Značke

, , , , , , , , , ,

Ob poplavi navdušenja, ko so Grki na referendumu rekli NE za varčevalne ukrepe (Luka Mesec je zapisal: »Čestitke tovarišem in tovarišicam v Sirizi, boj za novo Evropo se začenja!«; https://www.facebook.com/mesec.luka?fref=ts), pismu ekonomista Thomasa Pikettyja nemški kanclerki Angeli Merkel (http://www.thenation.com/article/austerity-has-failed-an-open-letter-from-thomas-piketty-to-angela-merkel/), neštetim opravičevanjem Grkov (niso sami krivi, krivo je toplo vreme, ki jim daje lahkoten življenjski slog; http://www.mladina.si/167825/zacne-se-pri-kumari/) in na koncu popuščanju Aleksisa Ciprasa (http://www.reporter.si/svet/grki-mo%C4%8Dno-popustili-reformni-predlogi-zelo-blizu-zahtevam-upnikov/53689) so o Grčiji levičarji izoblikovali nekatere mite, ki jih mediji nekritično povzemajo.

Mit številka 1: V Grčiji je humanitarna kriza

Ne drži, nikoli ni držalo. Mit je začel razširjati Guardian, britanski socialistični časopis (http://www.theguardian.com/commentisfree/2013/feb/11/greece-humanitarian-crisis-eu), pograbili so ga vsi evropski levičarji, nato še mediji, še posebej je mit izpostavljen v zadnjih dneh.

Humanitarna kriza po definiciji nastopi po izrednih dogodkih: naravnih nesrečah ali v vojnih razmerah. V Grčiji ni prišlo ne do naravne katastrofe ne do vojne. To, da v bankomatih zmanjka denarja zaradi vladnega nadzora kapitala, in da zato Grki ne morejo kupiti dobrin, ni humanitarna kriza. Govorimo lahko samo o finančni, gospodarski ali dolžniški krizi.

Po tej levičarski definiciji bi bili humanitarni krizi tudi Velika depresija leta 1932 ali globalna finančna kriza leta 2008. Ampak nista bili. Humanitarna katastrofa pomeni, da prebivalci nekega območja izgubijo vse. Grki pa niso oizgubili še ničesar: njihove domove ni porušil potres, niso bili raketirani. Torej imajo nek kapital. Naj ga prodajo, da bodo imeli za preživetje. Grki pa so humanitarno pomoč predstavljajo tako, da jim EU in drugi posojilodajalci oprostijo dolg.

Mit številka 2: Krizo v Grčiji je povzročil „austerity“

Austerity ne pomeni ne varčevanje ne zategovanje pasu. Pomeni preprosto to, da imaš uravnoteženo državno blagajno oziroma da porabiš toliko, kot imaš. Grčija tega nikoli ni imela, vedno je porabila več (in si sposojala), kot je imela. In če porabiš več, tudi dolgov ne moreš vračati. To lahko narediš samo tako, da zmanjšaš odhodke proračuna ali povečaš prihodke. Slednje je vedno povezano s povečevanjem davkov, kar ima vedno negativen vpliv na gospodarstvo. Davki so namreč legalna kraja zaslužka posameznikov ter so že po definiciji nemoralni in nesprejemljivi.

Najboljši model „austerity“ je, da država zmanjša porabo, hkrati pa zniža davke, vendar tako, da so prihodki večji od odhodkov. Sicer je Grčija lani dolgih letih imela proračunski presežek, vendar je te napore nato letos uničila levičarska Siriza.

Mit številka 3: Problem Grčije je socialen, ne gospodarski ali finančni

Težave Grčije so izključno gospodarske ali finančne, nikakor ne socialne. Državna poraba v Grčiji (gre za socialne transferje, šolstvo, zdravstvo) je nad povprečjem EU in znaša skoraj 50 odstotkov BDP (49,3 odstotka). Kljub tako nenormalno visoki stopnji v Grčiji prihaja do socialnih problemov. Primere sem že opisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/07/10/grki-mojstri-goljufij-na-zakintosu-je-kar-dva-odstotka-prebivalcev-slepih-zato-vsak-dobi-na-mesec-700-evrov-pomoci/).

