Značke

, , , , , , , , , , ,

Zdravstvo, izobraževanje, socialna varnost in sodstvo so področja, ki so krizo najboljše prestala, saj so se izdatki države za njih povečali ali pa še naprej ostajajo med najvišjimi v Evropski uniji (EU) glede na delež v bruto domačem proizvodu (BDP). Tako kaže analiza ministrstva za finance po metodologiji CFOG – ESA 2010, ki demantira navedbe levice in sindikatov, da je brutalna neoliberalna varčevalna politika udarila najbolj socialno državo ter javno šolstvo in javno zdravstvo.

Vlada je pred dnevi uskladila proračuna za leti 2016 in 2017. Za prihodnje leto načrtuje 8,63 milijarde prihodkov in 9,42 milijarde odhodkov, za leto 2017 pa 8,7 milijarde prihodkov in 9,42 milijarde odhodkov. To pomeni, da bo primanjkljaj prihodnje leto znašal 0,79 milijarde evrov, še leto dni kasneje pa 0,72 milijarde. Ob tem se bomo leta 2016 zadolžili za 2,5 milijarde evrov (in odplačali 3,8 milijarde evrov dolga), leta 2017 pa za 4,1 milijarde evrov (in odplačali 2,9 milijarde evrov dolga). Minister Dušan Mramor je ob tem dejal, da bo največja proračunska prioriteta varnost ljudi in premoženja, saj bodo dodatna sredstva namenjena policiji, kar je spodbudno, druge prioritete pa bodo še javno zdravstvo, javno izobraževanje, pravosodje in infrastruktura. V oči bodeta še dva podatka: subvencije se bodo povečale skoraj za tretjino (s 368 na 484 milijonov evrov), transferi nepridobitnim organizacijam in ustanovam pa za desetkrat (z 11 na 119 milijonov evrov).

Kljub temu poraba po proračunskih uporabnikih ne daje prave slike, saj se za posamezna področja lahko res zazdi, da imajo opozicijska ZL ter koalicijski SD in Desus prav, da vlada krši socialno državo. Tako je zapisano na Facebook strani Združene levice: »Socialisti (…) razumejo, da prava socialna, gospodarska ali kulturna reforma ni mogoča, dokler militaristi in njihovi zavezniki v vojaških korporacijah plenijo in ropajo državni proračun, dopuščajo pa, da so revni lačni, delavci v stiski, infrastruktura propada, socialne storitve klestijo v imenu varčevanja.« Se pravi, v imenu varčevanja država jemlje sociali in kulturi ter daje vojski.

Resnica je, kot običajno, diametralno nasprotna temu, kar pravijo levičarji. To dokazuje najnovejša primerjalna analiza ministrstva za finance, kjer so izdatki širše države prikazani po namenu oziroma po posameznih funkcijah države (metodologija ESA 2010; glej okvir) ter opravljena primerjava od začetka krize (2008) do leta 2013.

Tako ne drži, da »militaristi in njihovi zavezniki v vojaških korporacijah plenijo in ropajo državni proračun«. Skupni izdatki za obrambo in zaščito se zmanjšujejo. Če so še leta 2008 in 2010 znašali 1,4 odstotka BDP, so se leta 2013 zmanjšali na en odstotek, kar je 0,4 odstotne točke manj od povprečja EU. Največ sicer za obrambo in zaščito namenita Velika Britanija (2,3 odstotka BDP) in Grčija (2,1 odstotka BDP). Če pogledamo samo vojaško obrambo oziroma vojsko v ožjem smislu, je pše slabše. Leta 2010 smo zanjo namenili 1,2 odstotka BDP, predlani samo še 0,7 odstotka, kar je 0,5 odstotne točke manj od povprečja EU.

Za javni red in mir je Slovenija leta 2013 namenila 2,2 odstotka BDP, kar je 0,5 odstotne točke več kot ob začetku krize in ve od povprečja EU (1,8 odstotka BDP). Vendar se moti tisti, ki meni, da smo več namenili za policijo. Ne. Poraba za policijo znaša 0,8 odstotka BDP, kar je manj od povprečja EU. Celo več. Slovenija spada med države z najmanjših deležem BDP za policijo. Zato pa toliko večji delež nameni sodstvu – z 0,9 odstotka BDP za dejavnost sodišč in drugih pravosodnih organov Slovenija zaseda prvo mesto v EU. To je kar za 0,5 odstotne točke več od povprečja EU, prvi slovenski zasledovalki na lestvici (Bolgarija in Švica) namenjata 0,6 odstotka BDP. Sodniki spadajo med tiste, ki se jih kriza sploh ni dotaknila. Na njenem začetku je namreč delež znašal 0,5 odstotka BDP, predlani 0,4 odstotne točke več. In Mramor pravi, da je pravosodje še vedno prioriteta, čeprav imamo največ sodnikov na prebivalca v EU in sodstvo pa je med najmanj učinkovitimi.

