Značke

, , , , , , , , , , , , ,

S stališča svobode govora bi seveda morali vsi zastriči z ušesi, če so ljubitelja Palestincev, partizanov in migrantov Erika Valenčiča odpustili z javnega zavoda RTV Slovenija zato, ker je v oddaji Zrcalo tedna povedal tako, kot v resnici misli. Na deklarativni ravni imamo v Sloveniji svobodo govora. Direktor Adama Smitha Eamonn Butler je v knjigi z naslovom Temelji svobodne družbe (http://www.reporter.si/slovenija/eamonn-butler-resni%C4%8Dne-svobode-ne-poznamo-ve%C4%8D/53866) zapisal: »Moja svoboda se konča pred tvojim nosom.« S tega vidika tudi zapis na Twitterju Sebastjana Erlaha (http://www.casnik.si/index.php/2015/08/27/portalplus-kako-bi-nas-sestra-eve-irgl-in-novinar-sebastjan-erlah-resila-beguncev/), češ da bi beguncem dovolil približanje slovenski meji zgolj na 500 metrov, sicer bi jih postrelil, ni problematičen. Oba sta povedala, kar mislita. In ni večje svobode, kot da brez strahu pred pregonom poveš, kaj misliš. Ker je bilo o Erlahu že veliko zapisano, tokrat samo o Valenčiču. Njegovo ravnanje, kasnejše pismo (http://www.mladina.si/169117/javno-pismo-erika-valencica-basen-o-misji-strahovladi-na-rtv/) in tudi odziv novinarskih kolegov (z njimi tudi samooklicane civilne družbe) je namreč problematiče.

Valenčič je v pismu zapisal: »… želim pojasniti okoliščine, ki so privedle do moje odslovitve z delovnega mesta.« No, novinar je delal pogodbeno in vodstvo RTV Slovenije se je odločilo, da mu pogodbe pač ne bo podaljšalo. Popolnoma vseeno je, ali se je za to odločilo pred ali po oddaji, saj gre za povsem legitimno pravico televizijskih direktorjev. In pri tem ni dožno nikomur razlagati, še manj se opravičevati, zakaj se je tako odločilo, ne glede na to, da je RTV Slovenija javni zavod, ki ga plačujemo davkoplačevalci. Pogodba se mu je pač iztekla, ne bodo mu jo podaljšali. In pika. Konec. Enako oziroma še bolj bi veljalo, če bi bil medij zaseben. V tržnem gospodarstvu je pač tako, da lastnik medija določi njegovo vizijo in, če že tako hočete, ideološko usmeritev, ki jo potem prek direktorja (ta pa prek urednika) izvaja. Lastnik ima vso pravico, da to počne. Kam bi pa prišli, če bi politiko nekega podjetja vodili zaposleni. To se je dogajalo v samoupravnem socializmu (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/25/levicarski-miti-o-uspesnem-jugoslovanskem-socializmu/), kam je to pripeljalo, vemo vsi – v bedo, revščino in pomanjkanje. Direktorica TV Slovenija Ljerka Bizilj je prav povedala podrejenim: »Nismo več v komunizmu.« Toda zdi se, da nekateri mislijo, da je še vedno vse »naše«. Res je, da je RTV Slovenija javni zavod, ki je na nek način »naš«, kar pa ne pomeni, da vodstvo odstavlja ulica.

Čeprav ima Valenčič vso pravico, da pove, kar misli, bi se moral zavedati, da dela za javni zavod, ki ni samo »naš«, ampak od »nas vseh«, torej tudi od »vaših« in »onih tretjih«. Ravno zato bi moralo biti poročanje ali avtorska oddaja, kar Zrcalo tedna je, kar najbolj nevtralna. V oči sta me zbodli vsaj vsa stavka. V prvem je Valenčič dejal, da bi se morala Angela Merkel pogledati v ogledalo in pljuniti, v drugem, ki je pravzaprav bil zaključek oddaje, pa pozdrav: »Smrt fašizmu, svobodo ljudem.«