Med levičarji kroži ideja, da bi morala Grčija še povečati državne izdatke za pomoč državljanom. Ampak koliko bi morali znašati. 60, 70 ali 80 odstotkov BDP? V zgodovini smo že zabeležili primere, ko so države v času miru porabile več kot 60 odstotkov BDP. To so bile skandinavske države v času socialističnih norosti, vendar je to pripeljalo do hude recesije, ki so jo nato reševale desničarske vlade. (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/02/mit-o-uspehih-skandinavskih-socialistov-le-mit-2/)

Mit številka 4: Grški dolg je neodplačljiv, zato ga je treba odpisati

Ne drži. Da se da dolg zmanjšati in tudi hitro odplačevati, dokazuje Islandija. Na začetku krize je javni dolg znašal 28,5 odstotka BDP, po finančnem zlomu in dodatnemu zadolževanje se je leta 2012 povzpel na 101 odstotka BDP. Že prej so Islanci sprejeli stroge varčevalne ukrepe, krepko znižali porabo. Rezultat je na dlani: konec leta 2014 je znašal dolg samo še 86,4 odstotka, kar pomeni, da je Islandija v dveh letih odplačala šestino svojega dolga. (http://www.tradingeconomics.com/iceland/government-debt-to-gdp)

Nujni ukrepi: odpraviti minimalno plačo, znižati pokojnine še za 30 odstotkov, privatizirati državna podjetja, odpraviti privilegije (na primer na otokih, kjer imajo velike davčne olajšave), zmanjšati socialne tranferje, šolstvo in zdravstvo prepustiti zasebnikom ter še kaj.

Mit številka 5: Krizo v Grčiji je povzročil neoliberalizem

Krizo v Grčiji so povzročili Grki sami, predvsem pa z veliko državno potrošnjo socialistične vlade od leta 1981 (tri četrtine časa do vladali socialisti). Če parafraziramo kitajski pregovor: Grki se niso naučili loviti rib, ampak so priakovali, da bo ribe za njih lob+vil kdo drug. (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/07/05/kako-bi-joze-p-damjan-grkom-se-naprej-dajal-ribe-ne-bi-pa-jih-naucil-tudi-loviti/)

Mit številka 6: Izstop Grčije iz evro območja bo povzročil globalno krizo

To je podobno, kot bi rekli, da bo Brazilija zmagala v finalu svetovnega prvenstva, ker je pri rezultatu 7 proti 0 za Nemčijo dosegla gol. Grčija predstavlja samo 0,3 globalnega bruto domačega proizvoda. V tem smislu, če gledamo stroko ekonomsko, je nepomembna, njeni proizvodi (razen oljčnega olja in ladjarstva) so na svetu popolnoma neprepoznavni (podobno kot slovenski), nobena država ni odvisna od grškega gpspodarstva (velja pa obratno), brez njih lahko svet brez težav preživi.

Mit številka 7: Grki so na referendumu izrazili svojo voljo, EU jih mora poslušati

Pa kaj še! Referendum je bil pomemben samo za Grke, ne pa tudi za druge državljane držav EU. Tudi drugi imajo pravico, da na referendumu odločijo (na demokratičen način, na katerega se sklicujejo Grki), ali bodo tej sredozemski državi pomagali ali ne. To so lepo povedali Latvijci (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/07/08/kaj-so-latvijci-napisali-grkom-v-imenu-evropske-solidarnosti-na-katero-se-sklicujete-dajte-nasemu-upokojencu-tretjino-vase-pokojnine/).

Zahteve Grkov, pri katerih se sklicujejo na jasno izraženo demokratično voljo na referendumu, ponazarja naslednji primer. Sredi ulice vas obstopi trojica in zahteva, da jim izročite mobilni telefone in denarnico. Vi se seveda temu upirate, češ to je moja lastnina, ne smete me oropati. Toda trojica glasuje, ali naj vas oropajo ali ne. Seveda se soglasno odločijo, da vas oropajo. Pa je to demokratično?

Mit številka 8: EU in kapital skušata vreči socialistično vlado

EU pozna in je poznal mnogo socialističnih, levih vlad (Francija, Italija, Švedska), toda nobena od teh se ni izogibala odgovornosti do posojilojemalcev, nobena od teh vlad mednarodne skupnosti ni nikoli označila za „teroriste“, kot sta to počela Aleksis Cipras ali Janis Varufakis.

Vse kar EU in posojilodajalci želijo, je, da Grčija poravna svoje obveznosti do mednarodne skupnosti. Kapitalu je popolnoma vseeno, ali je vlada desna ali leva, pomembno je, da dobi nazaj tisto, kar je posodil. Neplačani grški dolgovi so nekaj, česar si EU in kapital ne želita.

