Značke

, , , ,

Aarona Kleina najbrž ne poznate. Tudi njegove žene Melisse ne. Po vsej verjetnosti še nikoli niste slišali zanju, niti za njuno slaščičarno Sweet Cakes by Melissa v mestecu Gresham v Oregonu, razen če redno ne berete portal Vatican Insider ali ameriške medije z zahodne obale. Pred mesecem dni sta bila kaznovana (http://www.oregonlive.com/business/index.ssf/2015/02/sweet_cakes_by_melissa_discrim.html) z 200 tisoč dolarji kazni, ker sta januarja leta 2013 zavrnila, da bi lezbijkama Rachel Cryer and Laurel Bowman spekla poročno torto. “Jaz enostavno ne delam poročnih tort za homoseksualne poroke,” je bil kratek gospod Klein in dodal, da mu vera tega ne dopušča. Zakonca Klein sta namreč katoličana, živita v skladu s svojimi prepričanji, vrednotami. Enako slabo jo je Novi Mehiki odnesel krščanski fotograf, ki je moral plačati 7.000 ameriških dolarjev kazni, ker ni želel fotografirati homoseksualno prireditev, vendar je njegova zadeva zdaj pred vrhovnimi sodniki.

V obeh primerih je šlo za klasičen ugovor vesti, ki ga oblasti niso priznale, ker naj bi bilo ravnanje trojice diskriminatorno. Homoseksualnost je imela večjo težo kot vera. Zakonca Klein sta že napovedala pritožbo, vendar bo njuno podjetje po vsej verjetnosti moralo v stečaj, ker je strošek kazni previsok, da bi ga zmogla. Zanimivo je, da sta bila Kleinova kaznovana, čeprav tamkajšnji zakoni zasebnikom nalagajo, da ne smejo zavrniti storitev na podlagi rase, spola, starosti, invalidnosti ali vere, o spolni usmerjenosti pa ni govora.

Vendar zdaj to ni niti toliko pomembno. Predstavljajte si naslednjo absurdno situacijo. V turistični agenciji plačate avtobusni izlet v Prekmurje, skupaj potujete z vam popolnoma neznanimi ljudmi. Ker se dobro pripravite, vzemete s seboj več hrane. Sami ste jo kupili, zato je vaša in z njo počnete, kakor želite. Ko avtobus ustavi na počivališču, nekaterim izletnikom ponudite svojo hrano, drugim pa ne. Kakšni so ti razlogi, je seveda vaša osebna stvar, ki je niste dolžni nikomur razlagati. Toda glede na ameriška primera se zastavlja vprašanje, ali lahko s svojo hrano svobodno razpolagate. Lahko se zgodi, da k vam pride eden od izletnikov, ki mu niste ponudili hrane, češ da ga diskriminirate. In ko vas vpraša, zakaj njemu niste ponudili sendvič ali banano, mu pač odvrnete, da je to vaša stvar, ki mu je niste dolžni razlagati. Tudi če bi bili tako nevljudni, da bi mu rekli, da mu niste ponudili hrane, ker vam pač ni všeč, ker vam njegovo obnašanje ni pogodu ali kaj tretjega, on pač nima pravice do vaše hrane, če mu je ne ponudite. Toda oseba je užaljena in pokliče policijo. Ta vas zasliši. Če ni zadovoljna z odgovori oziroma če presodi, da dotični osebi niste ponudili hrane zaradi diskriminacije, vas aretira, pelje v pripor in nato pred sodnika. Skratka, birazna situacija, ko moraš pred oblastmi opravičevati svojo povsem legitimno odločitev, zakaj si nekoga diskriminiral. In to je naravnost strašljivo, grozljivo. Vsaj posameznik ima (ali moral bi imeti) pravico, da se sam odloči, s kom bo sodeloval in s kom ne, komu bo kaj dal in komu ne. In pri tem ne potrebuje, da bi se za svoje zasebne in povsem legitimne odločitve komurkoli opravičeval.

In ravno svobodni posameznik je tisti, ki moti levičarje, da ne rečem socialiste. Oni bi namreč radi o vsem odločali, kar se vidi tudi na ravni države, ki posameznikom vse bolj jemlje, prerazporeja in deli. Podobno je s človekovimi pravicami, s katerimi levičarji manipulirajo, si jemljejo ekskluzivno pravico, da jih določajo in interpretirajo. Tudi o vlogi ženske bi radi, da obvelja njihova. Če ne, bi to naredili s silo, o čemer sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/23/babji-ravs-ali-zakaj-se-feministke-bojijo-zenstvenosti/). Tako lahko danes poslušamo, da je denimo človekova pravica tudi minimalna plača, izobraževanje, imeti lastno stanovanje ali hišo ter celo mobilni telefon. Enako je ob sprejemu novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ko so se vsuli komentarji, da bodo zdaj (po novem) homoseksualni pari enakovredni heteroseksualnim zakoncem, saj gre za človekove pravice. Ampak, ljudje božji, poroka (homoseksualna ali heteroseksualna, vseeno), imeti otroke ali posvojiti otroke nikakor niso človekove pravice. In zdaj pridemo do vprašanja, ali ima posameznik pravico, da ravna tudi diskriminatorno? Ali ima človek pravico, da zavrne, da bi dal otroka v posvojitev homoseksualnemu paru? Ali ima nekdo pravico, da zaradi verskega prepričanja zavrača homoseksualnost? Vprašano drugače: Ali ima posameznik kot zasebnik in svoboden človek pravico do diskriminacije. Oziroma glede na zgornji, izmišljen primer: Ali lahko samo nekomu ponudimo hrano, drugemu pa ne? Odgovor je – “da”.

