Značke
Barbaro Verdnik, Hugo Chavez, Liberal, Madison Avenue, mediji, medijska strategija, medijska svoboda, Miro Cerar, Monthly Review, Nataša Pirc Musar, novinarstvo, Robert W. McChesney, Sandra Bašič Hrvatin, svoboda, Venezuela, Wall Street
Nedavno je časnik Večer svojim bralcem, kolikor jih še ima, razkril še en velik neuspeh vlade Mira Cerarja. V članku z naslovom Še en neuspeh Cerarjeve vlade? Medijske strategije ni na vidiku se avtor zgraža, da vlada (kljub koalicijskim zavezam) še ni sprejela medijske strategije. Pravzaprav je neverjetno, da si mediji, ki bi morali biti v prvih vrstah, ko gre za obrambo svobode govora in izražanja, medijske svobode ter svobode nasploh, tako želijo nekega vladnega dokumenta, ki bi jih reguliral, ki bi usmerjal njihovo delo in delovanje. V svobodnih državah si novinarji, uredniki in lastniki medijev nikakor ne želijo, da bi se aktualna oblast kakorkoli vmešavala v njihovo delo. A Slovenija očitno ni svobodna država, njeni novinarji so slejkoprej ostali v času družbenopolitičnih delavcev, ki bijejo in nadaljujejo razredni boj proti osovraženemu kapitalizmu.
Pozoren bralec je seveda opazil, da se v analizi z naslovom Izhodišča za osnutek medijske strategije, ki so ga po naročilu ministrstva za kulturo napisali znani slovenski levičarski medijski kruhoborci in kruhoborke, med katerimi najdemo Sandro Bašič Hrvatin, Natašo Pirc Musar ali Barbaro Verdnik, pogosto kot referenca in tisti, ki ga je potrebno citirati, pojavi ameriški profesor Robert W. McChesney. Zanimivo je, da so se nanj sklicevali tudi hrvaški medijski strategi, o čemer izvrstno piše bloger Liberal, od katerega povzemam glavne poudarke delovanja McChesneya.
Torej, kdo je človek, ki je očitno zelo navdihujoče deloval na pisce medijskih izhodišč?
Robert W. McChesney je goreč marksist. Kot profesor na univerzi Urbana-Champaign v Illinoisu v ZDA je ustanovil organizacijo Free Press, ki si prizadeva za medijsko reformo. Hkrati je direktor Monthly Review, ki izdaja istoimenski marksistični časopis (nekakšna ameriška različica Mladine) in ki ima v podnaslovu napisano, da gre za „neodvisno socialistično revijo“. V njej je napisal članek z naslovom Novinarstvo, demokracija in razredni boj in zapisal:
„Naša naloga je, da izvedemo medijsko reformo kot del našega širšega boja za demokracijo, socialno pravičnost in, če lahko tako zapišem, socializem. Nemogoče je, da svet naredimo boljši z medijskim sistemom, ki je pod Wall Streetom in Madison Avenue, se pravi pod nadzorom lastniškega razreda.“
McChesney je tudi človek, ki je leta 2007 zelo hvalil venezuelskega predsednika Huga Chaveza. Razglasil ga je za „prvaka medijske svobode“, venezuelske medije, ki so pod vplivom bolivarske republike, pa primer medijev, po katerih bi se morali vsi zgledovati. Dve leti kasneje je izjavil, da mora biti „reforma medijev del revolucionarnega programa, s katerim bo kapitalistični sistem zavržen, (…) družba pa se mora na novo postaviti na načelih socializma“.
Po njegovo mediji ne smejo oglaševati kapital, zavračati morajo oglase podjetij, ki delujejo po kapitalističnih načelih. „Narediti moramo vse, kar je mogoče, da omejimo kapitalistično propagando, jo preuredimo, minimaliziramo in celo popolnoma uničimo. Samo vlada lahko implementira politike in spodbude, da se omogoči institucionalni okvir za kvalitetno novinarstvo,“ je zapisal v Monthly Review.
