Značke

, , , , ,

Pretekle dni sta me navdušili izjavi dveh žensk, obe na pomembnih položajih v svojih državah. Prvo misel je izrekla na inavguraciji nova hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović. Takole gre: »Končno moramo dojeti, da nova delovna mesta ne ustvarja država, ampak zasebna pobuda oziroma podjetniki.« Za levičarje seveda bogokletna misel, ki jo lahko izrečejo samo podporniki pohlepnih kapitalistov, ki se napajajo z darvinistično-thatcherjansko ideologijo. Zato tudi napadi tamkajšnjih socialističnih medijev, češ da si Kitarovićeva prizadeva za odpravo socialne države, da ponovno uvaja neoliberalistično miselnost in podobne neumnosti.

Druga je izjava estonske finančne ministrice Maris Laurijeve: »Ne moremo si izposojati za tekočo porabo. Videli smo, kam je to pripeljalo Grčijo. Ali pa denimo Rusijo leta 1997.« Dodala je, da si država z zadolževanjem za tekočo porabo žaga vejo. Estonija, ki je bila dolgo del interesne sfere Sovjetske zveze, je po padcu berlinskega zidu postala prava evropska gospodarska gazela, ki se ne brani tujih naložb in kjer veliko vlagajo v IT tehnologije, zato tudi ne čudi, da so estonski računalničarji napisali kodo za Skype in druge spletne aplikacije. Odprla je trg, sprejela reforme, zato je danes na lestvici ekonomske svobode, ki jo pripravljata ustanova Heritage Foundation in Wall Street Journal (http://www.heritage.org/index/ranking), na 8. mestu.

Obe izjavi vplivnih žensk dveh držav, od katerih je Estonija tik pred tem, da v vseh kazalcih prehiti Slovenijo (Slovenija je po ekonomski svobodi žele na 88. mestu, o čemer sem že pisal: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/30/kje-za-bozjo-voljo-slovenski-levicarji-vidijo-zlobni-neoliberalizem/), Hrvaška pa je dobila prvo predsednico, ki ni bila komunistka (to se v Sloveniji še ni zgodilo) sta svetlobna leta oddaljeni o slovenske levičarske miselnosti, da lahko samo država pomaga Slovenijo popeljati iz krize. To pomeni še večje obdavčitve, še več omejitev, hkrati pa manj osebne in podjetniške svobode za posameznike. Da prevladujejo take ideje, za katere se zdi, da so iz vzporednega sveta, kaže tudi samo razmišljanje. Predvsem na nacionalni televiziji, ki je tako ali tako postala trdnjava levice. Če je kdo gledal rokometno tekmo med Švedsko in Slovenijo na pripravljalnem turnirju na Danskem, tik pred svetovnim prvenstvom v Katarju, se bo spomnil, da je bila tekma za deset minut prekinjena, ker je začela ob nalivu puščati streha, voda pa je kapljala na igrišče. Dogodek je bil deležen posmeha komentatorja Iva Milovanovića, češ človek ne pričakuje montažnih dvoran na Danskem, ki je bogata država, še manj pa, da pušča streha. Posmehovanje je zelo tipično. Danci sebe nimajo za tako bogate, da bi delali megalomanske in zidane dvorane, kot si to s Stožicami recimo privošči Slovenija oziroma Ljubljana. Večina športnih objektov na Danskem (in tudi v Skandinaviji) je montažnih, preprosto zato, ker je gradnja veliko cenejša od klasične. Pravzaprav se tudi igralci na igrišču sploh niso vznemirjali, še manj gledalci, samo slovenskega komentatorja je zmotila »montažna gradnja« in »puščanje strehe«. Danci so »neprijetnost« odpravili v nekaj minutah, tekma se je nadaljevala in tudi končala.

Kar me je spomnilo na anekdoto, ko je pred skoraj pol stoletja Tito gostil nemško gospodarsko delegacijo. Seveda jim je predstavil gospodarske »dosežke« Jugoslavije in pripomnil nekaj takega, češ tudi Nemci bi lahko uvedli delavsko samoupravljanje, ki dokazano deluje. Nemci so bili seveda vljudni in niso prasnili v smeh, ampak so mu odvrnili, da Nemčija ni tako bogata država, da bi si ta »poslovni model« lahko privoščila. Istočasno smo lahko takrat v medijih prebirale take (http://www.dolenjskilist.si/media/arhiv-pdf/dl/1968/DL_1968_06_27_26_953.pdf): »Zato se upravičeno že vnaprej bojimo, da bodo trgovska velepodjetja uvozila spet precej nepotrebnega in ta čas nekoristnega oziroma docela luksuznega blaga brez katerega bi brez škode potrpeli še nekaj let, saj smo končno navajeni shajati tudi brez stvari, ki nam res niso nujno potrebne«.

Kaj se je zgodilo z Jugoslavijo, je znano, da pa je Nemčija ena najbolj bogatih držav na svetu, tudi. Levičarji pa nas še kar prepričujejo, kako učinkovita je državna (družbena) lastnina, kako pomembno je, da je vse »naše«, kako bo država ustvarjala delovna mesta, zato pozivajo k kolektivizmu in državnemu intervencionizmu, kar naj bi pripeljalo do njihovega primarnega cilja: da bi bili vsi ljudje enako revni, ne pa neenako bogati.