Značke

, , , , , ,

V poznem osemnajstem stoletju so inovacije in izumi sprožili v Evropi industrijsko revolucijo, napredek, ki mu ni enakega v človeški zgodovini. Od leta 1800 vemo, kaj se je zgodilo, in bolj ali manj vemo, kako in kje se je zgodilo, a še vedno je velika skrivnost, na katero ni zanesljivega odgovora, zakaj se je zgodilo. In predvsem, zakaj se je to zgodilo v Evropi (in se potem razširilo po celem svetu), ne pa na Kitajskem, v ZDA ali na Arabskem polotoku. Na to skuša v svoji novi knjigi A Culture of Growth: The Origins of the Modern Economy odgovoriti profesor in raziskovalec zgodovine ekonomije Joel Mokyr. Njegova raziskovanja so ga pripeljala do zaključka, ki je politično nekorekten (zato njenega branja na politično korektnih fakultetah najbrž študentom ne bodo priporočili): do kulture rasti je pripeljala edinstvena kombinacija politične razdrobljenosti in dovolj mobilne intelektualne skupnosti.

Politično razdrobljenost Mokyr razume kot neizogibno konkurenco med suverenimi in svobodnimi državami. Države so med seboj tekmovale, tudi za to, katera bo na svoje univerze pritegnila največje znanstvenike in intelektualce tistega časa. To je pripeljalo do kulture odprte znanosti, ideje so bile razpršene. Na tej točki je pomembna še ena selekcija – selekcija med znanstveniki in intelektualci. Ta je bila kruta in neusmiljena, a izluščili so se zares samo najboljši. Mokyr trdi, da je vse to lahko peljalo v le eno smer: eksploziven tehnološki in gospodarski razvoj Evrope. Nasprotno od tega, kar je danes politično korektno govoriti: da lahko samo široke skupnosti (zveza držav), kot je denimo Evropska unija, privede do napredka.

Za Britance je knjiga, tako pravijo, v tem času zelo dobrodošla. Še posebej zdaj, ko levičarji svarijo, da bo šlo z državo po Brexitu le še navzdol. A če sledimo mislim Mokyrja, bo Velika Britanija po Brexitu postala le še močnejša. Čeprav tega izrecno ne napiše, se zaključek njegovega raziskovanja ponuja sam od sebe: nova rast Evrope je možna le, če bodo v njej močne, samostojne, nacionalno in kulturno homogene ter suverene države.

Joel Mokyr sicer knjige izdaja na vsakih šest ali sedem let, kar pomeni, da vse zelo dobro premisli, preden objavi. Njegovo zadnje delo (2009) The Enlightened Economy: An Economic History of Britain 1700–1850 se že delno dotika najnovejše knjige. V njej je namreč pojasnil vpliv razsvetljenstva na vzlet Evrope, v novi knjigi pa pojasni, zakaj se je industrijska revolucija zgodila prav v Evropi, čeprav so imeli tudi denimo Kitajska, ZDA ali Bližnji vzhod dostop do enakega znanja kot Evropejci. Čeprav se z Mokyrjem mogoče ne bomo strinjali, je knjiga, vsaj po recenzijah sodeč, vredna branja. Predvsem pa premisleka.

Advertisements