Značke

, ,

Ko je poklicala Madeline Talbott, so bankirji v hipu odpovedali vse sestanke, da so jo lahko sprejeli, ker je ona tako želela. In to je bilo zelo pogosto. Bankam ni prinašala ne denarja, ne poslov, ampak bonitetne ocene. In ne, ni bila revizorka in ni izdelovala ocen, bila je (in je še) gospodinja in (večinoma od vlade plačana) aktivistka za človekove pravice združenja ACORN. Od šefov čikaških bank, pri katerih je za depozite jamčila zvezna vlada, je zahtevala podeljevanje visoko tveganih posojil revnim, etničnim manjšinam in deprivilegiranim, kajti ameriški sen je še vedno, da ima vsak državljan svojo hiško. Vse na podlagi zakona o ponovnem vlaganju v skupnosti, ki ga je do ludistične skrajnosti dopolnil Bill Clinton. Namreč, čim več posojil posameznikom z nizkimi dohodki so banke odobrile, boljšo vladno oceno (CRA) so dobile. In to po programih Fannieja Maeja in Freddieja Maca, dveh institucij, ki jih je ustanovil kongres. Epilog takšnega socialnega inženiringa je znan – zaradi poskusa vladnega urejanja trga je počil nepremičninski balon, svet je padel v globalno finančno krizo.

»Talboti«, ki so čez lužo postali sinonim za škodljivce, so v Sloveniji sindikalisti. Medtem ko je Madeline že zdavnaj utihnila, razni Štruklji in Lukići ob podpori medijev, navdušenih nad idejami Kleinove in Pikettyja, trosijo neumnosti, da se krize rešimo in oživimo gospodarstvo samo ob pomoči države. Da mora vlada prisiliti banke, da financirajo slovenska podjetja, kajti oni, javni sektor, že ne bodo financirali gospodarstva, smo lahko poslušali Štruklja, ob argumentaciji, da je vztrajanje pri neoliberalnem varčevanju v neskladju z racionalnim. Osebek je ali totalno sprijen in pokvarjen ali mentalno zaostal. Druge ni. Kdo daje denar za javni sektor? Malo bolj spoštljiv bi moral biti do roke, ki ga hrani. Ampak ne, govori tako, kot da se denar obira z dreves v rajskem vrtu, kot da je realni za javni sektor vedno polni bankomat. On bi v maniri žlahtnih socialistov bankam in podjetjem ukazoval, kaj naj delajo. Tako je pač navajen. Tako je naučen. Tako so ga učili. In v to je prepričal tudi Cerarja in Mramorja, ki sta na pogajanjih izpadla popolna bedaka, čeprav je premier po podpisu dogovora, podobno kot Neville Chamberlain, govoril o sporazumu »za naš čas«. Nasproti Cerarja je sicer sedel Štrukelj, ki pa ni dosti drugačen od sogovornika britanskega premierja pred tri četrt stoletja, ki je na svojo stran pridobil Nemce s programom o močni in socialni državi, o preganjanju dobičkarjev, vsakomur dostopnem šolstvu in neusmiljenemu boju proti vsem, ki škodujejo javnemu interesu. Skoraj upam staviti, da bi bili slovenski sindikalisti danes med prvimi podpisniki vsaj 17 od 25 točk programa NSDAP.

Madona, a je res zmanjkalo pipsa?

*Tekst je bil objavljen 8. decembra 2014 v reviji Reporter.

Advertisements