Mit številka 9: EU izsiljuje Grčijo

Ne drži. Grčije nihče ne izsiljuje. Odločiti se mora sama. Če želi ostati v evro območju, mora pač sprejeti nekatere zahteve, če noče, je v evro območju nihče ne bo zadrževal.

Grčija je suverena država in če presodi, da ne želi biti več članica evro območja, gre lahko ven, kadar hoče. Posledice bodo nosili Grki sami, ne pa državljani drugih držav evrskega območja.

Če bodo odšli, bodo lahko Grki svobodno uživali v svojem soncu ter se družili in dobro jedli, kar še kako znajo. Torej, nobenega izsiljevanja ne bo več. Vprašanje je, zakaj tega ne storijo.

Mit številka 10: EU je moralno obvezana, da Grkom odpusti dolg

EU je Grkom že prevečkra pogledala skozi prste: 2001, 2008, 2012. Tudi posoijilodajalci so jim odpustili že 100 milijard evrov dolga. Zdaj so rekli stop, še posebej, ker je vlada Sirize napovedala, da ne bo več varčevala (se pravi, vračala kreditov).

EU se zaveda, če popusti Grčiji, bo sledil „domino efekt“. Odpuste bo morala dati tudi Portugalski, Španiji in Italiji. V tem primeru bi denimo Nemčija izgubila ogromno denarja.

Ne gre torej samo za radikalno levičarsko Grčijo, ampak tudi za druge države EU, ki so v stiski, a redno poravnavajo svoje obveznosti. Odpusti Grčiji bi pomenili sporočilo: zapravljajte, zadolžite se, dolgov ni treba vračati.

Mit številka 11: Siriza je pokazala pot v prihodnost

No, Siriza je pokazala pot v pomanjkanje, v revščino, kar so Grki občutili v zadnjih dveh tednih: omejitev razpolaganja z denarjem, zaprte banke, prazne police v trgovinah, pomanjkanje zdravil, plačevanje bencina samo z gotovino, odganjanje turistov. Še malo, pa lahko postanejo Venezuela, kjer primanjkuje toaletnega papirja, nakup plenic je omejen, vrste pred trgovinami so dolge. (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/10/plenice-miha-kordis-in-venezuela/)

Ja, očitno si Grki tega res želijo.

Mit številka 12: Finančni terorizem je Grke prisilil v kapitulacijo

Ta mit razširja prvak Združene levice Luka Mesec (https://www.facebook.com/mesec.luka?fref=ts). Očitno je še zadrt socialist Aleksis Cipras spoznal, da brez pomoči EU in sprejetja reform Grčija ne bo preživela.

No, Grki so imeli možnost, da se odločijo sami. Nihče jih ni prisilil. Glej mit številka 9.

Mit številka 13: Za grško krizo je krivo mediteransko podnebje

Ta mit je eden tistih, za katerega človek ne ve, ali bi se ob njem jokal ali smejal. Govori namreč v tem, da imajo ljudje na severu boljše pogoje za delo, ker tam ni vroče in nimajo toplega morja, medtem ko Grkom ugoden vpliv Mediterana ne omogoča hitrega napredka, zato bi moral bogat sever Evrope z Grki deliti svoje bogastvo.

V zadnji Mladini ga je opisal kar urednik Grega Repovž. Takole gre: „Zabloda Evrope je, da lahko imenovalci postanejo enaki. Če si Evropa želi skupne prihodnosti, jo lahko najde le v priznavanju razlik. In te se začnejo že pri tem, da celotna območja že zaradi vremena delujejo drugače. Da eni jedo veliko polenovke. Da imajo na območjih, ki se razprostirajo v več državah, popolnoma drugačne navade in da je različnost tudi v tem, da ponekod niso zmožni napredka, ki ga narekujejo drugi. Ker preprosto njihov življenjski slog, magari tak zgolj zaradi vremena, tega ne dopušča.“ (http://www.mladina.si/167825/zacne-se-pri-kumari/)

Ta mit ne drži. Napredne in bogate so tiste države (ne glede na podnebje), ki imajo tržno gospodarstvo, kjer je večina gospodarstva v zasebni lasti, kjer država ne posega v zasebno sfero, kjer ne obstaja 580 poklicev (kot v Grčiji), ki omogočajo upokojitev že pri 50 letih, da ne naštevamo naprej. Po ekonomski svobodi je Grčija na repu EU, je med najbolj nesvobodnimi državami v Evropi (http://www.heritage.org/index/book/chapter-6).