Značke

, , ,

Goran Lukić je diplomirani politolog. Je vzhajajoča zvezda slovenskega radikalnega sindikalizma. Enega vrhuncev je doživel letos za 1. maja, ko je bil na ljubljanskem Rožniku ob delavskem prazniku (karkoli že to pomeni) osrednji govornik (tradicionalnega) kresovanja. In redno dobiva priložnost v tedniku Mladina, da razlaga svoje misli in zamisli vesoljni Sloveniji. Vendar jih ne uresničuje sam. Kar je tipično za levičarje. Kajti, če so tako prepričani v svoj prav, zakaj tega ne dokažejo s svojim zgledom. In v svojem tekstu z naslovom »Malce drugače o privatizaciji: delavsko (so)lastništvo« (http://www.mladina.si/163184/malce-drugace-o-privatizaciji-delavsko-so-lastnistvo/) ni razočaral. Spet.

Naj ga na kratko povzamem. Ker je danes moderno in pravoverno govoriti o zadrugah, delavskem soupravljanju ali pa samoupravljanju, Lukić niza nekaj primerov iz Hrvaške, kjer so se zaposleni in uprava hotelov Plat iz Dubrovnika odločili (od)kupiti podjetje, tovarna Itas Prvomajska bo prav tako prešla v last delavcev, ki bodo postali delničarji, ladjedelnico Uljanik danes vodijo delavci, enako je s slovenskim Domelom in ameriško pivovarno New Belgium. Ob tem citira recimo regionalno predstavnico Sindikata turizma in gostinstva Dolores Luić, ki verjame, da je »potrebno zgolj malo razumevanja ter da je delavsko delničarstvo najboljša rešitev za vse«. Skratka, tam, kjer so delavci prevzeli lastništvo in vodenje podjetja, se cedita med in mleko. In samo mimogrede omeni, da je recimo v ladjedelnici Uljanik država delavcem zagotovila kredite. Kakopak, brez pomoči države ne gre. Ampak, kot je običajno pri levičarjih, ti nanizajo nekaj med seboj nepovezanih in različnih primerov, dodajo še boj proti neoliberalizmu, omenijo pokvarjeni kapitalizem, poudarijo, da grdi lastniki izkoriščajo delavce, ki za svojo usodo niso sami krivi – in na koncu pridejo do sklepa, da je ustanovitev delavskih zadrug ali podjetij edina zveličavna rešitev, ki bo vse popeljala na pot blagostanja.

Z levičarskimi idejami ni prav nič narobe. Upam, da se razumemo. Zaradi mene naj sanjarijo, če želijo, in delajo, kar hočejo. V pogojih liberalizma (ali kapitalizma) vsakdo lahko uresniči svojo idejo. Zadružni (ali delavski) model upravljanja s podjetjem in lastnino je pač samo eden od modelov, povsem legitimen in legalen. Svobodna družba predpostavlja svobodne posameznike, ki združujejo svoje delo na način, ki jim odgovarja. In za katerega mislijo, da je pravi. Seveda ob predpostavki, da tudi sami pustijo drugim, da se svobodno organizirajo.

Tukaj pa naletijo levičarji na resno težavo. Ni jim zadosti, da bi sami upravljali družbo po zadružnem načinu delavskega soupravljanja ali samoupravljanja, ampak druge (ki so pač izbrali drugačen model poslovanja) silijo, da sprejmejo njihov model. Če ne gre drugače, grozijo z nacionalizacijo, razlastninjenjem, hujskajo delavce, da je lastnik podjetja, v katerem delajo, bogat izključno zato, ker jih izkorišča, da so oni navadni delavci in revni izključno zato, ker na drugi strani nekdo bogati. Povedano drugače. Ni težava, če levičarji poslujejo po zadružnem načelu delavskega soupravljanja, za levičarje je težava, če tega modela ne uporabljajo vsi. Toda naj tovariši tipa Luka Mesec in tovarišice tipa Violete Tomić delajo v svojih podjetjih karkoli hočejo, naj skupaj z delavci združujejo delo, gradijo zadruge, poveličujejo socializem in komunizem, naj imajo njihovi delavci plače, kakršnekoli hočejo, in prostih dni, kolikor želijo – to jim iskreno privoščim – toda naj, za božjo voljo, druge pustijo pri miru, da delajo tako, kot se jim zdi prav. Odnos med delojemalcem in delodajalcem je na prostem trgu vedno prostovoljen, nihče nikogar ne sili naj sprejme tako delo ali tako plačo. Če delavcu ponujena plača ni všeč, bo šel pač drugam in dobil večjo plačo, če že misli, da jo zasluži.

Ampak to so že zadeve, ki levičarje ne zanimajo. Oni, še posebej ideologi, po izobrazbi politologi, sociologi, filozofi oziroma vsi po vrsti družboslovci, ne želijo prevzeti odgovornosti v podjetju, niti za delavce ne, o katerih pravicah imajo toliko za povedati. Za njih so bili bogati vedno skupina ljudi, ki jim je treba bogastvo vzeti, saj so do njega prišli z izkoriščanjem drugih. Oni v svojem sprevrženem umu vedno mislijo, da so revni revni zato, ker so bogati vse bogatejši. In da so lastniki podjetja izključno zato, ker so ga vzeli delavcem. Ni jim pomembno, da je lastnik družbe podjetje ustanovil in delal noč in dan, da je postalo dobičkonosno. Ne, po njihovo je to lahko dosegel le, če je nekoga izkoriščal. Od tod tudi socialistični mit, da je v ekonomiji seštevek vedno nič. Torej, če je dobiček na eni strani, je na drugi strani izguba, oziroma dobiček lastnika podjetja vedno pomeni izgubo pri delavcih, ki delajo v njegovem podjetju. Ampak to je že druga zgodba in o njen kdaj drugič.

Advertisements