Značke

, , , , , , ,

Kar zmrazi me, ko iz dneva v dan poslušam obljube in napovedi politikov, da bo država prinesla blaginjo državljanom. In vedno znova se spomnim na odlično knjigo Axela Kaiserja Pot v propad (Kako so vlade in centralne banke uničile svet in zakaj najhujše šele prihaja). Čilski pravnik in finančni kolumnist z dvema magisterijema na univerzi v Heidelburgu s pomočjo avstrijske ekonomske šole analizira obe veliki krizi: veliko depresijo pred osemdesetimi leti in finančno krizo, ki v večini držav še traja. Nasprotno od levičarskih zvezdniških knjig Naomi Klein Doktrina šoka in Thomasa Pikettyja Kapital v 21. stoletju, ki za krizo in neenakost v družbi okrivita kapitalizem ter pozivata k državnemu intervencionizmu, Kaiser kot zagovornik svobodnega trga meni, da vlade ne morejo ustvarjati blaginje ter da vmešavanje države in vse večja regulacija, ki smo ji priča tudi na globalni ravni, ustvarja bedo in vodi v propad. Prvi stavek v knjigi je citat Benjamina Franklina: “Pot do bogastva je odvisna od dveh besed, podjetnosti in varčnosti”.

Za levičarje bogokletne besede, zato Kaiserjeve misli tudi niso našle pot v slovenske mainstream medije, ki že nekaj mesecev nabijajo, da je za vse zlo tega sveta kriv neoliberalizem, tako da se je v državljane kot posameznika vrinila ideologija, da lahko samo država ustvari raj na zemlji. In namesto da bi profesorji na srednjih šolah in fakultetah dijakom in študentom knjigo Pot v propad dali kot obvezno čtivo, jih silijo pisati recenzije Kleinove in Pikettyja. Zato v zadnjih petih letih na družboslovnih fakultetah tak neverjeten porast diplomskih nalog na temo neoliberalizma, ki skoraj vse po vrsti brez kakršnekoli kritične distance ali znanstvene podlage neusmiljeno udarjajo po kapitalizmu ter mu napovedujejo bridki konec. Kot antipod postavljajo državo, ki da mora intervenirati, prerazporediti dobrine in osvoboditi pod kapitalizmom zatirane. In kot po pravilu citirajo Karla Marxa, katere ideje so bile tako v teoriji kot praksi zavržene že v 19. stoletju, kaj šele 20. stoletju.

In da ne bo pomote, povsem se strinjam z Marcekom Štefančičem jr., ki je pred meseci dejal, da bi morali vsem državljanom razdeliti knjigo Doktrina šoka, da bi jo prebrali vsi državljani. Toda po drugi strani bi morali razdeliti tudi knjigo Pot v propad, da bi ljudje spoznali, da krize ni povzročil kapitalizem. Kaiser namreč s podakti dokazuje, da je zadnjo finančno krizo povzročil intervencionizem vlad in centralnih bank. Seveda je veliko vprašanje, ali bi bila za bralce taka teza sprejemljiva. V to pa močno dvomim. Lepo je namreč verjeti populističnim mislim, da je za neuspeh posameznika vedno kriv nekdo drug, da so revni revni izključno zato, ker so nekateri bogati, da kapitalizem izkorišča delavca in bogati na njegov račun. Vse to izvira iz povsem napačne marksistične prepostavke, da je vsota bogastva vedno nič (0). Povedano drugače: če nekdo na eni strani pridobi, nekdo na drugi strani vedno izgubi. Levičarji niti ne pomislijo ne, da je možna tudi win – win situacija. Ne, to za njih ni sprejemljivo. Zato tudi zahteve po še več intervencionizma in še več regulacije. Kako regulirana je v resnici že (denimo) Slovenija, sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/28/tozilec-kozina-deregulacija-in-sladkor-v-krvi/).

Kaiserjevo knjigo Pot v propad je že leta 2013 izdala založba Učila International (dobite jo v knjigarnah, lahko pa zastonj, če se naročite na revijo Reporter: http://www.reporter.si/iz-tiskane-izdaje/90-gratis-knjig-za-nove-obstoje%C4%8De-naro%C4%8Dnike-steve-jobs-axel-kaiser-malala/28554), o njej pa je bilo v Sloveniji zelo malo napisanega. Nekdanji guverner France Arhar jo je označil za knjigo, ki bi jo morali brati, o njej razmišljati in argumentirano razpravljati. Čilski liberalec skozi primere zavrača mit, ki ga levičarji širijo že od leta 2008, da je zadnja kriza v resnici kriza kapitalizma in da pomeni začetek konca kapitalizma. Kaiser s podatki dokazuje, da kriza nima nikakršne povezave s kapitalizmom, ampak z intervencionizmom vlad in centralnih bank. Izvirni greh je odločitev ameriške centralne banke (potem ko se je razpočil napihnjen balon s tehnološkimi podjetji oziroma podjhetji dot.com) leta 2000, da umetno in krepko zniža obrestne mere. Guverner Alan Greespan je med letoma 2000 in 2004 znižal obrestno mero s šestih odstotkov na nekaj več kot en odstotek. V tistem času je bila obrestna mera celo nižja od inflacije, kar pomeni, da so bile obrestne mere negativne. Povedano še drugače: banke so plačevale dolžnikom, ker so si izposodili denar, ne pa obratno, namreč da dolžnik plačuje bankam.

