Značke

, , , , , , , , , , , , , , , , ,

Ko sem danes romal k Marijinemu svetišču na Dolenjskem (cerkev Marijinega vnebovzetja na Zaplazu), sem se spomnil na Matjaža Šiška (pričo tožilstva v zadevi Škorčeva glosa, kjer sem soobtožen, ker sem kot takratni odgovorni urednik revije Demokracija dopustil objavo domnevno rasističnega zapisa; razsodba naj bi bila 13. julija), ki je med zaslišanjem dejal, da smo verniki, ki verjamemo v končno božjo sodbo, »skrajni«.

Kristjani verjamemo v sodni dan, ko bodo mrtvi vstali in bo izrečena končna sodba. To pomeni, da je tuzemsko življenje prehodno in da je smisel človeka prihod Božjega kraljestva in večno življenje. Zato se ljudje dolga stoletja sploh niso bali posvetnih oblasti (ne glede na to, kakšna kazen bi jim bila naložena), saj so menili, da so za svoja ravnanja odgovorni (vsevidnemu) Stvarniku, ki jim je dal življenje in svobodo. Dokler (težko je reči, kdaj natančno se je to zgodilo) se s spodkopavanjem vere, tradicionalnih vrednot in morale ni zadeva obrnila: ko so se ljudje odvrnili od Boga in vere, so se začeli bati zemeljskih oblasti in novih prerokov.

Mestoma prisilna sekularizacija je posamezne družbe pripeljala do totalitarnih struktur in ko se je humanizem odvrnil od vere, se je začel vzpon kulture smrti. Svetost življenja je bila poteptana, za novodobne ´prebujence´ (wokeism) so kristjani postali radikalni –  katolibani (ali klerofašisti), ostanek preteklosti in simbol nazadnjaštva, za katere ni prostora v njihovem svetu. Za začetku omenjeni Šiško je tipičen predstavnik novega reda, ki verjame, da so ljudje, ki sledijo krščanskim resnicam, skrajneži. Bilo bi pomilovanja vredno, če ne bi bilo (tudi za življenja vernikov) nevarno.

Cerkev Marijinega vnebovzetja (Zaplaz, občina Trebnje).

Zanimivo je, da so ljudje, ki so živeli znotraj železne zavese (vključno s Slovenijo, kot delom Jugoslavije), bolj ohranili vero v Boga, kot demokratični Zahod. Temu se je čudil tudi ruski pisatelj Aleksander Solžencin, ki so ga pred nekaj manj kot pol stoletja izgnali iz Sovjetske zveze. Ko so vsi pričakovali njegovo kritiko socialističnega raja, je ogledalo nastavil Zahodu.

Zahod je izgubil (državljanski) pogum, ki ga je odlikoval, vse preveč se zanaša na regulacije, ki omejujejo svobodo, dano od Boga, morala je postala nezaželena, je opozoril: »Govorim o nesreči despiritualizirane in nereligiozne humanistične zavesti.« Po njegovo ravno nezaželenost duhovnega odnosa do Boga in odvračanje od vere pripeljeta do avtoritativnih družb. Sreča se ne išče več svobodno, srečo ti skušajo vsiliti vlade, ki se pretvarjajo, da najbolje vedo, kaj je zate prav in kaj ni. Dobri nameni humanizma so se povsem pokvarili in vrata v katastrofo so se odklenila. To je pripeljalo so popolne odsotnosti krščanske morale in kulture, človek je začel igrati Boga: ne gre več zato, da bi si posvetne oblasti ljudi pokorile zgolj s prisilo, s spremembo zunanjih pogojev njihovega obstoja in življenja (reorganizacija družbenega reda), ampak za poskus preoblikovanja človekove narave, kot nam jo je dal Bog ter kar nas dela človeške in človečne. To je že pred 70 leti zapisala ameriška filozofinja in politična teoretičarka Hannah Arendt.

