Značke

, , , , , , ,

»Vlado, ki nam je pred petimi leti ponudila pomoč, zelo spoštujemo. Za zaupanje bi se rad zahvalil tudi davkoplačevalcem in zasebnim vlagateljem, ki verjamejo v nas.« To so bile besede prvega moža Erste Group Andreasa Treichla, potem ko je banka predlani v avstrijski proračun vrnila 1,22 milijarde evrov pomoči. Podobno se je letos za dokapitalizacijo lastnikom in davkoplačevalcem zahvalil tudi predsednik uprave NLB Janko Medja. Toda, ali ste slišali kdaj kakšnega umetnika, ki bi se za prejeto sofinanciranje njegovih takšnih ali drugačnih projektov zahvalil davkoplačevalcem? S tem ne mislim, da so bankirji kaj boljši, ker se zahvalijo, nikakor ne. Ampak vsaj delajo se, da se zavedajo, kdo jim je v resnici dal denar.

Če ste bili kdaj na otvoritvi kakšne razstave ali drugega kulturniškega projekta, se je avtor v najboljšem primeru spomnil ministrstva za kulturo in se zahvalil ministru (ali državnemu sekretarju) za dodeljeni denar. Takrat se zdi, kot da bi minister (ali ministrica) iz svojega žepa financirala njegov projekt. Nikoli ne boste slišali: »Davkoplačevalci, hvala, ker ste sofinancirali moj projekt.« Ne. Mogoče delam komu krivico, toda zahvale kakšnega kulturnika se nikakor ne morem priklicati v spomin. Ali pa ste mogoče v knjigi kakšnega pisatelja zasledili, da bi se davkoplačevalcem zahvalil za sofinanciranje njegovega romana ali pesniške zbirke? Ne? Seveda ne. Kvečjemu, da je ta ali ona ustanova ali ministrstvo sofinanciralo izdajo knjige, nikoli pa ne boste prebrali: »Dragi bralec, tebi davkoplačevalcu, ki si vzel v roke to knjigo, se jaz, avtor iskreno zahvaljujem, da si mi finančno pomagal.« Najbrž bi bilo res potrebno, da bi morali na knjigo prilepiti nalepko z napisom »Davkoplačevalcu prijazno«. Tako bi označili knjige, ki jih na posreden ali neposreden način ni financirala država oziroma, bolje rečeno, davkoplačevalci.

In če kulturniki ne dobijo dovolj denarja, kolikor se jim zdi, da bi si ga zaslužili, začno izsiljevati. Tudi z gladovno stavko kot Miha Turšič. Pri tem se ne zadevajo (ali pa mogoče se), da izsiljujejo pravzaprav davkoplačevalce. Ampak za kulturnike so davkoplačevalci tako ali tako samo evrski bankovci, s katerimi se polni bankomat, ki sliši na ime državni proračun. Državni birokrati potem izbranim razdelijo PIN kode za ta bankomat. In ko zmanjka denarja, ko nekdo pride do limita, se začnejo prepirati med seboj. Pred očmi in na račun davkoplačevalcev. Predstavljajte si absurdno situacijo, ko vas napadeta dva nepridiprava in vas oropata. Predrzneža ne pobegneta, ampak si pred vašimi očmi začneta deliti plen. Ker nekdo s svojim deležem ni zadovoljen, se celo skregata. In vi to samo nemočno opazujete. Kajti če bi posegli vmes in skušali priti do svoje denarnice, obstaja velika verjetnost, da bi jo skupili, lahko bi vas celo ubila. Natančno tako in nič drugače funkcionira država. Ne da bi vas vprašala, vam pobere polovico zaslužka. V Švici denimo manj (33,8 odstotka), na Danskem pa več (57,6 odstotka). In potem se pred vašimi očmi odvija prepir za razdelitev plena, vi pa samo nemočno opazujete, kako se vaš denar deli med parazite. Če se temu uprete in se ne pustite prostovoljno oropati, vas kaznujejo, če pa se celo fizično zoperstavite, vas lahko tudi povsem zakonito ubijejo. Na ta rop s(m)o se davkoplačevalci že tako navadili in se nam zdi že tako samoumeven, da sploh ne razmišljamo o drugačnih možnostih.

