Značke

, , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

Nine Krajnik osebno ne poznam. A po tistem, kar sem prebral (v Demokraciji smo imeli intervju z njo) in slišal (intervju na TV Slovenija), moram reči, da se mi zdi prepričljiva in jasna, tudi všečna ženska. Ve, kaj in o čem govori, je dosledna in zelo neposredna.

Nedavno je »pionirka lakanovske psihoanalize v Sloveniji«, ki prijateljevala in sodelovala z Lacanovo (pokojno) hčerko Judith Miller, dejala, da v Sloveniji do leta 2015 sploh ni bilo lacanovske psihoanalize. To je bil pravi šok. Kako je to mogoče, ko imamo glavnega lacanovca Slavoja Žižka? In Društvo za teoretsko psihoanalizo, ki sta ga poleg Žižka ustanovila Mladen Dolar in Rastko Močnik? Novinar Matej Klarič je na Twitterju celo (v stalinističnem besednjaku in drži, vredni samega Žižka) zapisal, kako si Možina sploh upa gostiti in predstaviti Krajnikovo kot pionirko lacanovske psihoanalize v Sloveniji, »če se ve, da imamo že več kot 40 let svetovno špico te smeri«.

Res je. Nad Lacanom ima monopol Žižek. Sam sebe je predstavil in se promoviral kot lacanovec, ustoličila ga je globalna akademska levica. V resnici je postmarksistični filozof, apologet kulturnega marksizma, pripadnik »jurske levice«, ki perfidno skriva svoj obsesiven prezir do kapitalizma (ki ga v resnici hrani) ter se navdušuje nad največjimi tiranijami na svetu (stalinizmom in maoizmom). Ker pobira drobce od povsod, nekateri mešajo Marxa in Lacana (najbrž tudi Hegla).  A njegova beseda velja, karkoli reče. O tem se v Sloveniji ne razpravlja, kaj šele dvomi. Možno je le ponižno klečanje pred njegovo lacanovsko Visokostjo in kimanje domislicam preroka kapitalistične apokalipse. Njegova beseda je prva in zadnja. Vmes ni nič, prav nič. Zdi se, da je tako bilo od nekdaj, dokler ni prišla Krajnikova in glasno povedala, da je tako stanje bilo mogoče le, ker je klika z Gregorjem Golobičem na čelu (in krogom okoli Slavoja Žižka, Mladena Dolarja, Renate Salecl ter drugih) »privatizirala enega glavnih ideoloških mehanizmov države« – visoko šolstvo in akademsko sfero. »Forenzična sled tega je javni denar. In v to bo moral v prihodnosti nekdo nujno poseči,« je dejala. Odgovor globoke države je prišel zelo hitro – Nini Krajnik so v njen dom vdrli Odlazkovi novinarji. Ker se je dotaknila financ globoke države in bila kritična do slabih kopij slovenskih lacanovcev. Kljub temu, da je dobila podporo od Jacquesa Alaina Millerja, Lacanovega intelektualnega dediča: »Slavoj, Mladen Dolar, tudi v Ljubljani vas gleda temno oko, in ni tisto, ki je gledalo Kajna, saj naj živi Nina.«

Žižek je najbrž res populariziral filozofijo in svojimi nastopi postal pop ikona, ki je zanimiva (tudi) za globalni medijski mainstream (od BBC in Guardiana do New York Timesa), vendar je daleč od tega, da bi bil eden »največjih svetovnih javnih intelektualcev«.

»Žižka cenijo ´psi´ in ´intelektualci´: bodisi mu manjka kanček spodobnosti, bodisi je imbecil,« pravi brazilski konservativni pisatelj Rodrigo Constantino.

To so ugotovili tudi številni študenti, ki jih je njegova retorika zvabila v študij (in nekateri novinarji). Za njih je bilo spoznanje grenko: resnejša poglobitev v njegove študije, analize, razprave in citate razkriva Žižkovo šarlatanstvo, plagiatorstvo in radikalizem (Belgijec Thomas Moller-Nielsen, diplomant Oxforda, v Filozofskem salonu ali Robert Wofford v Newsweeku). Ideje si »sposoja« in jih prodaja kot originale celo od svojih žen. Tak primer je primerjava gumba v dvigalu, na katerega ljudje večkrat pritisnejo, ker pričakujejo, da se bodo vrata hitreje zaprla, in volilnega sistema v zahodnih demokracijah, kjer ljudje v političnem procesu sodelujejo z glasovanjem. Vendar to ni nič drugega kot izpeljana misel Renate Salecl, Žižkove druge žene, v njeni knjigi Disciplina kot pogoj svobode o subjektih svobodne izbire v postindustrijski družbi. Zato je neverjetno, da je med njegovimi zvestimi sledilci toliko akademikov, ki med občinstvom kot cucki sedijo v prvih vrstah in mu kimajo.

