Značke

, , , , ,

Policijo imajo države zato, da z grožnjo sile skrbi za red, varuje državljane in njihovo premoženje, služi ljudstvu in preiskuje kazniva dejanja. Pri tem je bolj ali manj uspešna, saj je stopnja preiskanih kaznivih dejanj 51,8 odstotna (http://policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/LetnoPorocilo2014.pdf), kar pomeni, da je lani 45.705 kaznivih dejanj ostalo nepreiskanih. Policija pravi, da je to dober odstotek, vendar podrobnejši pregled pokaže, da je policija neuspešna pri preiskavah kaznivih dejanj zoper premoženje, se pravi zoper zasebno lastnino. Teh kaznivih dejanj je bilo lani 54.890, preiskanost pa je samo 28-odstotna. A to še ni vse. Še slabše je pri vlomih ali poškodovanju zasebne lastnine. Preiskanost teh kaznivih dejanj je samo 16,9-odstotna. To pa pomeni, da je zasebna lastnina v Sloveniji zelo slabo zaščitena. Tudi pri ropih ni nič boljše. Od 297 ropov jih je policija uspešno preiskala samo 110. Povedano drugače. Posameznik in njegova lastnina očitno nista prednostna naloga slovenskih organov pregona. In če država ne more zaščititi državljana in njegove lastnine, ima posameznik vso pravico na samoobrambo, obrambo svoje družine in svoje lastnine. Toda kaj se zgodi, če posameznik skuša zaščititi svojo lastnino in pri tem poškoduje ali ubije vlomilca ali roparja? Država takega posameznika lahko obtoži prekomerne uporabe sile.

Spomnim se primera iz leta 2012, ko je na počivališču Ravbarkomanda Belorus, ki je spal v tovornjaku, zalotil državljana Češke in Kosova pri ropu. Kriminalec je pobegnil, voznik tovornjaka, ki se je zbudil, se je pognal za njim. Ko ga je dohitel, ga je nepridiprav napadel z nožem, ga porezal, toda očitno ni vedel, s kom ima opravka. Spreten Belorus ga je zgrabil in tako premikastil, da so češko-kosovskega državljana morali huje poškodovanega odpeljati v ljubljanski klinični center. Belorus je torej brez pomoči policije uspešno obranil svojo lastnino (http://www.siol.net/novice/crna_kronika/2012/10/nalomil_roparja_z_nozem_zdaj_bo_kaznovan.aspx). Kaj bi se zgodilo, če bi ubogal policijo, ki pravi, da morajo državljani v takih primerih ubogati roparja, mu izročiti, kar zahteva, nato pa poklicati policijo, da bo ona rešila primer? Zgodilo bi se to, da bi primer Belorusa po vsej verjetnosti končal med nepreiskanimi primeri, kar pomeni, da bi voznik tovornjaka izgubil svoje premoženje. Toda v omenjenem primeru se je zgodilo še nekaj. Ker ga je pretepel, so Belorusa ovadili za kaznivo dejanje povzročitve hude telesne poškodbe. Na srečo so kasneje pregon opustili.

Državljani imajo torej pravico, da branijo svojo lastnino, če jo država ne more. To pa pomeni, da se lahko oborožijo. Toda država jim tega ne pusti. No, vsak ima lahko strelno orožje, toda upravnim enotam in policije mora dokazati, da ga res potrebuje. Kar je popoln nesmisel. Na eni strani je policija oziroma država, ki je lahko oborožena, ne da bi vprašala za dovoljenje svoje državljane in lahko proti svojim državljanom po svoji presoji ukrepa s strelnim orožjem, po drugi strani pa država državljanom preprečuje, da se oborožijo in sami branijo svoje premoženje, ki ga, kot kažejo statistični podatki, tako slabo brani država.

Nasprotniki svobodne nošenja orožja pravijo, da bi se povečalo število ubojev in umorov, če bi dopustili, da se posamezniki lahko oborožijo. Enako misli policija. Toda kriminalci, lopovi, roparji in nepridipravi vseh vrst se očitno na to prepoved požvižgajo. Oborožijo se kljub temu, da je prepovedano. Torej, če bi dopustili prosto trgovino z orožjem, kriminalci ne bi bili nič bolj oboroženi, kot že so. In strelnega orožja ne bi uporabljali nič manj, kot ga že. Bi bili pa pošteni državljani bolj varni. Zato so kriminalci tukaj očitno našli skupni jezik s policijo – prepoved svobodne nošnje orožja naj ostane. Zakaj že? Da bi se kriminalci počutili bolj varne pred svojimi žrtvami? Enako razmišlja država. Orožje bi državljani lahko uporabili proti njej, če bi presodili, da jih izkorišča. Ampak to se zgodi bolj poredkoma.

