Značke

,

Da je slovenski javni sektor preobsežen, predrag in neučinkovit, se strinjajo malodane vsi. Tudi večina levičarjev, ki ga sicer brani na vse kriplje. Z njim se v podobi javnega uslužbenca na drugi strani okenca skoraj dnevno srečuje slehernik, običajne posledice so, da mora vzeti kakšno izmed pomirjeval ali se ga do nezavesti nažgati. A obstajajo različni tipi javnih uslužbencev; eni so bolj škodljivi, drugi manj.

Tip št. 1: Črnogorec

Gre za najbolj razširjen tip javnega uslužbenca. Nihče ne ve, kako so zašli v javni sektor, običajno še sami ne. »Kar zgodilo se je,« odgovarjajo, čeprav kasneje, po treh ali štirih kozarcih piva, priznajo, da niso nikjer drugje dobili zaposlitve. Ker pa so poznali ali sestrično od prijateljeve tete ali ljubico bratovega osnovnošolskega prijatelja, ki so že vedrili v pisarnah, so se navdahnjeni odločili, da se žrtvujejo za skupnost.

Zaradi omejenih fizičnih in mentalnih sposobnosti so ves čas utrujeni. Ne od dela, ampak od spanja. Zato imajo po zgledu Črnogorcev (od tod ime tega tipa) poleg postelje vedno stol. Ta služi, da se po utrujajočem spancu spočijejo. Ker imajo pač službo, to počno na delovnem mestu. Zelo so nezaupljivi do ljudi, ki uporabljajo besede, kot so delo, učinkovitost, varčevanje, višanje norme, uspešnost. Ker se jim ves čas nekaj dogaja, je količina njihovega opravljenega dela obratno sorazmerna s številom prigod, ki jih mora povedati sodelavkam in sodelavcem. In če šef (glej tip kolesarja) opazi, da je namesto treh vlog na teden rešil samo dve (ja, zgodi se), se pravi, da ni izpolnil norme, in malce povzdigne glas, si tip Črnogorca misli: »Ne morem biti tako malo plačan, kot lahko malo delam.«

Črnogorci zelo redko napredujejo. Domnevno večja odgovornost pomeni tudi večjo telesno obremenitev. Zato se jim niti ne ljubi, niti nimajo časa. Če že, gredo za stopničko po hierarhični lestvico navzgor običajno ženske. Zanje napredovanje pomeni, da bodo s sodelavkami v istem rangu med delovnim časom namesto v kitajski trgovini pod Figovcem kupovale v H&M na Čopovi ulici, kavo pa namesto v pasaži Nebotičnika pile v hotelu Slon. Količina opravljenega dela se jim zato ustrezno zmanjša.

Za Črnogorca je vse, kar ne zadeva neposredno njega in od česar ne more imeti koristi, nepotrebna izguba časa in brezvezno trošenje energije. Edina dilema na katerokoli življenjsko vprašanje je, kateri stol je najbolj udoben zanj. Če bi ta tip od nekdaj vladal planetu, bi največji tehnološki dosežek ostal kremen, s katerim bi poskusil zakuriti ogenj. Brani se namreč novosti in dela po načelu: nič od novega ni dobro.

Črnogorec je pogost zmagovalec tekmovanja »Počasneje pač ne gre«.

Kje jih najdemo? Kot po čudežu so enakomerno razporejeni po celotnem javnem sektorju.

Tip št. 2: Kolesar

Kolesar sicer nima večjih sposobnosti od Črnogorca, a je bolj ambiciozen. Želi postati karierni javni uslužbenec, a njegov skrajni doseg je, da prileze do podšefa ali pomočnika podšefa nepotrebnih uradov. Če je dovolj vztrajen, ga šef, samo da se ga otrese, imenuje za šefa nekega oddelka, kjer je delavec, namestnik podšefa, podšef in šef hkrati. Ima pa na vratih napis – šef. Kar mu povsem zadostuje, saj je njegova edina naloga, da skrbi za lončnice, ki jih je mama nadrejenega prinesla v urad, da bi se sinček počutil kot doma.

