Značke

, , , ,

Jima Morrisona (Doors) nikoli nisem imel toliko za svojega, da bi lahko na mah preposlušal cel album. Nekako mi ni »sedel«. Pred pol stoletja je bil velika zvezda, idol, pod katerim je ležala cela generacija otrok cvetja, vplivnež. Politično in ideološko se nikoli ni jasno opredelil, po načinu življenja bi lahko rekli, da je bil libertarec; živi in pusti živeti. Na njegove v mistiko zavite pesmi so nedvomno vplivale neizmerne količine alkohola in drog, privlačili so ga miti in religije indijanskih kultur, tako se je navduševal nad kontroverznim pisateljem in filozofom Aldousom Huxlejem, da je po njegovi knjigi (Vrata zaznave) skupina dobila ime (Doors ali Vrata).

Zadnje čase Morrisona na novo odkrivam in spoznavam. Brez dvoma je bil preroški (podobno kot novinarka in pisateljica Joan Didion iz njegovega časa), zato se sprašujem, ali so ga njegovi takratni oboževalci in mediji sploh dobro doumeli, kaj je sporočal. Predvsem drugi studijski album Doorsov Čudni dnevi (Strange days) z istoimensko naslovno pesmijo bi morali razumeti kot opozorilo pred prihodnostjo: kaj čaka svet, če bo prevladala kultura mladeži, ki ob polnem želodcu ruši vse pred seboj in ne ve, kaj sploh želi? To je bolj artikuliral v intervjuju za radio CBC (1970), ko je napovedal ljudi, ki bodo v prihodnosti odločali o človeštvu: »Politični aktivisti, morda tudi znanstveniki in računalniški strokovnjaki.« Neverjetno, kako natančno je takrat 26-letnik, za katerega se je zdelo, da mu je divje življenje povsem skurilo možgane, prerokoval »čudne dni«, ki gredo v Sloveniji danes na polno.

Zadnji dve leti smo priča, kako so ulični politični aktivisti (Nika Kovač, Tea Jarc, Jaša Jenull) ugrabili državo, jo s podporo levice držali v šahu in s pristranskimi večinskimi mediji onemogočali normalno delo vlade. Vsakršen odmik od njihovih zahtev je sprožil histerične napade, vedno so našli način, da so spodbudili državljanske nemire, ki so mestoma prerasli v uničevanje lastnine, nasilje in kaos. Čeprav so poštenemu delu Slovenije, ki si kruh služi s svojimi rokami, ustvarjali pekel in kazali, da vsako nasprotovanje progresivnim ciljem prinaša velike stroške, so hegemonistični mediji to poimenovali – »mirni protesti«. In tukaj je imel Morrison še enkrat prav, ko je rekel (vsaj pripisujejo mu to): »Kdor nadzoruje medije, nadzoruje um.« Mediji so v Sloveniji v 80 odstotkih ideološko levo usmerjeni, brez kritične distance in z nalogo demoniziranja desnice (ne glede, kaj naredi). In potem zmagaj na volitvah, če lahko.

Če menite, da se je z volitvami in ustoličenim zmagovalcem Robertom Golobom končalo, se motite. Po izjavah in dejanjih sodeč se niti ogreli niso dobro, kar dokazuje zadeva okoli Studia City. (To je učbeniški primer, kako levica izleže mušjo ličinko, zraste pa slon.) Oni so v vojni s Slovenijo, so sovražni do drugače mislečih. Želijo si popolno zmago, popolno podreditev, kar očitajo drugim, delajo sami, umeščeni so nekje med avtokracijo in totalitarizmom, svojo moč črpajo v sejanju strahu in ustvarjanju konfliktov.

Včasih se vprašam, ali se ti »pravičneži«, ki žugajo, da smo lahko srečni, da smo sploh živi, sploh zavedajo sami sebe ali pa so preprosto to, kar običajno so – pretenciozni sleparji s poverilnicami (do vladanja), ki so prazne. Zapolnijo jih z zlom in nadaljujejo eksperiment, ki traja že več desetletij in je namenjen boju za blaginjo, ki jo ustvarjajo drugi, a pripadala naj bi le njim. Ko pride novo ime, stare metode ostanejo.

Morrisonovi čudni dnevi so našli Slovenijo. »Tirani so odlični samo zato, ker smo na kolenih,« pravijo. Ne motijo se. Zdaj je na nas, ali se uklonimo despotom progresivizma in za svojo vzamemo njihovo laž, da je trava bolj zelena, kjer je politika rdeča, ali stojimo pokončno še naprej, razkrivamo in premagamo njihov svet z resnico, čeprav utegnejo biti posledice nepredvidljive in strašljive, dnevi bolj čudni od najbolj čudnih.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (12. maj 2022)