Značke

, , , , , ,

Od ene redkih zastopnic pacientovih pravic, ki je imela danes uradne ure, sem slišala celo, da bi želela pomagati, a ne more. Ima pač pet vnukov, enega psa, njen delovnik pa se ob petkih konča okoli 14. ure.“

Pozor! To ni rekel kmet Franc, ki je zavrnil soseda Toneta, da gresta v vaško gostilno, niti frizerka Tina, ki ima salon in bi s tem tvegala, da za vedno izgubi stranko, niti ne pek Jože, ki bi na ta način kupce odgnal h konkurenci, ne, to je izjavila zastopnica (varuhinja) pacientovih pravic, ki jo je novinarka Planeta TV Sandra Ezgeta za osrednjo informativno oddajo Danes kontaktirala v zvezi s tragedijo dveletne deklice Neže, ki leži na pediatrični kliniki v Ljubljani.

To je bil šolski primer škandaloznega odnosa človeka, ki svojo funkcijo sicer opravlja nepoklicno, a dobi sredstva za svoje delo iz proračuna, upravičen je do nagrade in povračila stroškov (50. člen zakona o pacientovih pravicah). Denar zanj torej dajo davkoplačevalci. A ob petkih on dela, kakopak, do 14. ure, a ne? Tudi voditeljica Jerca Zajc Šušteršič je ostala odprtih ust, Ezgetova pa je tvitnila: „Me NE zanima, če je petek in si v službi do 13:30!!! Ce imaš državno funkcijo in lahko pomagaš, daj!! Si človek prvo… #pomagajmoneziA glej ga vraga. Ne mine dan, ko strokovni direktor pediatrične klinike Rajko Kenda za Dnevnik izjavi, da „nekateri mediji stisko staršev izkoriščajo za povečanje prodane naklade“. In vse to skoraj istočasno, ko zdravniki zahtevajo višje plače, napredovanje v višje plačne razrede javnega sektorja. Zato se zdi, kot da bi vsi, od zastopnice pacientovih pravic do Rajka Kende, živeli v nekem vzporednem svetu, sami zase, sami sebi zadostni. In da pokukajo v realen svet, svet običajnih državljanov, samo takrat, ko od njih pričakujejo denar, ko je treba pobrati davke, da bi imeli za plače, dodatke in druge ugodnosti. In za nagrade zastopnikom pacientovih pravic, seveda.

O javnem sektorju in od države izbranih posameznikov sem že večkrat pisal (da je BDP fetiš javnega sektorja, kakšen je njihov besednjak, o življenju v oblakih), zato povsem na kratko. Funkcionarji in uslužbenci javnega sektorja oziroma vsi, ki jih je izbrala država in ki jih plačujemo davkoplačevalci, so tam zato, ker so „izvoljeni“ in „izbrani“ da služijo ljudstvu, da žrtvujejo sebe in svoj čas za dobro državljanov. Tudi zastopnica pacientovih pravic, ki mora ravnati, kot piše v zakonu, „častno, pošteno in dobronamerno“. In še: „Za zastopnika se lahko imenuje oseba, vredna zaupanja, ki ima socialne in komunikacijske sposobnosti ter uživa strokovni in moralni ugled.“ Je zgoraj omenjena zastopnica ravnala častno? Ne! Moralno? Ne! Socialno? Ne! Dobronamerno? Ne! Pošteno? Ja, zase in za svojega psa, za deklico Nežo zagotovo ne.

Zastopnik mora imeti uradne ure najmanj 12 ur tedensko, od tega tretjino v popoldanskem času. A večina jih ima urnik naravnan tako, da ob petkih že zgodaj popoldne zapre vrata. In ko opravi teh 12 ur, se lahko pacienti postavijo na glavo, do zastopnika pač ne morejo. To pa je najmanj nečastno, nevredno zastopnika. Zastopnik pacientovih pravic bi moral biti kot „izbranec“ vedno in povsod obremenjen s svojim poslanstvom, ne pa da ima do minute natančno preračunan svoj delovni čas, svoje uradne ure, da se obnaša nekako v smislu, da bo delal toliko, kot je to določeno v zakonu.

Kakšen urnik imajo, si lahko ogledate tukaj. Večina svoje delo „poštima“ od ponedeljka do srede, redki so, ki bi varovali pacientove pravice tudi ob četrtkih ali petkih. Logično. Takrat običajno zdravstvo ne krši pacientovih pravic, mar ne? In prav nihče ne potrebuje pomoči zastopnika? Ali pač?

Advertisements