Okolje hitro prepozna diskriminatorno ravnanje in v takih primerih je vmešavanje države povsem odveč. Tisti, ki diskriminira, bi se moral zavedati, da dober glas seže v deveto vas, slab pa še dlje. Pomislite, da bi zakonca Klein pekla samo čokoladne torte, sadnih pa ne. Hitro bi izgubila veliko kupcev, ker pač ne bi imela sadnih tort. Enako bi se zgodilo, če pek ne bi pekel žemljic, ampak samo kajzerice. In če gremo naprej. Če bi frizer strigel samo črnolaske, svetlolask pa ne, ker mu pač svetlolaske iz raznih razlogov niso povšeči ali jih celo diskriminira na podlagi barve las, bi bil hitro ob posel. Nihče, tudi črnolaske se pri njem ne bi več strigle, pač pa bi se skupaj s svetlolaskami pri konkurenci. Se pravi prosti trg in konkurenca bosta opravila ali izločila tiste, ki na trgu diskriminirajo. In ti bodo ali nehali z diskriminatornim ravnanjem ali pa bodo propadli. Lezbijki Rachel Cryer and Laurel Bowman bi šli po torto lahko h konkurenci in Kleinova bi hitro izgubljala stranke. Vendar je tukaj država posegla v svobodno odločitev posameznika, posegla je na področje svpobodne odločitve. Zakonca niso kaznovali zato, ker bi kršila osnovne zakone (ti omenjajo samo, kot smo videli, raso, spol, starost, invalidnost ali vero, ne pa spolne usmerjenosti), ampak ker naj bi domnevno ravnala družbeno nesprejemljivo, domnevno diskriminatorno. In tukaj so homoseksualna društva, združenja (ali ne vem kaj še) najbolj nasilna. Vsem skušajo vsiliti svoja prepričanja. Kdor jih ne sprejme, je v končni fazi avtomatično homofob, rasist, oseba, ki krši človekove pravice. Najprej zahtevajo tolerantnost, ki vodi do zahteve po enakosti in na koncu do sprememb zakonov, ki imajo stroge kazni za vse, ki se ne strinjajo s homoseksualnostjo.

V Veliki Britaniji so to občutile predvse, zasebne (katoliške) šole. Tamkajšnja članica vlade za izobraževanje Nicky Morgan je zagrozila vsem šolam z inšpekcijami, če ne bodo poučevali o homoseksualnosti kot pozitivnem pojavu (http://www.dailymail.co.uk/news/article-2929190/Now-Ms-U-turn-backs-Ofsted-gay-quiz-pupils-aged-ten-Unapologetic-Education-Secretary-shrugs-controversies-defends-English-Values-drive.html). Po takih grožnjah so mediji kmalu poročali, da so otroci prihajali domov jokajoči, saj so po šolah začeli hodioti šolski inšpektorji ter otroke zasliševati, “kaj je lezbijka”, “kaj si mislijo o homoseksualcih”. In to 10-letne otroke. “Tako zasliševanje je popolnoma neprimerno,” je zadevo komentirala 46-letna Lena, mati enega od otrok, ki je inšpektorju dal “napačen” odgovor.

O tem, da je šola prisila in oblika indoktrinacije otrok po okusu države, sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/07/bogokletna-misel-zakaj-je-osnovna-sola-sploh-obvezna/), tokrat samo naslednje. Od kod državi (ali kdorkomu) pravica, da staršem in otrokom grozi z uporabo sile, da otroka učimo tako, kot to odloči nek birokrat, ki mu za vrat diha neka skupnost, ki sliši na ime LBGT? Od kje ta pravica, da šole otroke vzgajajo tako, kot to želijo homoseksualci? Ampak, da ne bo pomote, to je postalo povsem normalno tudi drugje, ne samo v Veliki Britaniji, in ljudje so se kar sprijaznili s tem. Levičarjem ni zadosti, da posameznike, ki delajo, z davki kradejo in potem ta denar prerazporejajo, ni jim zadosti, da z zakoni ukazujejo, kaj naj človek dela in s kom naj posluje, zdaj indoktrinirajo naše otroke, dobesedno jih posiljujejo s homoseksualno ideologijo. Odgovor je spet preprost – zasebno šolstvo. Starši in otroci bodo lahko izbirali, ali bodo hodili v indoktrinirane javne šole ali zasebne šole, kjer je poudarek na učenju za življenje, ne pa ideologiji. Ampak to je že druga zgodba.

Advertisements