Pri gospodarskih dejavnostih na splošno se je Slovenija leta 2013 uvrstila skoraj na sam vrh po deležu BDP. S 14,5 odstotka je zaostala samo za Grčijo (15,1) odstotka, vendar je tisto leto bila všteta še dokapitalizacija bank. Nad povprečjem je Slovenija še pri izdatkih za kmetijstvo, gozdarstvo, ribištvo in lov (0,7 odstotka BDP, povprečje EU je 0,3 odstotka) in prometu (2,4 odstotka BDP, povprečje EU je dva odstotka).

Za zdravstvo je Slovenija delež BDP od začetka krize do leta 2013 povečala s 6,1 na 6,9 odstotka. Nad povprečjem EU je pri izven bolnišnični in bolnišnični zdravstveni oskrbi, pod povprečjem pri oskrbi z zdravili in ortopedskimi pripomočki. Povsod je delež BDP ostal enak ali se je povečal. Podobno je pri izobraževanju, ki naj bi po mnenju levičarjev in sindikatov doživelo najbolj brutalne reze. Kar ne drži. Delež BDP za izobraževanje se je od začetka krize do leta 2013 povečal s 6,1 na 6,5 odstotka, kar Slovenijo uvršča med prvih pet držav EU z največjim deležem BDP za izobraževanje. Pri predšolski vzgoji in osnovnošolskem izobraževanju je znašal ta delež predlani 2,4 odstotka in je bil za 0,2 odstotni točki večji kot na začetku krize (0,8 odstotne točke več od povprečja EU), enak je delež za srednješolsko izobraževanje, ki je bil za 0,1 odstotne točke večji kot leta 2008 (povprečje EU je 1,9 odstotka), enak (1,2 odstotka BDP) pa je ostal pri visokošolskem izobraževanju (povprečje EU je 0,8 odstotka).

Tudi za socialno varnost je Slovenija ves čas krize namenjala vedno več in ne manj. Delež izdatkov za socialo se je od začetka krize do predlani povečal s 15,6 odstotka na 18,7 odstotka BDP. Pri varstvu obolelih in invalidnih oseb je ostal enak (2,5 odstotka BDP), povečal pa se je pri pokojninskem varstvu (z 8,3 na 10,3 odstotka BDP), varstvu otrok in družine (z 1,9 na 2,2 odstotka BDP), varstvu brezposelnih oseb (z 0,3 na 0,9 odstotka BDP) in varnosti socialno ogroženih (z 0,6 na 0,8 odstotka BDP).

Pri financiranju rekreacije, kulture in dejavnosti neprofitnih organizacij je Slovenija sploh nekaj posebnega. Ima enega največjih deležev v BDP v EU, ki se je od začetka krize do predlani povečal z 1,6 na 1,8 odstotka BDP. Ta delež je skoraj še enkrat večji od povprečnega deleža v EU. Delež za šport (0,3 odstotka BDP) ostaja na enaki ravni kot leta 2008 (je manjši od povprečja EU), zato pa prednjačijo izdatki za kulturo (delež je z 0,8 odstotka BDP za četrtino večji od povprečja EU), kjer se Slovenija uvršča na 6. mesto (isti delež imata Francija in Madžarska) ter za radio, televizijo in založništvo, kjer Slovenija z 0,4 odstotnim deležem v BDP zaseda vrh lestvice (pred Hrvaško, Madžarsko, Slovaško, Finsko in Islandijo, kjer delež dosega 0,3 odstotka BDP).

Enako za javno upravo, čeprav sindikalisti ves čas trdijo, da so prav oni nosili glavno breme finančne krize in doživeli največje finančne reze. Delež izdatkov za javno upravo v BDP se je tako od začetka krize do predlani v Sloveniji izdatno povečal. Če je leta 2008 znašal 5,4 odstotka je bil leta 2013 že 6,7 odstotka. To pa pomeni enega največjih povečanj v Evropski uniji. Zato nikakor ne držijo trditve, da so krčenje izdatkov v krizi najbolj občutila področja šolstva, zdravstva in socialne varnosti oziroma kar cel javni sektor.

Kaj je metodologija COFOG – ESA 2010?

Metodologija ESA 2010 je nadgradnja metodologije ESA 95, ki je skladna s sistemom Združenih narodov glede računovodskih standardov in klasifikacij. Posodobili so jo, da bo bolj uporabna za Evropsko unijo. COFOG – ESA 2010 razvršča izdatke širše države po namenu oziroma razvršča izdatke širše države po posameznih funkcijah. Porabo razčlenjuje po vseh institucijah širše države: zajema celotno porabo državnih in občinskih proračunov, skladov socialnega zavarovanja, javnih skladov in agencij, javnih zavodov ter drugih oseb javnega prava, ki so razvrščene v institucionalni sektor države, po posameznih funkcionalnih namenih porabe. Prikazuje torej za kakšne funkcionalne namene država v širšem smislu troši javnofinančna sredstva. Prikazi odhodkov države po posameznih proračunskih porabnikih ne ustrezajo več: ker podatki za različna obdobja niso primerljivi in ker ne omogočajo primerjavo med državami.

*Tekst je bil objavljen v reviji Reporter, oktober 2015

 

Advertisements