Kolesar je izredno hvaležen uslužbenec. Klanja se nadrejenim, tlači podrejene. Zanj je značilno, da ima povsod oči. Tako je o vsem na tekočem, kar mu lahko pomaga pri naslednjem kariernem skoku. Gre za mojstra tožarjenja in ovaduštva, deluje po principu, da je le najbolj tabloidna novica dovolj dobra za šefa. Ure in ure se lahko pogovarja z nadrejenimi, a v svoji pripovedi od začetka do konca ne ponudi rešitve za problem, ki si ga je običajno sam izmislil. Zase meni, da je bolj pameten; tako od nadrejenih kot od podrejenih. Če prvim tega ne da vedeti, drugim z veseljem vsak dan kaže svoj intelektualni talent. Imeti kolesarja za prijatelja je podobno, kot bi imel Bruta za brata, s tem, da ti sploh ne pusti izreči: »Et tu, Brute?«

Kolesar je v resnici zelo žalosten tip. Prihaja iz nižjih razredov na družbeni lestvici, za šefa se je navajen metati pod gosenice tanka. Ker se boji, da bi izgubil službo, se v svoji karieri razvije v osebo, ki je slepo pokorna nadrejenim in agresivna do podrejenih ali sebi enakih. Ko ga šef potrebuje, ga sploh ni treba klicati, ker je že pri njem. Če kot dobri služabnik deluje dovolj dolgo, si lahko obeta ugodno upokojitev. Nato do konca življenja ob kozarcu vina s svojimi zgodbami mori vse, ki mu pridejo blizu.

Kje jih najdemo? Največ jih je po uradih občinske, javne in državne uprave.

Tip št. 3: Karantanec

Karantanec je tip javnega uslužbenca, ki trdi, da njegovi predniki niso javni uslužbenci samo od 8. stoletja naprej, se pravi od časa pokristjanjevanja, ampak še iz časov, ko je Ötzi spregledal markacijo in se izgubil v Alpah. Karantančevi predniki so takrat prvič v zgodovini poizvedbo izklesali v kamen in uradno razglasili pogrešano osebo. Ta dokaz se je sicer izgubil, a kljub temu imajo on in njegovi potomci neodtujljivo pravico, da so na vodilnih mestih v javnem sektorju do konca sveta. Ötzija so sicer našli 3.600 let kasneje, za kar si zasluge lasti prav ta tip javnega uslužbenca: ni važno, koliko časa smo ga iskali, važno je, da smo ga našli. Tak je tudi občutek, ko stojiš pred Karantancem.

Karantancu pogosto očitajo, da položaj zaseda ne glede na znanje in sposobnosti. Na očitke, da dandanašnja očkova punčka nima pojma, kaj naj dela v uradu za urejanje prostora, saj ne loči tlorisa od narisa, pozna pa vse L’Orealove lake za nohte, običajno odgovarjajo z ofenzivnimi vprašanji kot: »Sploh veš, kdo je bil njen prapradedek?« Ali: »Sram te je lahko, ker ne veš, da se njena družina ukvarja s popisom nepremičnin, od kar je bil Črtomir krščen pod slapom Savica!«. Pri tem se sklicujejo na nekega prednika, za katerega so slišali le oni in nihče drug. Bil naj bi izumitelj, saj je patentiral tako gibanje uradniške desne roke, da se je hitrost premikanja dokumentov iz enega konca mize na drugega povečala in zdaj ni enaka času, ki ga polž potrebuje, da obkroži lubenico, ampak času, ki ga potrebuje, da obkroži paradižnik. Bil naj bi v širšem krogu kandidatov za Nobelovo nagrado za fiziko, a po krivici ni prišel v ožji izbor.

