Značke

, , , , , , ,

»Depolitizacija policije« je zadnje dni zelo moden izraz. Toda če pozorno poslušate, nihče iz golobnjaka, ne iz medijskega mainstreama ne zna povedati, kaj za vraga naj bi to pomenilo in kaj bo rezultat »depolitizacije policije«. Ves cirkus okoli tega me še najbolj spominja na projekt »Defund the police«, ki je prek luže namenjen razgradnji policije in ponižanju policistov.

»Tatjana Bobnar, ki želi depolitizirati policijo, skozi sito parlamentarnega odbora,« je bil naslov članka na portalu nacionalne televizije, potem ko so jo poslanci (z devetimi glasovi za in štirimi proti) ocenili kot primerno kandidatko za ministrico za notranje zadeve. Da je Janševa vlada policijo »politizirala« in da jo bo golobnjak »depolitiziral«, smo pozneje slišali še večkrat, a nihče ni natančno povedal, kaj sploh pomeni »depolitizacija«, če je nekdo prej policijo »politiziral«. To očitno ni jasno niti ministrici Bobnarjevi, ki pravi, da ni političarka, ampak strokovnjakinja. In ravno tega se je za bati.

Kaj je sploh policija? Preprosto lahko rečemo, da je policija skupina ljudi, ki je v neki državi odgovorna za vzdrževanje javnega reda in mira, notranjo varnost, uveljavljanje zakonov ter preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj. Kot taka je državotvoren in represiven organ neke države, spada pod izvršno oblast. Tukaj naletimo na prvo težavo v razumevanju ne samo policije, ampak kar parlamentarne demokracije.

Povsem jasno je, da ne bo nihče rekel, da želi »politizirati« policijo. To ima negativen prizvok, politično policijo (Udbo), ki je bila odgovorna partiji, smo imeli v nekdanjem režimu. Kljub temu je policija (hočemo ali nočemo) odvisna od politike: po eni strani od zakonodajne veje oblasti (parlament), ki sprejema zakone, po drugi strani od izvršilne veje oblasti (vlada), ker je del te veje. Zato je že po definiciji (kot tožilstvo, za katerega se tudi rado trdi, da bi moralo biti neodvisno in strokovno) politična, ker je vlada v temelju politično organ.

Najbrž ni nikogar, ki se ne bi strinjal, da mora policija nepristransko uporabljati zakone (ki jih, ironično, pišejo politiki), ne pa služiti določeni skupini, politiki ali izvršilni veji oblasti. »Komunikacijski šum« in resne težave v razumevanju nastopijo, ko je treba razložiti, da je policija nekomu odgovorna. In v (parlamentarni) demokraciji je vedno nekdo izvoljen. Če sledimo temu, pridemo do sklepa, da je policija za svoje delo odgovorna ministru za notranje zadeve, ki tudi imenuje generalnega direktorja policije.

Bobnarjeva je na predstavitvi dejala, da si depolitizacijo predstavlja tudi tako, da bi morala zakonodaja »podpirati neodvisnost generalnega direktorja policije na način, da ga ne bo mogoče vedno znova menjati.« Kako? Komu bo potem policija odgovorna? Množici na Trgu republike, najglasnejši skupini političnih aktivistom, civilni družbi, ki si »mirne proteste« predstavlja po svoje ter tudi na zelo svojstven način interpretira, kaj je dovoljeno in kaj ne, kaj je v skladu z zakonom in kaj ne? Dober primer, kako si nekdo predstavlja depolitizacijo policije, je Piratska stranka. Člani trdijo, da si je Janševa vlada podredila policijo tako, da je »porušila ustavno načelo delitve oblasti«. In rešitev?

»Imenovanje generalnega direktorja policije in izvajanje nadzora nad delom organa bomo prestavili v pristojnost posebnemu policijskemu svetu, v katerem bodo 4 člane izvolili neposredno državljani, 3 bo imenoval državni zbor, 5 članov bodo imenovali zaposleni na policiji, 3 pa bo imenoval sodni svet,« pravijo. Ste razumeli? Najprej se zgražajo, da je desnosredinska vlada porušila načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno, hkrati sami predlagajo, da pri imenovanju direktorja policije sodeluje sodni svet, ki ga sicer ustava ne umešča v nobeno vejo oblasti, je pa dejansko, priznali ali ne, organ sodne veje oblasti. Bobnarjeva in »civilna družba« predlagata (nič manj in nič več) kot novo vejo oblasti – policijsko vejo oblasti.

Sicer malo pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi bila policija »neodvisna« in povsem nova veja oblasti? Prej ali slej bi prek vplivnih posameznikov postala orodje v rokah kriminalcev in drugih nepridipravov. Bila bi »tam«, kamor druge veje oblasti ne bi smele.  Po sedanji ureditvi je policija pod dvojnim nadzorom: izvršilne veje oblasti (ministra za notranje zadeve) in tudi opozicije v parlamentu (zakonodajna veja oblasti). O kakšni »neodvisnosti » policije potemtakem lahko govorimo? O tisti, za katero nova notranja ministrica očitno še ni slišala. To je operativna neodvisnost, ki pomeni, da morajo imeti glavni policisti v določenih primerih pri uporabi zakonodaje imuniteto pred političnim vplivom. Pri tem policija ni služabnik ali sluga nikogar (niti ljudstva ne, kot si to domišlja civilna družba), razen zakona samega. Za svoje odločitve in ravnanja pa je seveda odgovorna ministru za notranje zadeve. Gre torej za iskanje ravnovesja med neodvisnostjo in odgovornostjo. In to je Aleš Hojs razumel, Bobnarjeva pa ne.