Značke

, , , , , , , , ,

Predsednica ZaAB Alenka Bratušek je nedavno na nacionalni televiziji razlagala in se hvalila, da je njena stranka, čeprav je majhna, vložila v parlamentarno proceduro malodane več zakonov, kot je to storila vladajoča SMC. In da ne bo pomote. Tudi druge stranke se hvalijo, koliko novih zakonov so predlagale. Torej, če prav razumem parlamentarne stranke, uspešnost njihovega dela se meri po tem, katera bolj zagreni in omeji življenje državljanov, če razumemo zakon kot represivni ukrep. Povedano drugače. Uspešnost njihovega dela bi morali meriti po tem, koliko škodujejo prebivalcem Slovenije. Vsak zakon je namreč škodljiv, saj prinaša vse večjo regulacijo in omejuje tako svobodo posameznika kot svobodno poslovanje podjetij. Na današnji dan je v Sloveniji v veljavi kar 798 zakonov in 18.371 podzakonskih aktov (http://www.tax-fin-lex.si/VeljavnaZakonodajaRS.aspx). Samo za primerjavo. Pred 20 leti je imela Slovenija veljavna 502 zakona in samo 4.070 podzakonskih aktov.

Kljub tem grozljivih številkam nas skušajo razni levičarski, socialistični aktivisti, vsi večinoma financirani iz državnega proračuna, prepričati, kako živimo v svetu podivjanega neoliberalizma, dereguliranega kapitalizma (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/04/20/kako-levicarji-ne-razumejo-potvarjajo-zgodovino/), čeprav je odnos med državo in posameznikom kot partija pokra, kjer vse več pravil postavlja država in si jih sproti izmišljuje (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/04/25/odnos-z-drzavo-je-prirejena-partija-pokra/). Ampak ne, levičarji pravijo, da je ravno pomanjkanje pravil povzročilo krizo, da je ravno deregulacija vzrok, da slovensko gospodarstvo še ni zadihalo s polnimi pljuči (a sploh kdaj je?). Enako je drugod po svetu. Profesorji Mercatus centra na univerzi George Mason (GMU) so nedavno prešteli skupno število zakonov z omejitvami, pod besedo regulacija pa so razumeli zakon, ki želi spremeniti obnašanje ljudi in podjetij, da bi prišli so pričakovanega rezultata (http://mercatus.org/publication/why-we-need-regulatory-reform-two-charts?utm_source=facebook&utm_medium=macro&utm_campaign=fbpage). Recimo prepoved kajenja, da bi zmanjšali število kadilcev, podražitev bencina, da bi povečali število električnih avtomobilov in podobno. Šteli so zakone, ki vsebujejo besede za restriktivnost: must, required, should. Rezultat je bil grozljiv – eno samo neskončno omejevanje, in to v državi, ki naj bi bila najbolj svobodna država na svedtu. Število restriktivnih regulacij se je v poldrugem desetletju povečalo z 834.469 na 1,04 milijona, torej za več kot 20 odstotkov. Ampak gre samo za zvezne zakone, ki veljajo po vseh ZDA. Sem niso šteli regulacij posameznih zveznih držav, niti regulacij posameznih mest, recimo New Yorka, kjer se je javnosti ne sme kaditi in kjer so prepovedali prodajo sladkih pijač v velikih steklenicah. In to v velemestu, enem najbolj oboževanih mest na svetu in kjer je stoji svetovno znani Kip svobode. Zakaj že? Skratka, če je tako v ZDA, ki veljajo za deregulirane, za zibelko neoliberalizma in prostega trga, kjer zlobni kapitalisti počnejo kar hočejo, kako je potem šele v državah, ki jih imamo za regulirane.