Eni od najglasnejših so prav kulturniki. Denarja jim ni nikoli dovolj. Čeprav denimo Slovenija iz javnega denarja namenja kulturi 0,8 odstotka BDP, kar jo uvršča na 6. mesto v Evropski uniji. Nasploh je Slovenija pri financiranju rekreacije, kulture in dejavnosti neprofitnih organizacij nekaj posebnega. Ima enega največjih deležev v BDP v EU, ki se je od začetka krize do predlani povečal z 1,6 na 1,8 odstotka BDP. Ta delež je skoraj še enkrat večji od povprečnega deleža v EU. Delež za šport (0,3 odstotka BDP) ostaja na enaki ravni kot leta 2008 (je manjši od povprečja EU), zato pa prednjačijo prej omenjeni izdatki za kulturo (četrtino večji od povprečja EU) ter za radio, televizijo in založništvo, kjer Slovenija z 0,4 odstotnim deležem v BDP zaseda vrh lestvice (pred Hrvaško, Madžarsko, Slovaško, Finsko in Islandijo, kjer delež dosega 0,3 odstotka BDP).

Na tem blogu sem že večkrat zapisal, da bi morali ministrstvo za kulturo ukiniti, kulturne projekte pa bi morali umetniki ali avtorji financirati sami ali pa si najti donatorje, kajti nekatere njihove performanse in instalacije nihče ne razume. Razlogov je več kot dovolj. Mnogi se seveda nad takimi stališče zgražajo, pravijo, da gre za tipično neoliberalno politiko, ki nasprotuje financiranju baletnih hiš, muzejev, galerij, opernih hiš, kulturnih in umetniških društev, gledališč in podobno. Ampak poglejte malo bolj podrobno, kaj recimo pomeni, da davkoplačevalci plačujemo baletno predstavo. To pomeni, da sofinanciramo vstopnice tisti peščici ljudi, ki obiskuje baletne predstave. Ta peščica oboževalcev baleta razmišlja nekako takole: ker bi bila vstopnica za predstavo predraga, bom na volitvah volil tiste politike, ki bodo davkoplačevalce prisilili, da mi bodo plačali polovico vstopnice za balet, čeprav ga ne marajo. Tako razmišljanje, kakopak, kulturniki označijo za malodane fašistično, zagovornike pa za sovražnike naroda, kot so to pred leti storili z Mićom Mrkaićem, ki si je drznil liberalno razmišljati o kulturi. Ampak razmislite še enkrat, tokrat s pogledom davkoplačevalca, ki denar rajši nameni za zanj kaj bolj koristnega, kot pa za balet, in se vprašajte, zakaj bi nekdo, ki iz različnih razlogov ne bo nikoli v življenju šel gledati baletno predstavo, to z davki sofinanciral, da bodo lahko ljubitelji baleta prišli do cenejših vstopnic? Če ti ljudje, ki obožujejo na odru ljudi, ki skačejo in plešejo po prstih, niso pripravljeni za ta užitek plačati polno ceno, potemtakem že nimajo dovolj radi baleta. Kot se denimo baletna hiša znajde v finančnih težavah, bi človek od teh ljubiteljev pričakoval, da bodo segli v svoje denarnice in dali ali pa posodili denar baletni hiši, da bo preživela. Ampak ne. Ti ljudje v takih primerih napadejo državo (in davkoplačevalce), da uničuje kulturo. In da so davkoplačevalci dolžni dati denar, da baletna hiše ne bo šla v stečaj.

In da bo jasno, tudi to smo že večkrat povedali: da si davki nujno zlo, ki je potrebno za delovanje družbe, je ugotovil že Adam Smith. Toda davki morajo biti minimalni, javna poraba tudi. Ali veste, koliko je znašala javna poraba konec 19. stoletja, ko je zahodna civilizacija doživljala največji napredek in so nastala nekatera najodličnejša dela v umetnosti. Pojavil se je denimo impresionizem, ki so ga zaznamovali Edouard Manet, Vlaude Monet in Edgar Degas. No, javna poraba je znašala pod 10 odstotkov ali malo nad tem: Norveška (5,9 odstotka), Danska (9,2 odstotka), Velika Britanija (8,7 odstotka), Švedska (5,7 odstotka) in Francija (11 odstotkov). To je bilo leta 1870 in se do I. svetovne vojne ni bistveno spremenilo. Kulturo, še posebej v Franciji, pa so lahko uživali vsi, ker jo je trg približal žepom vseh družbenih slojev. Država pa je z davki financirala samo tisto nujno: ščitila je lastninske pravice, državljanom je nudila fizično zaščito pred notranjim (kriminalci, goljufi in drugi nepridipravi) in zunanjim sovražnikom (agresor), varovala premoženje in zagotavljala človekove pravice. Najpomembnejši stebri družbe so bili policija, vojska in sodstvo. Danes pa imamo socialni inženiring, kjer birokrati in vsakokratno izvoljeni politiki s taktiko korenčka in palice ljudi zadržujejo državnem suženjstvu.

Advertisements