Značke
Angela Merkel, Brexit, diktatura, Jean-Yves Le Gallou, Madžarska, Nemčija, Poljska, svoboda govora, verbalni delikt, Winston Churchill, Češka, človekove pravice
Pretekli teden je nemška policija v usklajeni akciji v štirinajstih zveznih deželah vpadla v domove 36 nemških državljanov, jih s pomočjo posebnih enot aretirala in odpeljala na zaslišanje. Ne, aretirani niso bili člani hudodelskih združb, ki se ukvarjajo z mamili, preprodajo orožja ali z belim blagom, niti niso člani terorističnih skupin. Ne, aretirane sumijo mnogo hujših zločinov – verbalnih deliktov. Veliko večino nesrečnežev sumijo, da so po družbenih omrežjih razširjali sovražne vsebine, se pravi, da so odkrito nasprotovali politiki »odprtih mej« Angele Merkel, da bi pa zadevo uravnotežili, je policija našla še dva skrajna levičarja, ki sta osumljena pisanja ekstremističnih vsebin, in domnevnega homofoba, ki je na spletu odkrito pokazal, da mu homoseksualci niso ravno pri srcu.
Angela Merkel je svojo politiko priseljevanja tujcev v Nemčijo proti volji nemškega naroda začela izvajati na represiven način, s silo želi zatreti kakršnokoli kritiko njenega načina vladanja. Nemčija torej ni na poti v diktaturo, Nemčija je že v diktaturi. Pozoren kronist dogodkov v Nemčiji bo opazil, da ima Merklova tri prednostne naloge: prvič, pridobitev kalifornijskih podjetij, da bodo na internetu izvajali cenzuro; drugič, za vsako ceno ostati politično korektna s pomočjo pravosodja, policije in medijev; in tretjič, sprožiti sodne postopke proti ljudem, ki škodijo njenemu političnemu režimu.
To, kar se je zgodilo pretekli ponedeljek, ko je policija aretirala ljudi zaradi njihovih besed, ki so jih zapisali na družbenih omrežjih, in razmišljanja, je diktatura, za katero je, kot vemo, značilno: prikrivanje realnosti, cenzura in policijska represija. Merklova namreč dobro ve, da je izvajanje politike »odprtih mej« možno le z uničenjem svoboščin in omejevanjem človekovih pravic. Tak proces se je že začel v Franciji, na dobri poti je bila Velika Britanija (ki bo, upamo lahko, z Brexitom obrnila tok dogodkov), pravzaprav gre celotna Evropska unija (z izjemo nekaterih upornih članic, kot so Češka, Poljska in Madžarska) v smer uničenja in izničenja dosežkov zahodne civilizacije in tradicije – vse temelji na svobodi govora.
Ko so Winstona Churchilla (vsaj mislim, da je bil on, nisem pa prepričan) nekoč vprašali, kaj je demokracija (o njej ni imel najboljšega mnenja), je odgovoril nekako v smislu, da je demokracijo tisto, ko zjutraj pred tvojo hišo ustavi avtomobil, ti pa misliš, da je dostavljalec mleka. To je počela Udba, to je počel Stasi, to danes počne Angela Merkel.
Esejist in nekdanji francoski poslanec Jean-Yves Le Gallou meni, da gre za začetek totalne represije, na katero bi morali ljudje odgovoriti z uporom. Za začetek tako, da bi drug drugega podpirali v svobodi izražanja, drugače bo treba pač poiskati politični azil na Madžarskem, Poljskem ali v Rusiji. Ali pa razviti »Ru Tube« in »ru-tweet«, ki bi bila konkurenca pred Nemčijo plazečimi se ameriškimi podjetji in porok svobode.
Kavarna Hayek 
Pingback: Diktatura Angele Merkel – Slovenski blogi
vkontakte že obstaja.
Všeč mi jeVšeč mi je
Upam, da zahodni svet ne bo postal slabši od Rusije, kar se tiče svobode govora. V Rusiji vsaj veš, da ne smeš kritizirati Putina in njegovih.
Pri nas ne veš, česa ne smeš.
Všeč mi jeVšeč mi je
Saj ravno v tem je bistvena razlika med vsakršnim totalitarizmom in demokracijo, da v totalitarni ureditvi natančno veš, česa ne smeš, v demokraciji pa nikoli ne veš čisto natančno, do kod in v kakšnih/katerih okoliščinah je zares zavarovana in polno uresničljiva ustavno sicer deklarirana svoboda vesti, prepričanja in javnega izjavljanja slehernega državljana.
Zlasti v demokracijah, na hitro in napol evolucijsko “prerojenih” iz nekdanjih komunističnih diktatur vzhodnega bloka in Balkana se zdi, da je bil prej “veliki pravičnik”, “veliki ovaduh”, “velii justifikator” in “veliki likvidator” popolnoma pregledno in jasno identificiran z nosilci ene in edine partijske izkaznice ter njene vseprisotne in brezmejno zveste ter učinkovite “železne pesti” enopartijske “ljudske” oblasti (npr.: VOS/Ozne/Udbe/SDV, NKDV, Stasija, Securitate itd., itn.).
Zdaj, v razmerah na papirju ustavno zagotovljene pluralne večstrankarske demokracije, v nam znanih “novih demokracijah” pa nikoli ne veš, iz katere stranke in iz katerega državnega urada lahko kdaj zaveje v zgodovini dobro znani strupeni in smrtonosni “veter” enostrankarske nestrpnosti, sovražnega hujskaštva in ovaduštva ter etično zavrženih nedemokratičnih praks nekdanjih totalitarnih špicljev, ovaduhov, obrekovalcev in ne nazadnje tudi profesionalnih mučiteljev in likvidatorjev.
Če smo torej v totalitarnih režimih natanko vedeli, česa ne smemo, smo se znašli v novokomponiranih demokracijah vzhodne Evrope in Balkana pred vprašanjem, koliko deklariranih univerzalnih državljanskih pravic in svoboščin si sploh lahko privoščimo – glede na svojo osebno družbeno pripadnost privilegirani družbeni eliti (delodajalcev) ali brezpravni družbeni večini (delojemalcev, občasnih prekarcev in trajno brezposelnih). V Evropi uradno priznanih “dveh hitrosti” imamo namreč tudi v posameznih državah, polovičarsko porojenih iz komunističnega totalitarizma, pravno ureditev in še posebej vsakdanjo pravno in upravno prakso najmanj “dveh hitrosti”, kar pomeni, da je enakost pred zakonom prazna in votla ustavna kategorija, s tem pa tudi resnična svoboda, enakost in demokracija.
Všeč mi jeVšeč mi je
zopet nek jugonostalgik, ki ne ve kaj to demokracija pravzaprav je?
Všeč mi jeVšeč mi je
Mark, poglej si kakšno oddajo od Johna Stossla – Censored in America (predvsem to novejšo). Imaš primer, ko je človek imel uničeno kariero, ker je nosil eno srajco in so se nekateri počutili užaljene.
Opravičil se je – pa ni nič pomagalo, čeprav še zdaj ne ve, kaj je bilo takega na tej srajci.
Všeč mi jeVšeč mi je