Kakšne zakone in pravilnike imamo vse v Sloveniji? A je mogoče potreben poseben zakon, ki nalaga „obvezen počitek mobilnih delavcev“, ali pravilnik, koliko dolga mora biti vrvica, na katero je privezan pes, ali kdo lahko kaj dela, kakšne reference moraš imeti za opravljanje nekega poklica (frizer ali pek na primer) in tako naprej. Eden najbolj simptomatičnih zakonov, ki jasno kaže, da poklicnim birokratom ni veliko mar za državljane, ampak jih zanima predvsem nadzor nad njimi, je zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, ki omejuje plačevanje z gotovino na 5.000 evrov (http://www.siol.net/novice/slovenija/2014/03/drzavni_zbor_seja.aspx?hide_hf=1&mob=1). Nemogoče je, da bi recimo kupili avtomobil z gotovino, kot je to pred dnevi storila Kitajka, ki je v salon z avtomobili prinesla kup denarja in se odpeljala (http://www.scmp.com/news/china/society/article/1772697/chinese-woman-stuns-dealership-heavyweight-payment-new-car). In to na Kitajskem, ki jo imamo za zelo regulirano državo. In zanimivo. Če bi državo res skrbela davčna disciplina, potem v zakon ne bi dala tudi terorizem, ki ni nič drugega, kot zastraševanje. Ali če poenostavimo s pogledom birokratov. Če ne boš dal državi tistega, kar ji pripada, nisi samo v prekršku, ne kršiš samo zakon, ampak si terorist. Čeprav ravno država s takimi zakoni zganja nad državljani terorizem. Torej, skoraj je nemogoče najti neko stvar, s katero bi se lahko ukvarjali in služili denar, ne da bi za to zadevo obstajala neka omejitev, ne da bi vam država gledala pod prste.

Za vse te omejitve moramo državi še plačati. Pozor! Državljan, ki dela v realnem sektorju, državi plačuje zato, da ga omejuje in ropa. Karkoli kupiš, moraš plačati 22-odstotni DDV, ko zaslužiš plačo, ti država vzame skoraj polovico zaslužka, če ima podjetje dobiček, si birokrati od tega utrgajo 17 odstotkov, s tem, da se država še zadolžuje, javni dolg pa znaša že 80 odstotkov BDP. Ob vsem tem bi socialisti še bolj zaostrovali, še bolj regulirali ter tako onemogočali podjetniške pobude. Že Friedrich Hayek je rekel, če bi se socialisti spoznali na ekonomijo, ne bi bili socialisti. Nekaj desetletij kasneje je ekonomist Thomas Sowell (potem ko je spoznal, da levičarstvo ne vodi nikamor, zato so ga ameriški ekonomski analitiki označili za „ozdravljenega socialista“, saj je na začetku veljal za gorečega pristaša Maynarda Keynesa) dejal nekako takole: Najbolj temeljno dejstvo je, da ideje levice ne delujejo v praksi. Zato nas ne sme presenetiti, da so levičarji skoncentrirani v institucijah, kjer niso potrebne prave ideje, da bi preživeli.

Hotel je povedati, da je največja gostota levičarjev (ali socialistov, če hočete) v javni upravi, kjer ni nikakršne odgovornosti, kjer dobiš plačo, če narediš škodo ali pa ne. Ali kot smo rekli na začetku: levičarji razmišljajo, kako bi drugim naredili škodo, kako bi druge oropali, kako bi živeli na njihov račun. Torej, ni težava socialistov, da ne bi razmišljali, niti to, da ne bi znali ali hoteli razmišljati, ampak to, da zdravo pamet mešajo s čustvi, na katera igrajo, ko prepričujejo množice. Kdo bi se namreč lahko uprl ideji živeti v rajskem parku, kjer ne bi bilo potrebno delati in kjer bi bilo vse brezplačno. In vsi bi hodili v belih oblačilih po nežni jutranji travi prekriti z roso. Kar je seveda često „sajenje rožic“, daleč od realnosti, vendar sprejemljivo za večino državljanov, ki svoje življenje vse bolj polagajo v roke državi, čeprav so zato vse bolj nesvobodni.

Advertisements