Značke

, , , , , , , , , , , , , ,

Dan boja proti okupatorju, 27. aprila 2017, ki v Sloveniji buri duhove zaradi svoje izmišljenosti in neresničnosti, je v Makedoniji postal resničen Dan boja proti okupatorju. Kuhalo se je dolgo, skoraj tri leta, odkar so socialdemokrati (SDSM) začeli z nezakonito pridobljenimi posnetki telefonskih razgovorov, še vedno ne docela razjasnjenega izvora in verodostojnosti, rušiti legitimno makedonsko oblast. Desno oblast, sestavljeno iz ministrov strank makedonske VMRO-DPMNE in albanske DUI. Da bi lahko resnično razumeli genezo sedanjih dogodkov v makedonskem Sobranju, moramo pogledati še dlje v preteklost.

Od makedonske osamosvojitve naprej so makedonski Albanci sodelovali pri sestavi vlad, imeli pravice do uporabe svojega jezika, kulture, zastopanosti v lokalnih institucijah. Makedonija je za demokratske zahodne države, ki so merile vsak korak novonastalih demokracij, veljala za zgleden primer ravnanja z manjšinami, multikulturni raj, »oazo miru na Balkanu«. Med večinskim makedonskim narodom in manjšino Albancev (pa tudi Romov, Srbov, Vlahov in Turkov) ni bilo večjih trenj in konfliktov. Vse do leta 2001, ko se je resnični oboroženi konflikt med Srbi in Albanci na Kosovu prelil v Makedonijo, kjer so se ustanovile vzporedne paravojaške teroristične formacije UČK in začele napadati državo, in ko je Zahod (natančneje Clintonova administracija in podrejena EU) te albanske teroriste priznal za »borce za svobodo« in ob koncu spopadov državi Makedoniji vsilil Ohridski sporazum, s katerim so vse manjšine v Makedoniji, ki jih je nad 20 odstotkov prebivalstva, dobile široke pravice uporabe jezika, odstotkovno zastopanost v lokalnih, regionalnih in državnih institucijah, in posebna pooblastila. Seveda so te pravice pravzaprav pripadle samo Albancem, ki naj bi jih bilo po njihovem celo 25 odstotkov in so kot manjšina dobili največ pravic v Evropi, neprimerljivo s pravicami kateregakoli manjšinskega naroda daleč naokrog. Pri sestavi vsake vlade je veljalo nenapisano pravilo, da vlado sestavita zmagovalni stranki makedonskega in albanskega bloka. Vse do lanskega decembra, ko sta na predčasnih volitvah zmagala VMRO-DPMNE na makedonski in DUI na albanski strani.

Makedonijo je zadnjih osem let vodil dvojec VMRO-DPMNE in DUI. Mirno, brez posebnosti, v soglasju in sozvočju, preko čeri svetovne ekonomske krize, s pravzaprav nenavadno visokimi ekonomskimi parametri in rastjo, z veliko tujih investicij, dvigom BDP, padcem stopnje nezaposlenosti. Samo zaradi umetno ustvarjenega spora okrog imena in veta sosednje Grčije je Makedonija ostajala pred zaprtimi vrati Nata in EU, ki je vsako leto pisala priporočila za sprejem, a pogojevala z novimi in novimi izmišljotinami, zakaj še ne sme pristopiti k pogajanjem, zakaj še ne more postati članica. Vsaj tako smo mislili. V ozadju je namreč deloval George Soros, ki je v Makedoniji ustvaril čvrsto mrežo za rušenje držav, sistemov, ne nazadnje EU. V Makedoniji aktivna Odprta družba, ki jo je leta vodil Vladimir Milčin, agent makedonske Udbe, ovaduh bivšega sistema, je ustvarila in z denarjem pojila preko 85 nevladnih organizacij z znano agendo – multikulturnost, pravice LGBT, pravice manjšin. Nevladne organizacije, posameznike, stranke in medije sta Soros in njegova Odprta družba oskrbovala z denarjem. V trenutku, ko je makedonska država neprodušno zaprla svojo južno mejo za »begunce«, »migrante« in islamske osvojevalce evropskega kontinenta, ko je makedonska država kot nečlanica EU ubranila schengensko in hkrati evropsko mejo, so Sorosove organizacije aktivirale svoje plačance, da začno rušiti legitimno oblast. Ti so najprej podprli socialdemokratskega vodjo Zorana Zaeva pri objavljanju nezakonito pridobljenih, morda celo montiranih posnetkov telefonskih razgovorov vladajočih politikov, novinarjev, znanih osebnosti; vse z namenom, da pri volivcih ustvarijo nezadovoljstvo, revolt in prevzamejo oblast. Ko to ni imelo želenega učinka, je makedonska javnost precej skeptično gledala na vse dogajanje in ni verjela v poštene namere Zaeva (aboliciranega gospodarskega kriminalca, obsojenega zaradi korupcije in sprejemanje podkupnin kot župana Strumice), je Soros aktiviral plačane demonstrante, da se gredo tako imenovano pisano revolucijo – da s svojimi protesti, ko so po Skopju z barvo polivali spomenike in stavbe, uničevali državno premoženje – spodbudijo tudi »navadne« državljane, da se jim pridružijo pri protestih in tako, v določenem času, zahtevajo predčasne volitve, da bi socialdemokrati nato zmagali in, seveda, odprli mejo z Grčijo, da bi se lahko islamska invazija nemoteno nadaljevala. Medtem so poslanci SDSM, neposredne naslednice KP Makedonije, bojkotirali delo parlamenta in se leto in pol sploh ne udeleževali sej (a seveda pobirali plačo), zavračali ponudbe vladajočih, da pomerijo svoje sile na predčasnih volitvah.

