi bila inflacija nižja od petih odstotkov (v Estoniji je bila 20,1).

Da bi stvari razumeli, moramo odgovoriti na vprašanje, komu koristi deflacija in komu inflacija. Čeprav sem o tem že pisal, se mi zdi prav, da na kratko ponovim.

Deflacija koristi povsem običajnim ljudem, potrošnikom, lahko rečemo, da je dobra za ranljive skupine ljudi, ki imajo nizke dohodke. Deflacija pomeni, da denar ohranja vrednost (ali pridobiva na vrednosti), da za isto vsoto (fiat) denarja dobimo več, kot smo včeraj. Glede na tehnološki napredek je to povsem normalno: ta napredek omogoča, da podjetja dobrine lahko izdelujejo in prodajajo za nižjo ceno kot pred leti, desetletjem. To ni pogodu birokratom (in vladam). Ko je deflacija, govorijo o katastrofi apokaliptičnih razsežnosti. In da morajo oni (bruseljski birokrati skupaj z ECB) umetno sprožiti inflacijo (s tiskanjem denarja brez kritja). Izmišljujejo si vse mogoče, da bi potrošnik kupoval dražje, ne cenejše. Ena takih izmišljotin je program EQ, drugi je denimo zelena energija, ki se že kaže za katastrofo, saj se države vračajo nazaj na premog.

Inflacija za razliko od deflacije pomeni, da denar izgublja na vrednosti in da potrošnik kupuje vse dražje. Če imate danes v žepu 100 evrov, boste zaradi inflacije čez nekaj časa imeli samo še 95 evrov. Če ste zadolženi, je to za vas dobro, če niste in celo posojate denar, ga izgubljate. In ker so največji dolžniki države, jim je v interesu, da imajo inflacijo. Tako dajejo vsaj vtis, da bodo v doglednem času odplačale svoje dolgove, inflacija pa pomeni tudi večjo javno potrošnjo. Povedano drugače: deflacija koristi potrošnikom, inflacija pa državi. Zato jo je treba sprožiti. Ker proizvodnja dobrin in storitev sama po sebi ne sproža inflacije, ampak kvečjemu deflacijo, mora država tiskati denar, ki pa nima realne osnove in ne ustvarja nove vrednosti, temveč zmanjšuje njegovo vrednost. To pa z drugimi besedami pomeni, da je inflacija na nek način davek, ki ga moramo potrošniki že ob tako veliki obdavčenosti dodatno plačati. Izključno zato, da bi država lahko še več trošila in širila svojo birokracijo. Zato države (še posebej bruseljska biroikracija) strašijo pred deflacijo, čeprav ni nikakršnega razumnega razloga, da bi deflacija škodila gospodarski rasti, za kar imamo primere v zgodovini. Deflacija torej lahko samo blagodejno vpliva na potrošnike, saj spodbuja varčevanje (denar ne izgublja vrednosti) in umirjeno potrošnjo (potrošnik ne zapravlja brezglavo in si ne dela zalog, ker se boji, da se bodo dobrine naslednji dan podražile).

Margaret Thatcher in Ronald Reagan sta bila redka globalna voditelja, ki sta se zavedala, da je inflacija zlo, ker gre za paradavek na prihranke običajnih ljudi. ZDA so bile v letih 1981 in 1982 v hudi krizi: inflacija je bila dvomestna, gospodarstvo se je krčilo. Reagan je začel s konservativno politiko, ki je kasneje postala znana kot reaganomika. Njegovi predhodniki so se s krizi spopadali tako, da so razširili državo in njena pooblastila, reaganomika pa je temeljila na zmanjšanju vloge države, kar je dalo pospešek gospodarski rasti in zaposlenosti, inflacija se je zmanjšala.

Thatcherjeva je Veliko Britanijo rešila z ekonomistom šole klasičnega liberalizma – Hayekom. Anekdota govori, da je Thatcherjeva, ko je bila izvoljena za predsednico torijcev, na nekem sestanku na mizo dala Hayekovo knjigo Ustava za svobodo in dejala: »V to verjamemo!«

Reagan je o inflaciji dejal, da je »tako nasilna kot ropar, zastrašujoča kot oboroženi ropar in smrtonosna kot morilec.« Thatcherjeva pa: »Lekcija je jasna. Inflacija nas vse razvrednoti.« Obe državi sta se pod njunim vodstvom opomogli.

Svet danes potrebuje voditelje, kot sta bila Reagan in Thatcherjeva, pravi v Spectatorju Matthew Lynn. In se lahko samo strinjam.