Značke

, , , ,

Levičarji ne bi bili levičarji, če ne bi mislili in si domišljali, da so poklicani, da ne odločajo samo o tistem, kar je njihovo, ampak tudi o tistem, kar ni njihovo. V socializmu so si taka vmešavanja kar uzakonili, tisti, ki se z njimi niso strinjali, pa so lahko končali dva metra pod zemljo. Na srečo, vsaj na deklarativni ravni, temu od začetka 90. let prejšnjega stoletja ni več tako. Celo v ustavi imamo zapisano, da je zasebna lastnina nedotakljiva. Lahko si samo mislimo, kako je to težko padlo socialistom. Ampak so se znašli in kar čez noč postali strokovnjaki za tržno gospodarstvo. Seveda prilagojeno sebi v prid. Primerov je nešteto, poglejmo si dva.

Z gozdovi, ki so bili po osamosvojitvi vrnjeni lastnikom, ki so jih komunisti pokradli po II. svetovni vojni, lastniki ne morejo po svoje gospodariti, če nimajo za to dovoljenja „posvečenih“. Ker levičarji menijo, da zasebnik ne zna gospodarno ravnati z gozdovi, ampak to lahko počne samo država. Zato lahko poslušamo take neumnosti, kot je pred tedni izjava Dejana Židana, ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in predsednika koalicijske SD (naslednice zveze komunistov), češ da bo morala država zagristi v kislo jabolko zasebnih gozdov. Halo? V kaj bo zagrizla? Drug primer so mediji. Če želi nekdo kupiti medij v Sloveniji, mu mora nekakšen blagoslov dati ministrstvo za kulturo. Če tega ni, nakup pade v vodo, pa čeprav ima potencialni kupec denar ali ne. Na ta način naj bi se slovenski mediji ubranili pred špekulativnimi prevzemi, ker se, denimo časopisi, v Sloveniji še vedno ne pojmujejo kot tržno blago, ampak kot družbeno izredno pomembni. Zato jih je država vzela pod svoj plašč zaščite.

Gledano v celoti, ne more biti čudno, da so se takih navad navzeli tudi novinarji. Na tem mestu eksplicitno mislim na Društvo novinarjev Slovenije (DNS), ki si že ves čas jemlje ekskluzivno pravico, da odloča, kakšen naj bo novinarski ceh, kaj je prav in kaj ni prav. To je po svoje logično, če vemo, da je so društvo ustanovili partijski časnikarji leta 1944 v Črnomlju, ni pa razumljivo. Poglejmo si primer. V Sloveniji je poleg DNS še Združenje novinarjev in publicistov ter nekakšno društvo katoliških novinarjev, večina novinarjev Sloveniji pa ni v nobenem od teh. Kljub temu DNS to ne moti, da njihovo častno razsodišče, ki je skupen organ DNS in novinarskega sindikata (to je podobno, kot bi se sindikat Revoza vtikal, ali naj ima renaultov twingo samodejno klimo ali ne), razsoja o primernosti tekstov tudi tistih novinarjev, ki niso njihovi člani. In take razsodbe veselo objavlja celo državna tiskovna agencija (STA) in državna televizija (RTV Slovenija). Predsednica častnega razsodišča Ranka Ivelja pravi: „Novinarsko častno razsodišče je formalno res organ Društva novinarjev Slovenije (DNS) in Sindikata novinarjev Slovenije (SNS), a smo se v razsodišču odločili, da bomo obravnavali vse pritožbe in torej presojali ravnanje vseh, ki nastopajo v vlogi novinarjev in urednikov, četudi niso člani DNS ali SNS.” Po njenih besedah ima razsodišče to pravico po ustavi. Seveda, tudi društvo ljubiteljev praženega krompirja se ima po ustavi pravico izrekati o pečenem krompirčku in pleskavici s kajmakom. Hočem povedati, da se kdorkoli lahko izreka o komerkoli. Tega nikomur, Bog ne daj, oporekam. Težava je le, da na križ pribijajo novinarje, ki sploh niso njihovi člani.

Zadeva z DNS je šla letos še dlje. Sodnik Matjaž Voglar je Reporterju naložil plačilo visoke odškodnine, ker je novinar pisal o utemeljenih sumih nasilja nad zaporniki. Okey, to bi se lahko mirno požrlo, če ne bi bilo njegove (kot državnega uradnika) zares neverjetne obrazložitve sodbe, kjer se je skliceval na kodeks Društva novinarjev Slovenije. Ja, prav ste prebrali; sodnik je plačilo odškodnine utemeljil, da je novinar pri pisanju članka kršil vaš novinarski kodeks. Ne kateregakoli, ampak novinarski kodeks DNS. S tem da dotični novinar sploh ni član DNS.