Sorosove lutke, socialdemokrati, EU-birokrati in aktivni veleposlaniki so bili prepričani, da bodo Makedonci (po vsej propagandi po skoraj treh letih) na decembrskih predčasnih volitvah volili levo opcijo in bo agenda uresničena. Pa ni bilo tako. Na volitvah je, čeprav samo z dvema poslancema več, zmagala spet, že desetič po vrsti, VMRO-DPMNE. Socialdemokrati so bili sicer drugi, vendar zanje niso glasovali Makedonci, pač pa Albanci (seveda na račun »svojih« albanskih strank), ki so zaradi tega osvojili deset poslanskih mest manj. Predsednik Ivanov je mandat podelil predsedniku VMRO–DPMNE Gruevskemu, vendar ta ni bil uspešen pri pogovorih za koalicijo s svojo dosedanjo partnerko stranko DUI. DUI je namreč, tako je postalo jasno takoj po volitvah, že začela paktirati s socialdemokrati, ki so albanskim strankam obljubili do zdaj nekaj nepredstavljivega – državotvornost. Državotvornost, ki vodi v federalizacijo države. Te obljube so Albanci na sestanku pri premierju sosednje države Albanije Ediju Rami prelili na papir in jih imenovali Tiranska platforma. Sumljivo podobna vsem načrtom Prizrenske lige – Velike Albanije. Albanci naj bi po sestavi nove vlade, ki bi jo vodil Zoran Zaev, korenito posegli v osnove makedonske države. Republika Makedonija naj bi postala »država Makedoncev in Albancev«, albanski jezik uradni jezik na vsem ozemlju Republike Makedonije (sedaj je službeni jezik tam, kjer je Albancev več kot 20 odstotkov), nova vlada bi zamenjala vse državne simbole, zastavo, grb in himno, da bi bili »boj v soglasju z dvonacionalnim karakterjem«. In na koncu – nova vlada bi takoj začela pogovore s sosednjo Grčijo za spremembo imena. Kakšno bi bilo novo ime, prepuščam domišljiji bralca.

Zoran Zaev in njegovi socialdemokrati so vse to pripravljeni zamenjati za oblast. Vse to so zamenjali za albanske glasove. Albanci so, prvič v zgodovini moderne Makedonije, oddali nekaj deset tisoč glasov za makedonsko stranko. Torej so vedeli, kaj jim je Zaev obljubil. Makedonci, ki so decembra glasovali za Zaeva, niso vedeli za njegove obljube. Ko so izvedeli zanje, so se Makedonci, ki so glasovali za Zaeva, Makedonci, ki so glasovali za VMRO-DPMNE, in Makedonci, ki sploh niso glasovali, začeli spontano zbirati za ohranitev lastne države in proti razdelitvi države, za katero so se borili stoletja. Kajti ne smemo se slepiti, da je podelitev večjih pravic in državotvornost albanskega naroda v Makedoniji samo prvi korak do federalizacije in odcepitve oziroma pripojitve k ostalima dvema albanskima državama (Albaniji in Kosovu), kar pomeni uresničitev načrta Velike Albanije.

