Značke

, , , ,

Pred meseci sem pisal, kako sta lezbijki Rachel Cryer and Laurel Bowman tožili Aarona in Melisso Klein iz mesteca Gresham v Oregonu, ker jima njuna slaščičarna Sweet Cakes by Melissa zaradi verskega prepričanja (sta zelo pobožna kristjana, ki živita v skladu s svojimi vrednotami) ni želela speči poročne torte. »Jaz enostavno ne delam poročnih tort za homoseksualne poroke,« je povedal gospod Klein (http://www.oregonlive.com/business/index.ssf/2015/02/sweet_cakes_by_melissa_discrim.html). Zakonca sta bila kaznovana z 200 tisoč dolarji kazni, zato sta se pritožila, vendar je oregonski uradnik urada za delo in industrijo (BOLI) Brad Avakian potrdil odločitev upravnega sodnika Alana McCullougha, češ da sta Kleinova diskriminirala lezbijski zaradi njune spolne usmerjenosti. Kazen je malo nižja, vendar še vedno visoka. Plačati bosta morala 135.000 dolarjev: 60.000 dolarjev kazni in 75.000 dolarjev odškodnine Cryerjevi in Bowmanovi zaradi duševnih bolečin (http://www.foxnews.com/opinion/2015/07/02/christian-bakers-fined-135000-for-refusing-to-make-wedding-cake-for-lesbians.html).

Nasploh se je v ZDA začel pravi pogrom zoper katoliške vernike, saj homoseksualni aktivisti proti njim sprožajo številne tožbe ali jim celo grozijo s smrtjo. V Novi Mehiki je morala fotografinja Elaine Huguenin plačati 7.000 ameriških dolarjev kazni, ker ni želela fotografirati homoseksualno prireditev (http://www.9jabook.com/forum/topics/christian-fined-7-000-dollars-in-america-for-refusing-to). V Indiani je morala picerija v lasti katoliške družine zapreti svoja vrata, saj je bil, ko je izjavil, da ne bi stregel na homoseksualni poroki – to bi bilo to v nasprotju z njegovo vero – deležen groženj s smrtjo (http://legalinsurrection.com/2015/04/indiana-pizza-restaurant-closes-due-to-threats/). V državi Washington je država tožila cvetličarko, ker zaradi ugovora vesti ni želela aranžirati šopkov rož za homoseksualno poroko (http://jonathanturley.org/2015/02/21/court-rules-against-washington-state-florist-who-refused-to-make-wedding-flower-arrangement-for-gay-couple/).

»Prepričan sem, da bo preganjanje še hujše. Sprejeti so številni zakoni, ki omejujejo naše svobodo kot kristjanov,« je dejal Franklin Graham, predsednik organizacije Samaritan’s Purse, ki pomaga ljudem, ki jih oblast preganja zaradi njihove vere (http://nation.foxnews.com/2015/06/26/exclusive-franklin-graham-warns-gay-marriage-ruling-will-lead-christian-persecution).

Skratka, ZDA postajajo vse manj svobodna država, saj oblasti ljudi pod vplivom raznih lobijev, od katerih je homoseksualni zelo močan, silijo v neke vzorce obnašanja, po drugi strani pa naj bi svoboda pomenila odsotnost prisile. Svoboda namreč pomeni, da te nihče ne omejuje in ti nihče ne nalaga, kako moraš govoriti in misliti, pomeni, da ti nihče ne ovira pri tvojem delovanju. Podobno velja tudi obratno. Tudi ti ne smeš nobenega siliti v nekaj in pri svojem delovanju ne smeš nobenemu škodovati. In nihče od zgoraj naštetih, ki jih je država kaznovala, ni nikomur škodila: ne zakonca Klein, ki sta zavrnila, da bi naredila poročno torto za lezbijki, ne fotografinja, ki je zavrnila fotografiranje homoseksualcev, ne lastnik picerije, ki je povedal, kaj si misli, in ne cvetličar, ki ni želel narediti šopkov za homoseksualce. Vsi ti bi lahko poiskali drugo slaščičarno, drugega fotografa ali drugega cvetličarja, kajti nihče ne more nikogar prisiliti, da nekaj naredi, če tega noče. Toda homoseksualni lobiji in aktivisti so nagnjeni k temu, da uporabljajo prisilo, da hočejo na silo doseči, da bi o njih vsi ljudje enako pozitivno mislili. Toda na silo se ne da ničesar. To ni svoboda. In zato ni čudno, da so ZDA, ki so včasih veljale za zibelko svobode, v zadnjih letih na lestvici svobode izpadle iz prve peterice in zdrsnile na za njih sramotno 12. mesto. Tudi zaradi zgoraj naštetih omejevanj svobode.