Predstavljate si zdaj bizarno situacijo. Imamo dve društvi ljubiteljev štiriperesnih deteljic. Prvo domuje v Spodnjih Butalah, drugo v Zgornjih Butalah, kodeksa njunega delovanja sta malodane identična. Toda nekatere razlike vendarle so. Prvo ima v svojem kodeksu zapisano, da morajo biti listi narobejajčasti, drugo pa, da morajo biti eliptični. Potem se najde nek aparatiček, kar sodnik zagotovo je, ki v nekem sporu presodi, da morajo biti listi narobejajčasti, ker je tako pač zapisano v kodeksu ljubiteljev štiriperesnih deteljic Spodnjih Butal. Kristus, tak človek ne najmanj z uma, če ne kaj več. Seveda se Spodnjebutalčanom zdi to super, ker je aparatiček razsodil po njihovem kodeksu, kot se je očitno zdelo častnemu razsodišču DNS super, da je sodnik Voglar proti Reporterju razsodil z uporabo njihovega novinarskega kodeksa. Celo več. Častno razsodišče DNS mirno prenaša dejstvo, da sodna veja oblasti presoja o internih aktih DNS. In na podlagi tega obsoja. Kaj je Voglar postal predsednik častnega razsodišča, pa javnost tega še ve ne? Je mogoče postal častni predsednik razsodišča ali kaj?

Malo daljši uvod sem naredil zato, da bo bralec razumel, kaj DNS pomeni in s kakšnimi ljudmi ima opravka. Predvsem pa, kar bo prebral spodaj. Kajti minuli teden je norost DNS in njegova neizmerna želja, da bi bili razsodniki v vsem, kar zadeva v Sloveniji novinarstva, pripeljala do skrajnosti. Zato so brezobzirno izrabili primer samomora mariborskega ravnatelja, ki si je vzel življenje potem, ko so mediji razkrili in objavili, da je z neko profesorico seksal v prostorih izobraževalne ustanove. Krivi so bili seveda mediji, ki so o tem podrobno poročali, zato so se v DNS čutili poklicane, da si dokončno podredijo novinarski ceh. Da bi bili kar najbolj objektivni, si v celoti poglejmo njihov dopis uredništvom, naj podpišejo nekakšno javno zavezo „za boljše medije“.

Najprej spremni dopis:

Spoštovani odgovorni uredniki in urednice, cenjena programska direktorja.

Mariborska tragedija je vnovič odprla vprašanja o mejah v novinarstvu, uredniškem presojanju, profesionalnih standardih in vplivu komercialnih interesov na etičnost novinarskih praks, zlasti pa o novinarski odgovornosti.

Tragični epilog zgodbe, ki jo je sooblikovalo profesionalno in etično sporno spremljanje v nekaterih medijih, je priložnost in po naši oceni tudi dolžnost, da domislimo in dorečemo, kako bi skupaj prispevali k temu, da slovensko novinarstvo in mediji ne bi bili vedno večkrat, praviloma upravičeno, na zatožni klopi javnosti. Predvsem bi morali sistematično začeti obnavljati načeto zavezništvo z javnostjo.

Čas je, da se v vse bolj kaotičnem medijskem prostoru spet vprašamo, kdo so (lahko) novinarji. Pomembno vlogo pri tem lahko odigrajo uredniki z visoko poklicno in moralno integriteto – tako, da bi sami zapirali pot nesprejemljivim praksam v slovenskem medijskem prostoru.

Nočemo biti generali po tragediji, ki je pretresla vse, dejstvo pa je, da smo razčiščevanje temeljev in trendov v novinarski profesiji prevečkrat odlagali, tako v Društvu novinarjev Slovenije (DNS) kot v uredništvih.

Poskus sprememb ni in ne more biti le projekt DNS, ki ima s tisoč člani sicer nesporno reprezentativnost. DNS lahko ponudi in bo ponudilo strokovno in vso potrebno podporo, toda dvig standardov oziroma dosledno spoštovanje Kodeksa novinarjev Slovenije je delo, ki bi ga morali opraviti skupaj. Zaveze in rešitve za večjo medijsko odgovornost in obnovo medijske kulture bi moral sprejeti vsak član uredništva, tako da bi bile avtomatični del novinarskih in uredniških presoj v medijih.