Tipičen primer obračanja hrbta Bogu in veri (ter kam to pelje) lahko v živo spremljamo v ZDA. Čez lužo se vsi sprašujejo, zakaj je v zadnjih letih toliko morilskih pohodov po šolah (kot je bil v mestu Uvalde). Enoznačnih in lahkih odgovorov ni, čeprav nas progresivni medijski mainstream prepričuje, da je za streljanja kriva zelo liberalna zakonodaja, ki omogoča lahek dostop do orožja. Ta argument pade, če vemo (kdor le malo spremlja zgodovino ZDA), da je bil dostop do orožja v preteklosti še lažji. Prav vsakdo je kupil orožje, otroci so ga celo naročali po pošti in z njim hodili v šole, da so šli po pouku na lov. Bilo je zanemarljivo malo primerov, ko je kdo uperil puško ali pištolo v vrstnike. Torej se je moralo v sodobnosti zgoditi nekaj drugega, kar je sprožilo konfliktne odklonske težnje pri mladih, še posebej pri generacijah od babyboomerjev do milenijcev.

Eden od razlogov zagotovo je, da je meja občutka, kaj je absolutno prav in kaj narobe, zabrisana. Tradicionalne družbene norme, na katerih so bile zgrajene zahodne demokracije, so označene kot patriarhalne, kar je nesprejemljivo in ni v skladu z novim svetom, kamor nas vodijo »prebujenci«. S prstom lahko pokažemo na izobraževalni sistem, ki je naravnan tako, da otroci niso več bogaboječi. Skoraj neverjetno se zdi, da je to že pred pol tisočletja spoznal reformator Martin Luther (Den christlichen Adel deutscher Nation, 1520): »Zelo se bojim, da se bodo univerze izkazale za velika vrata pekla, če se ne bodo marljivo trudile razlagati Sveto pismo in ga vrezovati v srca mladih. Nikomur ne svetujem, naj svojega otroka postavi tja, kjer Sveto pismo ne kraljuje nad vsem.«

Krščanstvo je od svojega začetka utrjevalo predstavo o dobrem in slabem, o absolutnem načelu morale in etike, prek katerega se ne sme. Otroci so to živeli v šolah, obstajala so določena pravila, vsak je vedel, kaj je in kaj ni sprejemljivo ravnanje. Zato tudi ni nihče streljal po šolah, čeprav so orožje nosili h pouku. Življenje je bilo sveto, krščanstvo je z naukom o poslednji sodbi služilo za kažipot po poti nesporne avtoritete – Boga. In nikomur ni padlo na pamet, da bi zamudil nedeljsko sveto mašo. To ni bil zgolj verski obred, to je bil moralni kompas in strahospoštovanje do načina življenja, ki je prinašal blaginjo. Odsotnost udeležbe pri verskih obredih, ki se je na Zahodu začela pred pol stoletja, je zelo zmanjšala standarde, predvsem je prevladalo mnenje, da si tudi brez kakršnegakoli dela in odgovornosti upravičen do vsega. In to – takoj.

Izginili so Kristusovi junaki, novi idoli so postali apologeti vojne proti krščanstvu. Če se je nekoč slavilo Karla Martela, dona Juana Avstrijskega, Andreja Turjaškega ali Jana Sobieskega, ki so zmagovali v bitkah proti islamu, se današnje mladostniške zglede najde na paradah ponosa, tvorcih teorij spolov, med mazači pročelij cerkva, prvaki liberalnih teologij, komunističnimi krvniki in lažnimi socialnimi pravičneži. Da o zvezdnikih, ki v iskanju všečnosti (pri vseh in vsakomur) mimogrede izdajo sebe kot božjo stvaritev, niti ne govorimo. Mlade generacije berejo, poslušajo in gledajo (danes večinoma na mobilnih napravah) samo tisto, kjer prepoznajo sebe (kot žrtev). Osredotočene so (in to spodbujajo šole) nase in na svoje tatuje. Nekoč so učitelji otrokom ponujali v branje literaturo, da so se kaj naučili o drugih. Danes je to misija nemogoče, tudi ni uravnoteženega pogleda na svet, ni sprejemanja drugačnosti in različnosti. Zato kričanje »prebujencev«, da se zavzemajo za različnost, dojamemo kot sarkazem nevednih.

Tako sem premišljeval na tisti gozdni poti na Bajturn (nad cerkvijo Marijinega vnebovzetja s 609 metri najvišji vrh občine Trebnje), dokler se vame (z »neprednostne« steze) skoraj ni zaletel srnjak. Poklicna deformacija je pripomogla, da sem instinktivno in refleksno segel po mobilnem telefonu, da ujamem trenutek srečanja. A sem se kmalu počutil kot bedak, ker je bilo to (božje) gozdno bitje že daleč od mene.

Bajturn, najvišji vrh občine Trebnje (nad cerkvijo Marijinega vnebovzetja).