Edino, kar se je Žižek v resnici »naučil« od Lacana, je (če se ne motim) – pomembnost jezika. Z njim zna opletati; izbirati take besede, ki so všečne trenutnemu občinstvu ali sogovorniku; verbalno spravi občinstvo v halucinacije; hkrati pa brani gospodarje ideologije, ki v resnici stojijo v ozadju. Temu se drugače reče zloraba jezika.

Zdi se, da se spozna na vse. Tudi na budizem. Ko ga je o tem poslušal učitelj angleščine in ljubitelj budistične filozofije Eduardo Pinheiro, je o Žižku zapisal: »Slavoj ni veliko več kot zabavljač. Kot filozof ni nič drugega kot goljuf.«

Zna se spretno izogniti vprašanjem, ki so povezane s strokovnostjo in njegovim poznavanjem filozofije (ne samo Lacana). To je občutila novinarka Guardiana Jessica Decca Aitkenhead, ki je Žižka obiskala v Ljubljani in napisala reportažo. »Predstavljala sem si, da bo želel razpravljati o svoji novi knjigi o Heglu, toda zdi se, da je tisto, o čemer resnično želi govoriti, seks,« je zapisala. A to ni omajalo Žižkove priljubljenosti v levičarskih medijih.

Žižek kot po pravilu v zadnjem delu povedi pogosto zanika tisto, kar je povedal v prvem. Pravzaprav zaradi govornega besnenja pri njem nikoli ne veš, ali zagovarja ali kritizira tezo. Ko govori o komunizmu in se nad njim navdušuje, v isti sapi pove, da to nima nič opraviti s komunisti v 20. stoletju. Ne pove, kakšen je njegov komunizem. A s spretno uporabo jezika zakrije svojo nekonsistentnost, kar je tudi sicer značilnost jezika levice – do zdaj nobena država ni imela pravega socializma, mi imamo v mislih svojega, pravega. Seveda, v mislih. Težava je, da ideje levice ne delujejo. Tako kot Žižkove ne. Delujejo samo v njihovih utopičnih predstavah in načrtih, s katerimi kot sirene s petjem zapeljejo ljudi na čeri. In potem pravijo: Ne, nismo mislili tega. Enako počne Žižek, ki je tako protisloven, da se človek na koncu povsem resno vpraša, ali mogoče ne blefira tudi svoje raztresenosti, motečih kretenj in pljuvanja po sogovorniku. Edina njegova dodana vrednost je – (ne tako) poceni zabavljaštvo. Ki je zelo nevarno, saj mladež po njegovih nastopih začne takoj nositi majice z motivom Lenina ali Che Guevare.

V resnici so Žižkovi oboževalci zelo plitva voda, a v njegovem kultu, ki je glasen, provokativen in klovnovski, so zvesti sledilci. Med njimi tudi profesorji in akademiki, ki so tam iz različnih vzgibov. Nekateri zato, da so opaženi, drugi iz povsem materialnih in strahopetnih razlogov, ko so pripravljeni izdati psihoanalitično stroko.

»Bi. A Žižek ne dovoli. Ne želi sodelovanja z lacanovskimi psihoanalitiki, ampak če se pridružim jaz, bodo ljudje mislili, da je v trojki razdor,« je Mladen Dolar odgovoril Krajnikovi, ki ga je vprašala, ali bi se pridružil psihoanalitičnemu gibanju. Krajnikova je komentirala: »Gre za kategorični primer tiranske agonije in padec prve domine v seriji napadov na lacanovske psihoanalitike, ki bodo sledili. Gre za izdajo psihoanalitične stvari in mojega mladega zaupanja, zato da bi se prikrilo staro prevarantstvo.«

Mogoče bi Žižku lahko spet »pomagala« Lady Gaga. Tudi ona je multipraktik in se spozna na vse, najraje rešuje svet. Mogoče se boste spomnili, da je v času kitajskega virusa izkušnje in vedenje o pandemiji delila z generalnim direktorjem Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) Tedrosom Adhanom Ghebreyesuspm.  Zagotovo ste takrat lažje spali, ko ste vedeli, da vas ščitita Lady Gaga in Etiopijec, ki je bil pred leti obtožen prikrivanja epidemij, mar ne?