Značke

, , , , , , , , ,

Najprej preberite tole:

»Sodišče je ocenilo, da vsebina zapisa izrazito izstopa iz okvirjev svobode govora, saj ta pravica ne sme posegati v sfero ustavno zagotovljene duševne celovitosti in osebnega dostojanstva druge osebe.«

Zdaj pa še tole:

»Zaznavamo nekatere špice, ki le preveč štrlijo in ki motijo ta mir v slovenskem in jugoslovanskem prostoru. Postopno bomo morali tudi z več represije, kot smo jo doslej imeli, čeprav trdim, da jo je bilo v zadnjem času v Sloveniji več kot kjerkoli v Jugoslaviji, in čeprav vsi hočejo povedati, da smo ne vem kako liberalni, da bomo morali iti v te postopke.«

Ste tudi vi zaznali podobnost med besednima zvezama »izstopa iz okvirjev« in »špice, ki le preveč štrlijo in ki motijo«? Podobnost je neverjetna, kot bi jih izgovoril isti človek. Pa jih ni. Prve so besede velenjskega okrajnega sodišča v primeru odškodninske tožbe (kazenska še traja pred celjskim okrožnim sodiščem) novinarke Radiotelevizije Slovenija (RTVS) Mojce Šetinc Pašek zoper predsednika in poslanca SDS Janeza Janšo (oktober 2016), druge so besede okorelega udbovca Tomaža Ertla (konec osemdesetih let prejšnjega stoletja), ki jih je v dokumentarcu Dosje JLA objavil novinar Valentin Areh. Med izrečenim (oziroma zapisanim) je 30 let razlike, a prav grozljivo je, kako neko sodišče uporablja besednjak in misel nekdanje tajne politične policiji. Ljudje se očitno menjajo, a razmišljanje (pravosodne) veje oblasti o svobodi (predvsem o omejitvah svobode govora) ostaja enako kot v času komunistične države (o sodnikih iz tistega časa si lahko preberete tukaj).

Čeprav ne poznam celotne vsebine obrazložitve sodbe (in če zanemarimo, da v svobodnih državah, kjer je svoboda govora človekova pravica v pravem pomenu besede, do obravnave sploh ne bi prišlo ali pa bi bila tožba zavržena), je očitno, da sodišče skrbi, da bi Janševe besede »motile mir v  slovenskem prostoru«, zato bodo postopno »morali tudi z več represije«, bi rekel Ertl. Ertlovi agenti bi v nekem drugem času »moteče« pospravili in procesirali po hitrem postopku, a ker je Slovenija danes (vsaj na deklerativni ravni) demokratična država, ki vendarle ima neke ustavne in zakonske varovalke, so si velenjski sodniki na vse kriplje prizadevali, da bi Janšev tvit (»Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C in Mojce PŠ. Eno za 30 evrov, drugo za 35 evrov. #ZvodnikMilan.«) opredelili kot objektivno žaljiv. A to dokazati je izredno težko. Sodišče mora namreč upoštevati okoliščine, v katerih je prvak SDS napisal domnevno sporni tvit. Tožnica bi morala onkraj vsakega dvoma dokazati, da je Janez Janša objektivno žaljive besede izrekel z namenom zaničevanja. Zanjo so lahko Janševe besede žaljive (in najbrž tudi so), a le subjektivno, nikakor pa ne objektivno. Za obsodbo zaradi razžalitve je treba imeti zaničevalen namen.

Kakšen namen je imel v resnici Janez Janša, ve samo on, a kot je kasneje pojasnil, se je s tvitom odzval na novinarski prispevek novinarke Eugenije Carl (Mojce Šetinc Pašek pa je urednica dnevnoinformativnih oddaj), ki je poročala, da so med člani Facebook skupine Legija smrti tudi vidni člani SDS. Nekateri med imenovanimi so članstvo v tej skupini zanikali, češ da so njihova imela zlorabljena. Lahko mu torej verjamemo ali pa tudi ne, da je bil tvit reakcija na prispevek, ki je bil očitno manipulativen in je namigoval, da so vidni člani SDS podporniki Legije smrti. A sodišče je objektivno žaljivost tvita našlo. Takole so poročali mediji: »Okrajno sodišče v Velenju, ki je s sodbo pritrdilo Šetinc Paškovi, je ugotovilo, da je bil Janšev tvit žaljiv že sam po sebi, ne glede na to, kdo ga je napisal, s kakšnim namenom in na koga se nanaša.« Tvit je torej žaljiv že sam po sebi, kar pomeni, da je objektivno žaljiv. Torej bo v prihodnje obsojen vsakdo, ki bo kaj podobnega napisal. Taki tviti izstopajo iz okvirjev (velenjski sodniki) oziroma štrlijo in motijo mir (Tomaž Ertl), zato jih je treba sankcionirati. In prav to je tisto, kar je grozljivo: današnjim sodnikom iskre med nevroni v možganih preskakujejo v istem ritmu kot v socialističnih časih. Sodišče sploh ni tehtalo, kaj je pomembnejše: ali svoboda govora kot absolutna človekova pravica ali svoboda govora, ki je omejena s tem, da nek posameznik ali skupina posameznikov niso užaljeni.

Advertisements