Značke

, , , , , , , ,

Na kaj pomislite, ko preberete: „Pet vrtalnih strojev, 11 sekir, 15 macol, 107 izvijačev.“ Najbrž na kakšno obrt ali na manjše gradbeno podjetje. Ni ne prvo ne drugo. To so nakupi nekdanjega veleposlanika v Španiji Petra Reberca. In da ne bo pomote. Kupoval je z davkoplačevalskim denarjem. A to ni vse. Med službovanjem v Madridu (med februarjem 2007 in avgustom 2010) je kupil še 1800 kozarcev, 77 cedilnikov, 100 zajemalk, za 4.700 evrov žarnic, 11.490 evrov orodja, 40.200 evrov goriva, za nameček še glodavca – puščavskega skakača. Zakaj je vse to potreboval, je razkrila sodba: bil je neprišteven, trpi „za psihotično motnjo v povezavi z obsesivno-kompulzivno motnjo“. Povedano drugače. Reberc je nesmotrno trošil davkoplačevalski denar, ker je imel manijo kupovanja in kopičenja nepotrebnih stvari. Če bi to počel za svoj denar, dobro, naj, a je to počel za denar neto davkoplačevalcev, zato je njegova oprostitev, da ne more biti odgovoren za nastalo škodo, enako nerazumna kot Reberčevi nakupi.

A pojdimo k bistvu. V čem se ravnanje Reberca razlikuje od gradnje TEŠ 6? V ničemer. Oboje je bila na načelni ravni nesmotrna poraba davkoplačevalskega denarja. Torej, če imamo nesmotrno porabo, imamo najbrž tudi smotrno porabo. Na žalost, smotrne porabe denarja neto davkoplačevalcev ni (o tem, kako trošimo denar, sem že pisal tukaj), smotrna poraba tega denarja ne obstaja. Obstaja samo manj nesmotrna poraba (denimo nujno potrebna infrastruktura), nesmotrna poraba (šolstvo, zdravstvo ali plače javnih uslužbencev) in zelo nesmotrna poraba (Reberčev primer ali dejanje davkoplačevalskega denarja nevladnim organizacijam). To pomeni, če sledimo logiki sodbe, da imamo v javni oziroma državni upravi tudi bolj ali manj neprištevne ljudi, ki to neprištevnost bolj ali manj dobro skrivajo. Za Reberca so ugotovili, da je neprištevnost zaradi nadpovprečne inteligence dobro skrival oziroma mu je uspelo „vzdrževati zunanjo fasado“, čeprav ni jasno, kako je lahko neprištevnost skrival s pomočjo neprištevnosti. In, ali ni nihče pomislil, da je kot „nadpovprečno inteligenten“ lahko ne samo skrival svojo neprištevnost, ampak jo tudi zaigral. No, nekateri uradniki, birokrati in politiki še tega ne zmorejo. Če bi želeli skriti svojo neprištevnost, najbrž ne bi govorili o višjih davkih, gradnji II. tira, predlagali in sprejeli Lex Mercator, se bahali, da se njihovo delo meri s številom predlaganih novih zakonov in podobno.

In zdaj za trenutek pomislite, kako se bo lahko na sodišču zagovarjal bančnik državne banke (v banke je bilo vrženih pet milijard neto davkoplačevalskega denarja), ki ga preganjajo zaradi nesmotrnega podeljevanja kreditov? Izvedenec bo pač ugotovil, da je imel manijo podeljevanja kreditov po dolgem in počez. Ali ljudje, ki so sodelovali pri gradnji TEŠ 6? Ja, nekateri pač trpijo za psihotično motnjo v povezavi z obsesivno-kompulzivno motnjo, zato so naročali preveč betona, drugi so imeli kronični strah pred javnimi razpisi, zato so delo mimo njih dajali prijateljem, tretji so imeli manijo sprejemanja podkupnin, katerim se zaradi hude duševne stiske niso mogli upreti.

Advertisements