Značke

, , , , , , ,

Pojem antifašizma je izumil ruski diktator Stalin, po njem so ga povzeli tudi jugoslovanski komunisti, uporabili pa so ga za obračun s fašisti, ki v resnici niso bili nič drugega, kot ideološki nasprotniki, ki niso sprejemali socialistične diktature. V tej luči moramo gledati tudi 70. letnico zmage nad fašizmom in nacizmom, ki ga je najbolj zaznamovala parada v Moskvi, pri tem pa so antifašisti pozabili povedati, da je avgusta 1939 Stalin sklenil zavezništvo ravno s fašisti oziroma nacisti ter da mu je ta sporazum omogočil, da je dva tedna po Hitlerjevem napadu na Poljsko tudi sam z Rdečo armado vdrl na vzhod Poljske, okupiral Moldavijo in baltske države ter napadel Finsko, kjer je bil poražen, kar pomeni, da Rusi niso zmagovali v vseh vojnah v zgodovini. Odličen tekst o antifašistih je napisal Viktor Trifunovski (http://katalaksija.com/2015/05/09/zasto-nisam-antifasista/), mi pa smo uvod o antifašistih naredili zato, ker se je (ne samo v Sloveniji, ampak tudi v Evropski uniji in ZDA, se pravi v razvitih in gospodarsko najmočnejših državah) oblikovalo prevladujoče javno mnenje, da je fašist in nazadnjaški tisti, ki ne sprejema multikulturnosti (oziroma politični koncept multikulturalizma), antifašist in napreden pa tisti, ki jo sprejema. In naprej. Prihaja do tega, da je kapitalizem (ter vse kar je z njim povezano, od prostega trga do svobode posameznika in zasebne lastnine) označen za nazadnjaški fašistični sistem, borci proti kapitalizmu, pa so hkrati borci za multikulturnost in multikulturalizem, saj obstoječi neoliberalno kapitalistični ekonomski sistem najbolj ponižuje in izkorišča tuje delavce, še posebej tiste iz manj razvitih držav in celin. Vse te razlike pa lahko odpravi močna socialna država, ki bo odpravila razlike, prinesla enakost ter bo zlila in zmešala vse kulture.

Multikulturnost je seveda zelo izmuzljiv pojem, ki je izkoriščan zato, da se perejo možgani v ljudskih množicah, ne da bi zavzeli do njega kritično distanco in se jasno opredelili, ali je škodljiv ali ne, v ozadju pa seveda stoji mnogo nevarnejši koncept multikulturalizma. Seveda je opredeljevanje in definiranje zelo nevarno opravilo, kajti človek, ki ne sprejema teh pojmov, je lahko (kljub številnim argumentom) takoj označen, da je rasist. Zanimivo je, da sta se pojem in ideja multikulturnosti in multikultularizma v zahodnih civilizacijah prijela v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ter se časovno neverjetno sovpadata s vse večjo javno porabo v teh državah, ki je do takrat znašala med 10 in 20 odstotki BDP, v zadnjih 40 do 50 leti pa se je povzpela prek 40 ali 50 odstotkov BDP. Vrh je dosegla na Švedskem, ko je konec osemdesetih let znašala kar 80 odstotkov BDP (potem so prišli na oblast konservativci in državo rešili katastrofe), ta skandinavska država pa velja za najbolj tolerantno, kar zadeva multikulturnost. Celo tako, da v imenu multikulturnosti miži na obe očesi, ko statistike govorijo, da dve tretjini posilstev v državi zagrešijo muslimani (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/16/zakaj-islam-ogroza-kapitalizem-ali-kako-so-socialisti-nasli-skupni-jezik-z-muslimani/). Kaj se bo zgodilo, ko bo v zahodni civilizaciji prevladala ideja multikulturnosti ali multikulturalizma, je že leta 1960 govoril odlični ameriški literarni kritik Lionel Trilling (http://en.wikipedia.org/wiki/Lionel_Trilling). Po njegovo je treba najprej strogo ločiti pojma multikulturnosti in multikulturalizma. ZDA so bile, navaja Trilling, sociološko gledane vedno multikulturna družba, v kateri so bile številne religije in različne rase vedno podrejene nacionalni identiteti. Povedano drugače. Številne različne kulture, ki so prihajale in izginjale v ZDA, so vedno spoštovale in se ravnale po zakonih, ki so veljali onkraj luže. Po drugi strani pa multikulturalizem zahteva različnost in različno obravnavo ter da so pravila neke kulture nad pravili nacionalne države. Tak primer so muslimani, ki ponekod v ZDA in Evropski uniji zahtevajo uveljavljanje šeriatskega prava, ali nekatere etnične manjšine iz Afrike, kjer je denimo dovoljeno mnogoženstvo, pedofilija ni kazniva ali je posilstvo oblika kaznovanja ženske. In Trilling je pisal o multikulturalizmu, ki je pravzaprav antikultura zahodnemu svetu. In kot takega ga ogroža. Še posebej zato, ker se številni levičarski aktivisti pod krinko multikulturnosti zavzemajo pravzaprav za multikulturalizem. Povedano drugače: ideje multikulturalizma škodujeta zahodni civilizaciji in njeni ekonomiji. Zdaj priseljenci, ki prinašajo multikulturnost, ne prihajajo samo zaradi ekonomski interesov, temveč imajo tudi povsem konkretne kulturne in politične interese. Zahodne vlade jim popuščajo, zato je tudi javna poraba vse večja, zadolženost teh držav narašča, spreminjaje se celo evropska krajina (samo v Franciji je denimo že 2.000 džamij).