Predstavljajte si naslednjo absurdno situacijo, o kateri sem že pisal, pa ni odveč, če jo ponovim. V turistični agenciji plačate avtobusni izlet v Prekmurje, skupaj potujete z vam popolnoma neznanimi ljudmi. Ker se dobro pripravite, nesete s seboj več hrane. Sami ste jo kupili, zato je vaša in z njo počnete, kar želite. Ko avtobus ustavi na počivališču, nekaterim izletnikom ponudite svojo hrano, drugim pa ne. Kakšni so ti razlogi, je seveda vaša osebna stvar, ki je niste dolžni nikomur razlagati. Toda glede na ameriške primere se zastavlja vprašanje, ali lahko s svojo hrano svobodno razpolagate. Lahko se zgodi, da k vam pride eden od izletnikov, ki mu niste ponudili hrane, češ da ga diskriminirate. In ko vas vpraša, zakaj njemu niste ponudili sendvič ali banano, mu pač odvrnete, da je to vaša stvar, ki mu je niste dolžni razlagati. Tudi če bi bili tako nevljudni, da bi mu rekli, da mu niste ponudili hrane, ker vam pač ni všeč, ker vam njegovo obnašanje ni pogodu ali kaj tretjega, on pač nima pravice do vaše hrane, če mu je ne ponudite. Toda oseba je užaljena in pokliče policijo. Ta vas zasliši. Če ni zadovoljna z odgovori oziroma če presodi, da dotični osebi niste ponudili hrane zaradi diskriminacije, vas aretira, pelje v pripor in nato pred sodnika. Skratka, birazna situacija, ko moraš pred oblastmi opravičevati svojo povsem legitimno odločitev, zakaj si nekoga »diskriminiral«. In to je naravnost strašljivo, grozljivo. Vsaj posameznik ima (ali moral bi imeti) pravico, da se sam odloči, s kom bo sodeloval in s kom ne, komu bo kaj dal in komu ne. Vse mora biti prostovoljno, nikakršne prisile. In pri tem ne potrebuje, da bi se za svoje zasebne in povsem legitimne odločitve komurkoli opravičeval.

Okolje hitro prepozna diskriminatorno ravnanje in v takih primerih je vmešavanje države povsem odveč. Tisti, ki diskriminira, bi se moral zavedati, da dober glas seže v deveto vas, slab pa še dlje. Pomislite, da bi zakonca Klein pekla samo čokoladne torte, sadnih pa ne. Hitro bi izgubila veliko kupcev, ker pač ne bi imela sadnih tort. Enako bi se zgodilo, če pek ne bi pekel žemljic, ampak samo kajzerice. In če gremo naprej. Če bi frizer strigel samo črnolaske, svetlolask pa ne, ker mu pač svetlolaske iz raznih razlogov niso všeč ali jih celo diskriminira na podlagi barve las, bi bil hitro ob posel. Nihče, tudi črnolaske se pri njem ne bi več strigle, pač pa bi se skupaj s svetlolaskami pri konkurenci. Se pravi prosti trg in konkurenca bosta opravila ali izločila tiste, ki na trgu diskriminirajo. In ti bodo ali nehali z diskriminatornim ravnanjem ali pa bodo propadli. Lezbijki Rachel Cryer and Laurel Bowman bi šli po torto lahko h konkurenci in Kleinova bi hitro izgubljala stranke. Vendar je tukaj država posegla v svobodno odločitev posameznika, posegla je na področje svobodne odločitve. In tukaj so homoseksualna društva, združenja (ali ne vem kaj še) najbolj nasilna. Vsem skušajo vsiliti svoja prepričanja. Kdor jih ne sprejme, je v končni fazi avtomatično homofob, rasist, oseba, ki krši človekove pravice. Najprej zahtevajo tolerantnost, ki vodi do zahteve po enakosti, in na koncu do sprememb zakonov, ki imajo stroge kazni za vse, ki se ne strinjajo s homoseksualnostjo.

V Veliki Britaniji so to občutile predvsem zasebne (katoliške) šole. Tamkajšnja članica vlade za izobraževanje Nicky Morgan je zagrozila vsem šolam z inšpekcijami, če ne bodo poučevali o homoseksualnosti kot pozitivnem pojavu (http://www.dailymail.co.uk/news/article-2929190/Now-Ms-U-turn-backs-Ofsted-gay-quiz-pupils-aged-ten-Unapologetic-Education-Secretary-shrugs-controversies-defends-English-Values-drive.html). Po takih grožnjah so mediji kmalu poročali, da so otroci prihajali domov jokajoči, saj so po šolah začeli hoditi šolski inšpektorji ter otroke zasliševati, »kaj je lezbijka«, »kaj si mislijo o homoseksualcih«. In to 10-letne otroke. »Tako zasliševanje je popolnoma neprimerno,« je zadevo komentirala 46-letna Lena, mati enega od otrok, ki je inšpektorju dal »napačen« odgovor.

O tem, da je šola prisila in oblika indoktrinacije otrok po okusu države, sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/07/bogokletna-misel-zakaj-je-osnovna-sola-sploh-obvezna/), tokrat samo naslednje. Od kod državi (ali komurkoli) pravica, da staršem in otrokom grozi z uporabo sile, da otroka ne učimo tako, kot to odloči nek birokrat, ki mu za vrat diha neka skupnost, ki sliši na ime LBGT? Od kje ta pravica, da šole otroke vzgajajo tako, kot to želijo homoseksualci? Ampak, da ne bo pomote, to je postalo povsem normalno tudi drugje, ne samo v Veliki Britaniji, in ljudje so se kar sprijaznili s tem. Levičarjem ni zadosti, da posameznike, ki delajo, z davki kradejo in potem ta denar prerazporejajo, ni jim zadosti, da z zakoni ukazujejo, kaj naj človek dela in s kom naj posluje, zdaj indoktrinirajo naše otroke, dobesedno jih posiljujejo s homoseksualno ideologijo. Odgovor je spet preprost – zasebno šolstvo. Starši in otroci bodo lahko izbirali, ali bodo hodili v indoktrinirane javne šole ali zasebne šole, kjer je poudarek na učenju za življenje, ne pa ideologiji.

Advertisements