Značke

, ,

Levičarji, še posebej tisti, ki so celo življenje strošek proračuna in pri katerih so možgani običajno samo podnajemnik pod lobanjsko kostjo, so seveda najglasnejši v obtožbah pohlepnih kapitalistov, ki kruto izkoriščajo delavce. Na delovnem mestu jih maltretirajo, se nad njimi izživljajo, vse samo zato, da bi na njihov račun bogateli. Kar seveda vpliva na utrujenost, njihovo zdravje, psihično počutje, čeprav ne vem od kod socialistom nora ideja, da morajo ljudje iz službe priti domov spočiti. A ni logično, da delo za denar hkrati prinese tudi utrujenost, doma pa si človek spočije. Toda kot se za vse bolj socialistično državo Slovenijo spodobi, še vedno velja prepričanje, da odhod v službo pravzaprav pomeni odhod na počitek. Zato se z vsemi štirimi upirajo miselnosti, da bi se človek med delom lahko celo utrudil. Kako se je to počelo v samoupravnem socializmu, sem že opisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/), mi je pa po naključju pod roke prišla analiza z naslovom Vpliv počutja na učinkovitost in zdravje delavcev, ki je bila financirana s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, njen namen pa je promocija zdravja (kakopak, ne bomo promovirali bolezen), da bi se znižalo število izostankov od dela zaradi bolniške. Rezultat pa je bil, da delo ne osvobaja, ampak škodi zdravju.

Torej, če mislite, da so najpogostejša psihosocialna tveganja, ki ogrožajo zdravje pri delu, psihično nasilje, opravljanje ali kričanje nadrejenega, se motite. To so, ne boste verjeli, preveč dela, neupoštevanje osebnih mnenj in omejen dostop do informacij. Se pravi vse tisto, kar je normalno, da delodajalec zahteva od delojemalca. Torej, da norme postavi delodajalec, da ni nujno, da upošteva mnenje delojemalca, in da varuje poslovne skrivnosti tako, da zaposlenim nudi samo toliko informacij o svojem podjetju, kolikor sam želi. Seveda je to diametralno nasprotno od samoupravnega socializma, kjer so si norme določali delavci sami, če njihovo mnenje ni bilo upoštevano, so direktorja zatožili partiji ali stavkali, moralo pa so tudi vse vedeti. V smislu – vse je naše.

Še bolj socialistično simptomatični pa so vzroki za stiske zaposlenih, ki vplivajo na zdravje. Skoraj polovica meni, da delo slabo vpliva na zdravje (v EU četrtina) in več kot polovica, da je kriv »prezentizem« (da na delo ne hodiš zbran; v EU 39 odstotkov). Zaradi teh »težav« zaposlenih naj bi bilo tudi veliko število bolniških. Delež izgubljenih delovnih znaša okoli štiri odstotke, kar je zelo veliko, vendar je opaziti trend, da se število bolniških zmanjšuje, tudi zato, ker naj bi bili delavci bolj osveščeni.

Pa ja! Kdo verjame v te pravljice? Manj bolniških je tudi in predvsem zato, ker so šla nekatera podjetja, znana po velikem deležu bolniške odsotnosti, v stečaj. Primer je recimo Mura. Ko je pred leti prvič prišel zaseben lastnik v to prekmursko tekstilno tovarno, se je moral naprej uščipniti, da bi videl, da ne sanja. Ko je gledal podatke o bolniški odsotnosti, je črno na belem videl, da je v 1.600-članskem kolektivu zaradi bolniških vsak dan v povprečju odsotnih kar med 200 in 240 delavcev, vsak zaposlen pa je bil letno v povprečju 27 dni na bolniški. Ampak ne, da bi bile bolniške lepo razporejene po dnevih ali mesecih, delež »zbolelih« se je v času poljskih opravil na njivah namreč drastično povečal, proizvodnja v Muri pa posledično zmanjšala. Dotedanja vodstva so temu rekla, ne boste verjeli, »sezonska nihanja«. Skratka, med zaposlenimi v Muri je bilo pač veliko kmetov. In ko je prišel čas, da se s polj pospravijo poljščine, niso vzeli dopusta, ampak bolniško. Ko so nekatere tako zalotili, so pač rekli, da so bili tako navajeni in da se nihče ni zaradi tega razburjal.

Vse raziskave kažejo, da je v podjetjih, ki so v zasebni lasti, manj bolniških. Pravila so seveda strožja. Bi vi, če bi bili lastnik podjetja, plačevali delavca zato, da gre na bolniško, ker ima pač opravke na polju, sadovnjaki ali kje drugje? Najbrž ne. Tudi zato je zasebna lastnina bolj učinkovita. Ampak ne, socialisti v tem vidijo, o, sveta preproščina, nov dokaz o izkoriščevalskem kapitalizmu, s katerim morajo dokončno obračunati. Od tod tudi odpor proti privatizaciji.

Advertisements