Značke

, , , , , ,

Pred dnevi je komercialna televizija POP TV poročala, kako nevarne so za zdravje ljudi kresničke. Seveda so za mnenje povprašali neko strokovnjakinjo, ki je to tezo potrdila, češ ko gori ena kresnička, je tako, kot bi stali ob izpušni cevi dizelskega motorja. Podobno je s petardami in raketami, ki ne ogrožajo samo ljudi, ampak tudi živali, ker jih preplašijo. Ob tem so kazali poškodbe, ki jih povzročijo in, kakopak, uspehe policistov, ki so v bliskoviti akciji pri mladoletniku zasegli skoraj 1.000 kosov petard.

Pravzaprav je čudno, kako smo mi starejši sploh preživeli otroštvo (jaz na prelomu šestdesetih v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja), ko smo pa zrasli ob kresničkah in ob petardah, v avtomobilih smo se vozili, ne da bi bili pripeti z varnostnim pasom, odpirali okna in tiščali glave ven. Motorje smo vozili brez čelad, kolesarili smo brez ščitnikov za kolena, v šolo nismo hodili po „varnih poteh“, nismo poznali „varnih igrač“, vodo smo pili kar iz potoka ali izvira, pretepali smo se, imeli polomljene kosti, razbite zobe, odrgnine po vseh sklepih (marsikatera brazgotina se še danes pozna), starši so nas puščali same v avtomobilih, ko so hodili po opravkih, otroški vozički so bili brez zavor, vsi okoli nas so kadili (zdravniki, vozniki, delavci, učitelji – vsi so bili zakajeni in prekajeni), ogrevali smo se z drvmi in iz dimnikov se je kadilo kot za stavo.

Nismo imeli računalnikov ali PlayStationa, da bi cele dneve preživeli doma in bili „na varnem“. Ne, po cele dneve smo bili zunaj, raziskovali bližnji gozd, šli nekaj kilometrov proč, in to, o groza, brez mobilnega telefona, da bi se javili staršem vsako uro, da je z nami vse v redu. Če smo se urezali ali potolkli, smo našli prvo vodo in si izmili rano, nato se igrali naprej. Izdelovali smo si orožje (loke in kopja) ter se igrali bodisi kavbojce in indijance bodisi Nemce in partizane. Ko smo hodili na vas k sorodnikom, ki so imeli po kleteh še vedno skrito orožje, smo (mulci stari 12 ali 13 let) streljali s pravimi ali zračnimi puškami. Plezali smo po drevesih (in padali z njih), se igrali na igriščih, ki so bila po zdajšnjih standardih „smrtno nevarna“: bila so visoka po več metrov, imela vrvi, vrtiljaki so bili hitri in nezavarovani. Mediji danes ves čas opozarjajo na te nevarnosti. In če smo kakšno posebno ušpičili, so nas starši kaznovali – tudi fizično. Za kazen smo denimo morali v kotu klečati na ostrem delu polena. Če nam je učitelj dal nekaj vzgojnih udarcev, starši v šolo niso prišli z odvetnikom, ampak smo bili kaznovani še doma.

Čeprav sem otroštvo preživel v komunizmu, kjer otroci niso imeli na voljo vseh dobrin in igrač, ki so jih poznali zahodni vrstniki, smo bili pri igri relativno svobodni in inovativni, odgovornost za svoje početje smo prevzemali nase in nosili posledice, starši pa niso bili panični, da bi ob vsakem našem smrklju ali ureznini noreli v zdravstveni dom. A to ne pomeni, da nas starši niso imeli radi in niso skrbeli za nas, to pomeni, da niso bili obsedeni, da z nami niso ravnali kot z milnim mehurčkom in nas ovite v vato pošiljali v šolo. Danes si je to skrb v družbi, ki je na deklarativni ravni svobodna, z regulacijami prisvojila država, starše pa skrbi za otroke učijo nepotešene feministke in psihopati, ki po parkiriščih ob trgovinah oprezajo, ali kdo morebiti v avtomobilu ni pustil otroka. Če ga najdejo, najprej doživijo ultimativni orgazem, nato pokličejo in policijo in medije, na koncu se po televizijah vrstijo oddaje, kjer se „strokovnjaki“ zgražajo nad početjem in neodgovornostjo staršev. In pozivajo k zaostritvi zakonodaje.

Si predstavljate, da bi danes mlada mamica, medtem ko gre v pekarno, pred vhodom pustila voziček z dojenčkom? Mediji bi jo linčali, pozivali, naj ji center za socialno delo odvzame otroka. Ali da bi, ko gre na tržnico, otroka pustila samega doma. To se je dogajalo in dojenčki so, glej čudo čudno, preživeli. Ali na poletnih počitnicah, ko smo se brez krem z visokimi faktorji sončili? Kako je sploh mogoče, da cela generacija ni dobila kožnega raka ali kakšno drugo kožno bolezen? Ali to, da smo si otroci delili pijačo, pili iz iste steklenice? Ne dva, ampak cela druščina. Danes ima vsak svojo steklenico ali bidon, a Bog ne daj, da bi kdo drug pil. Vsi se bojijo virusov ali bacilov, ki bi jih lahko dobili, če bi jih več pilo iz istega bidona.

Omenil sem samo nekatere primere, ko smo bili otroci prepuščeni svoji igri, regulacij ni bilo, prav tako ne samooklicanih „človekoljubov“, ki bi opozarjali pred vsemi mogočimi nevarnostmi. Seveda, prihajalo je do poškodb, tudi hudih, ljudje so postajali invalidi ali so celo umrli. Ampak to se dogaja tudi danes. Z regulacijami ali brez njih. In, ne me prijeti za besedo, ne opravičujem in ne mislim, da je bilo vse to prav, zgolj navajam dejstva, kaj smo počeli. In preživeli. Če samo pomislim, koliko „nevarnosti“ je nekoč prežalo na nas in kako „neodgovorni“ so bili starši, potem je pravi čudež, da nismo vsi mrtvi.

Advertisements