Značke

, , , , , , , , , , ,

Saj veste, kako je z levičarji. Menijo, da se spoznajo na tržno ekonomijo, v resnici so globoki verniki planskega gospodarstva. In tudi takrat, ko želijo biti duhoviti, pokažejo vse svoje neznanje.

Potem ko je zastarala zadeva Patria (tukaj), je poslanec SD Jan Škoberne na Twitterju zapisal (tukaj): »Patria je zastarala. Sem vesel, da je poslanski kolega (Janez Janša; opom. Kavarna Hayek) razbremenjen te zgodbe, da bo lažje pojasnil kako prodati parcelo, vredno 20 za 150 :)« Pustimo ob strani zadevo Patria. Koliko je Slovence stala, sem pisal že (tukaj). Posvetimo se rajši drugemu delu njegove »domislice«, ki razkriva Škobernetovo ekonomsko neznanje, kar pa ni čudno, saj pripada politični stranki, je je zrasla iz Zveze komunistov Slovenije.

Škoberne je prepričan, da bodo Janšo zdaj preganjali zaradi prodaje nepremičnine v Trenti. Na kratko obnovimo zgodbo. Predsednik SDS Janez Janša je posestvo v Trenti kupil leta 1992, ki je obsegalo zazidljivo parcelo s hišno številko in hišo (v slabem stanju) tik ob Soči, v neposredni bližini avto kampa in večjega apartmajskega objekta. Lokacija je med najbolj atraktivnimi v Trenti, parcele posestva mejijo na 200 metrov obale Soče. Zanjo je odštel 1,32 milijona takratnih tolarjev, kar bi bilo vredno okoli 22 tisoč švicarskih frankov.

V časniku Finance so izračunali, da je to primerljivo z današnjimi 30.220 franki, kar znaša 24.683 evrov. Leta 2005 je to zemljišče prodal Eurogradnjam za 131 tisoč evrov, ta pa naprej Imosu. Glavni očitek Janši je bil, da je Imos preplačal zemljišče. »Če vzamemo povprečno ceno, bi bilo Janševo kmetijsko zemljišče v Trenti vredno 68 tisoč evrov, razlika 63 tisoč evrov pa je vredna ruševina hiše s 57 kvadratnimi metri neto tlorisne površine. Torej bi bila ruševina vredna 1.089 evrov za kvadratni meter oziroma stavbna parcela (176 kvadratnih metrov) 347 evrov za kvadratni meter. To je tik pod povprečnimi cenami za zazidljiva zemljišča v Trenti,« so zapisali v Financah.

Ne glede na te izračune bi moralo tudi v Sloveniji, ki ima vsaj na deklarativni ravni tržno gospodarstvo, veljati, da je stvar vredna natančno toliko, kolikor so kupci zanjo pripravljeni plačati. Gre za pomen vrednosti, ki jih različni ljudje ali pa različni poslovni subjekti pripisujejo stvarem. Te vrednosti, kar je ugotovil že Ludwig von Mises, niso del stvarnega sveta, kot so denimo masa predmeta, njegova dolžina ali širina, kar je zanimivo za naravoslovce. Vrednost namreč ni nekaj, kar bi obstajalo v samih dobrinah in jih bi bilo mogoče meriti z natančnimi lestvicami. Različni ljudje namreč različno vrednotimo stvari. Tako bodo nekateri višanje cen delnic na borzi videli kot dobro znamenje za nakup, drugi kot alarm in dobro priložnost za prodajo. Zato sta očitno Eurogradnje in Imos v Janševi parceli videla večjo vrednost, kot drugi. Prav lahko bi se našel kdo, ki bi ponudil še višjo ceno, ali pa drugi, ki bi ponudil manj, kot je Janša odštel ob nakupu. Vrednost neke stvari ni in ne more biti statična. Če bi bila, ne bi bilo ne napredka ne blaginje, kot ju poznamo danes. Samo poglejte nekdanjo Jugoslavijo, kjer je država skušala določati vrednosti stvarem. Družbo je to pahnilo v pomanjkanje in revščino.

Vrednost je torej v razumu posameznika. Je stvar čustev, je stvar osebne presoje. In te vrednosti se spreminjajo. In to ves čas. Ker se spreminja svet in naše potrebe. Dojemanje teh sprememb je težavno celo za ekonomista, kaj šele za navadnega človeka, ki se ves čas sooča s spreminjanjem vrednoti, sooča pa se tudi z nekaterimi na videz nerazumljivimi vrednotenji. Kako je mogoče, da je voda, ki je tako pomembna za življenje, tako poceni, diamanti, ki so v resnici nepomembno za preživetje, pa veliko več vredni kot voda. Odgovor je dal ustanovitelj avstrijske ekonomske šole Carl Menger, češ posamezniki ne izbirajo med »vodo« in »diamanti« na abstrakten način, saj se ne odločajo, ali bi imeli vso vodo na svetu ali vse diamante. Edina izbira je, ali bi želeli imeti malo več vode ali nov diamant. Ker imajo ljudje dovolj vode za svoje potrebe, dodatni skodelici vode pač ne pripisujejo prave vrednosti: zato je voda poceni. Po drugi strani pa ljudje ne mislijo, da imajo dovolj diamantov, zato so za diamante pripravljeni plačati veliko več. Pripisovanja vrednosti ni mogoče meriti z matematičnimi enačbami. Vsak človek bo dal določeni stvari drugo vrednost.

Podobno je tudi z denarjem. Vzemimo bankovec za 50 evrov. Na njem piše 50 evrov in toliko naj bi bil vreden. In pika. A temu ni tako. Za človeka, ki ima mesečni dohodek 500 evrov, je ta bankovec vreden mnogo več kot za človeka, ki ima mesečni dohodek 5.000 evrov. Nominalna vrednost je sicer enaka, čustvena, ki pravzaprav poganja celotno gospodarstvo oziroma menjavo, kjer se posamezniki odrekajo nečemu, da dobijo tisto, kar želijo, in to na podlagi mejne koristi, pa ne. Zato se nekomu Janševa prodaja parcele Eurogradnjam za 131.000 evrov zdi veliko, nekomu malo, tretjemu pa ravno prav.

Tudi cena, ki jo je cenilka postavila za Janševo nepremičnino, ki se zdaj prodaja iz stečajne mase Imosa (tukaj), ne more biti dokaz, da naj bi predsednik SDS ravnal koruptivno, ker je bil v času prodaje parcele pač ministrski predsednik. Zato še enkrat: stvar vredna natančno toliko, kolikor so kupci zanjo pripravljeni plačati. Pred 20. Leti so ponudili 20 tisoč evrov, pred desetimi leti 100.000 evrov, pred petimi 40 tisoč evrov, danes bi mogoče dali 10 tisoč evrov. Na podlagi spreminjanja cene nepremičnine sklepati, da je nekdo ravnal koruptivno, je seveda popolni nesmisel. Izjema bi bila, če bi imela policija materialne dokaze (prisluhe, elektronsko pošto ali kaj drugega), da je Imos kupil parcelo po višji ceni, v zameno pa je dobil državne posle. Toda pogled v Supervizorja pokaže, da Imos v času vlade Janeza Janše ni bil v privilegiranem položaju. In samo na podlagi tega, ker se nekomu dozdeva, da je bila nepremičnina preplačana, potem sklepati, da je bilo ravnanje koruptivno, kaže na popolno nepoznavanje tržnega gospodarstva.

Advertisements