Komunisti so Karantance po 2. svetovni vojni skoraj iztrebili, a so hitro spoznali, da se lahko od njih marsikaj naučijo, zato so se med seboj začeli ploditi. Rezultat mešanja je čaščenje nezdružljivih božanstev: poleg Valjhuna častijo tudi Tita. Ker se bojijo izumrtja, se še bolj množijo. Če so včasih to počeli v imenu kremplja karantanskega orla, se zdaj umetno oplajajo, kar si zamišljajo kot laboratorij, v katerem se jajčne celice oplodijo z umetnim peterokrakim spermijem.

Kje jih najdemo? Najpogosteje kot vodje referatov in oddelkov po vsem javnem sektorju.

Tip št. 4: Emeritus

Emeritus (častni, zaslužni) je tip javnega uslužbenca, ki v javnem sektorju ostane ali vanj pride potem, ko njegov politični boter izgubi volitve. Ti položaji so rezervirani za ljubimce političark, šoferje ministrov, pisce diplomskih nalog državnih sekretarjev, frizerje predsednikov vlad, hišnike kliničnih centrov, tajnice v političnih strankah ter državne sekretarje in podsekretarje, ki bi zaradi volitev utegnili izgubiti dobro plačane službe.

Emeritus se vedno pritožuje, da je za svoje delo premalo plačan, saj je sodeloval pri vseh projektih in pobudah, čeprav je bil samo pisec zapisnika ali ker je bil na CC seznamu elektronske pošte. Čez noč izgubi spomin in ne ve več, kaj je desno in kaj levo. Po potrebi vpije »100-odstotno slovensko!«, čez noč se lahko spremeni v Sorosovega zagovornika odprtih mej. Pri novem gospodarju takoj prepozna, kaj bi bila zanj največja dodana vrednost. Tako preživi mandat do naslednjih volitev. Če ima srečo, ga star gospodar spet aktivira.

V očeh tega tipa javnega uslužbenca je njegova kariera ves čas ogrožena s strani služabnikov novega političnega šefa, ki so se združili, da ga uničijo. Zato kot Šeherezada vsak dan pripoveduje zgode in nezgode svojega bivšega političnega botra. Ker se zdi samemu sebi pomemben, rad pove, da ga ne sledi samo domača tajna služba, ampak je na očeh Cie, masonov, Nata, Evropske komisije in kuharice župnika iz bližnje župnije.

Kje jih najdemo? Po vseh ministrstvih, paradržavnih skladih, javnih agencijah, univerzah in kliničnih centrih.

Tip št. 5: Filozof

Filozof je tip, ki je študiral družboslovje, a ker je bil nezaposljiv, je pristal v javnem sektorju. Je izobražen in artikuliran, pogosto ima pred imenom mag. ali dr. Včasih je naklonjen tudi zasebnemu sektorju, a le, ko ima od njega koristi. Tako večino časa porabi za pravičen boj za javno šolstvo in javno zdravstvo, čeprav ima njegova žena zasebno kliniko. A to ga ne ovira, saj njegove knjige, ki jih napiše, financira država.

Drži se načela, če nekaj ni uradno izrecno zapisano, tega ne naredi. Celo več. Če nekaj ni napisano, tega sploh ni mogoče narediti. In če te šef nikoli nič ne vpraša, nisi dolžan ničesar storiti. Kar pomeni, da šefu ni treba vedeti ničesar. Zato se ga filozof izogiba, z njim govori samo toliko, kolikor je nujno potrebno. Običajno takrat, ko potrebuje denar za kakšen svoj projekt.

Ker ga okolica ne razume dobro, ves čas išče zarote: kapitalizem je zarota, neoliberalizem je zarota, laissez-faire je zarota. V njihovih glavah je edini kraj, kjer prostovoljna menjava poteka po načelu prostega trga, boljši trg, mogoče še portal bolha.si. Vse drugo bi moral on nadzorovati. Zarote so namreč po njegovo usmerjene v uničenje javnega sektorja, in sicer tako, da bo mednarodna korporacija proizvedla super virus, ki bo ušel nadzoru in pokončal planet. Filozof se tega na nek način veseli, saj bo ob vseh svojih dosedanjih zmotah končno lahko dahnil: »Poglejte, sem vam jaz govoril o tem.« Ker gre za zaroto kapitalistov, bo seveda preživel samo zasebni sektor, kar bi bila za filozofa največja tragedija v zgodovini planeta.