Spontano zbiranje, poimenovano Četrti Ilinden, s parolo Za skupno Makedonijo, je na ulicah Skopja, Bitole, Ohrida, Prilepa, Strumice in Kičeva (na ulicah večinoma makedonskih mest) vztrajalo 60 dni. Čeprav se je na začetku zdelo, da je to gibanje nastalo predvsem v podporo VMRO, je na ulice privabilo mlade in stare, častilce NOB, ASNOM-a in častilce zgodovinske VMRO, umetnike, intelektualce, delavce, može in žene. Makedonce, Bošnjake, Turke, Rome, Srbe. V bran Makedoniji. V bran državi Makedoniji taki, kot je sedaj. Šestdeset dni so mirno protestirali s transparenti in pesmijo, v povorki tisočih, desettisočih, skupaj dvesto tisoč jih je bilo. Vsak dan, od ponedeljka do petka, točno ob petih popoldne. In šestdesetega dne, 27. aprila 2017, ob petih popoldne, ko je bila pred parlamentom zbrana množica protestnikov, je albanski poslanec na govornici makedonskega parlamenta zapel himno države Republike Albanije. In poslanci SDSM ter poslanci albanskih strank so, z zajetno podporo tujih veleposlanikov in predstavnikov »mednarodne skupnosti« (predvsem iz levičarskih držav, tudi iz Slovenije) po koncu seje parlamenta, mimo pravilnika in zakonov, izbrali novega predsednika parlamenta, bivšega komandanta teroristične vojaške organizacije UČK Talata Džaferija. 16 let pred tem je UČK pod vodstvom istega Džaferija masakriralo osem Makedoncev, policistov in vojakov v službi Republike Makedonije. Očitna provokacija, albanska himna, intonirana v makedonskem parlamentu in izbor bivšega terorista za predsednika makedonskega parlamenta, je pri mirnih protestnikih izbilo sodu dno. Množica je spontano in nenadzorovano vstopila v parlament, da bi zavzela institucijo v svoji lasti in se soočila s svojimi krvniki, s svojimi izdajalci, z ljudmi, ki so prodali svoj narod za peščico zlatnikov, za oblast, za interese tistih, ki so jih leta in leta plačevali.

Je nasilje utemeljeno in se ga da oprostiti? Vsekakor ne. A je razumljivo. Gnev, jeza, nemoč, ki so se v Makedoncih nabirala najmanj zadnja tri leta, so se prelili v spontane proteste in izbruhnili ob dogajanju v narodnem parlamentu. Na to so računali. Samo tako so lahko prikrili nelegalno, izven pravil, ustave in zakonov, ustoličenje predsednika parlamenta, na ta način so poskusili prikriti svoje izdajalstvo.

Vendar se narod, makedonski narod ne da. Sledil je nov miroljuben shod, tokrat pred pisarno predstavnika EU. Kajti prav ta EU, v imenu katere sta Federica Mogherini in Johannes Hahn čestitala in legitimizirala izbor Talata Džaferija, nosi del krivde za nastale razmere. Prav tako so krivi tudi veleposlaniki tujih držav v Makedoniji, ki so se, vsem na očeh in brez sramu, mešali v notranje zadeve suverene države, v kateri so akreditirani. Ko so zahtevali, da se izbere vlada po njihovem okusu. Ko so na dan volitev obiskali državno volilno komisijo. Ko so zahtevali dialog, a se niso hoteli srečati s predstavniki naroda, ki je na ulici dva meseca sporočal, da Tiranske platforme ne bo sprejel.

Zavedati se moramo, da so med nami ljudje, ki so pripravljeni prodati svoj narod in svojo težko zasluženo državo za pest drobtinic z bogataševe (Sorosove ) mize. A vsak narod ima mejo tolerance in kaj hitro lahko pride do točke, ko vzame svoje zadeve v svoje roke. 27. april 2017 je bil tako v Makedoniji pravi Dan boja proti okupatorju.

Protesti v Makedoniji ne bodo prenehali. Makedonci ne bodo dopustili, da jim domači izdajalci in tuji vazali bogataša s perverznim načrtom o uničenju Evrope vzamejo njihovo državo. Umiritev strasti je mogoča samo tako, da državljani Republike Makedonije ponovno izrazijo svojo podporo za ali proti Tiranski platformi. »Da se prebroime«, pravijo Makedonci, »kolku sme, tolku sme, tokmu sme«. Prevod:  »Da se preštejemo; kolikor nas je, toliko nas je, dovolj nas je«.

Advertisements