Ali veste kateri evropski državi imata najbolj liberalno zakonodajo glede nošenja orožja? Avstrija in Švica. In katere med najbolj strogimi? Luksemburg, Danska in Nemčija. Kaj pa pravi statistika? V Luksemburgu je zabeleženo v povprečju 2,1 umor ali uboj s strelnim orožjem na 100.000 prebivalcev, med tem ko je v Švici to povprečje samo 1,2. Še slabše je na Danskem, ki ima povprečje kar pet umorov ali ubojev na 100.000 prebivalcev, medtem ko je v Nemčiji to povprečje 1,8. Kako je to mogoče, ko pa razna anti-oboroževalna gibanja pravijo, da bi popolna prepoved nošenja in uporabe strelnega orožja pripomogla k manj ovojem in umorom? Če bi to držalo, bi morali biti Švica in Avstrija daleč pred Luksemburgom, Dansko in Nemčijo po številu umorov in ubojev s strelnim orožjem. Ta dejstva govorijo ravno nasprotno. Zelo restriktivni zakoni glede nošenja in uporabe orožja ne pripomorejo k večji varnosti državljanov in k manjšemu številu kaznivih dejanj, storjenih s strelnim orožjem, ampak k večjemu. Zakaj? Ker bi oboroženi nepridipravi trikrat premislili, ali bodo napadli in oropali oboroženega državljana na drugi strani. Možnosti bi bile v tem primeru izenačene, mogoče bi bile celo večje za žrtev, če bi napadalca opazila denimo z okna, kako se plazi v njegovo hišo z namenom, da ga okrade. Žrtev, ki brani svoje življenje in svojo lastnino, bi lahko na napadalca streljala takoj, ko bi ga zaznala, kajti nihče, prav nihče nima pravice vstopiti na tujo posest brez dovoljenja lastnika. Ima pa lastnik vso pravico, da z vsemi sredstvi brani svojo lastnino. Če bi na začetku omenjeni Belorus mirno čakal policijo, svoje lastnine (torbice z denarjem in dokumenti) najbrž nikoli več ne bi videl. Tako pa jo je branil in nalomil roparja, da ga bo ta pomnil celo življenje. In mogoče mu je ta lekcija koristila, da ne bo nikoli več skušal ropati.

Tudi v ZDA, ki je glede nošenja orožja zelo svobodna (to Američanom zagotavlja drugi amandma), več let potekajo razprave, ali to pravico omejiti ali ne. In tudi tam nasprotniki (levičarski demokrati) trdijo, da je ta pravica vzrok številnih umorov in ubojev prek luže. Statistika spet pravi drugače. John R. Lott (znan po knjigi Več orožja, manj kriminala), John E. Whitley in Rebekah C. Riley so objavili nove raziskave o možnih povezavah med nošenjem orožja in stopnjo umorov oziroma ubojev (http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=2629704). Ugotovili so, da se je stopnja umorov med leti 2007 in 2014 znižala za četrtino, medtem ko se je število izdanih dovoljenj za nošenje orožja v istem času povečalo za 178 odstotkov. Prav tako so ugotovili, da je število prekrškov, ki so povezani z uporabo orožja, pri imetnikih dovoljenj za orožje (navadnih državljanih) sedemkrat manjša kot pri policistih. Kar pomeni, da običajni državljani bolj pazljivo uporabljajo orožje kot policija.

V zvezi z ZDA je treba razbiti še en levičarski mit. Če poslušamo, gledamo ali beremo slovenske medije, se ustvarja vtis, kot da samo belci streljajo po črncih, ki so uboge žrtve rasizma. In kot smo pri levičarji že navajeni, njihove trditve so daleč od resnice. Dejstva so naslednja (https://www.youtube.com/watch?v=1jBMM7C7IEE): po podatkih FBI je bilo leta 62.593 črncev žrtev s strani belcev, toda po drugi strani je bilo kar 320.082 belcev žrtev s strani črncev. Kar pomeni, da je možnost, da črnec ustreli belca petkrat (5-krat) večja, kot da belec ustreli črnca. Če k temu dodamo, da je v ZDA samo 12,9 odstotka prebivalcev črncev in da ti petkrat več streljajo na belce, kot belci na črnce, to pomeni, da je možnost, da črnec ustreli belca 25-krat večja kot možnost, da belec ustreli črnca. Seveda se bo našel kdo in rekel, ja, ampak beli policisti ubijejo več črncev kot drugi. Tudi to ne drži. Lani so policisti ubili 414 belcev, 233 afro-američanov in 138 latino-američanov. Kar pomeni, da ne drži, da policusti večinoma streljajo in ubijajo črnce (https://twitter.com/LawrenceBJones3/status/593208349405020160).

Kavarna Hayek je tudi na Twitterju: @KavarnaHayek (https://twitter.com/KavarnaHayek)

Advertisements