Greenspan je kasneje pred ameriškim kongresom dejal: “Sodim, da so svobodni trgi najboljši način organizacije ekonomije. V preteklosti smo jih poskušali regulirati. A to ni delovalo.” Levičarji po vsem svetu so te besede napačno razumeli. Greenspan se ni opravićil ameriški in svetovni javnosti, češ da je kriza pokazala, da kapitalizem (neoliberalizem, če hočete) ne deluje, ampak zaradi obrestnih mer. Toda Greenspanu v zagovor je treba povedati, da je do njegovih napačnih odločitev prišlo tudi zaradi napačnega izračuna inflacije v ZDA. Tamkajšnji urad, ki je zadolžen za izračun, je za ceno nepremičnin – povedano povsem preprosto – jemal povprečno prodajno in najemno ceno. Nepremičninski bum, ki je takrat potekal v ZDA, torej v ceni inflacije ni bil realno zajet. Uradna inflacija je takrat znašala med 2 in 2,5 odstotka, čeprav je bila v resnici 6-odstotna. Greenspan je dejal, da obrestnih mer zagotovo ne bi tako znižal, če bi poznal pravo inflacijo.

Skratka, ob nepoznavanju pravih številk so ljudje pri bankah začeli najemati posojila, s katerimi so začeli kupovati hiše. Kupovali so vsi – tako tisti, ki so si lahko privoščili, kot tisti, ki si jih pod nobenim pogojem ne bi mogli, če ne bi država silila banke, da dajejo hipotekarna posojila tudi ljudem, ki niso imeli nikakršnega realnega kritja. Da so bankirje v dajanje posojil silili tudi aktivisti za človekove pravice in kako so banke v imenu države izsiljevali, smo že pisali (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/14/v-pomanjkanju-pipsa/), zato ne bom ponavljal. Torej, vse to je povzročilo, da je počil nepremičninski balon. Epilog je znan. Težave so nastale, ko je začela rasti inflacija oziroma ko so izračunali realno inflacijo. Centralne banke so dvignile obrestne mere in zmanjšale količino denarja v obtoku. Ljudje, ki so jemali posojila, jih zaradi višjih obrestnih mer niso mogli več vračati. Zato so jim banke zaplenile hiše in jih prodale na trgu. Ker pa cena prodanih hiš ni bila tako visoka, kot so banke predvidevale, so imele izgube tudi banke. Zato Kaiser pravi, da zdaj ni drugega zdravila, kot je to varčevanje. Skratka, zadnjo krizo ni povzročil kapitalizem, ampak ravno pomanjkanje kapitalizma.

Ker levičarji vztrajno ponavljajo mit, da lahko večja regulacija in intervencionizem (seveda z večjimi davki) razrešita vse probleme, je prav, da tudi (konzervativni) (neo)liberalci vedno znova rušimo tovrstne mite. Vprašanje je, če ni že prepozno. Kaiser v zaključku svoje knjige ni nič kaj optimističen, še posebej zato, ker si je ekskluzivno pravico razlaganja ekonomije prisvojila peščica (keynesijanskih) vedeževalcev (kot jim pravi avtor), ki z zapletenimi matematičnimi postopki dokazujejo svoj prav in zase trdijo, da so na višji intelektualni ravni kot vsi drugi. Ekonomija je v resnici zelo preprosta. To dokazuje avstrijska ekonomska šola. “Dejstvo, da so Avstrijci spremenili ekonomijo v vedo, ki jo lahko razumejo prav vsi, je verjetno glavni razlog, da jih osrednja akademska struja zavrača. To je taro, ker razgaljanje čarovnije razkrinka tudi čarovnika, to pa pomeni dokončen poraz ekonomske astrologije, ki je prevladovala v zadnjih desetletjih. Ko bo avstrijska šola zavzela središčni prostor, bo redukcionistične matematične poenostavitve zamenjalo tehtno razmišljanje. Moderni ekonomisti bodo tako spet dolžni razmišljati. To pa je neskončno bolj zapleteno, negotovo in plodno od preračunavanja,” je sklepne besede Axela Kaiserja.

Seveda. Tega, da je materino mleko za dojenčka bolj zdravo od umetnega, ne rabiš dokazovati z neskončnimi raziskavami. Potrebno je samo malo zdravo razumskosti in kmečke logike, ne pa armada znanstvenikov in raziskovalcev.

Advertisements