Značke

, , , ,

Ne vem, ali ste opazili pri športnih novinarjih in komentatorjih, ki v želji, da bi bili za uho zanimivi, med seboj povezujejo besede, ki so si nasprotje. Poznamo jih iz šal o Chucku Norrisu, igralcu cenenih ameriških akcijskih filmov, človeku, pri katerem ni nič nemogoče, človeku, ki nasprotuje vsem zakonom fizike, gravitacije in še česa. Tako naj bi se „enkrat vrnil dvakrat“. No, ena takih priljubljenih besednih zvez med slovenskimi športnimi prenosi je, ko komentator pravi, da „se vrnemo nazaj v studio“. Človek se vpraša, ali se človek lahko vrne še kam drugam, kot nazaj. Naprej se namreč ne more. Gledalec ali poslušalec tega niti ne zaznata, ker sta to že premnogokrat slišala in jima je besedna zveza nekako logična, domača.

Podobno je pri levičarskih politikih, ki govorijo popolne nesmisle, manipulirajo in skušajo doseči, da se pri volivcih besedna zveza nekako udomači, da jim postane domača in logična. Najbolj priljubljene besedne zveze, ki jih brez odlašanja in kritične distance povzemajo celo mediji, so „demokratični socializem“, „socializem zagotavlja svobodo človeka“, „javna poraba prinaša gospodarsko rast“ in podobni nesmisli. Za razliko od športnih prenosov, kjer pojmovni nesmisli ne naredijo pretirane škode, razen tega, da katerega izmed jezikoslovcev zaboli v ušesih, je pri političnih manipulatorjih drugače. Ljudje namreč začno verjeti, da je možen demokratični socializem, čeprav zdrava logika pravi, da je kaj takega nemogoče, demokracija in socializem nimata ničesar skupnega. Ampak slovenski družboslovci, filozofi, sociologi in ekonomisti (tipa Jože Mencinger), se pravi tisti, ki razen tega, da so mogoče dali na papir svoje zmedene in idiotske misli, niso v življenju še ničesar ustvarili, se ne dajo. Takole je bilo v Mladini (tedniku, ki postaja zastavonoša boja proti neoliberalizmu, kapitalizmu) razloženo (http://www.mladina.si/119916/kaj-je-demokraticni-socializem/): „Konec naj bo vladavine ljudstvu odtujenih in kapitalu podrejenih strank. Konec naj bo uničujočih varčevalnih ukrepov, ki državo gonijo v vse globlje socialno in ekonomsko brezno!“

Kapitalizem je po njihovo produkcijski način, v katerem ima razred kapitalistov v lasti produkcijska sredstva, razred delavcev pa le svojo delovno silo, pri čemer produkcija ne poteka zaradi zadovoljevanja skupnih potreb ali zaradi tekmovanja v količini in kakovosti proizvedenih blag, ampak zaradi profita. Seveda, kriv je dobiček. Dobiček je satanska kategorija, ki jo je treba iztrebiti. Toda demokratični socialisti bi, če jih je prav razumeti, zgrabili vraga za roge. Tako si zamišljajo demokratični socializem: „Je neovirana demokracija, demokracija, ki zapolni vse pore družbenega življenja, tovarno in parlament, banko in univerzo. Ne ukinja vsakršne zasebne lastnine, ukinja pa zasebno lastnino produkcijskih sredstev, ki preprečuje skupno upravljanje gospodarstva, proizvodnje samih materialnih temeljev družbenega življenja.“

Ste razumeli? Ne? No, jaz tudi ne. Kljub temu je jasno, kaj hočejo – državno lastnino. Ta naj bi bila odrešujoča za vse, čeprav v resnici nima veze z liberalizmom. Celo več. Državna lastnina nima nikakršne veze niti z demokracijo.

Toda iz takega razmišljanja izhaja ena največji zablod levičarjev, ki so svoje preroke dobili v knjigah Naomi Klein (Doktrina šoka) in Thomasa Pikketyja (Kapital v 21. stoletju). Njuna temeljna misel je, da kapitalizem neenakost med ljudmi proizvaja sam po sebi, da ima to vgrajeno v svoj sistem ter da svoj višek dosega zdaj, ko svetu vladajo ekonomske elite, velike korporacije, multinacionalke. Skratka, iz majhnega vraga je postal velik vrag. In še bo zrasel, če ga demokratični socialisti ne bodo ustavili, če posvečeni ne bodo v sveti vojni premagali brutalnega in izkoriščevalskega neoliberalizma. Kar je še ena v vrsti neumnosti levičarskih analfabetov. Namreč, da zavzemanje za prosti trg pomeni podpiranje in dajanje prednosti velikim podjetjem, korporacijam velikim kapitalistom, če že hočete.

