Značke

, , , , , ,

Brezposelnost je sicer slaba stvar, toda alternativa, ko se na trg delovne sile vmeša država, je še slabša. Številne subvencije in spodbude, ki jih politika namenja za nova delovna mesta, sicer pripomorejo k zaposlovanju, ne pa k novim delovnim mestom. Vendar te razlike domači in tuji socialisti nikakor ne razumejo.

Grški predsednik Aleksis Cipras in prvi med evropskimi komisarji Jean-Claude Juncker sta se dogovorila za proces za pomoč Grčiji (vzporeden procesu evroskupine, ki je do Grčije bolj kritična), „da čim bolje izkoristi sredstva iz evropskih skladov s ciljem zagotavljanja rasti in delovnih mest ter reševanja humanitarne krize“. Povedano drugače: denar vseh evropskih davkoplačevalcev bo namenjen zagotavljanju delovnih mest za Grke. Vlada v Atenah naj bi to naredila s številnimi vladnimi programi, nekakšnimi javnimi deli, ki pa bodo bolj namenjeni ohranjanju socialnega miru in zadovoljevanju potreb politikov levičarske Sirize, ne pa potrošnikom na trgu. Najboljši program za ustvarjanje delovnih mest, in to je bilo v zgodovini večkrat dokazano, sta prosti trg in svobodna podjetniška pobuda, ki jih ustvarja.

Zadnje čase se znova pogosto omenja prigodo Miltona Friedmana, ki je sicer že zelo prežvečena, a kljub temu je vedno znova aktualna. Ko je potoval po Aziji, je pri gradnji nekega državnega projekta opazil, da delavci uporabljajo samo lopate in primitivno orodje, zato je vodjo gradbišča vprašal, zakaj ne uporabijo gradbenih strojev. Odgovor je Friedmana presenetil. „Zato ker gre za program ustvarjanja delovnih mest. Če bi imeli stroje, bi potrebovali manj delavcev in bi ustvarili manj delovnih mest,“ tako nekako je ameriškemu ekonomistu odgovoril vodja, na kar mu je Friedman cinično predlagal, naj delavcem rajši namesto lopat dajo žlice in bodo ustvarili še več delovnih mest. Če bi namreč držala ta socialistična teorija ustvarjanja delovnih mest, bi bilo vse zelo preprosto: odpravili bi vse stroje in druge tehnološke inovacije, tako da bi bilo čez noč potrebno za neko delo (v kmetijstvu, gradbeništvu, strojništvu in drugod) veliko ljudi. Nekaj takega smo v Sloveniji, ko smo bili še v Jugoslaviji, že doživeli. Bila je to doktrina samoupravnega socializma (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/). Skoraj vsi smo bili zaposleni in dobili plače, vendar z denarjem nismo mogli skoraj ničesar kupiti. Za razliko od delavcev v kapitalističnih državah, ki so si lahko privoščili marsikaj. Seveda, v socialističnih državah se ni ustvarjala nova vrednost, bogastvo posameznika se ni povečevalo. Zaposlenost ljudi je bila namenjena sama sebi, zato tudi ni bilo gospodarske rasti in blaginje, državljani so bili (z izjemo partijske elite) eni bolj, drugi manj revni. Večjo blaginjo omogočata samo podjetništvo in prosti trg.

Kljub temu se je (ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugod po svetu) zasidrala keynesianistična miselnost o vsemogočni javni porabi, ki bo odrešila vse težave in tudi odpravila brezposelnost. Toda od kod denar za javno porabo? Prvi vir sredstev je lahko centralna banka, ki natisne nov denar, država pa ga porabi. Toda sveže natisnjeni denar, ki nima realnega kritja, pomeni spodkopavanje kupne moči, kar sčasoma privede do še večje brezposelnosti. Eden takih norih projektov evropskih birokratov in bančnikov v ECB je program kvantitativnega sproščanja (EQ) (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/23/keynesianisticna-orgija-ali-kako-bruseljski-psihopati-ponarejajo-denar/). Poleg tega tiskanje denarja ne pomeni, da se ustvarja nova vrednost, kot mislijo nekateri socialisti. V resnici pomeni prerazporeditev dohodka, in to od tistih, ki ustvarjajo realno vrednost k tistim, ki je ne ustvarjajo.

Drugi vir sredstev za javno porabo so davki. Čim višji so davki, manj sredstev ostane posamezniku. To pa posledično pomeni, da manj porabi za nakup dobrin in storitev. Manjše povpraševanje se odrazi v zasebnem sektorju, ki manj proizvede, s tem pa potrebuje manj delavcev. Kar pomeni, da mora zasebni sektor odpuščati. Tretji vir pa je zadolževanje, kar Slovenija zelo rada prakticira. Toda zadolževanje pomeni dvoje: še večjo obremenitev za posameznika in zmanjševanje cene sredstev. Država lahko s sposojenim denarjem zgradi nekaj tovarn, kupi stroje in sofinancira stanovanja, vendar s to nelojalno konkurenco prej ali slej povzroči manjše naložbe zasebnega sektorja.

Advertisements