Če začnemo na koncu. Pozdrav je seveda partizanski. Sploh ne bi bil toliko problematičen, če pod tem pozdravom partizani ne bi po vojni dobesedno klali ljudi (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/24/kako-so-komunisti-v-kocevskem-rogu-poklali-ideoloske-nasprotnike/), zato je ta vzklik povsem enak ustaškemu vzkliku: »Za dom spremni.« In pri ljudeh, katerih sorodniki so bili zverinsko pobiti, vzbuja strašljiv občutek. Še več – žali jih. Če bi kaj takega naredil v zasebnem mediju, ne bi bilo sporno, pri javnem mediju pa bi se moral Valenčič zavedati, da je omejen z javnostjo, z davkoplačevalci oziroma z »našimi«, »vašimi« in »onimi tretjimi«. Zato je tudi javna televizija, ki mora o vsem poročati nevtralno. Tudi o ilegalnih priseljencih, ne pa da gledamo čustvene izlive novinark. Podobno je z Merklovo in ogledalom, v katerega bi morala po Valenčiču pljuniti, kar je bilo pobalinstvo, nedostojno javnega medija. Nacionalna televizija bi morala vedeti, da je med gledalci precej takih, ki Merklovo cenijo in so bili zaradi Valenčičevega izvajanja prizadeti.

Najbolj smešna pa je bila trditev številnih, ki so padlega novinarja leve provinience podprli, češ da je z njegovim odhodom z RTV Slovenija padlo svobodno in preiskovalno novinarstvo. Da razčistimo. Svobodni so lahko samo mediji. To pomeni, da oblast vsakemu, ki to želi, da izdaja medij, tega ne preprečuje. Žal je v Sloveniji tako, da oblast sofinancira sebi prijazne medije, predvsem tiste, ki so socialistično usmerjeni (http://www.reporter.si/slovenija/dr%C5%BEava-sofinancira-socialisti%C4%8Dno-propagando-nagrada-za-borce-proti-neoliberalnemu), hkrati pa jim otežuje izdajanje z zahtevami po vpisu v razvid medijev, kjer moraš predložiti cel kup papirjev. Kar je, milo rečeno, oviranje svobode. Torej, svobodni so lahko samo mediji, novinarji pa ne. Če morajo biti novinarji na nacionalni RTV Slovenija nevtralni, ker so namenjeni širokemu spektru javnosti, med katerimi so ideološko zelo različni ljudje, pa so v zasebnih medijih novinarji podrejeni uredniški politiki in viziji lastnika. To pa je tisto, kar večina novinarjev ne razume – da namreč ne more vsak novinar početi tistega, kar se mu vzljubi. Če mu to ne ustreza, pač da odpoved in gre. Kajti če je tako dober, bo zaposlitev našel en, dva, tri. Ampak ne. Javni pozivi k temu in onemu, ki jih pošilja zdaj Društvo novinarjev Slovenije (DNS) ali pa posamezni aktivi medijskih hiš, ki je čisti anahronizem. Samoupravno ravnanje novinarjev, ki bi radi sami nastavljali urednika, če ne kar direktorja, in celo to, kateri novinar naj pride v medij in kateri naj gre, je škodljivo. Nihče od urednika ne ve bolje, kako naj bo sestavljena novinarska ekipa, nihče od direktorja ne ve bolje, kdo naj bo urednik, in nihče od lastnika ne ve bolje, kakšna naj bo vizija medija. Seveda, lahko vse to nekdo bolje ve, toda od nadrejenega je odvisno, ali bo to upošteval ali ne. Povedano drugače. Nihče od podrejenih ni v položaju, da bi odločal. V vsakem podjetju je neka hierarhija, ve se, kdo je za kaj zadolžen (in medijska hiša ni nobena izjema), zato je opletanje z avtonomijo in neodvisnostjo puhlo zastraševanje.

Seveda, nisem odgovoril na vprašanje iz naslova: Erik Valenčič ali do kam seže novinarska avtonomija? Veste do kam? Do pisanja člankov oziroma snemanja prispevka. Do tam in niti pedenj več.

Advertisements