Značke

,

Nadaljevanje zgodbe o Gornikih in Jezernikih.

Prvi del si lahko preberete tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/04/zgodba-o-socialisticnih-gornikih-in-kapitalisticnih-jezernikih-1-del/,

drugi del pa tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/05/zgodba-o-socialisticnih-gornikih-in-kapitalisticnih-jezernikih-2-del/.

Gornik gospod Flop je ob dveh desetletjih države Gornik dejal: “Razmišljal sem noč in dan, delal načrte, se pogovarjal z ljudmi in z mojimi sodelavci smo naredili analizo. Naši dosedanji uspehi so veliki. Dokazali smo, da lahko samo močna država pomaga ljudem, ki so v stisku, javni uslužbenci pa svojim državljanom zagotavljajo boljšo kvaliteto življenja in blaginjo. Mi moramo postati še bolj socialna država in napaka bi bila, če bi se zgledovali po Jezernikih. Moji predlogi so: država potrebuje centralno banko, ki naj se imenuje Narodna banka Gora (NBG), državno komercialno banko, ki naj se imenuje Komercialna banka Gora (KBG), javno bolnišnico in javno izobraževalno ustanovo ter nekaj agencij, kot sta na primer za enake možnosti in socialo. Za vse to potrebujemo dodatnih 100 ljudi, zato naj se davek poveča z 20 odstotkov na 30 odstotkov, plače javnih uslužbencev pa z 11 enot na 12 enot.“ Predsednik, politična elita in državni uradniki so bili navdušeni, ljudje malo manj, parlament je takoj sprejel povišanje 20-odstotnega davka na 30-odstotnega. Hkrati se je odločil, da iz prihrankov države nagradi gospoda Flopa in njegovo raziskovalno ekipo za vrhunsko analizo razmer, ki bo Gornike popeljala na pot blaginje, socialno prijazne, za vse enakopravne države. Nagrada znaša 10.000 enot (gospod Flop dobi 5000, po 1000 enot si razdeli pet njegovh sodelavcev).

Pri Jezernikih je sodržavljane in birokratsko elito spet nagovoril gospod Flip. Takole je dejal: “Razmišljal sem noč in dan, delal načrte, se pogovarjal z ljudmi. Tokrat sem izumil stroj, ki bo proizvodnjo žita in koruze podvojil, prav tako sem izumil posebej stroj, ki bo podvojil proizvodnjo predelave lesa in kovine. Vsak izum bom tistim, ki bodo to želeli, prodal za 100 enot.“ Ljudje so bili navdušeni, birokratska elita pa ga je dregnila: „Država Gora je davke povečala na 30 odstotkov, javna uprava šteje 200 ljudi, ustanovili bodo svojo centralno banko in državno komercialno banko, javno šolstvo in zdravstvo. Kako bodo naši ljudje preživeli brez tega?“ Gospod Flip jim je odgovoril: „Država, ki se financira iz davkov, je zato, da učinkovito brani blaginjo državljanov, ne da se napaja iz blaginje državljanov. Centralne banke ne potrebujemo, zasebniki pa naj ustanovijo dve ali tri komercialni banki, če želijo. Pet zasebnih zdravnikov je za našo državo dovolj, prav tako pet zasebnih učiteljev. Država ne potrebuje, da ima svojo bolnišnico in svojo šolo. Če pa želite, naj se iz javnih sredstev delno financirajo zasebne zdravstvene in šolske ustanove, da bodo dostopne vsem (čeprav so že zdaj), davkov pa ne bomo povečevali.“ Ljudje so ploskali, birokrati so bili tiho, obveljala je beseda gospoda Flipa. Kaj se je zgodilo?

Gorniki so v novo obdobje vstopili s 30-odstotnim davkom. To je za bolj produktivne (bogate) pomenilo, da bodo za 12 zasluženih enot plačali 3,6 enote davka. Povedano drugače. Ker so stroški življenja na mesec (še vedno) 7 enot, bodo vsak mesec privarčevali 1,4 enote, kar pomeni 16,8 enote na leto in 84 enot v petih letih. Takih je v državi po novem 160. Toda tudi med Gorniki je bilo 60 takih, ki so podvojili svojo produktivnost. Ti na mesec zaslužijo 24 enot, plačajo 7,2 enote davka, sedem jih imajo za preživetje, privarčujejo 11,8 enot. Od bogatih Gornikov bo tako država pobrala 47.520 enot davka. V srednjem razredu ostane 500 Gornikov. Ti zaslužijo po 10 enot na mesec. Ker dajo 3 enote za davek, 7 pa za preživetje, ne povečajo svojega bogastva. Ker pa je tudi med njimi 200 takih, ki so podvojili produktivnost, ti privarčujejo na mesec 9 enot, na leto 108 enot in v petih letih 540 enot. Država pa srednjemu razredu pobere 126.000 enot davka. V nižjem razredu ostane 160 ljudi. Ker zaslužijo 8 enot na mesec, jim država od tega pobere 2,4 enote. Ker mesečni stroški znašajo 7 enot, pomeni, da so 1,4 enote v minusu. No, tudi med nižjim slojem je 60 takih, ki podvojijo svojo produktivnost (ti na mesec zdaj privarčujejo 4,2 enote), sicer pa država od nižjega sloja v petih letih pobere 31.680 enot davka. Če potegnemo črto: v državno blagajno se je v petih letih nateklo 205.200 enot. Toda od tega je treba odšteti plače za 200 javnih uslužbencev, kar znaša 144.000 enot v petih letih. Če nazaj prištejemo davek (43.200 enot) in do zdaj privarčevani denar države Gora (69.560 enot), dobimo 130.760 enot. Toda ker so Gorjani socialna država, vsem tistem v nižjem razredu s socialnimi pomočmi pokrijejo razliko do 7 enot. To znese 8.400 enot. Torej, država Gora ima privarčevanih 122.360 enot, njeni prebivalci pa po četrt stoletja 460.404,7 enote (novih 174.000 enot plus 286.404,7 starih enot).