A kot smo pri socialistih oziroma „demokratičnih socialistih“ že navajeni, je resnica ravno nasprotna. Kajti če bi prosti trg dajal prednost velikim korporacijam, bi bili njihovi lastniki po definiciji liberalci oziroma neoliberalci. Pa niso. So daleč od tega. Že Milton Friedman, o katerem imam sicer mešane občutke, je korporacijske kapitaliste označil za ene največjih sovražnikov prostega trga in liberalizma (https://www.youtube.com/watch?v=kB2gBgsqPac). Zakaj?

Na prostem, od države nereguliranem trgu, podjetja med seboj tekmujejo za naklonjenost potrošnikov, da bi kupili izdelek, ki mora biti seveda kvaliteten in ponujen po primerni ceni. Podjetja morajo biti ves čas na preži in ves čas iskati nove in nove izdelke, ki jih nato ponudijo trgu. Povedano drugače. Potrošnik je na svobodnem trgu kralj, za katerega se potegujejo konkurenčna podjetja. Svobodni trg nagrajuje tista podjetja, ki to znajo, ki potrošnikom po nizkih cenah ponudijo visoko kvalitetne proizvode. Zato je poslovanje in proizvodnja nekega podjetja ves čas boj za potrošnika. Temu primeren je tudi dobiček. Po drugi strani pa so tista podjetja, ki tega ne zmorejo, ki ne morejo zadovoljevati potreb potrošnika oziroma prostega trga, obsojena na propad. Zato se igralci na prostem trgu ves čas menjajo, na dolgi rok ostanejo le najboljši oziroma tisti, ki najbolj prepoznajo potrebe potrošnika in ki mu določeno blago in storitev ponudijo po najbolj ugodni ceni. Zato na prostem trgu ni prostora za napake, ni prostora za lenarjenje, ni prostora za številne kavice med delovnim časom, temveč trg potrošnikov določa, kaj, kako in po kakšni ceni proizvajati. In ravno to je tisto, kar velike korporacije ne marajo – konkurence, ki jih sili, da ves čas delajo boljše in cenejše izdelke. Prav zato številni „veliki kapitalisti“ prisegajo na državne intervencije. Recimo ameriški Walmart, ki je podprl vladni ukrep povišanja minimalne plače. Zakaj? Zaradi ekonomije obsega in akumuliranega kapitala je povečanje minimalne plače zlahka prestal, številni manjši trgovci pa ne, zato so morali zaprti svoje trgovine. Ta vladni ukrep je bil pisan na kožo velikim korporacijam, škodil pa je manjšim podjetjem in potrošnikom.

Številni državni ukrepi, višji davki, strogi zakoni, vse to pomaga samo velikim podjetjem. Celo več. Korporacije same lobirajo pri vladah, da se določeni industriji panogi dajo državne pomoči, ki tako dosežejo konkurenčno prednost na trgu z denarjem vseh davkoplačevalcev. Vse to pa nima nikakršne zveze s svobodnim trgom. Gre za državni intervencionizem, korporativizem, zato je miselnost, ki zadnje čase prevladuje v javnosti, češ da prosti trg koristi velikim korporacijam ali multinacionalkam, popoln nesmisel. Če bi namreč imeli resnični prosti trg, marsikatero veliko ali državno podjetje ne bi preživelo, tako pa ga pri življenju vzdržujemo davkoplačevalci. S tem se prosti trg ubija, manjšim igralcem je vstop na trg onemogočen. Pojav tako imenovanih „crony“ kapitalistov torej ni povezan s prostim trgom, ampak z državnim intervencionizmom, ki je na nek način pravzaprav ekonomski fašizem, kjer država določa, kdo je zmagovalec in kdo poraženec na trgu, ne pa potrošnik.

Na tej točki pa pri slovenskih razmerah naletimo na težavo. Komu je pravzaprav namenjena bojevita levičarska retorika? Na sončni strni Alp namreč nimamo ne liberalizma, kaj šele neoliberalizma.

Advertisements