Vam je zdaj jasno, kje so dobili navdih slovenski medijski strategi? Pri človeku, ki se zavzema za socializem, ki mu je socialistična revolucija navdih, uničenje kapitalizma cilj. Ta človek si želi državni nadzor nad mediji, meni, da mora država usmerjati delovanje medijev in ga regulirati po vzoru venezuelskih medijev. Zato tudi nervoza in neučakanost slovenskega medijskega mainstreama, ki bi jim taka regulacija prinesla tudi ugodnejše življenje v državnih jaslih. Tovrstni mediji so vendarle javni interes, mar ne?
Zame osebno „zavlačevanje“ sprejema medijske strategije ni Cerarjev neuspeh, ampak uspeh. Čimmanj se bo država vmešavala v medije, boljše bo, večja bo medijska svoboda. In obratno. Toda bojim se, da bo vlada, kot že ničkolikokrat doslej, popustila pritiskom medijskih ekstremistov, med katerimi so najbolj glasni predstavniki tako imenovanih nevladnih organizacij, katerih cilj ne popolna regulacija medijev. Prej ali slej bo vlada na tak ali drugačen način dodatno (so)financirala njihovo socialistično propagando, saj je očitno, da je so brezkompromisna protikapitalistična stališča medijev danes družbeno sprejemljiva in pogoj za prejem sredstev davkoplačevalcev.
Kavarna Hayek 
Pingback: Zakaj je dobro, da Slovenija še nima (nove) medijske strategije? – Slovenski blogi
Pravzaprav ni čudno, če si precejšnji del slovenske novinarske srenje vroče želi čim določnejše državne medijske strategije in čim trdnejših državnih pravnih in upravnih “uzd”, ko pa si ti večinoma isti medijski vzgojitelji, maskerji in dreserji javnega mnenja vse pogosteje presenetljivo želijo tudi ostrejše kazenske zakonodaje proti sovražnemu govoru, se pravi proti univerzalni demokratični svobodi javne besede in proti pravici vsakogar do izražanja lastnega avtonomnega mnenja.
Za tistega, ki ne živi na tem koncu Evrope, je pravzaprav kar nerazumljivo, da tako rekoč najglasnejši del tega istega (novinarskega) ceha, ki se je v zadnjih izdihljajih diktature komunističnega enoumja javno postavil proti zloglasnemu členu 133 kazenskega zakonika SFRJ in sodnemu preganjanju “mnenjskega delikta”, četrt stoletja po uveljavitvi večstrankarske parlamentarne demokracije in univerzalnih človečanskih pravic in svoboščin v RS nenadoma terja sredi svobodnih držav EU nazaj uveljavitev podobnega nedostojnega člena iz časov terorja ene politične stranke ter ponovnega razpiranja širokih možnosti tiranskega preganjanja “mnenjskega delikta”.
Več kot očitno postaja, da premnogi diplomanti z nekdanje “(eno)partijske visoke šole političnih veščin” (FDV), ne zmorejo in ne prenesejo popolne svobode in odgovornosti, ampak da se vselej znova negotovi in nesvobodni ozirajo po zanesljivih in močnih “pastirjih” oz. “vodnikih” ter njihovih klasičnih “vzgojnih” metodah med “bičem” in “priboljški”. Svobodne, tehtne in odgovorne ter zaupanja vredne javne besede pa nam ne more zagotoviti nihče drug kot ravno osebno in poklicno svobodni, pošteni, široko razgledani, nepristranski ter do vsega človeškega spoštljivi pripadniki novinarskega poklica. Državna medijska strategija, zakonodaja in njuno izvajanje v praksi so v najboljšem primeru lahko novinarskemu delu le v oporo in pomoč, a ključna je svoboda, človeška in poklicna etika ter nepristranskost in kompetentnost vsakega novinarja posebej.
Všeč mi jeVšeč mi je