Država Gora ustanovi državno KBG, državljani dajo vanjo svoje prihranke. Ker pa so se odločili, da bodo imeli javno bolnišnico in javno šolo, ki staneta skupaj 200.000 enot, si mora zdaj država v banki sposoditi 70.240 enot. To pomeni, da se za toliko zadolži, hkrati to pomeni javni dolg.

Kaj pa se je zgodilo z Jezerniki? Ker so se odločili, da ne bodo zapravljali, ampak bodo z novimi izumi gospoda Flipa še bolj produktivni ter hkrati varčevali, je bil rezultat naslednji. Ker niso vsi predelovalci kovine in lesa ali poljedelci, je gospod Flip prodal 200 izumov, ki so se spet enakomerno razporedili med sloje: 50 so jih kupili bogati, 100 srednji razred in 50 najmanj bogati. Kaj to pomeni? Tisti, ki so že pred petimi leti kupili izuma gospoda Flipa (obiralci sadja in ribiči) so spet zaslužili 24 enot na mesec. V državno blagajno so spet prispevali 7.200 enot več, svoje bogastvo pa povečali za 876 enot na 2.038 enot. Tisti, ki so na novo kupili izuma, so prav tako prispevali v državno blagajno 7.200 enot več, svoje bogastvo pa povečali za 876 enot na 1.490 enot. V državi Jezero se je podobno zgodilo pri srednjem in nižjem sloju, končni rezultat po petih letih pa je bil naslednji. Jezerniki so imeli super bogataša gospoda Flipa, ki je s svojima izumoma spet zaslužil 20.000 enot. Državi je moral plačati 10-odstotni davek, kar pomeni, da je njegovo bogastvo po 25 letih znašalo (če odštejemo stroške za preživetje) 35.896 enot. 50 Jezernikov je povečalo bogastvo na 2.038 enot, 50 na 1.490 enot in 90 na 832. To so tisti, ki so že pred 15 leti povečali produktivnost. Tudi pri srednjem sloju je prišlo do sprememb. Jezerniki so imeli 100 ljudi, ki so svoje bogastvo povečali na 1.436 enot, 100, ki so bogastvo povečali na 996 enot in 370, ki so bogastvo povečali na 456 enot. Pri najbolj revnih je bilo takole: 50 Jezernikov je svoje bogastvo povečalo na 993,6 enote, 50 na 561,6 enote in 90 na 69,6 enote. Torej opazimo, da se zaradi povečanja produktivnosti in podjetnosti nekaterih dogajajo tudi prehodi med razredi. Če vzamemo, da so revni tisti, katerih premoženje je do 100 enot, srednji razred s premoženjem do 1.000 enot, kar je več, pa so bogati, dobimo naslednjo sliko: v državi Jezero je po 25 letih eden super bogat, 199 bogatih, 710 srednji sloj in samo še 90 revnih. Vse to zaradi varčevanja in povečevanja produktivnosti.

Kakšno je bogastvo posameznikov po 25 letih? Jezerniki imajo po 25 letih privarčevanih 783.120 enot, država pa (če odštejemo plače državnih uradnikov in nazaj prištejemo pobrane davke ter dodamo prihranek 60.640 enot) 226.240. Ker pa se je tudi država Jezero zavezala, da bo delno financirala šolstvo in zdravstvo (glede na zdravljenje in poučevanje, ne pa tudi vzdrževanje zdravstvene in šolske infrastrukture, ki je stvar zasebnikov) ter pride v povprečju 1 enota na posameznika (kar pomeni, da je strošek države 60.000 enot), to pomeni, da je država Jezero v 25 letih privarčevala 166.240 enot. In še ena pomembna razlika je nastala med Jezerniki in Gorniki. Med najbolj bogatimi Jezerniki ni ljudi iz državne uprave (v povprečju so ti pristali na sredini srednjega razreda, gospod Flip pa ne sodeluje z državo, saj svoje izume prodaja zasebnikom), medtem ko je najbogatejši Gornik gospod Flop, ki svoje storitve prodaja državi.

In spet se vprašamo: Kako je mogoče, da ima država Gora, ki je v zadnjih petih letih imela 30-odstotni davek, v državni blagajni 43.880 enot manj kot država Jezero, ki ima še vedno samo 10-odstotni davek? In kako je mogoče, da je po četrt stoletja v državi Gora na robu preživetja že skoraj četrtina prebivalstva (zaradi povečanega davka jim je država pobrala še vse prihranke), v državi Jezero pa samo 9 odstotkov (pa še ti so nekaj privarčevali in imajo sami dovolj za preživetje), čeprav imajo Gorniki zelo razvejan socialni sistem? Kako je mogoče, da je v povprečju razmerje med bogatimi in revnimi pri Jezernikih 20 proti 1, pri Gornikih, kjer država vse bolj posega v življenje ljudi in postaja vse močnejša, pa kar 100 proti 1?

Ta vprašanja mučijo predvsem Gornike, Jezernike manj, saj si pri njih tudi nižji sloj s svojim delom lahko prisluži dovolj za preživetje. Po četrt stoletja obeh držav bosta gospod Flip in gospod Flop spet podala svoje poglede na razvoj.

(Se nadaljuje)

Advertisements