Odgovorne urednike medijev zato pozivamo k podpisu javnih zavez za boljše medije, ki vključujejo spoštovanje Kodeksa novinarjev Slovenije in objavljanje odločitev Novinarskega častnega razsodišča. Verjamemo, da je to tudi priložnost, da se dogovorimo o stalnem izobraževalnem programu za slovenske novinarje, saj se v vse bolj kompleksnem medijskem svetu, zapletenih odnosih v politiki, ekonomiji in širših družbenih procesih povečuje potreba po obnovi znanja in veščin ter vnovičnem premisleku o izboljšanju ustaljenih praks in pristopov, vendar v redakcijah za sistematične izobraževalne procese največkrat ni denarja.

Spoštovani, v četrtek, 18. decembra, vas ob 11. uri vabimo na DNS, Vošnjakova 8, Ljubljana, na sestanek in podpis javnih zavez za boljše medije, na katerem bi odprli vsa zgoraj omenjena vprašanja in pobude, ki so po našem mnenju pomembno povezani s kakovostjo slovenskega medijskega prostora in ugledom naše profesije. Upamo in verjamemo, da delite ocene o nujnosti razprave in da se boste na naše povabilo odzvali. V priponki vam pošiljamo osnutek javnih zavez za boljše medije.

Prosimo, da udeležbo potrdite na e-pošto generalni@novinar.com ali telefonsko številko 01 426 03 63 najkasneje do srede, 17. decembra.


Lep pozdrav,
Matija Stepišnik, predsednik Društva novinarjev Slovenije
Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča

Nato pa še predlog „javne zaveze za boljše medije“:

Odgovorni uredniki medijev in uredništev,

Novinarsko častno razsodišče in

Društvo novinarjev Slovenije

podpisujemo

JAVNE ZAVEZE ZA BOLJŠE MEDIJE (predlog)

  1. Podpisniki bomo dosledno spoštovali Kodeks novinarjev Slovenije in razsodbe oziroma stališča Novinarskega častnega razsodišča (skupnega organa Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije). Uredništva, ki jih vodimo, bodo razsodbe oziroma stališča NČR objavljala.

  1. Odgovorni uredniki medijev in uredništev se bomo od leta 2015 dalje redno (vsaj trikrat letno) srečevali na sestankih “uredniškega foruma” in razpravljali o profesionalnih in etičnih dilemah ter drugih problemih slovenskih medijev. Strokovno in administrativno podporo bo forumu, ki bo neodvisen posvetovalni forum, omogočilo Društvo novinarjev Slovenije. Po vsakem sestanku bomo odgovorni uredniki javnosti, če bo to potrebno, podali nove zaveze in jih vselej tudi javno objavili.

  1. Društvo novinarjev Slovenije bo na podlagi prakse festivala Naprej/Forward, ki se je izkazala za uspešno, izobraževalne programe za ustvarjalce medijskih vsebin razširilo na vse leto, oblikovalo pa jih bo glede na potrebe slovenskih medijev oziroma uredništev, ki jih bodo ta sproti sporočala oziroma izpostavila na sestankih “uredniškega foruma”.

  1. Društvo novinarjev Slovenije in Novinarsko častno razodišče bosta v enem mesecu po podpisu oblikovala podporno skupino strokovnjakov, ki bodo slovenskim novinarjem in urednikom na voljo za strokovno podporo pri poročanju, pri katerem se s pravico do izražanja srečajo ostale ustavno zagotovljene pravice.

  1. Društvo novinarjev Slovenije bo v okviru projekta Medijsko ogledalo, na svojem spletnem mestu novinar.com izvajalo redni “monitoring” medijskih praks in tako preko relevantnih javnosti zbiralo predloge za okrepitev zavezništva javnosti in medijev.

Skratka, DNS predlaga, da bi pod njegovim nadzorom novinarski ceh imel nek organ, nekakšen svet modrecev, ki bi razsojal, kaj je v novinarstvu prav in kaj ne, kako naj novinarji poročajo. In naprej. Novinarjem nudi celo pomoč pri poročanju. To naj bi počela nekakšna skupina strokovnjakov, (najbrž) razsvetljenih družboslovcev. Pravzaprav to pomeni, da se morajo uredniki in novinarji odpovedati svoji avtonomiji, lastniki pa strateškim usmeritvam medija. Mediji naj bi torej s cenzuro in samocenzuro javnost (bralce, poslušalce in gledalce) branili pred neprijetnimi vsebinami. Kaj so te neprijetne vsebine, bi očitno odločal „uredniški forum“.

Drug komentar ni potreben. Bralec naj si mnenje o zadevi ustvari sam.

Advertisements