Značke

, , , , , , , , , ,

V sodobni družbi se razlike med klasičnimi desnimi in levimi strankami brišejo. Vse se kot točke na navidezni premici (kontinuumu) pomikajo proti sredini. Desnica sprejema ideje levice in obratno. Delitve, kot smo jo poznali, skoraj ni več, vrednote, ki so ostro ločile ta dva pola, sprejemajo alternative, ki so označene za skrajne. Gre predvsem za razumevanje dveh idej razsvetljenstva: enakosti in svobode. Na portalu American Thinker je bil pred dnevi dober članek na to temo, zato bom povzel nekaj misli.

Ključni pojem levega progresivizma je enakost in prepričanje, da so vsi ljudje v osnovi enaki. Razlike nastajajo zaradi tradicionalnih načinom razmišljanj, zato menijo, da je država (vlada) poklicana, da poseže med posameznike in ustvari klimo enakosti. Ne gre samo za prebivalce ene države in enega naroda, ampak za cel svet. Zato progresivci menijo, da so meje nacionalnih držav krive za nacionalizme, ki so povzročili vojne, rasizem, trpljenje. V svojo sredino sprejmejo vsakega in vsako kulturo, prepričani so, da ima vsakdo pravico ne samo do osnovnih, življenjsko potrebnih dobrin, kot so voda, hrana in streha nad glavo, ampak tudi do zdravstvene oskrbe, visoke izobrazbe, televizorja, klimatske naprave, iPhona oziroma do vsega, kar progresivizem opredeli kot napredno in nujno potrebno oziroma ne glede na človekov prispevek k družbi. Glavna ovira je zahodni konservativizem, ki jim stoji na poti do popolnega sveta. Slednji je kriv, da se ljudje ločijo po rasah in kulturah, progresivci so prepričani, da je zahodna civilizacija vzcvetela in rastla zato, ker je bela zahodna civilizacija ropala in kradla nezahodnim kulturam in ljudstvom. In prej bo ta krivica odpravljena in bolj se bodo rase med seboj mešale, lepše bo vsem na planetu. Ključno vlogo pri tem igra država, cena za izgubo osebne svobode ne bo pretirana. Meje svobode posameznika po mnenju progresivcev namreč določa država.

Konservativizem je nekaj povsem nasprotnega. Če boste kakšnega „desničarja“ vprašali, kaj je po njegovo bistvo konservativizma, vam bo najbrž odgovoril, da je to svoboda (posameznika), v katero se država nima pravice vmešavati. Konservativci želijo, da jih vlada pusti pri miru pri odločitvah, kaj bodo naredili s svojim zaslužkom, kaj s svojim premoženjem. Verjamejo sicer, da vojska, policija in pravosodje ne morejo biti zasebna podjetja, da mora država poskrbeti za ceste, nikakor pa ne pristajajo na vlogo države pri popravljanju socialnih krivic, skrbi za zdravje in izobraževanje. Prepričani so, da je vsaj posameznik uspešen toliko, kot je sposoben, in da je vsaj posameznik odgovoren za svojo usodo. Priznavajo sicer, da so v družbi posamezniki, ki zaslužijo pomoč, toda to je stvar dobrodelnosti posameznikov, ne pa države. Ne verjamejo, da bi lahko država s prerazporejanjem zagotovila ekonomsko enakopravnost, glede enakosti pa priznavajo enakost pred zakonom. Gre za vladavino prava, pravno enakost, ki pomaga ščititi posameznika pred drugimi posamezniki in plenilsko naravo države. Gospodarska enakost in socialna pravičnost so za konservativce kolektivistični kategoriji, ki dajeta privilegije določeni skupini ljudi na račun drugih.

Konservativizem in progresivizem sta si izvorno torej povsem nasprotna. Če jih gledamo v luči migracij, se konservativci upirajo uničenju nacionalne identitete, progresivci pa ne prenašajo idejo nacionalne države. Že glede samostojne Slovenije se razlikujejo. Medtem ko konservativci menijo, da je osamosvojitev Slovenije kot nacionalne države nekaj, kar je treba braniti in gojiti, bi progresivci imeli Slovenijo (in Evropo) za multikulturni laboratorij brez kakršnekoli tradicije slovenskega naroda.

Je sploh še možen kompromis?


Advertisements