Kje jih najdemo? Na fakultetah, na RTV Slovenije in raznih inštitutih.

Tip št. 6: Wannabe

Njihovo uspešnost ne ocenjujejo vodje oddelkov ali uradov, ampak politiki, ki so jih pripeljali. Zato je njihov ego tako velik, zaverovanost v intelektualne superiornost nad vsemi (tudi nad pripadniki iste sorte ljudi) pa tako neizmerna, da nikoli ne dokončajo tudi dela, ki so ga sami sebi naložili. So namreč kombinacija »želel bi, da sem« in »mislim, da sem«.

Domišljajo si, da pomagajo ljudem. Verjamejo, da so njegove rešitve najboljše, da je njegov način dela najboljši, a če kdo misli drugače, vidi v tem zaroto.

V službo pride prvi in odide zadnji. Sodelavci ga imajo za pridnega, dokler ne ugotovijo, da čas med prihodom in odhodom, ko bi moral biti na številnih sestankih, o katerih je govoril, ne preleži doma pred televizorjem. A pri roki ima vedno izgovor. Je glasen in veliko govori, a pogosto ne ve, o čem govori. Tudi drugih ne razume dobro, a se pretvarja, da jih. Če je uslužbenec na uradu za preprečevanje pranja denarja, umazan denar išče po pralnicah in čistilnicah. Če na občini sliši, da je nekdo snedel besedo, odhiti v trgovino, da bi kupil »besedo«. Če mu kdo reče, da je osel, se brž pogleda v ogledalo, ali morebiti ni res. Četudi se pretvarja, da vse ve, ga je najbolj na svetu strah, da česa ne bi razumel. To pa je okoli 99 odstotkov stvari, ki se dogajajo v sodobnem svetu.

Ko človeka tipa wannabe enkrat spoznaš, ti je težko simpatičen, čeprav se nato ves čas trudi, da bi dokazal nasprotno. To poskuša s humorjem, čeprav je zanj popolnoma brez smisla. To je podobno, kot se Jasna Murgel trudi s slovenščino. Imeti njega za znanca (Bog ne daj, da za prijatelja), je podobno, kot bi imel doma malezijsko podgano: najprej je zanimiva in simpatična, a bolj ko jo spoznavaš in več časa si z njo, pogosteje se vprašaš, zakaj je tvoje življenje tako sranje.

Predstavniki wannabe vedno zmagajo na tekmovanju »Tudi taki ljudje obstajajo«.

Kje jih najdemo? Na vseh ministrstvih in uradih.

Tip št. 7: Idealist

Idealist je javni uslužbenec, ki se zaveda, da je (neto) davkoplačevalec gospodar, on pa hlapec. Razume, da je njegova služba odvisna od uspeha zasebnega sektorja.

Je pravi gospod, vljuden v pogovoru s strankami. Deluje umirjeno, je izobražen, govori artikulirano, da ga razume še tako mentalno zaostal in funkcionalno nepismen državljan ali sodelavec. Ni mu težko ostati po delovnem času, da konča pregled vlog in spisov. Za to dodano delo ne zahteva nadur ali plačila v izrednem delovnem času.

Ne podpira sindikatov, ki zahtevajo večje plače za javni sektor, državo, za katero dela, vidi kot zahodno demokracijo, vladavino prava in tržno ekonomijo, sebe pa le kot majhen, nujno potreben del, ki je v pomoč državljanom.

Kje jih najdemo? Za zdaj nikjer.

Kavarno Hayek lahko sledite na Twitterju: @KavarnaHayek

Advertisements