Eden boljših tekstov, ki sem jih na to temo prebral, je predavanje Rogerja Kimballa, urednika ameriške revije The New Criterion. Celoten tekst je dostopen na spletni strani Phillysoc (http://phillysoc.org/kimball-the-new-criterion-multiculturalism-and-the-challenges-to-conservatism/), zato samo nekateri poudarki.

Kimball opozarja na težavo, ki nastane, ko se pogojno sprejemljiva multikulturnost pomeša z ideologijo multikulturalizma. V tem primeru politika etnične in rasne enakosti ruši doseženo enotnost, ki je nastala kljub multikulturnosti. V ZDA se je to zgodilo v začetku 20. stoletja, ko je na novo celino pljusknil val etničnega militarizma. Celo predsednik Theodore Roosevelt je opozoril, da se lahko narod uniči, če bodo ZDA dovolile, da se nacija spremeni v zmes medsebojno diametralno si nasprotnih kultur. »Danes se to ponovno dogaja, ko ideologija multikultularizma preplavlja naše šole in univerze ter se infiltrira v celotno kulturno življenje. Vsi dobro vemo, kakšne neumnosti je prinesla zahteva, da se multikulturarizem in politična korektnost uvedeta v šole, univerzitetna središča, na delovna mesta in v vladne agencije,« pravi Kimball in dodaja, da se je o zahodni civilizaciji začelo govoriti, da je rasistična, seksistična, elitistična in patriarhalna. Tako se dogaja, da učitelji v strahu, da bi jih kdo označil za rasistične, dajo boljše ocene otrokom priseljencev, kot bi se jih sicer zaslužili, trenerji univerzitetnih športnih moštev pa v ekipe postavljajo priseljence, čeprav imajo dve levi roki ali nogi. Vse zaradi multikulturalizma, katerega osnovni etos je, da so vse kulture enako vredne, drugačno razmišljanje pa je treba obsoditi kot etnocentrizem in rasizem. Toda, ali so res vse kulture enako vredne, se vpraša Kimball, ki opozori, da imajo različne kulture seveda različno dobre stvari, toda nekatere so več doprinesle k znanju, politiki in kulturi kot druge. »Grozljivo je, ko se enačita človekov let na Luno in vrtanje po nosu,« je nesmisel, do katerih prihaja zaradi multikulturne korektnosti, opisal William Henry, ameriški igralec.

»Povzdigovanje različnosti je lahko podobno zagovarjanju složnosti in resničnega pluralizma. Toda v resnici pripelje do Orwellovske situacije, kjer različnost pravzaprav pomeni, da sta intelektualna svoboda in toleranca rezervirana izključno za tiste, ki sprejemajo neko predstavo o različnosti,« še pravi Kimball, ki opozori, da cilj zagovornikov multikultularizma in multikulturnosti ni več prepričevanje z argumenti, temveč zastraševanje in žigosanje drugače mislečih. Ob tem je zanimivo, da za zagovornike multikulturnosti ni pomembno tisto, kar različne kulture druži, ampak tisto, kar jih razdvaja. To pa je odlično izhodišče, da se neki etnični skupini dodeli status žrtve.

»Da bi razumeli, kaj je na kocki v razpravi o multikulturnosti, je treba razmisliti o pojavu afrocentrizma, ki je eden izmed najbolj ekstremnih in vplivnih pojavov multikulturnega etosa. Osnovna predpostavka afrocentrističnega gibanja je, da je zahodna kultura usmerjena proti afriški, zlasti egiptovski kulturi, za katero del etnografske znanosti trdi, da večina črnskega izvora,« piše Kimball, ki opozarja, da na šolah in univerzah že poteka selekcija vsega gradiva, ki kakorkoli diši po »beli dominaciji«. In prihaja do komičnih situacij. Pri programu afriško-ameriških esejev se tako dijaki učijo, da so bili judje gostje, ne pa sužnji egipčanskih faraonov, da so Pitagorov izrek odkrili Egiptčani ter da je grška filozofija plagiat črnega afriškega Egipta. »Izpade tako, da sta Platon in Aristotel za afrocentriste osebi za posmehovanje. Toda kako so afriški črnci to dosegli? Enostavno, z barvo kože. Ali kot pravi eden od zagovornikov te nove rasistične neumnosti: superiornost črncev na področjih mentalnega razvoja je povezana z navzočnostjo visoke ravni melanina,« razlaga Kimball, ki še na številnih primerih dokazuje, do kakšnih norostih prihaja zaradi multikulturnosti in multikultularizma. In na koncu opozori, da civilizacija ni darilo, ampak je dosežek, krhek dosežek, ki ga je treba vedno znova braniti in utrjevati pred tistimi, ki bi si ga radi prisvojili. In zahodno civilizacijo, najnaprednejšo civilizacijo v zgodovini človeštva, danes v imenu multikulturnosti ogrožajo različne njej tuje kulture, zato ji grozi propad.

Advertisements